Šport

Trenutno brskate po arhivu kategorije Šport.

Ok, sem velik pristaš športa … tudi občutek, ko nasproti tebe stoji nasprotnik, ki ga moraš premagati poznam. Poznam vzdušje, ki se ustvarja ob nogometnih, rokometnih, odbojkarskih tekmah. Ampak ni mi jasna oz. nikakor pa mi ne gre v račun ena stvar.

Če že hodimo na vsa ta zabavišča na raznorazne stadione in v raznorazne dvorane, mar hodimo zato da bi se družili?! Hodimo zato, da si z malo pomoči ki nam ga da tisto vzdušje, polepšamo in olepšamo dan. Ampak kaj ko to vzdušje, kaj hitro ZAME (pa verjamem da tudi za koga drugega), ni več vzdušje, ko harmonični in veseli trenutki postanejo samo odštevajoče se minute, sekunde. In zaradi kakšnega razloga? Mogoče še niste opazili, ampak jaz defnitivno sem. Ko med navijači / gledalci / obiskovalci, kakšnega športa, ponavadi v dvorani ali odprtem stadionu velika večina ljudi nevoščljivo izvaja raznorazne distrakcije, da ne bi, seveda, NASPROTNA ekipa, napram kateri navijajo, kar se da uspešno izvedla njihovo dejanje. In to ni vse! Takšna dejanja navijačev potegnejo k sodelovanju že tako od življenja zveličane in zdolgočasene ljudi, ki so pa naključni, mogoče ne redni navijači.

Ne gre mi v račun, kako lahko skupina ljudi oz. sedaj že lahko govorimo o polovici (tričetrt?), stadiona, tako NEPRIVOŠČI tuji ekipi, uspeh. Oziroma še za lažje razumevanje, privošči tuji ekipi NEUSPEH? Razumem da gre v večini primerov za navijaško borbenost ali večno borbenost. No potem bi lahko tudi samo navijali za domače, ne pa še zraven tega motili tuje ekipe in po možnosti celo tujemu golmanu zavpili “svinja”, ko samo izvede začetek tekme. Tudi poante provokacij v raznih dvoranskih igrah ne razumem. Kje je smisel, da so na tenisu lahko vsi tiho (verjetno s pravili predpisano, po sklepanju), medtem ko na odbojkarskih ali rokometaških tekmah, prihaja do nadležnega zvoka siren, AMPAK samo, ko gre seveda za tujo ekipo? Ok, sem jaz malo čudn, ali pa tukaj ni nekaj vredu? Pa glede na trenutno situacijo, bo držalo kar tisto prvo … Uganite še nekaj? Samo v Sloveniji!

Mar res ljudje ne vidijo, da s tem ne naredijo nič dobrega za domačo ekipo? Mar ne vidijo da te provokacije, distrakcije in raznorazna olepševalna besedila privedejo do tega da njihova (domača, tudi moja), ekipa izgubi? Nestrpnost do tuje ekipa je neomajna in neomejena … žalostno :( In prosim, ne me spraševat kako jim škodijo navijači, enostavno tako je … Kako, zakaj, pa bo mogel vsak sam v svojem svetu pogruntat.

Vso dogajanje, me seveda ne moti več. Želja po obiskovanju nogometnih tekem, me je že pred časom minila. Pa tudi navijaško gledano, gledam veliko raje sedaj dober nogomet; nasploh vsak šport, ob katerih pa me ne prime več, da bi navijal za eno ali drugo stran, ampak iščem v njih kvaliteto. Kvaliteto igranja tako enih kot drugih, nekaj kar imajo eni ali drugi za pokazat novega, … še boljše brez vse neprivoščljivosti, tujim ekipam, ki me včasih celo prime, da navijam ravno zaradi distrakcij in provokacij domačih navijačev, za tujo ekipo.

Dom – služba. Dolžnost – odgovornost. Kebap – burek. Soba – kopalnica. Fuzbal – spanje. Premalo cajta – zapravljen cajt. Skoncentriranost – razdvojenost. Želje – sanje.

Vsepovsod dežujejo objave o euru 2008. Pa da ne bom začenjal še jaz pametnjakovičit s tem, sem hotel pokazat nekaj zares izvirnega od naših preljubih sosedov Hrvatov. Njihovi dve super ultra izvirni reklami, ki verjetno stopita marsikomu na živce. Ne samo zato ker so neposredno vpleteni in z izvirnostjo obujajo negativo na nasprotni strani, ampak tudi zato ker izražajo kako zagledani so Hrvati sami vase. Po drugem dnevu spremljanja eura na HRT2 (ker drugje možnosti nimam), sem imel tega narcisizma in filanje lastnega ega, dovolj. In ne hedonist (komentar št. 43), ne gre za nobeno favšijo ali zavistnost. Privoščim jim da so dobri v nogometu, saj je to tudi moj šport. Privoščim jim da se tu pa tam pohvalijo. Ni pa potrebno obujat spomine (se vn metat in se delat ponosnega) oz. že kar bi lahko rekel skoraj žalitev, na tuj račun reprezentanc, ki se niso uspeli uvrstit na Euro 2008.

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Velikokrat srečujem ljudi, ki me povprašajo o morebitnosti mojega spremljanja Formule 1. Seveda jim jaz odgovorim, da tega “športa” ne spremljam ali sem ga vsaj nehal spremljat.

Od kar pomnim mi je bila Formula 1 zanimiva na začetku. Zgolj štart in tisti prvi borbeni začetek za boljše mesto. Sama dirka me ni privlačila kaj preveč. Dirkalniki, ki vozijo v krogu, katerega znaš na pamet že pri številki pet, res niso moja motivacija. Občasni pit stopi v boxih, ko menjavajo gume in točijo gorivo, so bili deloma zanimivi, zaradi neke napetostih ob tekočih sekundah zaostanka. Tu pa tam kakšna nesreča in spremljanje vse dramatike ob njej, skupaj z malce oddiha od že standardnega naturavanja formul po progi, ki ga zamenja security car. Tiste ta hude nesreče dandanes niso mogoče več, pa saj ne da bi si jih želel, hočem povedat da mi je Formula 1 enostavno preveč monoton “šport”, ali pa sem samo jaz postal bolj izbirčen.

In zakaj zame to ne bo nikoli šport. Če malo pobrskamo po spletu za najbogatejšim športnikom na svetu, kaj kmalu naletimo na ime Michael Schumacher. In to je dejstvo ki me moti. Športnik?

Vožnja smuči, boba ali kolesa je zame šport. Če se spustim na čisto osnoven nivo definicije športa; ne, ne da se mi brskat po spletu ampak šport si jaz zamišljam kot neko vrlino, ki jo lahko določen osebek z določenimi sposobnostmi ali spretnostmi svojega telesa s pomočjo seveda naprav, ki so pri določenem športu potrebne, pokaže v časovno dobrem rezultatu. Formula 1 pa je bila zame zmeraj golo voženje dirkalnikov. Seveda bi lahko v to domeno prav tako vključil Moto GP, dirkanje z motorji. Kljub temu pa moja definicija športa vseeno zajema tudi Formulo 1. Vendar, zakaj moja zavest temu oporeka?

F1

Zadevo sem šel raziskat. Poglobil sem se še globlje v definicijo športa. Odkril sem da je šport telesna pripravljenost in zmogljivost, koncentracija in prisebnost. Tako sem recimo izvedel, da pri Formuli 1 vozniki doživljajo izreden telesni napor v ovinkih in na štartu; tudi do petkratno svojo težo. Na tekmo izgubijo po štiri kilograme (drage najstnice, kaj pravite na to, samo dve uri za 4kg :lol: ?). V ovinkih imajo občutek, da njihovo glavo tišči na stran s silo dvajsetih kilogramov, za kar je oteženo dihanje in voznik mora imeti visok nivo koncentracije, da zdrži tak pritisk. To so nekatera od dejstev, ki ovržejo moje mnenje, da Formula 1 ni šport. Vsaj napram drugim športom, se mi je zdelo vožnja dirkalnika nekaj čisto enostavnega in preprostega. Nekaj kar bi lahko opravljal vsak najstnik s pravkar opravljenim izpitom. Žal po dobrem premisleku, ne gre za tako nedolžno vrlino.

Nekaj zanimivih dejstev:

  • Dirkalnik Frormula 1, pospeši od 0 do 160km/h in se ustavi nazaj na 0, v štirih sekundah
  • Če voznik Formula 1 dirkalnika popolnoma zavre, je sila enaka kot če bi z navadnim avtom priletel pri 300km/h v zid
  • Dirkalniki so težki 600kg, pol manj od Minija
  • Vrtljaji Formule 1 dirkalnika se dvignejo tudi do 18000 obratov v minuti
  • Diski za bremzanje dirkalnika so narejeni iz karbonskih vlaken in delujejo pod temperaturo 1000 °C
  • Če dirkalniku raznese vodno cev za hlajenje, vsa voda izpari v manj kot eni sekundi
  • Brez “downforce” sile, ki jo ustvarjajo spojlerji in aerodinamičnost dirkalnika, dirkalnika že pri 160km/h ne bi mogli kontrolirati
  • Dirkalnik je zasnovan aerodinamično tako, da bi pri hitrosti 160km/h ustvari dovolj downforce sile, da bi izenačil svojo težo, kar pomeni da bi se lahko peljal tudi po stropu tunela
  • Dirkalniki v svojih pnevmatikah nimajo zraka temveč dušik in vsaka pnevmatika izgubi približno 0.5kg na dirko, narejene so za 90 do maksimalno 120 prevoženih kilometrov, imajo najboljši oprijem pri 900 – 1200 °C in se zavrtijo 50 krat  vsekundi
  • Because when we love, we always strive to become better than we are.

Paulo Coelho v The Alchemist

Beri naprej »