Vsakdanjik

Trenutno brskate po arhivu kategorije Vsakdanjik.

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

Včasih pomislim na odnose med ljudmi. Po pravici povedano na to mislim ves čas, odkar sem izvedel za smisel življenja. Razmišljam o odnosih in pridem do tega, da je lahko nekdo vpriču tebe popolnoma drugačen, kot pa slišiš od drugih, kaj ta človek pove o tebi. Razlogov je seveda veliko zakaj se to dogaja, ampak eden je skupen vsem. Nesprejemanje.

Da pa ne bom govoril samo o nadpomenki o kateri si lahko preberete tukaj, bom nanizal nekaj primerov. Kot je sam gospod Zdenko Domančič rekel, da se v vsakem izmed nas skriva “beštija i dobro”, lahko to isto stvar naslikamo na obraz kogarkoli. Samo od nas samih je odvisno, katero stran bomo pokazali. Vendar je tukaj omembe vredno to, da, neglede, kdo je v tem trenutku pred nami, vam bo ta pokazal samo svojo masko. Zakaj je to tako? V tem svetu, ki nas je naučil da ugajamo drugim, da smo kar se da vljudni, prijazni, izpolnjujemo pričakovanja drugih, smo ustrežljivi in pripravljeni takoj pomagat, moramo delovati po bontonu ali tako kot se za trenutno družbo spodobi, bo vsakdo tako deloval pred drugim iz obzirnosti, ki ni prava obzirnost in iz prijaznosti, ki pa ni prava prijaznost. Pred vami se bo znašel nekdo, ki bo govoril eno, kmalu ko pa vas ne bo več zraven, pa se bodo njegove besede spremenile. Ravno iz razloga, ker tega človeka ni pred vami, v sebi ne čutite potrebe po prilagajanju besed, ne čutite niti obzirnosti, četudi ni prava, niti spoštovanja, četudi je zaigrano in ne potrebuje kritja v obliki mask.

Naj razložim, zakaj se to dogaja. Človek ima v sebi zavest in podzavest. Pravzaprav se zavedamo samo zavesti, to je našega razuma Racia, podzavesti, naših dveh nezavednih razumov Instinkta in Emocia, pa ne. Vsi trije razumi so avtonomni in razmišljajo vsak zase. To pomeni da si nasprotujejo. Razmišljajo v obliki vrednot in pri ljudeh se pojavljajo v 12+1 različnih kombinacijah. Tako je možno vsakega človeka uvrstit v eno izmed teh kombinacij, sedaj imenovanih značaj. Trinajst kombinacij je sestavljenih tako, da je lahko eden od razumov najbolj razvit in dva v podrejenem položaju, lahko sta dva enakomerno razvita in tretji v podrejenem položaju, lahko pa so vsi trije razumi različno razviti v kombinaciji najmočnejši, malo manj močen in najšibkejši. Odvisno od moči razvitosti razuma, človek potem razmišlja v večini s tem razumom. Vsi ljudje imajo še vedno vse razume in prav ste ugotovili, nekdo ki razmišlja z Raciem, se verjetno ne bo strinjal s tistim, ki razmišlja z Instinktom ali Emocijem. Delno vsi ljudje uporabljamo vse razume, ampak po večini se pri ljudeh z najbolj razvitim razumom, kaže le ta.

Ljudje se zavedamo tako samo Racia, svojega zavednega razuma, to še pa ne pomeni, da vsi razmišljamo z njim. Racio namreč prevaja slike, s katerimi razmišlja Emocio in strahove, skrbi in občutke s katerimi razmišlja Instinkt. Tako navidezno vsi ljudje izgledamo podobno in za naše medkarakterne razlike uporabljamo besede kot so, hudobn, nevarn, stiskač, brezbrižen, brezvesten. Zavedati pa se je potrebno, da je človek nasproti vas lahko samo drugačen karakter in ga s svojim poznavanjem lastnega razmišljanje, ne morete razložiti.

Tako si v situaciji, ko se nekdo znajde pred nami, katerega ne maramo, nadanemo masko, ter se lažno nasmejemo, ugajamo, medtem ko ga sploh ne bi radi videli pod našo streho. V drugem primeru, ko tega istega človeka ni pred nami, pa lahko povemo lastne občutke, sklepanja, domneve, trditve, pričakovanja oz. vse razlage, ki nam jih naša lastna glava (karakter) naniza. Prva laž v vrsti laži je že to, da si poskušamo razlagati nekoga drugega, za katerega niti ne vemo kako razmišlja po svojih doživljanjih v življenju. Druga laž pa to, da večina ljudi niti ne ve, da nekdo drug, tudi če je še tako samozavesten, brezbrižen, važen, egoističen, brezvesten, nesposoben, ne razmišlja tako kot mi, in smo ga s temi besedami samo označili po svojem lastnem znanju, o njegovem razmišljanju pa nimamo pojma. Zato je tako tažko v družbi najti mir, sožitje in harmonijo, saj se ljudje ne zavedajo, da živijo vsak po predstavah lastne glave. In če ne zmorete sprejeti tega dejstva, potem verjetno ne zmorete sprejeti niti partnerja ob vas.

Tako v resnici, ko se pred nami pojavi človek, reagiramo drugače, saj razmišljamo z zavestjo – Racijem, medtem ko si damo duška, ko tega človeka ni pred nami in lahko povemo, brez skrbi, kaj si mislimo o njem z Emocijem in Instinktom. Seveda tega ne počnejo vsi ljudje, ampak v svetu visokega nesprejemanja in nezadovoljstva, je to stalnica pri večini. Resnica je kajpak preveč boleča, saj se ljudje nismo naučili odgovornosti.

Dejstvo da ljudje danes razmišljamo o posledicah in rešitvah le teh, je tudi lastno nesamozaupanje. Če se bo sedaj kdo vprašal, kaj je zaupanje, naj povem, da je to stvar vsakega posameznika. Zaupanje nima popolnoma nič opraviti z drugim človekom in drug človek vam ne potrebuje dokazovati popolnoma ničesar v zameno za zaupanje. Ker ste vi človek zase, je pomembno da sami razvijete zaupanje. Kot je isto pomembno da razvijete spoštovanje do drugih, privoščljivost namesto neprivoščljivosti, kar odpravlja zavist, tekmovalnost in pohlep. Naj pa povem, da če v lastnem svetu (glavi), nimate razvitih pozitivnih lastnosti, se jih ne trudite slikat drugim s svojo masko Racia (zavesti). Nekdo, ki ima v svojem svetu (glavi), razvito spoštovanje to uporablja podzavestno. Isto, se dogaja s spoštovanjem in nasploh s pozitivnimi navadami. Takšnega človeka drugi prepoznajo kot toplega, prijaznega ali preprostega. Tak človek ne posega v svet k drugim, se zaveda svojih dejanj in odgovornosti. Spoštljivost, prijaznost, obzirnost, so pri njemu samoumevne in zaveda se, da je mnenje tujega človeka, četudi je slabo, samo izvor njegovega sveta. Nekdo, ki v svojih navadah nima dobrih lastnosti, niza masko le teh pred druge in misli o sebi le dobro. Tak človek širi laž in nesprejemanje in za svojimi zidovi ne more občutiti sreče, ne ljubezni. Ljudje, ki se pretirano ukvarjajo s tem, da bi drugega človeka kar se da spremenili ali prilagodili po svojih pričakovanjih, so v življenju izredno nesrečni. Čeprav ne vedo, da so si krivi sami, zmeraj krivijo za razlog druge. Ker ne posedujejo dobrega, ga tudi ne zmorejo dati vpriču drugih, pristno. Ne poslušajo kar jim imajo za povedat drugi in vztrajajo pri tem, kar si sami razlagajo o drugih ter za svojimi zidovi, kjer se jim zdi da so varni, nočejo videti nikogar. Kdor pa postavlja zidove, skozi te ne more priti dobro, ne k njim, ne od njih. To pa je zelo sebično dejanje. Vendar lahko kadarkoli v takem svetu, preklopimo iz beštije na angela. Samo ozreti se moramo navznoter in sprejeti ljudi okoli sebe. Dobri ljudje, širijo dobro in ne nestrpnost, jezo, ali vzbujajo slabo počutje pri drugih. Zavedajo se, da so del skupnega sveta, ki ga sestavlja vsak posameznik s svojim delovanjem.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

http://m.guardian.co.uk/lifeandstyle/2012/feb/01/top-five-regrets-of-the-dying

Prvih pet želj na smrtni postelji

Medicinska sestra je posnel najpogostejše obžalovanje umiranja, in med prvimi je “Želim si, da ne bi tako trdo delala.” Kaj bi bilo vaše največje obžalovanje, če je to vaš zadnji dan življenja?

Nikjer ni bilo omenjenega več seksa ali bungee skoki. Medicinska sestra, ki je prisostvovala umirajočim in obžalovanjem želja umirajočih ki jih imamo na koncu našega življenja. In med najvišjimi pri moških, še posebej, je “Želim si, da ne bi tako trdo delal.”

Bronnie Ware je avstralska medicinska sestra, ki je preživela več let dela v paliativni oskrbi, skrb za bolnike v zadnjih 12 tednih življenja. Zapisala je poslednje želje v njen blog, ki se imenuje Navdih in Chai, ki je zbral toliko pozornosti, da je dala svoja opazovanja v knjigo imenovano “5 najpogostejših želja pred smrtjo” (neuraden prevod).

Bronnie pripovedujejo o fenomenalni jasnosti vizije, ki so jih ljudje imeli ob koncu svojega življenja, in kako se lahko naučimo od svojih spoznanj. “Na vprašanje kaj bi naredili drugače ali kaj obžalujejo,” pravi, “da so skupne teme znova in znova bile iste.”

Tu je pet najbolj obžalujočih želja, umiranja, o čemer priča Ware:

1. Želim si, da bi imel pogum, da bi živel življenje zvest sebi, ne pa, da bom življenje živel po pričakovanju drugih.
“To je bil najbolj pogost razlog obžalovanja za vse. Ko se ljudje zavedajo, da je njihovega življenja skoraj konec in pogledajo nazaj, ji je jasno to, da je težko razumeti, koliko sanj je ostalo neizpolnjenih. Večina ljudi ni izpolnila niposkušala izpolniti niti polovico svojih sanj in je moral umreti vedoč, da je bilo to zaradi lastnih odločitev, ki jih je ali ni sprejela. Zdravje prinaša svobodo, a zelo malo zavedaš tega, ko ga ni več. “

2. Želim si, da ne bi tako trdo delal.
“To je skupno vsem moškim, za katere sem skrbela. Zgrešili so mladost s svojimi otroci in druženje s svojim partnerjem. Ženske spregovorijo tudi o tem obžalovanju, ker pa so bile večina iz starejše generacije, jih veliko ni prinašalo dobička k hiši. Vsi moškiza katera sem skrbela, globoko obžalujejo, da so porabili toliko svojega življenja “na tekočem traku delovnega življenja”.”

3. Želim si, da bi imel pogum, da bi izrazil svoja čustva.
“Veliko ljudi zatre svoja čustva, da bi ohranili mir z drugimi. Kot rezultat, so se odločili za povprečen obstoj in nikoli postali, kdo so resnično sposobni postati. Mnoge razvite bolezni, ki se nanašajo na grenkobo in zamere se rezultat te želje. “

4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
“Pogosto se niso resnično zavedali vseh prednosti starih prijateljev, dokler niso začeli umirati. V tem času pa je bilo tudi težko izslediti te prijatelje. Mnogi so postali tako ujeti v svojih življenjih, da so pustil da zlata doba prijateljstva zdrsne mimo njih z leti. Bilo je veliko globokih obžalovanj, da niso vložili več truda in časa pravo prijateljstvo, ki so si ga zaslužili. Vsakdo pogreša svoje prijatelje, ko umira. “

5. Želim si, da bi si pustil biti srečnejši.
“Temu je presenetljivo skupno eno. Mnogi se niso zavedala do konca, da je sreča njihova lastna izbira. Ostali so ujeti v stare vzorce in navade. Tako imenovano “udobje” domačnosti, jih je prevzelo v občutkih in ravnotako v fizičnem življenju. Strah pred spremembami je ustvaril njihova pretvarjanja pred drugimi in pred njimi samimi, da so bili zadovoljni s smehom pri sebi, v pravem življenju pa so dopuščali in sprejemali neumnosti.

Kaj je vaše največji obžalovanje doslej, in kaj bi želeli dosegči ali spremeniti, preden umrete?

Delite ta blog z vsemi, ki jim želite dobro, da se dvigne nivo zavesti in ne pride do propada civilizacije. Kako priti v teh časih do takšne zavesti, obstaja nekaj literatur in ostalih metod. Več info na tadej.b@gmail.com

zaradi količine ljudi, kot nas je na svetu sedaj, se povečujejo eksponentno tudi stvari, ki nas zadovoljujejo. človek je iz jam prišel v domove, varna zavetja, iz preproste prehrane v vseveč ne vse bolj kvalitetne prehrane. iz preprostih potreb na željo po imeti več. tako smo si ustvarili psiho, kateri je skupno eno. čutno uživanje. domovi niso več zavetja ampak narodni šport, hrana nima pomena preživetja ampak užitka in to kar si lahko privoščimo, dokaz drugim …  tako živimo vsak v svojem svetu in pozabljamo na svoje bistvo. in ker zadovoljujemo svojo površino, tisto pred lastnim zidom, nam to le dovoli bežno sprejemanje (srečo), s katero pridejo potem tudi boljši in slabši trenutki. nezavedno se ustvarijo pričakovanja. in vse to nam lepo izklesa naše doživljanje sveta skozi naše oči, da verjamemo da smo vsi isti.  saj se še ustavit z mislimi ne znamo. dokler gre za isti interes ali poglavja, ne moreš niti približno videt razlike svetov. ker se zdi, kot da ste res v enem svetu. sprejemanje je zmeraj stvar vsakega posameznika. ko se pa en posameznik sprejema, je pa lahko v skupini sprejemajočih, dosti bolj on sam takšen kot je. v skupini nesprejemajočih, opazi podzavest sprejemajočega, tipične fore iz “prejšnjega sveta”, saj se je vsak tak, nekoč nesprejemal. to je tako. če se nekdo sprejema, in mu drugi samo vsiljujejo določene svoje poglede, je ta dolžan to zavrnit, saj bi kršil pravilo, da ne bi sprejemal na prvem mestu sebe. a hkrati! je potrebno spoštovat druge, saj nespoštovanje, ki prihaja od drugih, tvojemu svetu še samemu po sebi ne povzroča škode. vsakršno poskušanje spreminjanje lastnega sveta, si dolžan zavrnit.

Iz pogovora s prijateljem po webchatu.

Ko sem delal pri eni od prejšnjih služb sem imel ogrooomno težnjo po izobrazbi, ampak to je bilo stališče moje čiste zavesti, podzavest, pa je hotela, da sem nekako izobražen (ker smo pač mladi dandanes postavljeni v ta kalup, da izobrazba nekaj pomeni – kar pa veš da ni nujno, je pa ogromno, saj starejšim generacijam ponavadi dokazujemo da smo nekaj vredni), no in pri tem se še zgodi to, da ko se ne sprejemamo, zgrešimo pot in gremo študirat čisto nekaj takega kar našemu karakterju ni pisano na kožo. Tak študij pa se ponavadi zelo mučimo.

No in ko sem prišel do tega, kako se sprejemat, kaj je sprejemanje in kaj je moj pogled na svet, se je vse spremenilo. Tisto da sem verjel da ne potrebuješ diplome, da uspeš, se je čisto realiziralo. Čeprav je pa res DA NE VEM, s čem in kako uspet, se sedaj s temi mislimi ne ukvarjam več … skratka … vsi me sprašujejo, kje si, kaj delaš, kako ti gre, kaj si po poklicu … ampak dandanes, nikogar ne zanima … če sem SREČEN. Ljudje študirajo, ker mislijo bodo srečni, ljudje delajo, ker mislijo da jih bo denar osrečil, ljudje se dokazujejo, ker mislijo da bodo srečni. Praktično pa to sploh ni dolgoročna sreča … to je naš svet, ukalupljen v laži. Kar pa sedaj ne pomeni, da ljudje ne študirajo ker so se tako sami odločili ali pa ker s tem tudi ne bi zmogli biti srečni. Verjetno bodo takšni ljudje, ki študirajo iz lastne, pristne želje uspeli in jim bo v življenju poplačano. Lahko pa je tudi verjetno da ne bodo uspeli, saj so šli v šolanje z napačnimi željami. V tem primeru bodo imeli na koncu študija v roki ničvreden papir. Konec koncev takšno vero imet, ni slabo! Slabo je če imaš takšno vero zato, da se dokazuješ pred drugimi, pa ni važno ali so to starši, sorodniki, ali pa samo kolegice. Dandanes pomeni imeti denar eno, drugo pa je, da se še ob tem ljudje znajo sprejemat! Ne dokazovat … in ja, ta pot, po kateri nas pač starši in družba nauči hoditi, ta pot je KONKRETNO močan kalup, iz katerega stopijo nezadovoljni, redki, ki vejo da niso na pravi poti, in pa določeni sprejemajoči …

Sploh pa če jaz, ki nimam tako močne psihe, kljub vsemu kar vem, in kar si jo gradim, ti lahko napišem, da včasih mi je težko ko kdo kaj takega omeni, da ne študiram in ne znam enostavno bit dovolj trden in imet dovolj prepričljiv odgovor kot sem ga tebi napisal, sploh če je to direkten stik z osebo … takrat se vidi, kako močno psiho ima kdo … in ja, srečal sem ogromno ljudi, ki imajo zelo močno psiho in se tudi požvižgajo na diplome … in ja poznam ljudi, ki z diplomo v roki hodijo po nasvete ljudem brez diplome.

Iz pogovora s prijateljico. Se mi je zdelo zanimivo da nekje zabeležim. Evo ti internet!

ljudje brez kulis ne “osvajajo” ampak se predstavijo … in to natančno taki kot so v vsej svoji resnici, torej nič slabši in ni boljši. to ne pomeni, da moramo takoj na pladnju razstaviti vse svoje napake, ali prednosti … to pomeni, da smo točno taki kot si v resnici želimo ves čas biti ob tem partnerju – “resnični”.

Eros Psi

I remember once when I was young, and I was coming back from some place, a movie or something. I was on the subway and there was a girl sitting across from me and she was wearing this dress that was bottoned queer up right to here, she was the most beautiful thing I’ve ever seen. And I was shy then, so when she would look at me I would look away, then afterwards when I would look back she would look away. Then I got to where I was gonna get off, and got off, the doors closed, and as the train was pulling away she looked right at me and gave me the most incredible smile. It was awful, I wanted to tear the doors open. And I went back every night, same time, for two weeks, but she never showed up. That was 30 years ago and I don’t think that theres a day that goes by that I don’t think about her, I don’t want that to happen again.

I thought we were invincible. But now I know that the things that people in love do to each other, they remember. And if they stay together, it’s not because they forget. It’s because they forgive.

Vir: Film Nespodobno povabilo

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Pablo Neruda: POČASI UMIRA
prevod: Jože Udovič

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno -
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval “zdravi egoizem”,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.
Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Charlie Chaplin, sebi za 70. rojstni dan

… sem tako blizu … kljub ostalim osebam … obstajaš še vedno izostrena samo ti. Kljub bolezni, slabemu počutju, vročini, je dovolj en tvoj nasmeh, … en tvoj pogled, da vse od naštetega kot da sploh ni obstajalo. I wish I could see you every day and be my love health for my heart.

… attract things with a law of attraction, it is in you power to attract the ways you want to live, it is in your power to attract yourself to someones way. But it is also someone elses wish and possible … her law of attraction? Are her thoughts that has attract her to my way? Does more attraction comes from me or from her? And why I keep seeing this girl regardless to every emotional state, regardless to every time or place, regardless to whatever people I am with? Is this my law of attraction or hers? Or mybe boths?

… is just hard to tell, you feel but can’t understand. Sometimes the feelings got a power, your brains are thoughtless. Mybe is it just me, that must speak to understand, mybe love is walking every day by, but only the feelings are your love that moment. Someday, I’ll meet love, understand feelings and take thoughts to endless happiness.

Objava se mi je takoj dopadla, ko sem jo prebral. Že sam naslov, te potegne v branje, saj se ogromno ljudi spopada s tovrstno “boleznijo” v današnjih modernih časih, tudi v poznejših letih. Z dovoljenjem dobrega kolega, pridnega študenta in neustavljivega partygoera in popotnika, objavljam njegov zapis:

Tudi moja najljubša knjiga je Mali Princ, Beth. In, če se ti počutiš v vlogi pilota, ti zavidam. Sam svoje še nisem našel. Včasih sedim visoko na zidu, včasih “pijem, da pozabim, da pijem.” Ugotovil pa sem, da lahko veselje, mir in nasmeh najdem v stvareh, ki tega ne dajo vedeti na prvi pogled. Tako kot ti. Tudi ti nisi bila prepričana vame, pa si se odločila. Drugače kot bi hotel in vem, da se lahko najina zgodba konča tudi tako. Nočem, da se, a tudi ti imaš pisma. Praviš, da si jih zadnjič brala …

Potrebno je gledati s srcem …

Tudi jaz te potrebujem, da mi “pomagaš najti stanovanje, me pripraviš na novo službo in mi pomagaš razložiti neumne stvari, ki jih počnejo ljudje”. Del mene si. In ko ti rečem, da te ljubim mislim točno to. Ljubim te, pa čeprav tega morda ne znam pokazati. To sem ti že povedal, pa si mi rekla, da lažem. “Na svetu boš srečevala lažnivce na vsakem koraku. Umetnost je izbrati tiste, ki jih lahko ljubiš.”

Tudi jaz sem imel cvetlico. Najlepšo od vseh. Pa sem jo zapustil. In vem, kako se bo končalo …

Priporočam ogled filma Adam iz leta 1999. Ne bo ti žal …

YouTube slika preogleda

Avtizem je razvojna motnja. Je filter, ki posameznika prikrajša za vse lepote pomena prijaznega nasmeha, drobnih neizrečenih sladkosti in objema na pravem trenutku v pravem mestu. Želiš si jih, pa jih ne znaš podati ne prejeti. Od 15. do 17. septembra v Ljubljani poteka 2. festival avtizma. V Mestnem muzeju, na Gosposki 12. Festival se zaključi v Cankarjevem domu s klavirskim koncertom Dereka Paravicina. Ima avtizem in je slep. Genialnost potrebuje priložnost. Pravijo, da živijo v drugem svetu. Je tudi tam lepo?

In kako sem prišel do te objave. Pravzaprav se s pojmom avtizma srečujem pri pisanju svojega doktorata, kjer zagovarjam empatičnost kot ključ do novega svetovnega nazora … še toliko bolj pa me je vse skupaj pritegnilo danes. Iz dveh razlogov. Prvič, ker sem si neizpodbitno zaželel dobrega klavirskega koncerta v živo in drugič, ker sem ugotovil, da nekdo tam daleč nekje v n-tem kolenu družine Melanšek vodi slovenski Center za avtizem.

Vir: http://www.povsodjelepo.com/2010/09/04/prijazna-stran-avtizma/

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

ich kann nicht mehr seh’n
trau nicht mehr meinen augen
kann kaum noch glauben
gefühle haben sich gedreht
ich bin viel zu träge,
um aufzugeben
es wär’ auch zu früh,
weil immer was geht.

wir waren verschwor’n
wär’n füreinander gestorben
haben den regen gebogen,
uns vertrauen gelieh’n
wir haben versucht,
auf der schußfahrt zu wenden
nichts war zu spät,
aber vieles zu früh.

wir haben uns geschoben
durch alle gezeiten
haben uns verzettelt,
uns verzweifelt geliebt
wir haben die wahrheit
so gut es ging verlogen
es war ein stück vom himmel,
dass es dich gibt..

du hast jeden raum
mit sonne geflutet
hast jeden verdruß
ins gegenteil verkehrt

nordisch nobel
deine sanftmütige güte
dein unbändiger stolz
das leben ist nicht fair.

den film getanzt
in einem silbernen raum
vom goldenen balkon
die unendlichkeit bestaunt
heillos versunken, trunken
und alles war erlaubt
zusammen im zeitraffer
mittsommernachtstraum.

du hast jeden raum
mit sonne geflutet
hast jeden verdruß
ins gegenteil verkehrt

nordisch nobel
deine sanftmütige güte
dein unbändiger stolz
das leben ist nicht fair.

dein sicherer gang
deine wahren gedichte
deine heitere würde
dein unerschütterliches geschick

du hast der fügung
deine stirn geboten
hast ihn nie verraten
deinen plan vom glück
deinen plan vom glück

ich gehe nicht weg
hab’ meine frist verlängert
neue zeitreise
offene welt
habe dich sicher
in meiner seele
ich trage dich bei mir
bis der vorhang fällt
ich trag dich bei mir
bis der vorhang fällt.

YouTube slika preogleda

Avtor komada posveča pesem svoji ženi, ki je umrla za rakom pri 45 letih. Ljubezen v obliki pesmi.

  • Človek zmeraj umre prezgodaj-ali prepozno. In vendar, ko je življenje pri kraju in je črta potegnjena, je treba narediti obračun. Človek ni nič drugega kot tisto, kar je v svojem življenju počel!

J. P. Sartre

Verjetno pa sem eden redkih, ki hoče na koncu življenja izpasti človek, ne žival?

  • “Kako žalostni časi, ko je lažje razbiti atom kot predsodek”.

A.Einstein

It turns out that loud sounds directly affect our autonomic nervous system (also called involuntary – it controls the body functions that you hope never stop, like breathing and digestion), in a way similar to many stimulant drugs. Adrenaline is released, the heart rate speeds up, the guts tighten up and move. This is the rush you get from loud music – it’s real and it’s beyond your conscious control. Sounds addicting, doesn’t it?

YouTube slika preogleda

What’s it like on the other side

Some people get old together
Some people split apart when it’s too much
Some people stay true forever
And some get separated
Why does life
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

Why does death
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

What’s it like on the other side

The other side
YouTube slika preogleda

V prvem šoku, ki sva ga doživela ob Anžetovi bolezni, sva veliko hodila na Brezje. Vedno znova sva iskala moč v cerkvi. Pri Bogu dobivaš moč, da greš naprej. Marsikdo mi reče: “Občudujem te, da to zmoreš.” Sam ali sama z ženo bi tega ne zmogla. Če ne bi imela vere, ne bi dobivala tam moči, da greva naprej. Kdo mi je že rekel: “Ja, ja, ti pa kar nekaj z vero.” Odgovoril sem mu: “Če imaš ti kaj proti veri, te ne bom prepričeval, ker misliva različno. Ampak ne meči mi polen pod noge, jaz že vem, kako je!” Tako, da ob vprašanju: “Kako zmoreta v življenju’” jaz odgovorim: “Kako ti zmoreš brez vere?”

Recimo da jih bom opisal v časovnem zaporedju. Se pravi si predstavljajte, kot da jih nanizujem na časovni premici od prvega januarja do zadnjega decembra nič devet. A najprej …

Neki občutki, ki so me zmedli oz. se jih spominjam iz lanskega praznovanja novega leta, so mi seveda prišli naprej na letošnjem praznovanju. Kako da ne, saj pa smo vendarle ljudje in imamo spomine in občutke vezane na njih. Seveda so ti občutki močni, včasih do solz, včasih se te držijo cel dan, včasih samo poniknejo nekam v tvojo notranjost in čakajo, da napadejo, ko boš spet dovolj ranljiv. Ampak zakaj grejo tako hudičevo težko stran? Ljubezen, je tista, ki je te občutke rodila, tista kemija, ki je enaka jezi, zato tako lahko obračamo ti dve stanji. Ampak še vedno mi ni jasno nekaj čisto ljubezenskih vrednot, obnašanj ali kakorkoli bi pač sledeče lahko opisal.

S prečudovitim dekletom, sva bila skupaj osem mesecev in pol. Dal sem konec, ker sem vedel, da dolgo ne bi zdržal takšnega življenja. Misel na to, da bi toliko nejevolje nadaljeval v skupno življenje, mi je dobesedno obrnilo želodec. Ampak sedaj ni čas za govorjenje o razlogih. Preden se spustim v opis občutkov me še sedaj razganjata dve vprašanji. To dekle, se mi je vtisnilo v spomin, tako kot bi odtisnil nekaj na vročo kovino; jo izoblikoval drugače. Sedaj po petih mesecih, odkar sem sam, imam še vedno zelo močne občutke do nje; opisano malce drugače: Ne vidim nobenega dekleta, da bi mi bilo všeč ali da bi se lahko zaljubil v njo. Tega ne morem naredit, ker me še en del naveze drži nazaj. Prvo vprašanje je: zvedel sem da njej ni problem biti z drugim, tudi ne se poljubljati z drugim (mogoče bi razumel razlog alkohol), ampak zakaj, potemtakem, ko sem ji nameraval dati drugo priložnost, je ona to naredila, kljub temu da mi je povedala, da bi tudi njo to prizadelo, če bi jaz to naredil?

Razumem da se ljudje poljubljajo iz navade iz nagona, mogoče potrebe. Ne bom pa razumel, kaj ji je to dopuščalo? Mar je ona lahko tako na lahko šla h drugemu, mar me ni imela rada? Mar se ji mudi živet in ker ji to, da ima fanta dosti pomeni, ne gre tako zlahka iz glave? Mar bi hotela samo potlačit, kar je doživela z mano, kljub temu da ji bo še bolj hudo potem?

In drugo vprašanje, ki mi ne gre iz glave je; če je dobila fanta, ki ni bil še z nobeno in ki bi si želel življenja v dvoje v čisto pravo srečno in harmonično družino, fanta, ki si je želel to sprva, nekoga, ki ne najdeš vsepovsod, nekoga, ki je prav blizu Boga in nekoga, ki je močno verjel vanjo, da je lepa, da ve kaj je ljubezen, kaj je življenje, da ve kaj si želi in hoče to uresničit, čeprav včasih s stvarmi, katere so lepe, ampak za njo ne obstajajo; mar se ne bi splačalo včasih kaj dogovoriti ali z mano kaj deliti za skupono srečo? Mislim seveda brez kreganja in brez škode, ki je ne morejo popraviti niti besede?

Obdajali so me božanski občutki, nič več sam, oh Bog, kako sem si želel tega za večno! Neko božansko bitje, ki je bilo privezano na mojo dušo samo s čustvi in lastnim srcem, me je rešilo, nečesa težkega in dolgega, kar je ležalo na moji duši. Bila je prva pomoč, v zadnji sili, ko sem upal, saj prosit nisem bil več zmožen, da se bo našla in zacelila to rano. In bila je. Prišli so občutki, ko sem vedel, da ji ni vseeno za njeno preteklost, ko sem vedel, da ima tudi sama rano. Poskušal sem ji svetovat najbolje, takrat še strpen, a včasih kak cel dan brez hrane. Ampak je pomagalo. Njena rana se je zacelila, čeprav pri meni pa je še obstajal strah. Če bi me takrat prosila, bi rekel naj se vrne, saj sem jo imel preveč rad; in če bi šla, sem si samo predstavljal, da bi najraje umrl, ker takšnih bolečin ne bi s svojim telesom ne psiho nikoli prenesel. In odvilo se je vredu. Tu so bili občutki straha, zelo dolgi, nisem ji mogel pojasnit zakaj, enostavno so bili. Nisem bil izkušen v tej zadevi in nisem vedel kako potekajo, čeprav sam menim, da ni tako kot si predstavlja ona in da se sedaj, brez mene spušča v grozen riziko. Bili so občutki sreče. Velike, božanske, najlepše, najgloblje vrednote ljubezni; teh občutkov je bilo največ in vedel sem, da jo ljubim. Občutki da bi me kdaj zapustila za koga drugega, so bili premočni in pretežki, zato sem ji vsak mesec to izkazoval z majhnimi verzi, včasih s šepetanjem v uho, včasih kar tako, ko sem pogledal njene božanske oči, včasih, ko sem šel z roko skozi njene prelepe lase. Bili so občutki miru in občutki solz. Bili so občutki, da sem naredil narobe in da lahko krivim sebe, saj tega božanskega bitja nisem mogel; iz Ljubezni. In nazadnje občutki, ki so rodili želje. Samo upanje saj potrdila nisem pričakoval; nekaj mi je dalo vedet, da tega raje ne delam. Upanje, pa je v meni še vedno lahko, magari celo življenje, če se uresniči, je to zame sreča, če spredvidim da ni bilo pravo, ga opustim. In bili so občutki razočaranosti, prizadetosti. Kar pa nisem dal vedet, saj nisem niti vedel ali bo razgovor šel v najlepši luči. In spet občutki miline in harmonije, imeti nekaj neprecenljivega samo zase, čeprav vem da si tega z nobenim denarjem ne bi mogel kupiti. Občutki ljubosumja in občutki da jo izgubljam, saj včasih res nisem mogel vedet, kaj ona čuti do ostalih, niti nisem imel občutka, da bi drugim kazala, da je zasedena. Kar pa je pri meni bilo ravno nasprotje in mi v ponos. V takšen ponos, da bi ga lahko čutil sam Bog in da bi ga zelo težko iztrgal iz mene, tudi če bi bila ona na drugem planetu. Najtežji občutki so bili občutki, ko se nisva razumela. Pogovor je precej enostaven pri ljudeh, ampak krivim slovenščino, kot jezik, ker se da milijon stvari povedat različno, ljudje pa milijon stvari različno razumejo. Namen, da bi jo prizadel, ni nikoli obstajal. Vse kar je bilo, je bilo verjetno sojeno po moji zunanji mimiki izraza, katere pa kot zgleda nimam izpiljene. Tako zelo težko pokažem da sem žalosten ali prizadet, pa tudi zato, ker mi do tega ni v življenju. Raje se smejim. Seveda to so občutki v zvezi, ki jih pa nekatere bolj površinske stvari prikrijejo in lahko pridejo na dan šele, ko te zginejo.

Zakaj pa ljubezen tako menjava z občutki in zakaj se stvari odvijajo tako hitro, zakaj stvari ne potekajo v ljubezni same od sebe in zakaj se na čase sam sebi zdim odveč? Mar ne bi bilo lepše tako kot včasih? Če si bil nekomu všeč in ona tebi, sta si to povedala, in jemala življenje, kot je prišlo? Verovala v srečo v življenju in upala, da se izogneta težavam. In zakaj vrednote, dandanes, pa čeprav gre za stare običaje, stare navade in nekaj tako velikega, kar ti prinese v življenju dobro, poštenost, ponižnost, s čemer pluješ skozi življenje lažje, ne pomenijo nekaterim nič? Zakaj je tako veliko ločitev in vedno manj porok? Zakaj ne ohranit, nekaj, kar je del vsakdanjika? Zakaj ne sanjat in si predstavljat? Zakaj ne prosit lastno vest in zakaj bi to bilo nekaj brezveznega?

- Tadej B.

Dear Q-dancers,

Happy New Year!

On the 3rd of February 2001, Q-dance organized their first party using this new name. Before, the club of five was named Qlass Elite and the guys organized parties in the Repetitiehuis, AMP studios, Vechtsebanen and Hemkade. Back then, their idea was to change the existing dance environment using a simple and, a posteriori, very effective strategy: hard music, no bullshit communication and top quality organizations. Ever since, more than 250 parties have been organized all over Holland: most of them successful, some fantastic and, in all fairness, sometimes with some errors.

The credits for the success of Q-dance first of all go to the visitors: without a doubt the best crowd in the world! You are experienced partygoers and you are critical, very enthusiastic, faithful, dedicated and open-minded. During the years, the organization received thousands of emails containing ideas, complaints and words of thanks. Consequential, Q-dance could and had to cross borders over and over. They had to astonish the crowd every time and always deliver the highest quality. We owe you all a big ‘thanks’ for making this possible!

This year Q-dance is organizing parties for ten years already, so it’s time for presents. You can expect surprises during the whole of 2010. The first one: three brand new websites (Q-dance.nl, Q-dance.com & Q-dance.com.au).
Behind the scenes, there has been built, tested, designed and most of all reviewed. The idea was to create a site that contains all videos, pictures, websites, music and information of the last ten year, combined with a user-friendly and clear design.
We advise you to have a look around so you’ll get to know all features of this new site. Don’t hesitate to let us know your opinions.

Of course there’s only one way to celebrate a decade of party organizing: by throwing the biggest, boldest and best Q-dance party ever!
On the 10th of July 2010, the jubilee of Q-dance will be celebrated in the Amsterdam ArenA.
Months of brainstorming have passed offstage and not without a profit. Decoration, balloons and crazy costumes will accompany all the memorable moments of the last ten years. The biggest indoor stadium of Holland will be the stage where Q-dance shall present their motto for the following ten years.

We’ve only just begun…

  • da bi ljudje razmišljali bolj pozitivno
  • da bi Slovenija doživela kako “razsvetljenje”
  • da bi ljudje gradili več na notranjih vrednotah
  • da bi ljudje jemali ljubezen s pravim namenom; ne razvrednoteno
  • da bi si partnerja (mladi pari) znala bolj prisluhniti
  • da bi bilo manj ločitev, bolezni, nesreč v glavnem teorij zarot
  • da bi ljudje spregledali in ne delali samo za svojo lastno korist
  • da bi nekateri ljudje spregledali in uživali življenje, ki ga imajo

In pa še nekaj bolj v subjektivni smeri; ne bi rad v novem letu ponovil leta 2009; zagotovo pa ne pozabil zabav in lepih trenutkov. Želel bi si sreče v življenju, da bi se odvijalo tako kot mora, da bi bilo uspešno s službenega vidika ter vidika šole. Da bi bil bolj strpen, da bi se mi končno ohladili živci, da bi lahko spoznal, vsaj v nekaj procentih bi si to želel, krasno dekle, ki bi bila z mano, iz ljubezni. Da bi bilo manj socialnih težav in čimmanj prepirov, sporov in kreganja.

Pa vi?

YouTube slika preogleda

se sprašujem če lahko odprem firmo kjer nudim storitve kot je naprimer mišljenje in uporaba lastne logike ter matematičnega sklepanje namesto drugih, in s tem obogatim …

Živim samo še real lajf … internet me ne pritegne več, niti tisto kaj je na njem … Treba postavit si grad v oblakih :)

  • zakaj avtošole, če ljudje ne znajo vozit, niti ne poznajo predpisov?
  • zakaj invalidki raje dajo knjigo kot večjo plačo čeprav v 4h urah naredi več kot v 8h sedaj?
  • zakaj so v nekaterih HOFER trgovinah glavne prasice, ki nič ne delajo, ampak odlagajo čimveč dela na uboge delavke, poleg tega pa talajo zapisnike, ZA BREZVEZE, ker se jim tak zazdi in ker jim to reče lastna egoistična, prepotentna glava?
  • zakaj gredo plače tistim, ki so na podjetju zaposleni 20 in več let, dol?
  • zakaj se gre družbi da ima čimveč?
  • zakaj trgovine molzejo ljudi, delavke v njih pa plačajo smešno premalo?
  • zakaj smo v evropi, če je bilo prej veliko boljše (pa šele osamosvojili smo se)?
  • zakaj delamo reklame, če so mediji (kontra reklama), razširjeni veliko bolj in globalizacija v Sloveniji kar kipi, da mi včasih slabo rata in bi se šou skozlat?

Zakaj zaboga v Sloveniji vsi delajo za denar in zaslužek in hočejo vedno več??

Zdaj boste vprašali, zakaj sem tako ostrogled na svojo državo in zakaj izpostavljam zmeraj nek stereotip, čeprav zna biti življenje pravzaprav lepo? Naj vam povem. Zato ker se to dogaja, in vedno bolj se bo. No vsaj do 25.12.2012, ali tam nekje … Rad bi izpostavil nekaj primerov, na kar me moja koleričnost vedno opozarja.

V Sloveniji se mladim gre za to, kako izpadejo pred drugimi v družbi. Če nimaš punce (pa čeprav je to wannabe fuck frendica, ampak še vedno tvoja punca), nisi IN. Če ne piješ, nisi IN. Če nimaš dobrega porihtanga avta, z malo konji, ki se bol dere kot gre, nisi IN. Jebiga, to je Slovenska mladina danes. Kar me moti ni to, da se to ne sme dogajat. To vse konec koncev je vpliv MTVja, amerike. Moti me to, da prihajajo k meni ljudje, krasna dekleta, ki mi pravijo, kako jih je njihov moški zapustil, ker se je ali ustrašil otroka (ker je bil prepotentn, ne impotentn)… zapustijo dekle samo z otrokom po 10 letih skupnega življenja v lastni hiši, se zapit in si dobit drugo (to morš bit pravo tele) … plačevat DNK rezultate, ter laufat po sodiščih zaradi otroka, ki sploh ne ve če je njegov, ker ga je fukno v pečico, ko je klical jelene …

Hudo mi je ko vidim par, držati se za roke, pa vem da to ni ljubezen … ko vidim pol diskoteke pijanih ljudi, kako se “zabavajo” (ja vem da se da tako zabavat), čeprav so omejeni in ne vidijo zabave zunaj svojih mej, boljših, večjih ekstaz … ko vidim drogeraše na elektronski muzki, pa sploh ne vedo da obstaja še kakšna močnejša, boljša glasba, pri kateri ne bi potrebovali drog … ko vidim punčke oblečene rejversko, pa ne vedo, da je to moda devetdesetih, … ko slišim venomer eno in isto muzko po “diskotekah”, saj jim že zmanjkuje idej, nočejo pa videt, kaj jim ponuja svet (gre se v bistvu samo za zaslužek) … ko vidim da danes ni več ljudi, ki bi delali muzko iz ljubezni do muzke, temveč izrecno za zaslužek (mmmmm, Saša Lendero, ok ne rečem, preživljat se je treba) … ko vidim kako si ljudje kupujejo _vstavi poljuben hw_ pa ha sploh ne izkoristijo, samo da imajo najboljše, … ko vidim, kako si ljudje omišljajo zase preveliko finančno bremenitev, samo zaradi kupa plastike … ko vidim napise “ljubim te”, “love you”, “ja te volim”, ki so samo še ena kredibilnost za v družbo več in nimajo popolnoma nič več svojega originalnega pomena!

No mogoče pa je boljše hodit ven, se ga zapijat vsak vikend, da ti življenje postane rutina, se skupaj s tem pofukano dolgočasit in umret od ničesa, od prazne duše? Mogoče je boljše, saj ti življenje ne pusti razmišljat tako daleč, kot sem razmišljal zgoraj …

mail, ki sem ga dobil danes … zmaga pa itaq Filip :D :D :D

KAJ SE POCNE NA ZMENKU S FANTOM/PUNCO?

* Zmenki so zato, da bi se ljudje zabavali, in to bi morali vsi izkoristiti, da se bolje spoznajo. Celo fanti znajo povedati kaj zanimivega, ce jih dovolj dolgo poslusas!

Jasna, 8 let (od kod ji to? od mame?)

* Na prvem zmenku si pripovedujes zanimive zgodbice, da si potem zelis na zmenek tudi drugic!

Niko, 8 let (hmmm)

KAJ BI NAREDIL, CE BI SLO NA PRVEM ZMENKU VSE NAROBE?

* Jaz bi sel domov in se delal, da sem mrtev. Potem bi poklical casopis in jim rekel, naj pripravijo osmrtnico!

Darko, 9 let (to tudi mene vcasih prime…)

KDAJ SE LAHKO PRVIC POLJUBIS?

* Ce je bogat in ima polno denarja.

Jelena, 7 let (ta ima ziher kaksno starejso blond sestro)

* Ko se s punco enkrat poljubis, se moras z njo porociti in imeti z njo otroke. Tako ti je to!

Dejan, 8 let (da, Dejan, na zalost je res tako)

KAKO SE ODLOCIS, DA SE JE TREBA POROCITI?

* Prvo moras najti nekoga, ki ima rad iste stvari kot ti. Ce naprimer ti rad gledas nogomet, mora biti to vsec tudi njej, pa se cips in pivo ti mora prinest.

Marko, 10 let (popolnoma ma prav)

* O teh stvareh ne odlocas sam. Bog to odloci ze zdavnaj vnaprej in ti to samo sprejmes!

Ivana, 10 let (nekaj je na tem)

KATERA LETA SO PRAVA ZA POROKO?

* Najboljse je biti star 23, ker potem poznas svojega moza ze vsaj 10 let.

Sandra, 10 let (ce pri trinajstih se niste imeli resnega, se pazite:))

* Ni najboljsih let za poroko. Da se porocis, moras biti enostavno velik bedak!

Filip, 6 let (fant ima slabe izkusnje)

ALI JE BITI BOLJE POROCEN ALI NE?

* Jaz ne vem. Ampak nikdar se ne bi poljubljal s svojo zeno. Nocem, da postane debela!

Miran, 8 let (res bister)

* Deklice se ne rabimo porociti! Ampak fantje rabijo nekoga, da jim cisti!

Marija, 9 let (ona ze ve…)

IN NAJBOLJSE ZA KONEC

KAJ MORAS NAREDITI, DA JE ZAKON USPESEN?

* Moz mora zeni ves cas govoriti, da je lepa, tudi takrat, ko zgleda kot avtobus!

Stanko, 10 let (absolutni zmagovalec, tale Stanko)

Kaj se dogaja s samskim se sprašujete ? Veliko stvari. Trenutno preživljam en zagotovo najlepših časov v življenju; čemu tako vam bom kmalu pojasnil. Zaradi moje odsotnosti je verjetno kriv spanec, no vsaj po večini. Kolikor nisem doma, sem pa v službi. V službi, ki mi je zelo všeč! Naš šef je izbral same mlade, in se v kolektivu zelo dobro razumemo. Ni nobenga občutka kakršnegakoli psihoterorja, kot sem to že opazil na več drugih različnih delovnih mestih.

Čas, od kar sem zaposlen, mi leti kot raketa. Zdaj vem da tetina izjava drži. Morm povedat tudi to, da najprej nisem verjel da je lahko delo z ljudmi težko. Enostavno se mi je zdelo to bizarno dejanje, ampak kot zgleda sem se očitno motil. Po besedah moje sodelavke, že nekaj časa nazaj, da je delo z ljudmi naporno, zdaj tudi sam to opažam. Vsak dan se pogovarjam z nešteto strankami, poleg vprašanj, ki jih oni postavljajo, moram še delno mislit namesto njih jaz. Res pa je, da če pozabim kaj povedat, tudi sam od sebe, sem na prvem mestu kriv jaz, ne stranke. Heh, pravilo je tako, drage dame in gospodje, če ne vprašate, ne morete izvedeti. Na ta račun sem imel naravnost banalno patetične primere, pa še je ta besedna zveza premalo nora. O teh primerih bi lahko seveda pisal tu na blogu praktično vsak dan … Ampak tega iz raznih varnostnih razlogov ne bom počel. Konec koncev, karkoli sem mi zgodi s strankami je na nek način poslovna skrivnost. Eno je svet v službi, drugo doma. Občasno pa srečujem tudi prav zanimive ljudi, kot je naš priljubljen Oto, ki ga srečujem res vsak dan v službi, saj pride po nakupih. Prav zanimiv starček iz doma upokojencev, brez predsodkov in kompleksov. Zna predramit še tako mračno vzdušje, ki ga pustijo določene ženske, ki si rade trdijo da je vse napaka prodajalcev. Folk je pač fukjen, druga tukaj ne moreš povedat. Ne glede kako vljuden sem, ali jim razložim na 4 načine, določen folk se niti ne bo potrduil razumet. Raje takoj nervozno zaključijo “škoda mojih živcev”, se obrnejo in gredo. Heh, če se živemu vse zgodi, potem se prodajalcem še več :D Ampak za prodajo moraš biti felgna, pardon :D flegma, niti malo čutit problemov ljudi in odgovarjat ter se držat točno po topicu pogojev, pa naj bo pred tabo zmaj; na koncu, lahko škodiš kvečjemu samo sebi. Pri eni uhi not pri drugi ven …

Kaj delam da nimam časa za blog? Heh, nedelja je čas za bolj resne objave. Prvi razlog je zagotovo to da se mi enostavno ne da več. Misli je vse polno, saj vsak dan ustvarim vsaj eno tono misli; sploh pa mi je to postalo zelo všeč ;) Vsaj preveč enih in istih misli, ki sem jih imel ob prostem času, me ne ubijajo več :) Zato sem še enkrat hvaležen mojemu direktorju Tomažu, ki je videl v meni svetlo luč in me je zaposlil zares brez kakršnihkoli izkušenj. Dobil sem novo sodelavko, ki je pravzaprav zelo fejst dekle; dejansko ženska, ki zna uporabljat možgane :D sam bi ji vseeno privoščil boljšega fanta, ker to kar opisuje kaj se ji dogaja z njim, no ja, to nekak ne bi špilalo zame :) Drugače je pa res zelo razumljivo dekle in z njo se da dogovorit res vse, tako kot tudi z mojim prejšnjim sodelavcem.

Večino prostega časa preživim doma, za računalnikom. V readerju se mi je nabralo preko 1000 člankov, ne blog postov ;) ampak stvari, katere rad spremljam. Tudi vas rad berem, ampak ne komentiram več toliko. Ne vem zakaj ampak časa mi sfali takoj. Tistih par nadaljevank in kakšen film na teden, … aja seveda pa tudi muzka dosti časa pobere :) Po drugi strani pa se nekako bolj “odvajam” :D od računalnika.

Bil sem na Nizozemskem :D Da ugotovili ste na Qlimaxu! Zame še vedno najboljši dance spektakel kar jih obstaja na svetu, odkar v Sloveniji nikjer več ne morem slišat pristne dance glasbe. Praznoval sem bday, kot ga še nisem nikoli (da tudi to je povezano nekako z najlepšim časom v mojem življenju), zato bi se rad zahvalil mojemu šefu Tomažu, ki me je prav lepo presenetil, sodelavcem, in vsem vam, ki ste mi voščili. Mislim da je bilo tudi število voščil letos največje, v premosorazmerni primerjavi z številom daril, ki jih je bilo pa letos najmanj. Mislim da od staršev nisem dobil niti evra; zgleda da če si zaposlen in dobivaš svoj denar, zdaj ne moreš dobit od nikogar drugega :D Prav tako sem dobil za plačat, vse položnice, ki pridejo na mene, čeprav je to tudi položnica za internet in ip telefonijo ter mamina mobitel naročnina :D ni kaj, naši se znajdejo! Sej vem, zmeraj so me lahko izkoriščali, jebiga … ups … jebijo :D čeprav se mi to na nek način ne zdi fer, vsaj pomenili bi se lahko prej.

Hvalabogu, šef po novem letu zapre nedelje, se pravi bomo imeli nekoliko več časa zase po sobotah zvečer. Se pravi mogoče malenkost več časa za kakšen oddih v soboto zvečer, kar pa še vedno ne pomeni, da sem do sedaj zanemarjal službo in hodil po zabavah, ko bi mogel biti spočit in fit za službo. Za vse tiste, ki me klikate po msnju in ne odgovorim naj povem dvoje … ponavadi me zmeraj dobite ko sem v službi, po večini časa pa sem tako izpisan, ker se ne morem koncentrirat na dve stvari hkrati, sploh pa mi na šihtu ni dovoljeno pisat po msnju, razen s sodelavci, pa še to samo koristne nasvete. Res pa je da sem tudi svoji sodelavki dosti tako pomagal od doma. Drugo kot drugo, ne klikam po msnju, razen če gre za zares pomembne stvari. Msn mi sedaj predstavlja neko komunikacijo, ki jo lahko opravim brezplačno ob pravem času. Se pravi časa za računalnikom ne zapravljam, meni koristne informacije pa so vedno bile se kaj dodatno naučit in bit v koraku s časom z I- tehnologijo. Ampak verjemte, toliko kot bi jaz želel se naučit … ni ga časa na tem svetu ;)

Malce na kratko hiter update, kaj se z mano dogaja, nisem vaš še zapustil, niti ne nameravam, samo kot sem že povedal objave bodo bolj redke. Aja, sedaj me najdete tudi v knjigi fac pod imenom … you know what … :) tam vsaj čekiram kolikor toliko redno, kaj se dogaja :)
LP

Dom – služba. Dolžnost – odgovornost. Kebap – burek. Soba – kopalnica. Fuzbal – spanje. Premalo cajta – zapravljen cajt. Skoncentriranost – razdvojenost. Želje – sanje.

Ne maram sprememb, ki me spominjajo na to da se čas ne ustavlja. Ne maram sprememb, ki mi pustijo občutek, da bi iz svojega časa, ki sem ga preživel, lahko naredil več. Zakaj je mogel umreti Pavarotti, ampak še vedno predvajajo njegove umetnine. Zakaj so sosedje morali podreti tisto visoko drevo, ki je bila značaj naše vasi in zdaj ko je več ni je vse tako strogo in moderno in ravno to me spodbuja k spominom iz otroštva? Zakaj ni več peščene poti med travnikom, ampak je zdaj tam cesta? Zakaj pločniki v naši vasi in zakaj javna razsvetljava (čeprav ne deluje), ko pa poznamo pot z zaprtimi očmi. Zakaj teh par novih hiš, ki spremenijo podobo vasi popolnoma? Zakaj vse te spremembe, ki ti dajo vedet da čas ne stoji in da se staraš?

Pravkar sem brskal malo po straneh, ki objavljajo življenjska vodila. Moram rečt da so precej zanimiva. Od računalništva, do kako prirpavljat peciva. Skratka zelo zanimive. O njih kdaj drugič, tule pa vam pokažem eno njihovo objavo: http://www.hongkiat.com/blog/100-nice-and-beautiful-blog-design/.

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Kaj se dogaja z ljudmi? Od kar delam v trgovini/prodajalni, dobivam vse več in več vtisov od ljudi, ki se ustavijo in vprašajo kakšne malenkosti. Tu so dedeki in babice, zgolj za informiranost ali kakšne nastavitve na mobitelu ali samo da potarnajo kako nima noben mobitel dandanes več “velikih črk” na tipkah.

Največ ljudi je seveda med starostjo dvajset in trideset let, ki imajo pravi namen; kupit si mobitel. Zanima jih ogromno. So prijazni, radovedni, kot sam hudič, delujejo spontano in preprosto. Zaenkrat še kakšnega težaka izmed te starostne dobe ni bilo.

Poslovneži so čisto kul ljudje. Seveda ne pustijo nič “napitnine”, (za to mi je vseeno malo mar), tako kot naprimer preprosti ljudje, kmetje, njihovih let. Na prvi pogled delujejo zelo hvale vredno, zelo samozadovoljni, ob ureditvi vseh njihovih stvari. A ko se stvari zalomijo jih imaš na telefonu po cele dneve in šele takrat opaziš njihove kratke živce in sfrustriranost. Seveda te tu pa tam kakšen celo poskuša “zašit”, češ da je to tvoja krivda v vsakem primeru. Kot sem že povedal, smo novi, nismo pa nesposobni.

Tu je naključen folk, ki hodi mimo. Starčki, ki pridejo samo na klepet o penziji in ženskah, otroci, ki jih zanima od “hitov poletja” (WTF?) do usb kabli za računalnike. Od kod jim to, nimam blege veze. Zagotovo imajo fotra računalničarja, otroci, ki so jim všeč telefoni in o njih vedo skoraj več kot jaz in jih prihajajo gledat samo zato ker niso “prašni”. Dojenčki, ki so komaj sprehodli in mislijo da je naš beli stol za stranke dejansko wc oprema (pa ne mislit da se pokakajo gor, samo duhovito izgleda, ko kateri izjavi “glej mami to pa je za wc”) :D

Ne delam v meni bližnjem mestu, tako srečam zelo malo poznanih ljudi, kar mi kar nekako ustreza. Pogovori na delovnem mestu so mi zelo odveč, če seveda resne stranke stojijo čisto zraven.

In kaj zaboga se dogaja z mladimi mamicami in njihovimi dojenčki? Definitivno je največja populacija v trgovinah ta. Še dobro sem si mislil, da imajo vozeki za špecerijo sedalo za otrokem tu pa tam pa vidiš tudi kakšno patetično potezo, ko mamica pripelje svoja dvojčka v vozičku za dva in ne more mimo vozičkov na poti ven. Kwa zaboga jim je treba to dretje vozit po trgovini?? No, niso samo mamice tiste, ki prihajajo z otročki. Ogromno je babic, nekaj atejov, tu pa tam pa tudi kakšen deda. Največja populacija teh otrok je od dveh do petih let, in kot opažam, so nekateri v trgovini že doma. Vedo kje so mali vozičeki in vedo kje je vhod v trgovino. Mali kot že naučeni. Ničjasno :???: Razumem da nekateir starši delajo popoldan in so zjutraj ponavadi v trgovini. Tudi razumem da nimajo dati kam otrokov. Ampak ne razumem zakaj pride včasih cela familija, in to ne samo ati mami otroček, ampak tudi babi in še kdo od bližnjih članov, v trgovino, vsak dan zapored. Ja folk je dejansko obseden z nakupovanjem. Heh, tudi to je verjetno eden od užitkov :D

In kje delam? Nisem še napisal :) V katerem kraju, niti ne bom omenil. Lahko vam povem da delam v eni od poslovalnic Tušmobila. Ja, v enem od supermarketov. In Tuš je s tem, ko je poslovalnice postavil dejansko na sredino supermarketa, pridobil veliko. Samo predstavljajte si, koliko ljudi se dnevno sprehodi mimo naše prodajalne v supermarketu, kot pa če bi poslovalnica bila en prostor kar nekje za sebe v mestu. Koliko ljudi bi samih od sebe prišlo v prodajalno, ki je čisto nova, nekje v mestu, s tem da bi trajalo veliko več časa da se razve, kot pa če imaš poslovalnico direkt na sredi supermarketa? Ja Tuš je definitivno naredil en velik korak h prodaji na tem področju. Dobre reklame pač niso vse.

Se vam zdi kdaj, da morate nekomu povedat ali poakazat eno in isto stvar večkrat? Tipičen primer, bi rekel, za človeka, ki ne uporablja matematičnega sklepanja. In kaj ima matematično sklepanje veze s samoumevnotjo? Nič, boste rekli? Ni res. Ogromno.

Kolikor mi je znano iz srednješolskih klopi, je bilo nam mladostnikom takrat samoumevno popolnoma vse, do katerega zaključka smo prišli po lastni logiki. Tukaj seveda ne izpade matematično sklepanje, ki je res pravi originalni pripomoček k sestavljanju samoumevnega cilja. Primeri so že šli v skrajnost, ampak nam je bilo vse samo po sebi umevno. Beri.

Tako me razjezi če je pri ljudeh preveč ali premalo samoumevnosti oz. preveč sklepanja pri mladini. To lahko opazimo vsepovsod. Zgodilo se je sledeče, pogovor s kolegico, trenutno najstnico, ki me je na vsak način hotla prepričat da beseda “optimist” pade v pravi pomen, ko nekdo hoče doseči nekaj nakjlučno nemogočega. Seveda ni vedela pravega pomena, kar se mi je zdelo zelo čudno. A vedela je, kdaj je potrebno to izjavit. Drugi primer, ki je zelo lepo razviden iz komentarjev na fittipaldijevem blogu je ta, kako mladina jemlje, nekaj kar je trenutno popularno, za samoumevno zadevo. Zanimivo pa je predvsem to, da ko mladina “odraste” (mislim mladež pri 14 letih), se vsem zdi fino, piti alkohol. Zagotovo me boste zdaj blejmali, češ da mi nismo tega delali oz. zakaj pa ne bi smeli pit če nočejo. Ampak zadevo gledam zdaj iz druge strani. Recimo tej strani … vpliv družbe. Tu izključujem možnost pitje pijače, ker je le ta dobra.

Mladoletnemu fantu sem nekaj večerov nazaj v gostilni dejal, da ni nujno da pije alkohol, ker drugi to delajo; da ne bo izpadel popolnoma noben bedak. Seveda vse kar sem dobil je bil smešen odziv. Se pravi da iz tega, lahko sklepam (in to sklepanje ni napačno), da je mladini oz. vsaj določenim fantom, zelo fino in zelo kul pit alkohol. Vpliv Prešerna? Ne bi rekel. None of my bussines, sem si mislil, vsak ve zase kaj dela s svojim življenjem. Škoda samo, da ta samoumevnost, mladini zamegljuje realen pogled oz. ocenitev, katera zapade pod takojšnjim ignorom.

Druga stvar. Premalo sklepanja. Se zgodi, ko človeku poskušaš nekaj pokazat ali povedat v parih besedah. Jasno da nismo vsi Einsteini, ampak na prvi pogled so stvari, ki jih skušam vsaj jaz doseči s svojim namenom, zelo očitne. Samoumevnost ne bi smeli jemati v preveliki meri niti v premali, kakorkoli, poskusite vmešati čim manj koleričnosti in čim več potrpljenja, potem ne bodo trpeli živci ;)

psp2

Ker vidim, da večina nestrpno pričakuje nove objave, vas bom malo seznanil, da boste vedeli, kaj se z mano trenutno dogaja. Torej … živ sem, to ste opazli, čeprav mi zadnje čase preveč primanjkuje lufta pri fuzbalu, ki je tudi prva dejavnost ki mi krade čas in to po tri ure v sredo, petek in nedeljo. Druga malo (dejansko veliko) večja  dejavnost je šAht (bi rekel foter, Zvita bo vedla zakaj). In sicer mi vzame po pol ure 24/7 (vsak dan v tednu) za vožnjo in 37 ur za sedenje za mizo ter ustrežbo dedkom, babicam, milficam (ups, mladim mamicam :P ), raznoraznim pubertetnikom, ki vejo skoraj več od mene, atejom, puncam in tu pa tam kakšnemu naključnemu ptiču, ki zaide v trgovino. Kje delam, o tem še bom zaenkrat molčal, da me kdo od vas ne prepozna :D kot ste pa opazli, gre za nekakšno prodajo (mogoče sem že namignil v prejšnjih postih).

K vsoti kradljivca časa še moram dodat obvezen počitek, ki je iz dneva v dan krajši. Sem pač prelen da bi se spravil spat. In to plačam zjutraj z nezbranostjo in nikakršno koncentracijo. To bo treba definitivno spremenit. Aaam .. kaj še? Aha! Ena ura dnevno za računalnik :D (če verjamete). V bistvu sem se nekako spet navadil nanj, ampak imam trenutno toliko opravil za šAht tudi doma, da se le redko spravim za daljša opravila na računalniku (beri: brat bloge). In ja nekatere sem že skenslal (pa nekatere tudi dodal). Če sem natančen, sem jih dodal več kot zbrisal :roll: :D . Muzka je druga stvar, za to mora biti vedno čas! Ampak jo poslušam v avtu, kjer imam vsaj zvočnike, domači so mi crknli (zgleda ne delajo studijskih monitorjev namenjenih za hardstyle :( ).

Če potegnem črto pod vsemi kradljivci mojega časa dobim; 8 ur dnevno za spanje, pol ure za vožnjo na šAht in nazaj domov, 6 ur za napenjanje možganov na šAhtu, 3 ure obvezno za rekreacijo vsak dan, čeprav je to včasih samo sedenje v parku, dvakrat po pol ure za dva obroka na dan (ja za jesti in jem počasi, kar je zdravo). Ostane mi 5,5 ure dnevno, katere vsak dobro ve da porabi za mizerne malenkosti (scanje, tankanje :lol: pitje, hoja, you know what am I talking ’bout) v vsakdanjiku. In jaz naj bi imel čas?

Kmalu ;)

P.S.: tudi ideje o čem bi pisal trenutno nimam, tako zaposlene so moje sive celice :D (včasih pa so me misli skoraj ubile od preveč razmišljanja)

Kapučino, voda, cockta, so zadnje pijače, ki sem jih pil v naključnih zaporedjih, ko sem razmišljal o totedenski temi za Blogorolo. Ali je to bila prejšnjetedenska? Ok, saj vseeno. Kaj bo ta pijača naredilo mojemu želodcu po čebulu in tuni, me zdajle na zanima. Imam kar dober želodec … ok, ena neumesna …

Ko se je na spletu začel naval strani s prijavami (prijava z uporabniškim imenom in geslom), se mi je zdelo da se bodo ljudje teh strani ali nekako izogibali, zaradi brezvezne registracije, ali pa se jih bodo naveličali, saj je bila potrebna registracija pri marsikateri strani. Danes pa že skoraj pri vsaki. Registracija je bila nujna v primeru foruma, tu pa tam je bilo branje zastonj, nekatere teme pa so bile omejene samo na registrirane uporabnike. Potem se je zraven foruma vse več sekcij začelo cenzurirat, tako da ti je na koncu ostalo golo branje novic, če nisi bil registriran se razume. Šele v zadnjem času so uvedli OpenId s katerim se lahko z eno identifikacijo prijaviš več kje. Čakam, da se bodo strani gradile samo še na tem :)

Sam sem prijavljen na nekaj teh socialnih družbeno popularnih mrež. Prva je Myspace. Zadeva je kar ql. Prijavil sem se komaj enkrat letos. Nekateri so mi povedali, da je za glasbenike, ta portal zelo priljubljen. Tako sem se prijavil in v istem času kot blogam (6 mesecev), dobil tam samo za nekaj objavljenih reklamic, slikic, videov, 20x manj obiska. Ma neee, ne gre se mi za obisk to veste … Ampak vsaj dovolj prostora za slike ponujaj :lol:

Sam ne vidim nobene prednosti v Myspace. Na svojo listo dodaš prijatelje, na listo “wanna meet”, koga hočeš srečat, itd. Tako se krog vrti in tisti, ki te imajo na listi prijateljev in zraven nekoga, ki ga jaz nimam, in če me on opazi, me lahko doda. Podobno kot pri blogih. Pošiljaš si lahko maile, neposredna sporočila ali tako imenovane Bulletine; sporočila/objave, ki jih lahko vidijo vsi. Myspace se mi zdi kot neka velika priložnost za reklamiranje samega sebe pri prijateljih. Kar pa ne pomeni, da te ne more, če ga imaš na listi “Who I’d like to meet”, opazit kakšen večji izvajalec.

Msn. MSN. WLM. Whatever. Seveda, kdo pa ga nima? Že deset letni otročaji vedo kaj pomeni msn. Glavni razlog za neproduktivno razmišljanje v družbi mladih. Glavni razlog, da so igrišča po popoldnevih prazna. Glavni razlog, da je mladini pošiljanje glasbe samoumevno in legalno dejstvo. Glavni razlog umetnega razočaranja zaradi spodjebavanja, manipulacije in “prirejene resnice”. Glavni razlog staršem, za nakup internetne povezave in računalnikov. Glavni razlog za debele riti in premalo gibanja. Glavno nujno zlo!

In če s temi družbenimi mrežami ne zabijemo večino našega prekrasnega časa, ko bi lahko delali marsikaj koristnega, mi povejte s čem ga? Ali pa je edino ravno ta naš čas pametno izkoriščen?

… dragi EMOti! Karkoli že ta subkultura je, od kjerkoli je že prišla, tako naenkrat me ni zadela nobena stvar v lajfu. In ta EMO subkultura me je zadela v živo! Da obstaja nekaj tako norega kot je obnašanje EMOtov, ki so samo navadn mladič, je skrajno patetično. Kar sem že neštetokrat napisal v komentarjih te objave, bom tukaj poskušal skrčit.

FOLK WTF VAM JE ???

Se sploh zavedate, kako vam gre lepo, sami si pa to vaše življenje še dodatno zagrenite?

VPRAŠAJTE SE KAJ VAM JE. ODMISLITE NEGATIVNE MISLI ZAVEDNO, TER SE ŽE ENKRAT SKULIRAJTE.

Veste, da je rezanje samo izhod v sili. Ker se sprošča hormon endorfin in ker telo ne premore zaznat dveh bolečin naenkrat, si raje zadajate tisto ta močno. Ampak ona druga vas bo ŽRLA v podzavesti od znotraj navzven.

ZATO SE VSEDITE, PREDEN ZAČNETE BEDIRAT. REČITE SI: KAJ PA SE GREM IN DESETKRAT PONOVITE JAZ SEM NORMALEN ČLOVEK.

In na koncu, brez heca … Ljuba mladina, na vas svet stoji. Ker sem rastel z vami gor in imel možnost na lastne oči videt vso bedastočo današnje družbe; to vam polagam na srce! Poslušajte se. Delajte, kar vas veseli, poslušajte glasbo, ki vas veseli, pijte, jejte, kar vam paše in kolikor vam paše. Vse to je zgolj recept, kako preživet v današnji družbi. Poanta ni v tem da če kolegica gleda in posluša RBD muzko, da morate vi to tudi. NI RES. Premalo se poslušate, premalo! Ne skrbite če s tem ne boste IN. Vsaj razlog, da ste pravi upornik, boste imeli.

emo

vir: deviantart.com

Dragi sovozniki, kopiloti, tresoče se deklice :lol: Ko se vozite z mano ste vsaj 100% bolj varne od ostalih frajerjev v črnem audiju in 300% bolj od sfrustriranih milfic v twingotu, da se o dedijih in babicah ne pogovarjamo. Nekoč sem bil voznik rallyja! :D

Ok, tule je razmišljanje. V napadu notranje jeze in aktivnega mišljenja na vprašanje; kako si v Sloveniji ob povprečni plači postavit bajto pri tridesetih, ali si vsaj privoščiti še kaj zraven plačanih rednih mesečnih stroškov (recimo kakšno potovanje, malce dlje v svet)???

Ok, gorivo je dražje, kmalu bo tudi liter kurilnega olja nad en evro, psihiatri se sprašujejo popolnoma banalna vprašanje kot je naprimer, zakaj tridesetletniki živijo še vedno doma pri starših? HAAAALOOOOOOO, vam ne kapne nobena pametna razlaga?? Zakaj ste potem psihiatri, psihologi ali whatever kaj … Razlog je enostaven … Ob plači 500€ na mesec, bi lahko delal 15 let, da bi si zgradil eno zadovoljivo hišo s ceno 100.000€, če bi seveda zraven še se lahko kolikor toliko preživljal … Odštejmo tu zdaj partnerje in njihov finančni dodatek … HALOOOOO, cene nepremičninam gredo gor, naš sistem in standard, kljub temu da smo v Evropi je tudi v PIZDI MATERNI! Sem mogoče zgrešil, da kakšni multimilijonarji na veliko kupujejo v Sloveniji?? Ampak povejte mi zakaj se standard ne premakne NIKAMOR??!!

Noben se ne zbuni, medtem ko za provizijo, ki jo morajo plačati na različnih bankomatih na Nizozemskem ustvarijo pravo kampanjo. Mi pa še kar spimo …

Uvajajo nove zakone, ki jih podprejo stranke, katere smo izvolili mi. Pri bogu!! NISEM izvolil novih bedastih zakonov!!

Sovražim birokracijo!!! Nisem jaz izvolil novih prometnih zakonov, niti moj sosed. Kakšno demokracijo furamo??? Pa ne mi zdaj spet začet z vsem tem komunističnim sranjem, v bistvu tako ali tako ne vem za kaj se gre. Kaj če bi se bolj zgledovali po Evropskih državah like Nizozemska, Belgija?

Cena hrane narašča, počasi bom moral homologirat vrtno kosilnico. Dragi gospod Premier, povejte mi, kdaj boste začeli še zaračunavat letno vožnjo na Zemlji okoli Sonca??!! Sovražim birokracijo!!! Kaj če bi začeli še lepo popisovat osebno lastništvo?? Začeli računat RTV dodatek za avtoradie?? Davek na porabljen kisik (O)? Davek na lastno sončno energijo s pomočjo sončnih celic???

Mi pa še kar spimo …

In firme, ki prihajajo gradit k nam like E.Leclerc, ponudijo našim razmeram primerne plače, čeprav v drugih državah ponujajo nenormalne vsote plač …

Sprašujete se zakaj je toliko revnih. Večina ljudi works his ass of tudi po 12 ur na dan, samo da si prislužijo tistih nekaj plačanih nadur in s tem zanemarja družino. Samo zato, da si lahko privoščijo kakšen TV ali težko prigaran avto. Cene gredo gor. Avtomobilski standard raste, tako kot v Evropi. Kaj pa standard s katerim bi lahko sledili temu tempu??

DVIGNITE JEBENI STANDARD SLOVENIJE! DVIGNITE SISTEM!

Eh, ne da se mi več … dajte me skurcat ajde …

Dragi bralci, dragle bralke! Toliko kolikor sem zatežen in dolgočasen, pa še vseeno vztrajate z mano … Tu je moja stoprva objava. In še ena random brezvezna objava …

Nekako je lepega marčovskega dne naneslo da sem opazil, da sem naredil januarja in februarja, se pravi prva dva (lažem tri), mesece od kar blogam, po dvajset objav. Ker nisem Iztok Gartner (ki je naravnost obseden z bloganjem :P ) sem si rekel, da bom obdržal to tradicijo objavljanja po dvajset postov na mesec. Do zdaj mi zadeva ni predstavljala nobenih težav, čeprav sem vmes tudi premišljeval o prekinitvi bloganja in se bolj posvetit mojemu življenju …

Zvita ti si dejstvo!! O tebi sem že premišljeval. Življenje jemlješ takšno kot je. Sicer v pogovorih marsikaj zadržiš zase, a na blogu daš skrajno strogo vedet tvoje mnenje o tem! Ne pustiš se raznim melanholikom in kolerike odpravljaš z malim prstom, življenje živiš tako da ti podrejaš čustva sebi in ne obratno! Zares si flegma!

Sparkica, povej mi kako lahko imaš takšno širino razmišljanja? Ob vsaki besedi dejansko pomisliš še na milijon drugih stvari, da o pripovedovanju ne razmišljam. Je tako enostavno in hkrati pestro za razmišljanje. Pravi možganostroj!

Vlatka, po tvoje imam še natančno 10 ur, 41 minut in 2 sekundi, da si dobim dekle in ti pošljem pismo. Ali je to bil mišljen maj drugo leto, mogoče 2010 ;) ?

Vsi, ki greste na Blogres, me boste lahko vidli tam. Zvita greš, častim prevoz ;) ? In vsi ki boste na NESTu 2008, me boste lahko vidli tudi tam.

Če na hitro potegnem črto. Mesec maj je bil zame precej dober. Bil sem na Sensation White, imel sem en DJ nastop in bil sem že drugič boter. Tokrat birmski, davnega leta 2003 pa krstni. Slike? Eeeh, ne rabite videt, ne boste vidli nič novega ;)

Btw … kdo pozna “Saško”, črnolasa lušna punca iz Velenja, dela kot natakarica v eni gostilni v Vinski gori? :lol:

Se vidimo v juniju … LP Tadej

Če nisem jaz en srečko. Ne, ne obupujem, ne me je(m/b)at narobe. :lol:
Beri naprej »

Gospa Ana mi je dala pobudo za tole objavo. Vam mojim standardnim bralcem ne bo težko razvozlat, kaj se mi je res zgodilo in kaj ne. Ampak pozor! Nekatere stvari so namišljene. Pa gremo …
Beri naprej »

se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili najprej dobre volje, skakali od sreče, vam je šlo samo na smeh, ampak čez nekaj časa pa postanete vse drugo prej kot to?
Beri naprej »

direkt iz postelje so me zabrisale misli na zgornjo temo, ko sem poskusil zatisniti oko za samo uro pa pol pred luninim mrkom. ne morem spat. tole moram zapisati …
Beri naprej »

dobro se spomnim srednješolskih let. bil sem namreč v srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo. to so bila leta 2000 do 2004, in kot veste je takrat cd doživljal novo obliko, bolje rečeno je cd takrat doraščal svojo uporabnost, v veljavo pa je prihajal dvd.
Beri naprej »