Služba

Trenutno brskate po arhivu kategorije Služba.

… sem tako blizu … kljub ostalim osebam … obstajaš še vedno izostrena samo ti. Kljub bolezni, slabemu počutju, vročini, je dovolj en tvoj nasmeh, … en tvoj pogled, da vse od naštetega kot da sploh ni obstajalo. I wish I could see you every day and be my love health for my heart.

Kaj se dogaja s samskim se sprašujete ? Veliko stvari. Trenutno preživljam en zagotovo najlepših časov v življenju; čemu tako vam bom kmalu pojasnil. Zaradi moje odsotnosti je verjetno kriv spanec, no vsaj po večini. Kolikor nisem doma, sem pa v službi. V službi, ki mi je zelo všeč! Naš šef je izbral same mlade, in se v kolektivu zelo dobro razumemo. Ni nobenga občutka kakršnegakoli psihoterorja, kot sem to že opazil na več drugih različnih delovnih mestih.

Čas, od kar sem zaposlen, mi leti kot raketa. Zdaj vem da tetina izjava drži. Morm povedat tudi to, da najprej nisem verjel da je lahko delo z ljudmi težko. Enostavno se mi je zdelo to bizarno dejanje, ampak kot zgleda sem se očitno motil. Po besedah moje sodelavke, že nekaj časa nazaj, da je delo z ljudmi naporno, zdaj tudi sam to opažam. Vsak dan se pogovarjam z nešteto strankami, poleg vprašanj, ki jih oni postavljajo, moram še delno mislit namesto njih jaz. Res pa je, da če pozabim kaj povedat, tudi sam od sebe, sem na prvem mestu kriv jaz, ne stranke. Heh, pravilo je tako, drage dame in gospodje, če ne vprašate, ne morete izvedeti. Na ta račun sem imel naravnost banalno patetične primere, pa še je ta besedna zveza premalo nora. O teh primerih bi lahko seveda pisal tu na blogu praktično vsak dan … Ampak tega iz raznih varnostnih razlogov ne bom počel. Konec koncev, karkoli sem mi zgodi s strankami je na nek način poslovna skrivnost. Eno je svet v službi, drugo doma. Občasno pa srečujem tudi prav zanimive ljudi, kot je naš priljubljen Oto, ki ga srečujem res vsak dan v službi, saj pride po nakupih. Prav zanimiv starček iz doma upokojencev, brez predsodkov in kompleksov. Zna predramit še tako mračno vzdušje, ki ga pustijo določene ženske, ki si rade trdijo da je vse napaka prodajalcev. Folk je pač fukjen, druga tukaj ne moreš povedat. Ne glede kako vljuden sem, ali jim razložim na 4 načine, določen folk se niti ne bo potrduil razumet. Raje takoj nervozno zaključijo “škoda mojih živcev”, se obrnejo in gredo. Heh, če se živemu vse zgodi, potem se prodajalcem še več :D Ampak za prodajo moraš biti felgna, pardon :D flegma, niti malo čutit problemov ljudi in odgovarjat ter se držat točno po topicu pogojev, pa naj bo pred tabo zmaj; na koncu, lahko škodiš kvečjemu samo sebi. Pri eni uhi not pri drugi ven …

Kaj delam da nimam časa za blog? Heh, nedelja je čas za bolj resne objave. Prvi razlog je zagotovo to da se mi enostavno ne da več. Misli je vse polno, saj vsak dan ustvarim vsaj eno tono misli; sploh pa mi je to postalo zelo všeč ;) Vsaj preveč enih in istih misli, ki sem jih imel ob prostem času, me ne ubijajo več :) Zato sem še enkrat hvaležen mojemu direktorju Tomažu, ki je videl v meni svetlo luč in me je zaposlil zares brez kakršnihkoli izkušenj. Dobil sem novo sodelavko, ki je pravzaprav zelo fejst dekle; dejansko ženska, ki zna uporabljat možgane :D sam bi ji vseeno privoščil boljšega fanta, ker to kar opisuje kaj se ji dogaja z njim, no ja, to nekak ne bi špilalo zame :) Drugače je pa res zelo razumljivo dekle in z njo se da dogovorit res vse, tako kot tudi z mojim prejšnjim sodelavcem.

Večino prostega časa preživim doma, za računalnikom. V readerju se mi je nabralo preko 1000 člankov, ne blog postov ;) ampak stvari, katere rad spremljam. Tudi vas rad berem, ampak ne komentiram več toliko. Ne vem zakaj ampak časa mi sfali takoj. Tistih par nadaljevank in kakšen film na teden, … aja seveda pa tudi muzka dosti časa pobere :) Po drugi strani pa se nekako bolj “odvajam” :D od računalnika.

Bil sem na Nizozemskem :D Da ugotovili ste na Qlimaxu! Zame še vedno najboljši dance spektakel kar jih obstaja na svetu, odkar v Sloveniji nikjer več ne morem slišat pristne dance glasbe. Praznoval sem bday, kot ga še nisem nikoli (da tudi to je povezano nekako z najlepšim časom v mojem življenju), zato bi se rad zahvalil mojemu šefu Tomažu, ki me je prav lepo presenetil, sodelavcem, in vsem vam, ki ste mi voščili. Mislim da je bilo tudi število voščil letos največje, v premosorazmerni primerjavi z številom daril, ki jih je bilo pa letos najmanj. Mislim da od staršev nisem dobil niti evra; zgleda da če si zaposlen in dobivaš svoj denar, zdaj ne moreš dobit od nikogar drugega :D Prav tako sem dobil za plačat, vse položnice, ki pridejo na mene, čeprav je to tudi položnica za internet in ip telefonijo ter mamina mobitel naročnina :D ni kaj, naši se znajdejo! Sej vem, zmeraj so me lahko izkoriščali, jebiga … ups … jebijo :D čeprav se mi to na nek način ne zdi fer, vsaj pomenili bi se lahko prej.

Hvalabogu, šef po novem letu zapre nedelje, se pravi bomo imeli nekoliko več časa zase po sobotah zvečer. Se pravi mogoče malenkost več časa za kakšen oddih v soboto zvečer, kar pa še vedno ne pomeni, da sem do sedaj zanemarjal službo in hodil po zabavah, ko bi mogel biti spočit in fit za službo. Za vse tiste, ki me klikate po msnju in ne odgovorim naj povem dvoje … ponavadi me zmeraj dobite ko sem v službi, po večini časa pa sem tako izpisan, ker se ne morem koncentrirat na dve stvari hkrati, sploh pa mi na šihtu ni dovoljeno pisat po msnju, razen s sodelavci, pa še to samo koristne nasvete. Res pa je da sem tudi svoji sodelavki dosti tako pomagal od doma. Drugo kot drugo, ne klikam po msnju, razen če gre za zares pomembne stvari. Msn mi sedaj predstavlja neko komunikacijo, ki jo lahko opravim brezplačno ob pravem času. Se pravi časa za računalnikom ne zapravljam, meni koristne informacije pa so vedno bile se kaj dodatno naučit in bit v koraku s časom z I- tehnologijo. Ampak verjemte, toliko kot bi jaz želel se naučit … ni ga časa na tem svetu ;)

Malce na kratko hiter update, kaj se z mano dogaja, nisem vaš še zapustil, niti ne nameravam, samo kot sem že povedal objave bodo bolj redke. Aja, sedaj me najdete tudi v knjigi fac pod imenom … you know what … :) tam vsaj čekiram kolikor toliko redno, kaj se dogaja :)
LP

še ves zaspan se prislonim na topel radiator, da skoraj padem nazaj v sanje, na wcju. strmim skozi najmanjše okno v celi hiši in se sprašujem kaj je zares pomen tega življenja. ali se mi res gre samo za eno stvar, ko se pod pritiskom alkohola čustveno prebudim? in če se, zakaj so dekleta tako zadržana do mene? spijem lahko dosti, ampak da ne bi uspel obvladat svojega uma, dejanj, reakcij, se še ni zgodilo. se dejansko ne znam odklopit? in kdaj se bi sploh lahko? kakšna bi morala biti dekleta oz. moj izsev samozavesti, da bi doživel kakšen poseben trenutek s katero? in sem upornik na zunanji svet s svojim značajem. res netipičnim značajem za družbo. monotono resnim, težko razumljivim za današnjo družbo. ali se res lahko samo jaz spustim na tak nivo čustev, ki ga nobena ne prepozna, da sem kot izoliran? res ni več tiste prave romantike? je res izgubilo vse pomen v mojem lajfu in sem se osredotočil samo na prvo stopnjo ene stvari, ki bi me rešila psihičnega zapora? mogoče si pa le vse preveč jemljem k srcu. mogoče pa bom moral še malce počakati. vendar ne na radiatorju, saj že zamujam na šiht …

love

Dom – služba. Dolžnost – odgovornost. Kebap – burek. Soba – kopalnica. Fuzbal – spanje. Premalo cajta – zapravljen cajt. Skoncentriranost – razdvojenost. Želje – sanje.

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Kaj se dogaja z ljudmi? Od kar delam v trgovini/prodajalni, dobivam vse več in več vtisov od ljudi, ki se ustavijo in vprašajo kakšne malenkosti. Tu so dedeki in babice, zgolj za informiranost ali kakšne nastavitve na mobitelu ali samo da potarnajo kako nima noben mobitel dandanes več “velikih črk” na tipkah.

Največ ljudi je seveda med starostjo dvajset in trideset let, ki imajo pravi namen; kupit si mobitel. Zanima jih ogromno. So prijazni, radovedni, kot sam hudič, delujejo spontano in preprosto. Zaenkrat še kakšnega težaka izmed te starostne dobe ni bilo.

Poslovneži so čisto kul ljudje. Seveda ne pustijo nič “napitnine”, (za to mi je vseeno malo mar), tako kot naprimer preprosti ljudje, kmetje, njihovih let. Na prvi pogled delujejo zelo hvale vredno, zelo samozadovoljni, ob ureditvi vseh njihovih stvari. A ko se stvari zalomijo jih imaš na telefonu po cele dneve in šele takrat opaziš njihove kratke živce in sfrustriranost. Seveda te tu pa tam kakšen celo poskuša “zašit”, češ da je to tvoja krivda v vsakem primeru. Kot sem že povedal, smo novi, nismo pa nesposobni.

Tu je naključen folk, ki hodi mimo. Starčki, ki pridejo samo na klepet o penziji in ženskah, otroci, ki jih zanima od “hitov poletja” (WTF?) do usb kabli za računalnike. Od kod jim to, nimam blege veze. Zagotovo imajo fotra računalničarja, otroci, ki so jim všeč telefoni in o njih vedo skoraj več kot jaz in jih prihajajo gledat samo zato ker niso “prašni”. Dojenčki, ki so komaj sprehodli in mislijo da je naš beli stol za stranke dejansko wc oprema (pa ne mislit da se pokakajo gor, samo duhovito izgleda, ko kateri izjavi “glej mami to pa je za wc”) :D

Ne delam v meni bližnjem mestu, tako srečam zelo malo poznanih ljudi, kar mi kar nekako ustreza. Pogovori na delovnem mestu so mi zelo odveč, če seveda resne stranke stojijo čisto zraven.

In kaj zaboga se dogaja z mladimi mamicami in njihovimi dojenčki? Definitivno je največja populacija v trgovinah ta. Še dobro sem si mislil, da imajo vozeki za špecerijo sedalo za otrokem tu pa tam pa vidiš tudi kakšno patetično potezo, ko mamica pripelje svoja dvojčka v vozičku za dva in ne more mimo vozičkov na poti ven. Kwa zaboga jim je treba to dretje vozit po trgovini?? No, niso samo mamice tiste, ki prihajajo z otročki. Ogromno je babic, nekaj atejov, tu pa tam pa tudi kakšen deda. Največja populacija teh otrok je od dveh do petih let, in kot opažam, so nekateri v trgovini že doma. Vedo kje so mali vozičeki in vedo kje je vhod v trgovino. Mali kot že naučeni. Ničjasno :???: Razumem da nekateir starši delajo popoldan in so zjutraj ponavadi v trgovini. Tudi razumem da nimajo dati kam otrokov. Ampak ne razumem zakaj pride včasih cela familija, in to ne samo ati mami otroček, ampak tudi babi in še kdo od bližnjih članov, v trgovino, vsak dan zapored. Ja folk je dejansko obseden z nakupovanjem. Heh, tudi to je verjetno eden od užitkov :D

In kje delam? Nisem še napisal :) V katerem kraju, niti ne bom omenil. Lahko vam povem da delam v eni od poslovalnic Tušmobila. Ja, v enem od supermarketov. In Tuš je s tem, ko je poslovalnice postavil dejansko na sredino supermarketa, pridobil veliko. Samo predstavljajte si, koliko ljudi se dnevno sprehodi mimo naše prodajalne v supermarketu, kot pa če bi poslovalnica bila en prostor kar nekje za sebe v mestu. Koliko ljudi bi samih od sebe prišlo v prodajalno, ki je čisto nova, nekje v mestu, s tem da bi trajalo veliko več časa da se razve, kot pa če imaš poslovalnico direkt na sredi supermarketa? Ja Tuš je definitivno naredil en velik korak h prodaji na tem področju. Dobre reklame pač niso vse.