Razmišljanja

Trenutno brskate po arhivu kategorije Razmišljanja.

Ta zapis je komentar temi o vzgoji na enem od tujih blogov.

Tudi sam sem že o vzgoji pisal in dandanes je le ta daleč od tiste prave vzgoje. Tukaj sem bral komentarje po večini iskanja krivcev, ali je to na strani staršev ali na strani učiteljev, nekateri ste se dotaknili tudi otrokovega karakterja, a rešitve ne moremo najti, če ne zajamemo z univerzalno formulo celotno civilizacijo in šele nato odkrijemo pravo težavo.

Pa naj podam svojo razlago, kot že večini tukaj pred mano. Dejstvo je da se današnja civilizacija razvija s svetlobno hitrostjo. Povod za to so seveda vse večji pritiski monetarnega sistema, ki vceplja ljudem preko nezavednih mehaznimov, mnenja o stvarnostni tega sveta; o pomembnosti šolanja, pomembnosti izobrazbe in česar je še v prekipevanju o pomembnosti denarja. Otrok, njegova vzgoja, starševska brezskrbnost, neobremenjenost z eksistenco in življenjem, je tako postavljena na drugo ali tretje mesto. To lahko imenujemo tudi vrednote.

V današnjem času pravil, reda, discipline in zakonov, časovno usmerjenih potekov, pisnih dovoljenj in vse možne kombinacije birokracije iz le teh, lahko opazimo da tudi šolski sistem gre vedno bolj v tej smeri. Kot je bilo že omenjeno in zelo dobro opaženo, se dandanes otroci ne igrajo več zunaj, ne plezajo po drevesih, se ne špricajo z vrtno cevjo, ne skrivajo v gozdovih, ne vozijo tam, kjer jim ni dovoljeno in ne igrajo izven šolskega igrišča, ki je hkrati ograjeno in poseduje kamere, ki so namenjene samo iskanju krivca nezgod. A kdo je dejansko kriv, ko se zbunijo starši, ko se njihov otrok poškoduje ali ko se zbunijo učitelji, da so otroci neposlušni ali želijo vse po svoje?

Gre se za zgrešenost celotnega sistema v katerem se ne morejo sprejeti ne starši, ne učitelji, otroci pa dobivajo posredno mehanizme staršev in učiteljev v svoje vedenje. Če otrok hoče nekaj samo po svoje, je to jasen znak, da od doma prinaša pomensko preslikavo želj, ki si jih želijo njegovi starši ali roditelji. Vse bolj dobivam občutek, ob vsem prebiranju literature o otrocih in starših, ob opazovanju mladih staršev, da se daje poudarek na otroka, kot na neko bitje, ki je veličastno, prelepo, ki se mu daje vse, hkrati pa žarijo te mlade mamice ob izpostavitvi njihovega otroka pred druge. Dobivam občutek, da je otrok eno, odrasla oseba, ki pa se razvije iz njega, pa drugo. Kot da je otrok idealiziran pojem in se starši ne zavedajo da je to samostojen človek. Odločitev staršev za otroka je tako tukaj vprašljiva, ali so se odločili zaradi tega ideala ali zaradi pričakovanj svojih staršev? Ali pričakovanja koga drugega? Mogoče ta odločitev izhaja iz primerjave sovrstnikov, kateri že imajo vsi otroke? Mogoče pa je le to strah, da bodo ostali sami brez otrok, in se ne bodo mogli sprejeti med druge, brez njega? Če je otrok ideal, potem je tu resnično napačna odločitev zanj, saj se odločam po tem, kar nam kaže svet, in ne kar si mi želimo. In že se bližamo prvi težavi mladih staršev. Ko opazujem mlade starše (in to po večini niti niso tako mladi starši, letnik -70, -80), je njim samoumevno, da ko dobiš otroka, je njihovo vzgajanje vsem po vrsti samoumevno. Ukazovanje, kaj naj otrok naredi, popuščanje njegovim željam in vsem njegovim muham (ki jih niso sposobni razbrati), prilagajanje na njihovo stališče. Ker imajo starši sami problem s sprejemanjem sebe, pomeni da niso nikoli odrasli oz. da niso nikoli razvili odnosa s samim sabo. Tako pozabljajo, da njihove besede o “skupnem svetu, v katerem je kriza, da se vse draži, da so plače premale, da je iz dneva v dan slabše na svetu”, pomensko prenašajo na otroka, saj sami mislijo da to ne vpliva na njih. Starševsko obnašanje in starševsko samozavest in starševsko odgovornost otroci preslikajo najprej. Ravno tako pa ni več prave vzgoje, ki bi jo pari, ki se odločajo za otroka, morali poznati. Prava vzgoja je izredno pomembna, saj otroka kaznuje, ko prestopi mejo svojega sveta in se znajde v tujem svetu in da otrok spozna, zakaj si je kazni zaslužil, da otroku visoka pričakovanja, saj le te ustvarjajo delovne navade in da pohvale, saj je otrok nepopisan list papirja in na začetku življenja ne poseduje nobenih pomenov, zato se smeji – neobremenjenost uma. Večina staršev, misli da je treba otroku dajati samo dobro in izpolnjevati vse njegove želje. Potrebno je na tem mestu povedati, da želje pri otroku izhajajo iz mehanizmov, ki jih je prejel preko staršev. Če ne želite, da si bo otrok v trgovini želel vse več stvari, se ne pogovarjajte, kaj vse si želite, kaj vse je potrebno kupiti, koliko kaj stane in kako si ni možno privoščiti stvari v tem času. Otrok se uči pomenov posredno in če mislite da vas ne sliši, ko ste z njim na obisku pri drugih starših in govorite o aktualnih temah, se zelo motite. Tako vstopi otrok v institiucijo, med druge otroke. Ker je vajen tega, da se mu doma vse ustreže, in ker njegova mama, zaradi preslabe samopodbe, težko reče jasno “ne”, se sedaj znajde na tujem ozemlju, ki ga dojema enako kot domače ozemlje. A tukaj so tudi ostali otroci, ki morda prihajajo s podobnimi a tudi veliko drugačnimi mehanizmi v šolo. Česar so prej bili vajeni dobiti in je njihov spomin poslikan samo z ugajanjem, sedaj ne dobijo. In takoj so na tapeti učitelji in vzgojitelji. Vse prevečkrat si starši predstavljajo da vzgajajo najboljše a temu ravno ni tako, saj bi tudi znali povedati, kakšna je prava vzgoja, kar pa le redko vidim ali preberem od staršev. Prava vzgoja pomeni to, da če želiš otroka, ki bo vesel, ne bo prizadet pri vseh željah, ki se ne uresničijo, poslušen in strpen, morajo na prvem mestu biti to tudi njegovi starši. Starš, ki pa meni da se otrok lahko poškoduje pri plezanju na drevo, in je zato potrebno porezati vse veje do nedosegljive višine otroku, izraža svoje nezaupanje. Poškodbe, skakanje po dežju in lužah, pustiti otroku izražanje, kjerkoli se že znajde (in ne, ne dela vam sramote, samo okdriva motoriko), je mala cena za njegovo srečo. Otroke ni potrebno osrečiti, potrebno jih je naučiti čutiti srečo.

Potem imamo pa tu drugo stran, vzgojitelji. Ti seveda niso primarni krivci, a so krivci za določene situacije, ki se zgodijo otrokom v šolah. Če vzgojitelji nimajo samozavesti, imajo nizko samopodobo, ravno tako otroku ne dajo vedeti pravih pomenskih mehaznimov. Spet gre tukaj za vprašanje vira nezadovoljstva učiteljev, in ne, to definitivno ni njihova plača ali denar. Gre se za vprašanje eksistence in zgoraj naštetih pravil – zakonov, reda, birokracije, po katerih se morajo ti učitelji vesti. To jih omejuje, hkrati pa jim ne dovoli, da se sprejmejo takšne kot so. Učitelji dandanes so zelo mladi ljudje, tisti starejši, pa so predvsem zelo dojemljivi za črnoglede informacije, ki kar krožijo okoli nas. Te si poiščejo sami – namesto da bi razmišljali s svojo glavo. Največji krivec je spet monetarni sistem, saj ti učitelji vsakodnevno dobivajo razumska pojasnila za nove in nove ukrepe. A ti ukrepi niso samo ukrepi temveč omejitve, ki bodo omejili tudi njih same, nekoč. In tako kot avtorica – ena redkih – zapisanega članka, obstaja sedaj izredno malo ljudi, ki mislijo da lahko kaj spremenijo proti sistemu. Kot je že bilo omenjeno otroci niso enakega značaja ne karakterja in za vsakogar pač ni vsako delo. Tako je smiselno razumeti, da nekateri otroci bolje računajo od drugih, nekateri pač delajo bolje preval, od računanja, to pa še ne pomeni da so manj vredni. A šolski sistem je danes izredno spregledana pravičnost, ki postavi vse otroke na isto sito. Potem pa ločujemo marljive od nepridnih in delovne od lenih. Če boš rekel ribi, da naj spleže na drevo, in to ne bo zmogla, bo celo življenje živela v tem napačnem prepričanju. In točno tako dela današnji šolski sistem z otroki.

Zdi se kot da je vse na glavi, saj so konec koncev tudi vzgojitelji starši in starši, tisti ki vzgajajo v šolah. A začeti bo treba pri sebi, posamezniku. Vsak mora biti prepričan v smiselno rešitev, ki jo verjame, in jo je sposoben predati naprej, brez slabe vesti. Najbolj pomembno pa je to, da mora vsak razmišljati s svojo glavo in hkrati znati prisluhniti tujim mnenjem. Če bomo iskali krivca v nedogled, s tem ne bomo ničesar rešili, res pa je da se to, da je nekdo kaznovan tako fantastično občuti. To je samo naslada, ob neprivoščljivosti dobrega drugemu, ki ga sodimo po lastnem svetu. Potrebno je najti pravo pot, izpustiti in ne obstati zaradi iskanja krivca, ter razmišljanje z lastno glavo. Potem bo tudi možno spremeniti še kateri drug sistem.

O starših sem že pisal, tako da si lahko več preberete tukaj, saj bi drugače bilo to predolgo branje:

http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/08/03/razlika-med-dobrimi-in-slabimi-starsi/

Je verjetno tista beseda, ki si jo ljudje najpogosteje prilagajajo za izpolnitev lastnih prepričanj in pričakovanj ter da bi se posledično s tem bolje počutili. Zagotovo pa se bo sedaj marsikdo vprašal, kaj spoštovanje pravzaprav je.

Od tega da se moramo vesti lepo na obisku, prijazno do starejših, pozdravljati na ulici do tega da se ne smejimo na glas na pokopališču, ne vzbujamo pozornosti v cerkvi, ne skačemo v pogovor in še bi lahko naštevali. To so samo primeri, ki izvirajo iz našega slabega občutka, ki ga sproži podzavest in zato tudi ukrepamo.

A največja nevarnost je ravno prilagajanje te besede po lastnih prepričanjih. Marsikje zasledim “spoštovanje”, ki izhaja iz pričakovanja; red, disciplina ali spoštljiv odnos.

Kaj pa spoštovanje pravzaprav je? Če izhajam iz resnice in kateri pomen že od zdavnaj omenja spoštovanje, je to ta verz: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V kolikor se ta verz razume dobesedno, zgleda v dandanašnjem času spoštovanje nekako takole:
Nezadovoljni ljudje, bodo kjerkoli in kadarkoli, ko se bodo počutili, da drugi niso spoštljivi do njih, ali ne delujejo v skladu kot bi pričakovali od njih, uporabili svoj neracionalen razlog, ki bo izhajal iz pretirane tekmovalnosti ali zavisti. Takšni ljudje lahko zahtevajo v tistem trenutku kakršnokoli spremembo, da se bodo sami počutili bolje. Lahko gre za obnašanje, za napačno uporabo pribora, glasno smejanje, kazanje s prstom, odklonsko ali premalo oblačenje, neprimerna ureditev telesa, … Situacij je skoraj neskončno, odvisno je seveda od osebe, ki zahteva spoštovanje. Ker pa živimo v času laži in ker je v današnjem svetu 97% nezadovoljnih ljudi, služi spoštovanje za izpolnitev osebnih pričakovanj za boljše počutje. Razlog je neracionalen, podzavesten, saj oseba, nikakor ne bo mogla razložiti racionalno, zakaj zahteva od nekoga to “spoštovanje”. Razlog bo seveda naprimer “ker pač tako mora biti”, in “ker tako jaz hočem” ali v najhujših primerih nesprejemanja “ker sem tako jaz rekel”. Zato starši, ki so sami nezadovoljni oz. nesprejemljivi, lahko razumejo ta stavek tako, da mora otrok ne glede na kakršnekoli muhe staršev, le te spoštovati v vsakem primeru “ker pač ta verz tako pravi”. Ker pa so vsi starši samo ljudje in če v družini potekajo prepiri med njima, to le dokazuje, da nista starša nikoli odrasla (o odraslosti enkrat drugič). Zato največkrat otroci takšnih staršev trpijo pod ukazi in nadzori ter zahtevami do spoštovanja svojih staršev. Izključeni pa niso niti ljudje, ki so za take starše manj vredni. Razlogi, ki se ponavadi pojavljajo ob tem so, da so starši tisti, ki skrbijo za prihodek, tisti ki so otrokom priskrbeli dom, hrano, oblačila ipd. Če se tukaj zaustavimo opazimo, da je dejanje, ko se starši odločijo za otroke in temi dejanji, kontradiktorno. V kolikor prihaja v družini do rangiranja otrok, potem starši rangirajo tudi druge ljudi. Največkrat gre tukaj za izrazito tekmovalnost – podzavestno negativno lastnost, ki ruši ne samo družinske vrednote, temveč tudi medčloveške odnose med prijatelji, sodelavci, bližnjimi sorodniki, strankami, itd. V drugih primerih pa za zavist. Izrazita tekmovalnost in zavist sta lastnosti samo nezadovoljnih ljudi. Če starši navajajo te razloge, lahko razberemo iz tega to, da verjetno ni šlo za pristno željo po otrocih, ko so se za te odločali, temveč je k temu botrovalo verjetno, strah, ker imajo vsi vrstniki otroke ali strah pred nezmožnostjo imetja otrok ali pred tem, da se ne bi mogli vključiti v družbo njihovih letnikov ali pa morda zadovoljitev lastnih staršev. Teh vzrokov je še veliko več, saj je teh napačnih povezav s katerimi se par odloča za otroke malodane neskončno. V nekaterih primerih tudi pride do zavračanja in rangiranja otrok kasneje, ko so otroci že v puberteti. Takrat igra veliko vlogo starševska samozavest.

Otroci se rodijo nebogljeni. To je danes jasno kot beli dan. Ampak vse preveč staršev, dandanes jemlje otroke kot “avtomate”. Oni morajo spoštovati starše, ne glede na to kako so vzgojeni. A tu se največkrat zaplete, saj starš, ki sam ne ve kaj je spoštovanje, kaj šele da bi ga ozavestil in živel, ga tudi ne more predati otroku (temu se reče vzgoja in tako se otroci vzgajajo – skozi pomene). Tako starši, ki sami ne posedujejo spoštovanja, seveda nimajo pravice zahtevati od otrok spoštovanja – a le kako bi to vedeli? Starši tako pričakujejo od otroka spoštovanje, kar pa otrok dojema kot ukazovanje, podrejanje in nadzor. Najboljšimi možnimi lastnostmi za razdor harmoničnega in mirnega družinskega življenja.

Kaj pa je v tem verzu resnica?

Verz sam, kot tudi vsi zapisi, uči pomensko, kako morajo ljudje delovati. Zato gre predvsem pri knjigah kot je Sveto Pismo, za celovito znanje. Kdor bo jemal verz dobesedno lahko naredi otrokom več slabega, kot dobrega, če je starš nezadovoljna oseba. Starši, ki se pa sprejemajo, bodo razumeli, da otrok potrebuje pohvale, kazni, pričakovanja in nagrade. Razumejo da so do otrokove pubertete oni odgovorni za njihova ravnanja, saj otroci sami še ne premorejo odgovornosti. Šele ko začnejo razmišljati s svojo glavo, po puberteti, dajo pomen besedam. Do tu so starši nuja, saj jim omogočajo dostojno življenje, spoznavanje pomenov besed in razvoj odgovornosti ter samozavesti. Spoštovanje pomeni to, da se na prvem mestu naučimo spoštovati sebe. Prisluhniti svojim željam, svojemu srcu. To še ne pomeni, da sedaj ne smemo narediti kaj za druge. To pomeni da lahko naredimo, karkoli želimo za druge, vendar le, če ob tem sami nismo nesrečni. Spoštovanje pomeni tudi, da sprejemamo vse ljudi, takšne kot so. Tukaj največkrat prihaja do navzkrižnih mnenj, ko nezadovoljen človek zahteva ali pričakuje neko določeno spremembo. Temu pravimo “skakanje v svet” in tega nesprejemljivi – nezadovoljen človek ne dojema. To je tudi prvi in edini razlog za vse prepire v družini. Spoštovanje pomeni, da sprejemamo druge v vsem kar počnejo, tudi če nam ni pogodu. Spoštovanje pomeni, da ne ukazujemo ali izvajamo nadzor nad drugimi, ter s tem kažemo, da smo avtoriteta in nekaj več od drugih. Starši si spoštovanje morajo na koncu tako prislužiti od lastnih otrok, saj je to le njihova potrditev, da sami spoštujejo druge ljudi.

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

Včasih pomislim na odnose med ljudmi. Po pravici povedano na to mislim ves čas, odkar sem izvedel za smisel življenja. Razmišljam o odnosih in pridem do tega, da je lahko nekdo vpriču tebe popolnoma drugačen, kot pa slišiš od drugih, kaj ta človek pove o tebi. Razlogov je seveda veliko zakaj se to dogaja, ampak eden je skupen vsem. Nesprejemanje.

Da pa ne bom govoril samo o nadpomenki o kateri si lahko preberete tukaj, bom nanizal nekaj primerov. Kot je sam gospod Zdenko Domančič rekel, da se v vsakem izmed nas skriva “beštija i dobro”, lahko to isto stvar naslikamo na obraz kogarkoli. Samo od nas samih je odvisno, katero stran bomo pokazali. Vendar je tukaj omembe vredno to, da, neglede, kdo je v tem trenutku pred nami, vam bo ta pokazal samo svojo masko. Zakaj je to tako? V tem svetu, ki nas je naučil da ugajamo drugim, da smo kar se da vljudni, prijazni, izpolnjujemo pričakovanja drugih, smo ustrežljivi in pripravljeni takoj pomagat, moramo delovati po bontonu ali tako kot se za trenutno družbo spodobi, bo vsakdo tako deloval pred drugim iz obzirnosti, ki ni prava obzirnost in iz prijaznosti, ki pa ni prava prijaznost. Pred vami se bo znašel nekdo, ki bo govoril eno, kmalu ko pa vas ne bo več zraven, pa se bodo njegove besede spremenile. Ravno iz razloga, ker tega človeka ni pred vami, v sebi ne čutite potrebe po prilagajanju besed, ne čutite niti obzirnosti, četudi ni prava, niti spoštovanja, četudi je zaigrano in ne potrebuje kritja v obliki mask.

Naj razložim, zakaj se to dogaja. Človek ima v sebi zavest in podzavest. Pravzaprav se zavedamo samo zavesti, to je našega razuma Racia, podzavesti, naših dveh nezavednih razumov Instinkta in Emocia, pa ne. Vsi trije razumi so avtonomni in razmišljajo vsak zase. To pomeni da si nasprotujejo. Razmišljajo v obliki vrednot in pri ljudeh se pojavljajo v 12+1 različnih kombinacijah. Tako je možno vsakega človeka uvrstit v eno izmed teh kombinacij, sedaj imenovanih značaj. Trinajst kombinacij je sestavljenih tako, da je lahko eden od razumov najbolj razvit in dva v podrejenem položaju, lahko sta dva enakomerno razvita in tretji v podrejenem položaju, lahko pa so vsi trije razumi različno razviti v kombinaciji najmočnejši, malo manj močen in najšibkejši. Odvisno od moči razvitosti razuma, človek potem razmišlja v večini s tem razumom. Vsi ljudje imajo še vedno vse razume in prav ste ugotovili, nekdo ki razmišlja z Raciem, se verjetno ne bo strinjal s tistim, ki razmišlja z Instinktom ali Emocijem. Delno vsi ljudje uporabljamo vse razume, ampak po večini se pri ljudeh z najbolj razvitim razumom, kaže le ta.

Ljudje se zavedamo tako samo Racia, svojega zavednega razuma, to še pa ne pomeni, da vsi razmišljamo z njim. Racio namreč prevaja slike, s katerimi razmišlja Emocio in strahove, skrbi in občutke s katerimi razmišlja Instinkt. Tako navidezno vsi ljudje izgledamo podobno in za naše medkarakterne razlike uporabljamo besede kot so, hudobn, nevarn, stiskač, brezbrižen, brezvesten. Zavedati pa se je potrebno, da je človek nasproti vas lahko samo drugačen karakter in ga s svojim poznavanjem lastnega razmišljanje, ne morete razložiti.

Tako si v situaciji, ko se nekdo znajde pred nami, katerega ne maramo, nadanemo masko, ter se lažno nasmejemo, ugajamo, medtem ko ga sploh ne bi radi videli pod našo streho. V drugem primeru, ko tega istega človeka ni pred nami, pa lahko povemo lastne občutke, sklepanja, domneve, trditve, pričakovanja oz. vse razlage, ki nam jih naša lastna glava (karakter) naniza. Prva laž v vrsti laži je že to, da si poskušamo razlagati nekoga drugega, za katerega niti ne vemo kako razmišlja po svojih doživljanjih v življenju. Druga laž pa to, da večina ljudi niti ne ve, da nekdo drug, tudi če je še tako samozavesten, brezbrižen, važen, egoističen, brezvesten, nesposoben, ne razmišlja tako kot mi, in smo ga s temi besedami samo označili po svojem lastnem znanju, o njegovem razmišljanju pa nimamo pojma. Zato je tako tažko v družbi najti mir, sožitje in harmonijo, saj se ljudje ne zavedajo, da živijo vsak po predstavah lastne glave. In če ne zmorete sprejeti tega dejstva, potem verjetno ne zmorete sprejeti niti partnerja ob vas.

Tako v resnici, ko se pred nami pojavi človek, reagiramo drugače, saj razmišljamo z zavestjo – Racijem, medtem ko si damo duška, ko tega človeka ni pred nami in lahko povemo, brez skrbi, kaj si mislimo o njem z Emocijem in Instinktom. Seveda tega ne počnejo vsi ljudje, ampak v svetu visokega nesprejemanja in nezadovoljstva, je to stalnica pri večini. Resnica je kajpak preveč boleča, saj se ljudje nismo naučili odgovornosti.

Dejstvo da ljudje danes razmišljamo o posledicah in rešitvah le teh, je tudi lastno nesamozaupanje. Če se bo sedaj kdo vprašal, kaj je zaupanje, naj povem, da je to stvar vsakega posameznika. Zaupanje nima popolnoma nič opraviti z drugim človekom in drug človek vam ne potrebuje dokazovati popolnoma ničesar v zameno za zaupanje. Ker ste vi človek zase, je pomembno da sami razvijete zaupanje. Kot je isto pomembno da razvijete spoštovanje do drugih, privoščljivost namesto neprivoščljivosti, kar odpravlja zavist, tekmovalnost in pohlep. Naj pa povem, da če v lastnem svetu (glavi), nimate razvitih pozitivnih lastnosti, se jih ne trudite slikat drugim s svojo masko Racia (zavesti). Nekdo, ki ima v svojem svetu (glavi), razvito spoštovanje to uporablja podzavestno. Isto, se dogaja s spoštovanjem in nasploh s pozitivnimi navadami. Takšnega človeka drugi prepoznajo kot toplega, prijaznega ali preprostega. Tak človek ne posega v svet k drugim, se zaveda svojih dejanj in odgovornosti. Spoštljivost, prijaznost, obzirnost, so pri njemu samoumevne in zaveda se, da je mnenje tujega človeka, četudi je slabo, samo izvor njegovega sveta. Nekdo, ki v svojih navadah nima dobrih lastnosti, niza masko le teh pred druge in misli o sebi le dobro. Tak človek širi laž in nesprejemanje in za svojimi zidovi ne more občutiti sreče, ne ljubezni. Ljudje, ki se pretirano ukvarjajo s tem, da bi drugega človeka kar se da spremenili ali prilagodili po svojih pričakovanjih, so v življenju izredno nesrečni. Čeprav ne vedo, da so si krivi sami, zmeraj krivijo za razlog druge. Ker ne posedujejo dobrega, ga tudi ne zmorejo dati vpriču drugih, pristno. Ne poslušajo kar jim imajo za povedat drugi in vztrajajo pri tem, kar si sami razlagajo o drugih ter za svojimi zidovi, kjer se jim zdi da so varni, nočejo videti nikogar. Kdor pa postavlja zidove, skozi te ne more priti dobro, ne k njim, ne od njih. To pa je zelo sebično dejanje. Vendar lahko kadarkoli v takem svetu, preklopimo iz beštije na angela. Samo ozreti se moramo navznoter in sprejeti ljudi okoli sebe. Dobri ljudje, širijo dobro in ne nestrpnost, jezo, ali vzbujajo slabo počutje pri drugih. Zavedajo se, da so del skupnega sveta, ki ga sestavlja vsak posameznik s svojim delovanjem.

Ljudje sebe dojemamo s svojim poznavanjem sebe. Ravnotako pa poskušamo dojemati druge, z razlaganjem kar vemo mi sami. Z drugimi besedami povedano, ljudje dojemamo sebe kot celoto, saj dojemamo svoje občutke, lastne šoke, čustva, skratka vse pozitivne in negativne lastnosti. Ne dojemamo pa občutke drugih, čustva, njihova podzavestna dejanja sploh ne opazimo in si jih ne moremo razložit s poznavanjem samo lastnih občutkov. Ko smo pred drugimi je dejstvo to, da se spremeni način delovanja nas samih. To pomeni, da tako kot dojemamo sebe, ne delujemo do drugih. Ponavadi se to zgodi zato, ker smo bili tako vzgojeni ali pa ker nas je vzgojila tako družba; da moramo biti dobri do drugih, da spadamo v družbo, če smo nekaj dosegli in mislimo, da če bomo drugim ugajali, da bomo naredili dober vtis. Takšno prepričanje oz. navade, ki so nič druga kot železna srajca, obstaja v večini ljudi in izhaja iz podzavesti. To odgovori na marsikatero vprašanje, kako lahko drugi o nas sklepajo stvari, ki sploh niso resnične. Širijo laž ali pa nas preprosto obrekujejo. Odgovor je to, da nas skušajo postaviti pri sebi v smiselno vlogo. Vendar ker pa poznajo spet samo lastna doživetja, ki se spreminjajo od človeka do človeka, se tukaj največkrat pojavijo napačne domneve, besede, razlage in na koncu dejanja in laži.

Ljudje sebe dojemamo celostno, kar pomeni da dojemamo svoje občutke, ki jih sprožijo pogovori z drugimi, ki so v nasprotju z našimi navadami ali vrednotami. Ti občutki so ali pozitivni ali negativni. To pomeni, da dojemamo tudi našo podzavest, saj so tam shranjene navade in vrednote. Potrebno se je zavedati, da ljudje ne razmišljamo podobno in ni človeka, ki bi razmišljal popolnoma isto kot nekdo drug. Tako naša podzavest nevede in svetlobno hitro dela primerjave med tem kar pove sogovorec, s tem, kar je naša navada ali vrednota. Ko je nekaj pri sogovorcu v nasprotju z našo vrednoto ali navado, se pri nas ustvari podzavestni slab občutek. To se občuti kot težnja k razvrednotenju sogovorčeve trditve ali pa občutje tekmovalnosti, da smo manj vredni od sogovorca, ljubosumje, strah, nestrinjanje zaradi razlogov, ki jih povezujemo pri sebi z nekom neuspešnim ali s “slabim” obnašanjem nekoga, skrb, zavist (favšija), umikanje od teme pogovora, sproža zehanje, cepetanje z nogo, nenadno zamenjavo teme, jezo, itn. Dobro se je zavedati, da sami razlagamo dejanja drugih s poznavanjem sebe! Ker pa to ni niti približno možno, prihaja do vsiljevanja svojega poznavanja, ki pa je sedaj naenkrat pravilno za ves svet. Tako dokazujemo, prepričujemo, vsiljujemo lastno resnico drugim, saj mislimo, da je za vse isto doživetje enako. Dejstvo je, da smo tako krivični do drugih in poskušamo cel čas prilagajati svet okoli nas napram našim razlagam. To pa je sizifovo delo in čisti nesmisel. Poskušajte si sedaj predstavljati, da vsak človek prilagaja vse okoli sebe, sebi. Ali z drugimi besedami povedano, da poskuša prilagajati cel svet sebi. Takšni ljudje so nesrečni in nezadovoljni. Izkurijo se z dokazovanjem sebe drugim, posegajo po materialnih dobrinah, strmijo k visokim izobrazbam, pozabijo nase in na svoje bližnje ter pozabijo živeti. Ni jim prav kar si kdorkoli drug bližnji želi, saj sami “vedo kaj je najboljše zanj”, ne dopuščajo sprememb. Če pa so ljudje nezadovoljni – prepričani v svoj prav, vztrajajo pri svojem ali niso sposobni poslušati, sprejeti in dojeti mnenja drugih, lahko zbolijo za kroničnimi boleznimi. Upam da se tukaj zavedate, kaj pomeni beseda kroničen. Da pa si boste lažje predstavljali, kako ljudje razmišljamo, navajam en zelo dober primer:

načina svojega razmišljanja seveda ne moremo spremeniti, lahko pa krepko spremenimo svoje razmišljanje in v tem je zelo pomembna razlika. nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Čeprav na zunaj, znamo vsi govoriti, znamo se vsi zelo pametno pogovarjati, nas v družbi vendar ločuje samo to, kar smo s svojim razmišljanjem dosegli. Besede imajo pomen in to opazi naša podzavest, a jih dandanes izgovarjamo kot pes teče. Kot da nimajo nobenega pomena. Družba ni naravnana pravično, že od zgodnjega šolanja naprej. Tako je naše prepričanje pogojeno z “vrednotami” družbe; kar lahko nekdo pokaže s svojimi sposobnostmi. Naša pričakovanja do drugih so takšna, da v svoje življenje ne spustimo človeka, ki je pod temi pričakovanji. Začeli smo tekmovati med sabo, postavljamo ograje med hišami, se zapiramo v njih in poskušamo razložiti dogajanja pri sosedih z lastnim znanjem. Z njimi pa se potem pogovarjamo, kot da jim želimo ugajati in kar ne moremo, vpriču njih uporabiti iste besede kot doma za štirimi stenami. Tako širimo laži, negodovanje in lastne zmote o drugih pri sebi v svoji hiši. Postajamo paranoični, ker temu res verjamemo, si to dopovedujemo vsak dan in tako utrjujemo naše laži, ne vemo pa, da bi se vse te laži enostavno razblinile, če bi le prisluhnili drugim, in svojemu srcu. Razlagamo druge s poznavanjem tega, kar imamo v svoji glavi, in ne dopuščamo odstopanja, ne vemo pa, da je morda ravno ta drug nekdo, ki nas lahko osreči, nam nariše nasmeh na obraz, prinese dobro voljo in morebiti celo ozdravi ali spremeni način življenja. Pričakujemo od drugih, da se bodo vedli v skladu z nami, saj je naše obnašanje “edino pravilno”, ne vemo pa, da drugi prenašajo s sabo svojo resnico in svoje prepričanje; drugačno od našega, saj vendar niso hodili po naših stopinjah. Obsojamo druge, in predsodki nam ponujajo varno zavetje, ne vemo pa da so ravno tisti ljudje, ki jih ponavadi manj cenimo, tisti, ki bi jim morali prisluhniti.

In za vse tiste, ki ste se morda našli v predzadnjem odstavku, želite izboljšati svoje življenje ali pa samo iščete odgovor, zakaj je toliko žalosti in nesreče v vašem življenju, tukaj še odgovor. Stvar je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Želje lastnega sveta, trditve lastnega sveta, svoje lastno poznavanje vam ni potrebno ovreči. Lažje je dodati eno stvar v svoje doživljanje. In to, je sprejemanje. Sprejemanje je dopuščanje drugim, da lahko razmišljajo kot želijo, delajo kar želijo, saj so vendar vsi ljudje okoli vas, ljudje, tako kot vi. In če iščete odgovor na vsakodnevna kreganja, je to najboljše dejanje, ki se ga lahko priučite, neglede na to kolikor ste stari. Sprejemanje pomeni, da razumete, da so drugi okoli vas samostojni ljudje, znajo razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Prisluhnete drugim in jih spoštujete. Z njimi se ni potrebno strinjati v vsaki stvari, a kljub temu je potrebno njihovo mnenje spoštovati. Razumete, da če ste v skrbeh za druge, je to vaš lasten občutek, če ne zmorete drugim dopustiti lastne odgovornosti, je tudi vi niste nikoli razvili. Sprejemajoči človek ve da so lastna občutja, samo njegova lastna stvar in jih ne more spremeniti tako, da ukazuje drugim. To je v bistvu razlika med odraslimi in neodraslimi ljudmi. Sprejemajoči človek je v sebi miren, saj ve, da so tuja mnenja zares tuja in nam lastnih mnenj ne morejo spodbiti. Zmeraj pove svoje mnenje in zna prisluhniti drugim ter pogledati na onstran lastne trditve. Sprejemanje pomeni tudi, da če drugi, ne naredi tako kot bi mi pričakovali, da nismo zaradi tega užaljeni, vendar vemo, da je to njegova lastna odločitev. Ker pa si takšni ljudje sami postavljajo cilje in izpolnjujejo želje, odkrivajo življenje. Takšni ljudje si dovolijo razmišljati širše, kot od njih pričakujejo drugi in takšni ljudje bodo nekoč uspeli v življenju. Kar pa je še bolj važno, verjetno bodo uspeli tudi zelo hitro. Sprejemanje pomeni, da sočloveku dopuščamo njegovo mnenje in da premislimo ali bi lahko bilo njegovo mnenje celo boljše od našega. Trditev več glav več ve, tukaj še kako dobro drži! Zato se nam ni potrebno opirati na lastno znanje, saj tistega, ki ga lahko dobimo od drugih, enostavno nimamo. Sprejemajoči človek ve da, da je vsak človek celica zase in lahko da s svojim obnašanjem vsakemu človeku vrednost. Nekdo pa ki rangira ljudi, vzpostavlja mnenja o stvareh, hoče vse osebe v svojem življenju idealizirati, pri njemu imajo vse stvari točno določen pomen, bo zelo hitro prišel do nasprotovanj z drugimi. Pravo popolnost lahko odkrije nekdo, ki zna ceniti tako lastna kot druga mnenja. Tak človek je med vsemi najbolj spoštovan in ni se mu potrebno truditi, z dokazovanjem, titulami, materialno vrednostjo in ugajanjem drugim.

Sprejemanje tudi pomeni da se zavedamo da delujemo do drugih drugače, kot dojemamo sebe. Obstaja pa tudi ena zelo dobra povezava med tem kako delujemo do drugih in kako dojemamo sebe. Imenuje se odgovornost. V kolikor nam ljudje očitajo da smo nekaj naredili, mi pa se tega branimo (ponavadi če je “slabo” ali v nasprotju z našim razmišljanjem), je vredno premisliti o tem s tehtnim premislekom. Ponavadi se na koncu izkaže resnica, ki govori v prid drugih. Vendar ko pa je tako težko sprejeti to resnico …  Odgovor ni nič druga kot to, da želimo zopet obdržati svoj prav in trditi, da smo zmeraj delovali “dobro”. Sicer pa ljudje, ki se pogosto kregajo, mislijo da so izvor težav tisti drugi. Kar seveda ne drži. Izvor težav je v vsakem posamezniku posebej. In dokler ne postanemo sprejemajoči človek, je lahko na videz vse vredu, vendar pa se nabira napetost in v nas vre. Tako nekoč poči in kreganje je spet na planu. V takšnem stresnem življenju pa si nihče ne želi živeti. Že zaradi tega, ker je to delno, ali pa v celoti, odgovor na naše zdravje.

Spet sem se zbudil z mislimi v glavi, ki največkrat kujejo našo prihodnost. Ali bolje rečeno kujejo prihodnost današnje mladine. To niso na prvem mestu samo družba, alkohol, želje in interesi nekega otroka, katerega starši vidijo, da se spreminja in imajo te stvari nanj vpliv, temveč predvsem vzgoja. Nekega jutra sem na televiziji gledal oddajo Dobro jutro, kjer so gostili psihologinjo in nekega pevca. Vprašanja so se gibala okoli otrok in kako otroka pravilno in varno vzgojiti. Po pravici povedano je zgledalo vse skupaj kot nizanje pravila na pravilo oziroma, kako otroka prepričat, da ne bo delal nekaj, kar ni zaželjeno od staršev. Objektivnemu gledalcu pa je precej hitro postalo jasno, da so odgovori samo vrtenje v krogu. Medtem, ko sta psihologinja in ta pevec nizala rešitve, kako otroka naučiti nasprotnega na nečem, kar sta ga že naučila (vendar podzavestno pomensko), me je primlo, da bi pograbil telefon in sam klical v oddajo. Pogovor je zgledal kot reševanje težav, katere starši pri otrocih najraje ne bi videli. Prava težava, pa se skriva v vzgoji – pred nastalim problemom. Otroci se sami ne rodijo z nikakršnim znanjem ali navadami. Vse povzamejo in se naučijo od staršev. Starši bi se tega morali zavedati in če je bilo eno od vprašanj, kako otroka prepričat da si ne bo želel novih in novih stvari v trgovini, bi za to bila rešitev ta, da starši ne dajemo poudarka na pomenski vrednosti teh stvari preden sploh otrok razvije pomen.

V vzgoji je ključnega pomena preventiva. Kakorkoli otrok odreagira, se je mogel nekje naučiti. In ta nekje so največkrat starši. Zapletenih mehanizmov razmišljanja druge osebe seveda ni mogoče razumeti. Dovolj je če razumemo samo pravilno vzgojo. Medtem ko starši enostavno uporabljajo besede kot, “ne je”, “dere se ko ne dobi tega”, “izsiljuje”, “je trmast ali sedaj ima obdobje prve trme”, “je nemogoč”, “hoče stvari, ki jih imata brat ali sestra ali drugi v šoli”, “se ne more zbrati”, “se ne more skoncentrirati na eno dejanje”, “nagaja drugim”, “je neposlušen”, “noče ubogati”, “zavrača hrano”, “je prevečkrat bolan”, “ne uči se dobro ali noče v šolo”, “pije alkohol”, “kadi”, “je zasvojen”, “jezika nazaj”, bi bilo vredno se vprašati, od kje izvirajo te težave in če morda sami niso krivi za njih. Odgovor je pritrdilen, saj se otroci učijo pomensko, takrat ko so veseli in odprti za poslušanje.

Mislim da vsak odrasel človek ve, da je razlika, med kaznijo (sankcijo, pravilom, disciplino, redom), ki naj bi popravila določeno otrokovo vedenje, in odpravljanjem vira težave. Komur od staršev je ta poved nesmiselna ali nova, verjetno spadate pod spodnjo skupino slabih staršev. Otrok se rodi nebogeljen in brez vsakršnega znanja. Vsak starš pa si želi, da bi njihov otrok bil kar se da uspešen in bi imel lepo življenje. Vendar pogosto prihaja do tega, da dandanes v modernem svetu, kjer je ogromno materializma in so starši preveč usmerjeni na ciljanje le tega, da otroku vsiljuje nepravilno obliko vzgoje. Tako lahko ločimo po enostavnem pravilu sprejemljivosti in nesprejemljivosti, dve skupini staršev. Tisti dobri starši in tisti slabi starši. Preden pa se boste vsi uvrstili med dobre starše, naj opišem pogoje, ki ločujejo ti dve besedi. Sprejemanje ali nesprejemanje je stvar vsakega človeka. Vsakega posameznika. To pomeni da lahko imamo enega starša, ki se sprejema in drugega, ki se ne, lahko se oba sprejemata, lahko pa sta oba nesprejemljiva. Kot že sama beseda pomeni sprejemanje – dobro in nesprejemanje – slabo.

Sprejemanje pomeni, da je človek zadovoljen s svojim življenjem. Razume da se stvari odvijajo okoli njega kot se. To imenujemo sprejemanje svojega sveta. Sprejemanje pomeni, da nismo razočarani, če se katera od naših želj ne uresniči, saj nimamo pričakovanj. To je naložba v življenje, saj bomo zmeraj znali oditi z nasmeškom in vsaka želja, ki se nam bo izpolnila bo samo dodatek kančka sreče v našem življenju. Sprejemanje hiše, pomeni, da smo zadovoljni s svojim telesom, da se zavedamo da smo bili ustvarjeni takšni kot smo, tam kjer smo, in tista oseba, ki smo. Da si ne želimo zamenjati življenja z nekom drugim – bolj uspešnejšim, saj imamo življenje v svojih rokah. Da ne ustvarjamo idealov v življenju, se primerjamo z družbo in smo zaradi družbe tudi nesrečni. Kdor sprejema sebe, razume, da so vsi ostali ustvarjeni enako in ve, da noben človek ni vreden več od drugega. Sprejemanje je vse, s čimer ugajamo sebi in ne drugim, zaradi družbenega ali kakršnegakoli statusa, ne zaradi slabega občutka (vesti) in ne zaradi tega, da bi pri drugih izpadli nekaj več. Kdor se sprejema lahko naredi karkoli, kar je lastna želja, in ne bo dobil slabega občutka, če ga bodo drugi obsojali, saj ve, da je to le njihov lastni pogled v njihovem svetu. Sprejemajoči človek, sprejme druge ljudi takšne kot so, ne poskuša si razlagati njihovih dejanj s poznavanjem lastnega sveta, saj ve, da se vsak človek od drugega loči po načinu razmišljanja. Sprejemajoči človek je samozavesten in se ne obremenjuje s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Lahko sprejme mnenje drugega in poda konstruktivne argumente, ni nujno da se strinjam z vsem, kar povejo drugi, vendar razume, da je smiselno za njih tako kot povejo drugi. Je sposoben doživeti pravo srečo in kar je najpomembnejše pravo ljubezen! Sprejemanje je privoščljivost, da se drugim izpolnijo njihove želje, brez zavisti, je ljubeznivost do živali in popolno zavedanje in odgovornost nad dejanji, ki smo jih naredili.

Nesprejemanje pomeni, da hočemo ugajati drugim. Je ključna težava današnjega sveta! Nesprejemajoči človek, hoče ugajati celemu svetu. To pa zato, ker misli, da je družben status edino pravo pravilo. Takšen človek je največkrat bolan, izkuri se pri dokazovanju pred drugimi, doživlja stres in zavrača lastne prave želje, izpolnjuje pa tiste, ki bi ga naredile velikega pred drugimi. Ne sprejema svoje hiše in ali svojega sveta. Ne ugaja sebi, zato počasi ugaša njegova volja do življenja. In ker vse več njegovih želja sedaj izvira iz materialnega sveta, saj lahko občuti le to vrsto zadovoljstva, je omejen na denar in na iskanje novih virov prihodka le tega. Ne ve da je sreča v njem samem, in si jo želi kupiti z denarjem, ki ga ima ali z visoko izobrazbo, in misli, da je pot k sreči “družina”, lepa hiša, dober avto, vljudno vedenje in ugajanje drugim, darila, nenehni nakupi nove opreme, pospravljeni in počiščeni prostori, v glavnem z vsem s čimer se lahko dokaže. Ne zaveda se, da pa so to samo sredstva. Sredstva s katerimi kaže, da je on nekaj vreden. Sredstva, ki kažejo na njegov karakter in lastnosti nesprejemajočega. Tako lahko te želje enostavno postavimo v okvir negativnih človekovih karakternih lastnosti. Tekmovalnost z drugimi, strah da bo izpadel ali imel manj kot drugi in pohlep. Nesprejemajoč človek se trudi, da ugaja kjerkoli in s čimerkoli. Želi biti prepoznaven in pokazati svetu, da se lahko tudi on vklopi v družbo. Zapade lahko v zasvojenost. Ne more sprejeti sveta okoli sebe in kar se v tem svetu dogaja. Krivi so zmeraj drugi in ker je on samo en posameznik meni, da nima moči nič spremeniti. Ima pogled usmerjen izven sebe, in ne vidi, da je bistvo v njem samem. Motijo ga zunanji vplivi, kot so zvok, temperatura, dejanja drugih. Ni sposoben pogledati na drugo stran svojega mnenja, ni sposoben poslušati drugih, brani se s protiargumenti in hitro prihaja do zaključkov. Predsodki so njegova zaščita, saj kakšna druga smiselna razlaga zanj ne obstaja. Ne more sprejeti svojega telesa, ne ve pa, da ima vse odločitve o sebi v svojih rokah. Misli, da se mu godi krivica, ne ve pa, da je sam odgovoren zanjo. Kupuje oblačila, da bi bil sprejet med druge, krasi se z makeupom in nakitom, skoraj ni je stvari, ki je nebi počel zaradi drugih. Pije alkohol, ne zato, ker bi bil to njemu užitek ali ker bi bila to lastna želja, temveč zato, da se odklopi od svojega sveta, ki ga ne more sprejeti, in da se lahko vključi v družbo, s katero se veseli. Cigareti mu predstavljajo en del svojega sveta, ki ga ne more sprejeti in z njimi je bolj popoln. Drži se družbenih tem in le redko pove, kaj iz svoje glave. Je človek, ki ni sposoben delovati v dobro bližnjih, ker se tega ne zaveda in noče ovreči svojih navad, saj so ga tako naučili starši. Tisto, kar je drugače, kot mislijo njegovi starši in on sam, tisto je napačno in nesprejemljivo zanj. Življenje misli da teče po železniškem tiru, naravnost in po določenih pravilih in samo tako, kot bo rekel on. Ponavadi nesprejemajoči ljudje razmišljajo zelo ozko in zavračajo vse novosti, ki bi izpodrinile njihovo veljavo. Bojijo se ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in jih zavrnejo še preden premislijo, kaj bi lahko dobrega doprinesli zanje. Presoja druge ljudi po lastnem razmišljanju in trdi da je njegova sreča to kar je dosegel, v bistvu pa je to le bežna sreča, saj sam čuti, da mu pa nekaj v njem vendarle manjka. Nesprejemajoči ljudje so izredno konfliktni ljudje.

Naj poudarim, da če ste se našli samo v eni izmed teh lastnosti, ste verjetno nesprejemajoči človek, hkrati pa lahko počnete tudi katerekoli druge stvari, ki so naštete, podzavestno, pa se jih sploh ne zavedate. Tako otežujete življenje drugim okoli vas.

Slabi starši so tisti starši ki otroka preveč varujejo pred svetom. Ki ne zmorejo zaupati v življenje in mislijo da je otrokovo življenje in zdravje v njihovih rokah. Ponavadi otroku nudijo vse in se čudijo, kako je potem vse narobe, in zakaj jim otroci ne vračajo dobrote. Odgovor je, da nimajo dovoljšnega znanja za vzgojo. Menijo da so krivi hormoni, da so otroci muhasti, trmasti, poredni, izsiljujejo, želijo si vedno več in več, ne vedo pa, da so jih ravno oni z napačno vzgojo tako vzgojili. Držijo se svojega razmišljanja in ker imajo otroke, mislijo, da si lastijo tudi njihove pravice. Ne sprejmejo mnenja drugih, ki jim želijo pomagati pri otrocih, ker menijo, da imajo oni izkušnje in otroke. Dejstvo pa je da je znanje o vzgoji, dandanes v svetu laži in besed ki nič več ne pomenijo, zelo pomembno. Starši, ki se ne učijo na življenjskih napakah, zavračajo šolo življenja, so nesprejemajoči starši. In nesprejemajoči starši pomenijo omejitve na otrokovi poti v življenju. Preslikajo svoj svet v otroka, ko pa otrok začne razmišljati s svojo glavo, ne dopuščajo sprememb. Želijo da se razvija tako kot oni želijo in pozabljajo da je to človek, popolnoma samostojen za sprejemanje odločitev in po petnajstem letu tudi odgovornosti (če so ga le te tudi naučili). Odločitve nesprejemajočih staršev, da bodo imeli otroke, so ponavadi izzvane iz strahu, ker bi edini izpadli sami, pred vrstniki, iz tega, ker želijo ugajati drugim ali pa iz osebne koristi, da bodo otroci lahko uspešni, ker njim ni uspelo. Naj povem, da govorim o podzavestnih dejavnikih, in pravih razlogov, ni mogoče takoj odkriti. Vendar se ti najpogosteje najdejo pri nesprejemajočih starših in naj opozorim vse, da kljub temu, da bo nek starš pred vami zagotovil, da je otrok nastal iz ljubezni, vas spomnim, da je to samo zavestno dejanje. Prava ljubezen je izginila oziroma je je izredno malo. Starši, ki prepogosto vsiljuje svoje izkušnje otrokom, niso nič manj slabi. In če ste se na tem mestu zasmejali, berite dalje, saj vam bo verjetno ta nasmešek izginil. Ker otroka vse prepogosto ščitijo pred nevarnostmi, dvigujejo iz stopnice na stopnico, mislijo da mu dajejo in nudijo vse, da bo po njihovo lahko srečen in imel visoko samozavest, da se bo lahko uveljavil v družbi in nekoč bil vidna zvezda na nebu. Žal pa tak dan nikoli ne nastopi. Če bodo starši dvigovala otroka iz stopnice na stopnico, otrok ne bo imel potrebe da bo nekega dne sam stopil na naslednjo stopnico. Tako bo obstal, kjer je, in pričakoval da ga bo nevidna roka zopet dvignila. Ker dobivajo vse, ne občutijo potrebe, da bi sami zase kaj dosegli in ni jim potrebno ustvariti lastne samozavesti, saj so starši tisti, ki jim jo nadomeščajo. In razlika je med tem, kar počnejo starši danes. Medtem ko slabi starši otroka osrečujejo, dobri starši otroka naučijo, kako bo srečen, kako se bo znal pobrati in bo v svojem življenju zmeraj znal najti pot do sreče. Ko bo tak otrok nekega dne stopil brez samozavesti in odgovornosti iz hiše, se mu bo njegov svet v trenutku zrušil. Prevzele ga bodo visoka pričakovanja šol, zmeden bo taval na svoji poti in če ga bodo starši še usmerjali naprej, bo postal nesrečen. Nezadovoljen, ker ne zmore razmišljati s svojo glavo in slediti svojim željam, bo iskal smisel v svojem življenju, imel bo neuspešne zveze, slabe ocene, zapadel v odvisnost, droge, alkohol in njegovo življenje bo mučno. Ko se starši odločijo za otroke, nihče ne pomisli, da so se odločili za človeka, ne zato, ker je lepo imet malega otroka, ampak zato, ker ta otrok odraste v človeka. In če taki starši ne morejo sprejeti otroka, otrokovih dejanj in odločitev, jim onemogočajo njihove talente v življenju. Takšni starši si otroka lastijo, kot si lastijo avto, ali hišo. In tak otrok, jim ne bo mogel vračati ljubezni. Starši, ki mislijo da lahko s skupnimi pikniki, potovanji in prisilami nadomestijo vrednote, naj vedo, da to ne gre! Vse kar delajo, je samo neko golo pravilo, zadoščenja, sreče in zadovoljstva pa ne bodo nikoli občutili. Slabi starši bi se morali zavedati tudi tega, da so oni tisti, ki so želeli otroke in ne obratno. Kar pomeni da otroci njim niso dolžni ničesar. Marsikje pa slišim, “dokler boš pod našo streho” … Takim staršem bi v razmislek dal to: ko bodo oni starejši in nesposobni sami skrbeti zase, naj pomislijo, koga bodo s takimi dejanji obdržali.

Dobri starši so tisti starši, ki pustijo otroku svobodno razmišljanje. Ker so sami sprejemljivi, razumejo, da je to samostojen človek. Pravično naučijo otroka, do koder seže njegova meja, saj živi v skupnosti drugih ljudi. Dobri starši se zavedajo, da otrok dokler ne razvije lastnega razmišljanja – v puberteti, nima svoje lastne odgovornosti. Naučijo ga sprejemati sebe in sprejemati sočloveka. Pokažejo mu kaj pomeni odgovornost in ne ustrežejo vsaki njegovi muhi. Če se otrok odloči za določene stvari in bi jih kasneje želel zamenjati ali spremeniti, je dobro, da se mu razloži, da je odgovoren za svoje besede. Tako se otrok nauči pomenske vrednosti neke besede, v tem primeru odgovornosti. Dobri starši razumejo, da otrok lahko samo sam razvije dobre lastnosti. Tako vedo, da ljubezen, sreča in rad imeti, ni mogoče priučiti, temveč se otrok tega nauči od staršev. Največkrat od njihovega obnašanja. Tukaj pa igra zelo veliko vlogo sprejemanje. Če se nekateri sprašujete, kaj pomeni učiti, to pomeni razkrivati slabe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake. Pomeni tudi, da se otrok mora učiti na napakah in na slabih izkušnjah, saj če mu preprečite to, je isto kot če mu preprečite hoditi v šolo. Dobri starši vedo, da lahko ima človek vse pa ne more biti samozavesten, po drugi strani pa ne potrebuje prav ničesar, in je še kako samozavesten. To dejstvo lahko največkrat preverite pri nekaterih debelih ljudeh v vašem življenju v katerih kipi od zadovoljstva. Dobri starši pustijo otroku razmišljati s svojo glavo in jim ne vsiljujejo da je najboljše če razmišljajo tako kot starši. Takšni otroci pa lahko sprejmejo svoj svet in vse kar se dogaja okoli njih. Starši bodo občutili njihovo ljubezen in največkrat se bodo lahko zanesli na njih. Dobri starši naučijo otroka da so ljubljeni tudi če niso popolni, če ne dobijo vsega, kar si želijo, da niso nič slabši tudi če jih ne hvalijo in da so vredni sreče, tudi če se jim trenutno izmuzne iz rok. Tako srečni spoznajo da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Zato bodo takšni otroci znali najti zadovoljstvo s tem, da bodo cenili druga mnenja, tako tista, ki jim niso všeč, kot tista, ki so jim. Sprejemajoči otrok, bo zmeraj ugajal sebi, ne bo poskušal popraviti svoje slike na družbeno raven, in bo znal predati tak svet kot ga ima. Dobri starši se zavedajo, da je otrok preslikal njihov lastni svet. To vse traja do pubertete, ko pa začne otrok razvijat svoj lastni svet. Slabi starši se tukaj najpogosteje ustrašijo, da to pomeni zavračanje njihovega sveta in začnejo otroka vleči vse bolj v svoj lastni svet. Dobri starši pa pustijo otroku razvijat svoj lastni svet. Le sebični lahko otroku odreka šolo življenja. Kdor uči, da največ, kdor samo daje da najmanj.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

v vsaki situaciji v kateri se človek znajde, se je najprej sam spravil vanjo. do tega so vodila njegova dejanja. če kasneje ob sprejemanju in rušenju kulis (samorasti) spozna, da mu takšno življenje ne ugaja, obstaja izhod. tukaj ne gre za nič druga kot za naša “očala” s katerimi gledamo na svet in na druge. tako večina ljudi ne verjame, da vsak človek pozna le svojo resnico. zdi se nam da živimo v skupnem svetu, vendar je to samo iluzija. največkrat povzemamo idealizirane pojme iz tega skupnega sveta, in slepo verjamemo da je to prav, kar sprejema večina. a naš pogled je samo naša resnica. zato se počutimo dobro, ko so naša mnenja blizu mnenj drugih, ne povemo pa tistega, kar bi preveč odstopalo od družbenega mnenja. ne zavedamo se, da zmeraj ko se nam drugi zdijo čudni, opisujemo samo medkarakterno razliko našega razmišljanja od razmišljanj teh drugih. ker si ne znamo razložiti kako je ta drugi prišel do takšnih dejanj, nam je najlažje nekoga takega obsoditi po tistem kar vemo sami. ne živimo njihov svet in ne vemo kako so prišli do takšnih zaključkov zato sodimo, da bi imel naš obstoj v tem svetu smisel. a vsega ne moremo vedet in vsega nihče ne ve, zato je dovolj da sprejemamo drugačnost. sprejemanje zelo pripomore k pogledu “brez očal” oz. je že dovolj, da se sami pustimo prepričati in si dovoliti obstoj tistega drugega sveta in mnenja. sprejemanje pomeni tudi sposobnost slišati drugačno mnenje, brez zavračanja.

T.B.

zaradi količine ljudi, kot nas je na svetu sedaj, se povečujejo eksponentno tudi stvari, ki nas zadovoljujejo. človek je iz jam prišel v domove, varna zavetja, iz preproste prehrane v vseveč ne vse bolj kvalitetne prehrane. iz preprostih potreb na željo po imeti več. tako smo si ustvarili psiho, kateri je skupno eno. čutno uživanje. domovi niso več zavetja ampak narodni šport, hrana nima pomena preživetja ampak užitka in to kar si lahko privoščimo, dokaz drugim …  tako živimo vsak v svojem svetu in pozabljamo na svoje bistvo. in ker zadovoljujemo svojo površino, tisto pred lastnim zidom, nam to le dovoli bežno sprejemanje (srečo), s katero pridejo potem tudi boljši in slabši trenutki. nezavedno se ustvarijo pričakovanja. in vse to nam lepo izklesa naše doživljanje sveta skozi naše oči, da verjamemo da smo vsi isti.  saj se še ustavit z mislimi ne znamo. dokler gre za isti interes ali poglavja, ne moreš niti približno videt razlike svetov. ker se zdi, kot da ste res v enem svetu. sprejemanje je zmeraj stvar vsakega posameznika. ko se pa en posameznik sprejema, je pa lahko v skupini sprejemajočih, dosti bolj on sam takšen kot je. v skupini nesprejemajočih, opazi podzavest sprejemajočega, tipične fore iz “prejšnjega sveta”, saj se je vsak tak, nekoč nesprejemal. to je tako. če se nekdo sprejema, in mu drugi samo vsiljujejo določene svoje poglede, je ta dolžan to zavrnit, saj bi kršil pravilo, da ne bi sprejemal na prvem mestu sebe. a hkrati! je potrebno spoštovat druge, saj nespoštovanje, ki prihaja od drugih, tvojemu svetu še samemu po sebi ne povzroča škode. vsakršno poskušanje spreminjanje lastnega sveta, si dolžan zavrnit.

Iz pogovora s prijateljem po webchatu.

Everyone wants to be happy, find true love and live life because “You live only once”. Let me explain (on what definition am I looking through my eyes and) how hard is possible to live like that these times. I cannot say it’s not possible, right oposite! It is, but it takes a big step for humanity to live like that! The truth is, we lost a true love, true happiness and simple living through years, because we change the real definitions of it. To meet the real love and happiness it’s really easy. But nobody ask himself, how is that possible or how to do that. The definition today of true love is, to be with someone all life! That’s correct! But! That’s not going to happen, like You know 99.8% of couples today break up and 80% of married couples divorce! So why is this happening? Why can’t we stay together with someone, why can’t we find someone, to feel for (to him) love all the time, for many years!?

The answer is, because of ourselfs! Let me explain! Todays truth is a lie. We live a world full of lies. We make things for someone else, we look that we stand out everywhere because of others. We do judges because of others and we are afraid to do as little as it gets for us in front of others. We do things that we think they will happy us. We do things for others and we !expect! they will do for us but it is not going this way. We have a different opinion about a lot of things, but noone is trying to understand us or a few rare people that see all the colors of the rainbow, are trying to understand us (a really few people). We fight and we cry, the life can be really without those two! We are not listening to each other anymore. The children are too frustrated to develop his world (of sight) in this life. The parents are too selfish and are trying to manipulate and control children. People are malicious if some other team wins, if someones elses children is better than ours, if someone else is better at something than us. We afford someone else an accident and we cannot forgive. The people are suffering in relationship and have a bad habits. The people are torturing other people and animals. They will do as little as it gets and wanted to have a really lot of money! They will not accept your idea or trying to understand the principles of it. The people will try to covnince You, they have right, but, what’s actually right in this world of mess??

And so on and on …

Why is this happening !!? I cannot nearly as possible explain to You the right way (because You’ll later on read about how everyone sees only his own truth), nor why should You believe me, I am writing the objective truth. But if you do, theres a way or, as I call it coincidence that brought You to read this. Don’t worry, this is not another irrelevant reading, this is where everything has a meaning. Or I should say Your life has a meaning, why would you throw it away with living as I wrote in previous paragraph?

There are principle instructions, that we should all live by them and know them. 1. Be good to yourself and same to others. But in first place be good to yourself. If You don’t accept yourself, You cannot accept others (this is working on our subconscious). All this means “don’t be selfish to yourself”!! We are trying to do so many things for others and in the same time we EXPECT they will do the same for us!! This is not going to work! Do to others what can’t You expect in return or cancel your expectations ;) 2. Don’t judge others by your thoughts. Why is this so? Every feeling, every experience, situation or coincidence that happened to us everything is building-up us from day one on this planet. And theres no two of us that would have everything the same. So we manage to build our life story in order to manage to recognize the feelings that our body is going to send to our brain in different situation, coincidence, pain, happiness, accident, shock, believe, faith, and believe, theres no two of us with the same thinking ;) 3. Think what can You do for life and not life for You! Theres so many “hard feelings” like love, pain, rage, hopelessness, that are existing only in our brains (and are preventing us to focus on our work and clear thinking) . We have all those feelings, but also we put a meaning to them, so if we try to say someone is pissing me off, that means we have a opinion about him because of “his” actions to us. But we have to understand him, because he is not like us (stated in point 2.) and we can anytime change this feeling ;) there is 13 different characters in principle on this planet. Only 13! But everyone seems to be really as different as other! That is correct, because of his experiences through his life. That’s not meaning it would change his character! About characters I would explain it next time.

And there is a way to not do bad things, not wish bad things and not be depressed and totally unhappy, not cry a lot anymore, not fight with others. And that above is just the begining. After all this exist something that brings our character to different thinking. It is the mirror of our psyche, that is not changing anything, but rather learning! The shorcut is the longest road to happiness ;)

The more important thing is our behaviour! We try to impress and soduce others, but this is short term happiness. Or, explained direct, this is our subcounscious that believes, we should do things that other do to CERTIFICATE AND FEEL HAPPY! This is called being selfish to ourself and this is taking away our real happiness. Under point 1. You can recognize that in the first place, we should do something for ourself (and not worrying about, what others would say – 2. ;) ) In this life we manage to do everything  right the oposite, to impress and satisfy others (also keep in mind that during the sex ;) ), but also we should not forget the second place, others. We should treat them like we treat ourselfs. This is not called, being selfish to others! This is real deal! Everything that we do to impress others or we do for others AND ITS NOT OUR REAL WISH (THOUGHT), is called backdrop and is getting us away from happinnes and also true love! Once again this is not called being selfish, this is only the way of being more satisfied and happy (natural way) on long term! We should not be afraid to do “our things” in front of many others if that’s what we are. This is called confidence. And You don’t really need it a lot, to change things. I promise, You would look better to others and also feel much happier to yourself. Theres coincidence behind every plan and plan behind every coincidence ;)

T.B.

Ok, sem velik pristaš športa … tudi občutek, ko nasproti tebe stoji nasprotnik, ki ga moraš premagati poznam. Poznam vzdušje, ki se ustvarja ob nogometnih, rokometnih, odbojkarskih tekmah. Ampak ni mi jasna oz. nikakor pa mi ne gre v račun ena stvar.

Če že hodimo na vsa ta zabavišča na raznorazne stadione in v raznorazne dvorane, mar hodimo zato da bi se družili?! Hodimo zato, da si z malo pomoči ki nam ga da tisto vzdušje, polepšamo in olepšamo dan. Ampak kaj ko to vzdušje, kaj hitro ZAME (pa verjamem da tudi za koga drugega), ni več vzdušje, ko harmonični in veseli trenutki postanejo samo odštevajoče se minute, sekunde. In zaradi kakšnega razloga? Mogoče še niste opazili, ampak jaz defnitivno sem. Ko med navijači / gledalci / obiskovalci, kakšnega športa, ponavadi v dvorani ali odprtem stadionu velika večina ljudi nevoščljivo izvaja raznorazne distrakcije, da ne bi, seveda, NASPROTNA ekipa, napram kateri navijajo, kar se da uspešno izvedla njihovo dejanje. In to ni vse! Takšna dejanja navijačev potegnejo k sodelovanju že tako od življenja zveličane in zdolgočasene ljudi, ki so pa naključni, mogoče ne redni navijači.

Ne gre mi v račun, kako lahko skupina ljudi oz. sedaj že lahko govorimo o polovici (tričetrt?), stadiona, tako NEPRIVOŠČI tuji ekipi, uspeh. Oziroma še za lažje razumevanje, privošči tuji ekipi NEUSPEH? Razumem da gre v večini primerov za navijaško borbenost ali večno borbenost. No potem bi lahko tudi samo navijali za domače, ne pa še zraven tega motili tuje ekipe in po možnosti celo tujemu golmanu zavpili “svinja”, ko samo izvede začetek tekme. Tudi poante provokacij v raznih dvoranskih igrah ne razumem. Kje je smisel, da so na tenisu lahko vsi tiho (verjetno s pravili predpisano, po sklepanju), medtem ko na odbojkarskih ali rokometaških tekmah, prihaja do nadležnega zvoka siren, AMPAK samo, ko gre seveda za tujo ekipo? Ok, sem jaz malo čudn, ali pa tukaj ni nekaj vredu? Pa glede na trenutno situacijo, bo držalo kar tisto prvo … Uganite še nekaj? Samo v Sloveniji!

Mar res ljudje ne vidijo, da s tem ne naredijo nič dobrega za domačo ekipo? Mar ne vidijo da te provokacije, distrakcije in raznorazna olepševalna besedila privedejo do tega da njihova (domača, tudi moja), ekipa izgubi? Nestrpnost do tuje ekipa je neomajna in neomejena … žalostno :( In prosim, ne me spraševat kako jim škodijo navijači, enostavno tako je … Kako, zakaj, pa bo mogel vsak sam v svojem svetu pogruntat.

Vso dogajanje, me seveda ne moti več. Želja po obiskovanju nogometnih tekem, me je že pred časom minila. Pa tudi navijaško gledano, gledam veliko raje sedaj dober nogomet; nasploh vsak šport, ob katerih pa me ne prime več, da bi navijal za eno ali drugo stran, ampak iščem v njih kvaliteto. Kvaliteto igranja tako enih kot drugih, nekaj kar imajo eni ali drugi za pokazat novega, … še boljše brez vse neprivoščljivosti, tujim ekipam, ki me včasih celo prime, da navijam ravno zaradi distrakcij in provokacij domačih navijačev, za tujo ekipo.

A man was walking along the road to Damascus. He recalled his lost love and his soul grieved.
“Pity on those who know love,” he thought. “They will never be happy, with the fear of losing the one they love.”

At that moment he heard a nightingale sing.

- Why do you act like that? – the man asked the nightingale. – Don’t you see that my beloved, who loved your song so much, is no longer here by my side?

- I sing because I am happy – answered the nightingale.

- Haven’t you ever lost someone? – the man insisted.

- Many times – answered the nightingale. – But my love still remains all the same.

And the man went on his way feeling more hopeful.

by Paulo Coelho

Nekaj dnevu in večeru primernega ;)

Kot da bi videl svojo dramo vnaprej
iz nje sem brisal žalost in dodajal svoj nasmeh
vsako dušo ki me gleda v oči
sem povabil zraven naj še ona to doživi
preden svoj obraz v solze potopim
zlate solze sreče preden od dobrega znorim
Avtor: Siddharta – Na soncu

… hočejo čutit radost in harmonijo? Si ljudje sploh želijo čutit to dvoje?

… sem tako blizu … kljub ostalim osebam … obstajaš še vedno izostrena samo ti. Kljub bolezni, slabemu počutju, vročini, je dovolj en tvoj nasmeh, … en tvoj pogled, da vse od naštetega kot da sploh ni obstajalo. I wish I could see you every day and be my love health for my heart.

… feel free, … life without prejudice, … friends without judging, … How hard is that to believe to someone else that doesn’t know me? And how to explein or tell him/her, that I’m very special?

I cannot believe whats going on in this life. All your good, healthy, positive behaviour, well-being values, are very hard to make any impression to another people. Are we already giving up on all life values? Does nobody wants to have family, get married, have a fullfilled life? Live Healthy in Harmony and Peace … and also next to al this have fun?

Definately not myself!! Despite of every feeling, that I felt before in my life. . . I couldn’t manage that one! Zmrzno sem huje kot. . . Nevem kaj. . . Like never befor. FAK, could you focus, please. . . Please?!

… attract things with a law of attraction, it is in you power to attract the ways you want to live, it is in your power to attract yourself to someones way. But it is also someone elses wish and possible … her law of attraction? Are her thoughts that has attract her to my way? Does more attraction comes from me or from her? And why I keep seeing this girl regardless to every emotional state, regardless to every time or place, regardless to whatever people I am with? Is this my law of attraction or hers? Or mybe boths?

… teach You sharpen your senses, be happy without end, make your emotions hit the unbelievable, show You how can You change your own blood into adrenalin … on natural way, no drugs, no alchohol or other substances, just with your own head … through music; and that’s only hear, one of five senses.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Imagine, what  and how much, can You achieve with your four other senses! Imagine what can been seen on this world to shock your senses, what can I get You to eat, when even Angels eat it,  how can I touch You to awake your inner spirit.

… I still get nervous, being afraid of whats coming, even if I know I can handle it. Now and then I still forget to hold on and be strong, … let brains out of control. Now and then I have really good Ideas for … presents, impressions, surprises, but loneliness take all worth of them; still trying to figure out, where does come from this mood fluctuation.

… is just hard to tell, you feel but can’t understand. Sometimes the feelings got a power, your brains are thoughtless. Mybe is it just me, that must speak to understand, mybe love is walking every day by, but only the feelings are your love that moment. Someday, I’ll meet love, understand feelings and take thoughts to endless happiness.

… a special girl, girl that speaks with heart and listen with brains, girl that plays a violin in her dreams, lookin’ high up to the sky for that special guy, guy which heart is a compass and love is his life poison. Looking for that special girl, when you look at her eyes, you see her soul, and she’d feel safety and loyalty with every cell on him and wonder rarity that has been given to her … because he would play violin with her in her dreams, seek her love with his compass, enjoy this wonderful life with her and wonder rarity that has been given to him …

  • The whole point of love is to put someone else’s needs above your own.

Danny DeVito as Al Russo in When in Rome

  • Dobrota v besedah ustvarja zaupanje, dobrota v razmišljanju ustvarja globino, toda dobrota v delitvi z drugimi ustvarja ljubezen.

Veliki kitajski filozof Lao Tzu

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Zakaj Love? Zato ker je največje dostojanstvo, zato ker brez tega življenje nima pomena in zato ker preveč mladih zlorablja to vrednoto v sebi primerno lastno razlago le te. Zato ker so vrednote v današnjem svetu zelo krhke in zlahka uničljive, zato ker ne potrebuješ denarja ali karkoli materialističnega da jih uničiš, zato ker je v današnjem svetu preveč dejavnikov, ki so pred in zamegljijo ljubezen. Zato, mladi, spoštujte ljubezen.

Ko človek pristane z mislimi na tem mestu kot sem trenutno jaz in mislim da ni ravno dosti situacij, ki bi te spravile v takšno stanje, se zamisli, kaj je zanjga zares pomembno. Ponavadi ko si izmučen na kakšnem športu, gledaš na svet s popolnoma drugačnim pogledom. Pa ne da to ni tvoj lasten pogled, ampak je vendarle pogled, ki ti dosti pomeni, saj tako čutiš.

Rekel bom oz. napisal, da je to tisti pogled, ki te postavi na realna tla. Pogled ko samo zmajuješ z glavo in si misliš “mar je svet res tako krut” in “nikoli si nebi mislil kaj takega” in “nikoli mi ne bo uspelo“. In sedaj po vseh teh dogodkih, in dejanjih, ki mi jih je dal svet, se sprašujem kaj je še vredno zame? Bi moral tisto besedo malenkosti pobrisati iz mojega opisa? Je moja krivda to, da ne cenim več malenkosti zaradi negativnega sveta, težkega sveta? Misel, “zakaj svet noče biti dober”, mi hodi po glavi že nekaj časa. Mar sem samo jaz, da nočem takega sveta. Da hočem nekaj kar je čisto? In da mi uspe v prvo?

Kako naj sedaj po vseh teh dejanjih, ki mi jih je pokazal ta hudoben svet, cenim malenkosti? Ni problem imeti malenkosti, najti malenkosti; samo kako naj jih cenim, če pa svetu niso nobena vrednost? Če so mi ljudje pokazali, da to ni vredno nič kar jaz cenim; da je vse ostalo več vredno?

Kje sem izgubil delčke duše, ki je razpadla na tisoče koščkov? Zakaj taka bolečina in zakaj ne morem več sestaviti neke harmonije? Zakaj se mi volja čez dan tisočkrat spremeni. Lahko delam eno stvar in me sredi te, mine potrpljenje.

Glava je zjutraj prazna, tako kot bi jo resetiral, ampak nekje globoko v meni nekaj tiči, nekaj kar pritiska na misli. Nekaj nerazložljivega in nekaj močnega. Misel na samoto in misel da pogrešam nekoga. Vem tudi to, da je to samo od prostega časa, da je to tako kot prej, preden sem imel dekle, posledica preveč zamišljenosti in preveč proste poti domišljije. Sedaj se je to še intenzivneje razvilo, saj lahko možgani hkrati delajo eno stvar in še vedno mislim na drugo, tisto skrito, tiho željo, ki prodira na površje.

Ampak, naj poslušam misli, ali to željo; kemijo? Naj poslušam to željo, jo zadovoljim in se kasneje odrečem, nečemu velikemu in nečemu lepemu, se prepustim nekaterim skrbem, ki jih ne bi mogel ignorirati, ali pa bi lahko jih spet kontroliral določen čas, potem pa bi iz mene butnile? Bo takrat še enkrat prepozno za mojo dušo in bo moje srce zlomljeno spet? Lahko razmišljam celo večnost, si kurim možgane in živce, dopovedujem prosim, razlagam, da bo potem spet isto kot prvič? In kako vem da bo zopet isto kot prvič?

Ali naj poslušam razum, ignoriram kemijo in se postavim na svoje noge, grem z življenjem dalje in iščem in verujem v to, da mi je naklonjeno? Iz vseh strani prihaja pozitiva in optimizem zame in iz napovedane prihodnosti celo to, kar bi si sam najbolj želel. Naj pustim kemijo, pa naj boli kolikor hoče? Ali se splača naredit to za srečno življenje, lastno zdravje in zdravje partnerja?

Ali se splača poiskat iz treh razlogov drugega partnerja? In če ne najdem pri sebi miru, upat in prosit njo, da se spremeni za ljubljeno osebo?

Recimo da jih bom opisal v časovnem zaporedju. Se pravi si predstavljajte, kot da jih nanizujem na časovni premici od prvega januarja do zadnjega decembra nič devet. A najprej …

Neki občutki, ki so me zmedli oz. se jih spominjam iz lanskega praznovanja novega leta, so mi seveda prišli naprej na letošnjem praznovanju. Kako da ne, saj pa smo vendarle ljudje in imamo spomine in občutke vezane na njih. Seveda so ti občutki močni, včasih do solz, včasih se te držijo cel dan, včasih samo poniknejo nekam v tvojo notranjost in čakajo, da napadejo, ko boš spet dovolj ranljiv. Ampak zakaj grejo tako hudičevo težko stran? Ljubezen, je tista, ki je te občutke rodila, tista kemija, ki je enaka jezi, zato tako lahko obračamo ti dve stanji. Ampak še vedno mi ni jasno nekaj čisto ljubezenskih vrednot, obnašanj ali kakorkoli bi pač sledeče lahko opisal.

S prečudovitim dekletom, sva bila skupaj osem mesecev in pol. Dal sem konec, ker sem vedel, da dolgo ne bi zdržal takšnega življenja. Misel na to, da bi toliko nejevolje nadaljeval v skupno življenje, mi je dobesedno obrnilo želodec. Ampak sedaj ni čas za govorjenje o razlogih. Preden se spustim v opis občutkov me še sedaj razganjata dve vprašanji. To dekle, se mi je vtisnilo v spomin, tako kot bi odtisnil nekaj na vročo kovino; jo izoblikoval drugače. Sedaj po petih mesecih, odkar sem sam, imam še vedno zelo močne občutke do nje; opisano malce drugače: Ne vidim nobenega dekleta, da bi mi bilo všeč ali da bi se lahko zaljubil v njo. Tega ne morem naredit, ker me še en del naveze drži nazaj. Prvo vprašanje je: zvedel sem da njej ni problem biti z drugim, tudi ne se poljubljati z drugim (mogoče bi razumel razlog alkohol), ampak zakaj, potemtakem, ko sem ji nameraval dati drugo priložnost, je ona to naredila, kljub temu da mi je povedala, da bi tudi njo to prizadelo, če bi jaz to naredil?

Razumem da se ljudje poljubljajo iz navade iz nagona, mogoče potrebe. Ne bom pa razumel, kaj ji je to dopuščalo? Mar je ona lahko tako na lahko šla h drugemu, mar me ni imela rada? Mar se ji mudi živet in ker ji to, da ima fanta dosti pomeni, ne gre tako zlahka iz glave? Mar bi hotela samo potlačit, kar je doživela z mano, kljub temu da ji bo še bolj hudo potem?

In drugo vprašanje, ki mi ne gre iz glave je; če je dobila fanta, ki ni bil še z nobeno in ki bi si želel življenja v dvoje v čisto pravo srečno in harmonično družino, fanta, ki si je želel to sprva, nekoga, ki ne najdeš vsepovsod, nekoga, ki je prav blizu Boga in nekoga, ki je močno verjel vanjo, da je lepa, da ve kaj je ljubezen, kaj je življenje, da ve kaj si želi in hoče to uresničit, čeprav včasih s stvarmi, katere so lepe, ampak za njo ne obstajajo; mar se ne bi splačalo včasih kaj dogovoriti ali z mano kaj deliti za skupono srečo? Mislim seveda brez kreganja in brez škode, ki je ne morejo popraviti niti besede?

Obdajali so me božanski občutki, nič več sam, oh Bog, kako sem si želel tega za večno! Neko božansko bitje, ki je bilo privezano na mojo dušo samo s čustvi in lastnim srcem, me je rešilo, nečesa težkega in dolgega, kar je ležalo na moji duši. Bila je prva pomoč, v zadnji sili, ko sem upal, saj prosit nisem bil več zmožen, da se bo našla in zacelila to rano. In bila je. Prišli so občutki, ko sem vedel, da ji ni vseeno za njeno preteklost, ko sem vedel, da ima tudi sama rano. Poskušal sem ji svetovat najbolje, takrat še strpen, a včasih kak cel dan brez hrane. Ampak je pomagalo. Njena rana se je zacelila, čeprav pri meni pa je še obstajal strah. Če bi me takrat prosila, bi rekel naj se vrne, saj sem jo imel preveč rad; in če bi šla, sem si samo predstavljal, da bi najraje umrl, ker takšnih bolečin ne bi s svojim telesom ne psiho nikoli prenesel. In odvilo se je vredu. Tu so bili občutki straha, zelo dolgi, nisem ji mogel pojasnit zakaj, enostavno so bili. Nisem bil izkušen v tej zadevi in nisem vedel kako potekajo, čeprav sam menim, da ni tako kot si predstavlja ona in da se sedaj, brez mene spušča v grozen riziko. Bili so občutki sreče. Velike, božanske, najlepše, najgloblje vrednote ljubezni; teh občutkov je bilo največ in vedel sem, da jo ljubim. Občutki da bi me kdaj zapustila za koga drugega, so bili premočni in pretežki, zato sem ji vsak mesec to izkazoval z majhnimi verzi, včasih s šepetanjem v uho, včasih kar tako, ko sem pogledal njene božanske oči, včasih, ko sem šel z roko skozi njene prelepe lase. Bili so občutki miru in občutki solz. Bili so občutki, da sem naredil narobe in da lahko krivim sebe, saj tega božanskega bitja nisem mogel; iz Ljubezni. In nazadnje občutki, ki so rodili želje. Samo upanje saj potrdila nisem pričakoval; nekaj mi je dalo vedet, da tega raje ne delam. Upanje, pa je v meni še vedno lahko, magari celo življenje, če se uresniči, je to zame sreča, če spredvidim da ni bilo pravo, ga opustim. In bili so občutki razočaranosti, prizadetosti. Kar pa nisem dal vedet, saj nisem niti vedel ali bo razgovor šel v najlepši luči. In spet občutki miline in harmonije, imeti nekaj neprecenljivega samo zase, čeprav vem da si tega z nobenim denarjem ne bi mogel kupiti. Občutki ljubosumja in občutki da jo izgubljam, saj včasih res nisem mogel vedet, kaj ona čuti do ostalih, niti nisem imel občutka, da bi drugim kazala, da je zasedena. Kar pa je pri meni bilo ravno nasprotje in mi v ponos. V takšen ponos, da bi ga lahko čutil sam Bog in da bi ga zelo težko iztrgal iz mene, tudi če bi bila ona na drugem planetu. Najtežji občutki so bili občutki, ko se nisva razumela. Pogovor je precej enostaven pri ljudeh, ampak krivim slovenščino, kot jezik, ker se da milijon stvari povedat različno, ljudje pa milijon stvari različno razumejo. Namen, da bi jo prizadel, ni nikoli obstajal. Vse kar je bilo, je bilo verjetno sojeno po moji zunanji mimiki izraza, katere pa kot zgleda nimam izpiljene. Tako zelo težko pokažem da sem žalosten ali prizadet, pa tudi zato, ker mi do tega ni v življenju. Raje se smejim. Seveda to so občutki v zvezi, ki jih pa nekatere bolj površinske stvari prikrijejo in lahko pridejo na dan šele, ko te zginejo.

Zakaj pa ljubezen tako menjava z občutki in zakaj se stvari odvijajo tako hitro, zakaj stvari ne potekajo v ljubezni same od sebe in zakaj se na čase sam sebi zdim odveč? Mar ne bi bilo lepše tako kot včasih? Če si bil nekomu všeč in ona tebi, sta si to povedala, in jemala življenje, kot je prišlo? Verovala v srečo v življenju in upala, da se izogneta težavam. In zakaj vrednote, dandanes, pa čeprav gre za stare običaje, stare navade in nekaj tako velikega, kar ti prinese v življenju dobro, poštenost, ponižnost, s čemer pluješ skozi življenje lažje, ne pomenijo nekaterim nič? Zakaj je tako veliko ločitev in vedno manj porok? Zakaj ne ohranit, nekaj, kar je del vsakdanjika? Zakaj ne sanjat in si predstavljat? Zakaj ne prosit lastno vest in zakaj bi to bilo nekaj brezveznega?

- Tadej B.

… sem stal v cerkvi pred gorečimi svečkami, ki jih ljudje prižigajo. Prižigajo, v upanju in ker imajo vero. Vero v dostojanstvenost, v dobro, v poštenost in ker vedo da vsak človek potrebuje nekaj dobrega.

Stotine svečk in stotine prošenj, stotine želja in stotine molitev. Kaj ko ena izmed teh ne bi gorela? Mar bi svet bil kaj slabši? Verjetno ne, saj že tako ni prostora v tej cerkvi za cel svet svečk niti za cel svet želja.

Svečke gorijo v srcih ljudi s katerimi so povezane želje, s katerimi so povezani upi; strpnost pa napaja te upe.

Kaj ko bi gorela ena svečka več? Bi bil svet kaj boljši? Verjetno ne, vendar bi moj svet želja in vere bil zagotovo lepši. In moji upi bi se uresničili, tako kot upi milijonih ljudi, ki prižigajo svečke.

YouTube slika preogleda

Bi?

Bi pritisnili na gumb na škatlici, za katerega veste da bo nekdo nekje umrl, vi pa dobili 1.000.000€ ??

so definitivno bolj močne v psihi kakor moški.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje, otroci, posmehujejo iz nekoga, ki ni njim v interesu oz. ki jim ne deluje dovolj “moralno močan” v družbi. Zmeraj so in zmeraj bodo obstajali ljudje z občutki, zadržani, toleranco in kompleksi, saj vse to prinese nov svet, v katerega se podamo.

Povedano po pravici, si sam, “težjih” občutkov nisem predstavljal, dokler nisem prišel v SŠ. Zame je bila OŠ en mali svet, harmonije in prijateljstva. Smo pa si otroci tudi veliko bolj različni in dojemajoči za svet. Tako recimo nekateri s serijsko samozavestjo postanejo še bolj samozavestni (s pomočjo samozakompleksanih, nesamozavestnih in preveč čustvenih), saj to delajo podzavestno preden začnejo sploh razmišljat; če kdaj sploh.

Tukaj pa lahko začnem posploševat, kaj je krivo za takšno mladino, ki jo pač imamo. Rekel bom da smo narod favšije in tekmovalnosti. Če nimaš ti več ali boljše kot tvoj sosed, je nekaj hudo narobe s tabo. Zato iz pubertete nekako povzemamo tisto kar je doma v naši krvi, in se tega držimo kot klop psa, nakar poskušamo tudi s tem osrečevat sebe. Ta sreča traja kratek čas, zato iščemo, kupujemo novo, boljše. Ker je seveda izbira najrazličnejša in tudi veliko stane in si vsega ravno ne moremo privoščit, po možnosti pa nam crkne kakšna od starejših stvari, postanemo sfrustrirani. Vse našteto je na konc koncev povod za nesrečno zvezo, ker bomo iskali srečo samo z materialnimi dobrinami ali z lepo žensko in dobrim avtom. Ampak sreča ostane skrita v nas samih in je ne znamo najti.

Glede mladine menim, da bi bilo potrebno v šolah uvest moralo in etiko. Ne bi bilo dovolj za rešitev sveta, ampak bi se vseeno nekje poznalo. Mladina se dandanes druži v navideznih socialnih krogih ala FB in messenger. Pri teh instant zadevah izgubljajo kreativne misli za debato v živo. Včasih so bile igralnice polne otrok, a dandanes se lahko zahvalimo socialnim mrežam, vplivu amerike (mtv -> oblačenje in obnašanje), sfrustriranosti in iskanju lastne sreče (balkanski narod), vse prevečim nesrečam zaradi alkohola (ljudje, ki se ne znajo več zabavat brez obveznega alkohola), da imamo prazna igrišča in da se nas včasih še tista peščica osmih ljudi ne more zbrati na vasi, za eno pošteno odbojkarsko igro.

Ena stvar, ki bi jo lahko vsi opazili, če bi malce odmislili (ravno to), je način kako Slovenci gledamo na razmerje med ljudmi oz. bolje rečeno, kako gledamo na zveze. Kjerkoli se nahajaš, zmeraj se da čutit, tisto navezo med moškimi in ženskami. Zmeraj so tema pogovora dekleta in fantje, kako izgleda ta, kako izgleda ona ali pa še mogoče bolj delikatne intimne zadeve, ki ravno tako ne zaostajajo.

Ampak resno skoraj v vsakem pogovoru, če ne omenim da je to že prevečkratna tema pogovora, je zasledit, razglabljanje o ženskah (gledano iz strani fantov), medtem ko ženske, ene v obupu, ene v poskušanju in ene namerno iščejo fante. Morda za eno noč, morda za to da ne bodo zopet razočarane v ljubezni in upajo na najboljše, morda za življenjskega sopotnika.

Kar hočem povedat je to, da brez tega spogledovanja in razglabljanja o ženskah, no, vsaj okoli mene, ne gre. Bolje rečeno, primarna tema je to, ali pa vsaj nekaj okoli tega. Presenečen sem bil, ko sem v tujini med pogovorom opazil, da jim ta tema ni primarna oz. da to temo ljudje ne zagrabijo kot lačni volkovi ovco. Seveda je vse skupaj povezano z našim tipičnim humorjem, ki zapolni praznino in dolgočasnost večera.

In kje je spontanost, filing, da si ne na silo iščeš partnerja, da se zgodi vse samo od sebe, da ne tavaš v temi in poskušaš? Verjetno s tem ne bom spremenil mišljenja večine, lahko pa marsikomu dam mislit in malo upanja za v prihodnje. Preveč je ločitev v naši mali državici.

se sprašujem če lahko odprem firmo kjer nudim storitve kot je naprimer mišljenje in uporaba lastne logike ter matematičnega sklepanje namesto drugih, in s tem obogatim …

ko zrem v ta svet, se oziram vse preveč na nepomembne stvari, nepomembne skrbi, nepomembna dejanja … zaradi katerih si vse preveč upogibam to prelepo življenje po lastnem zaporu ujetih, prirejenih misli. a včasih ko se zunaj podira svet, in gori nebo, ko zrak preplavljajo temni žarki obupa, v vsem tem peklu gori ena zvezdica. tako mala, tako krhka vendar močnejša in veličastnejša. ta zvezdica si ti in tvoja čudovita duša.

  • zakaj avtošole, če ljudje ne znajo vozit, niti ne poznajo predpisov?
  • zakaj invalidki raje dajo knjigo kot večjo plačo čeprav v 4h urah naredi več kot v 8h sedaj?
  • zakaj so v nekaterih HOFER trgovinah glavne prasice, ki nič ne delajo, ampak odlagajo čimveč dela na uboge delavke, poleg tega pa talajo zapisnike, ZA BREZVEZE, ker se jim tak zazdi in ker jim to reče lastna egoistična, prepotentna glava?
  • zakaj gredo plače tistim, ki so na podjetju zaposleni 20 in več let, dol?
  • zakaj se gre družbi da ima čimveč?
  • zakaj trgovine molzejo ljudi, delavke v njih pa plačajo smešno premalo?
  • zakaj smo v evropi, če je bilo prej veliko boljše (pa šele osamosvojili smo se)?
  • zakaj delamo reklame, če so mediji (kontra reklama), razširjeni veliko bolj in globalizacija v Sloveniji kar kipi, da mi včasih slabo rata in bi se šou skozlat?

Zakaj zaboga v Sloveniji vsi delajo za denar in zaslužek in hočejo vedno več??

Svetova dva sem prej živel,
a v nobenem sreče ne imel.

Glasba moja edina rešiteljica,
mi bila je življenjska učiteljica.

Dolga leta čakal sem potrpežljivo,
usoda zame krojila je srečo, marljivo.

V mrzlem večeru iskrica je preskočila,
sreča zame v življenju je nastopila.

Pegast nosek, temne očke,
v njih iskrice sijoče.
Angelski nasmeh in občutkov polno,
v dno duše seglo mi je to dekle popolno.

Zdaj sreča v mojem srcu gori,
za naju oba, do konca vseh dni.

… že več kot dva meseca in na še vsaj 1000x toliko ;)

Zdaj boste vprašali, zakaj sem tako ostrogled na svojo državo in zakaj izpostavljam zmeraj nek stereotip, čeprav zna biti življenje pravzaprav lepo? Naj vam povem. Zato ker se to dogaja, in vedno bolj se bo. No vsaj do 25.12.2012, ali tam nekje … Rad bi izpostavil nekaj primerov, na kar me moja koleričnost vedno opozarja.

V Sloveniji se mladim gre za to, kako izpadejo pred drugimi v družbi. Če nimaš punce (pa čeprav je to wannabe fuck frendica, ampak še vedno tvoja punca), nisi IN. Če ne piješ, nisi IN. Če nimaš dobrega porihtanga avta, z malo konji, ki se bol dere kot gre, nisi IN. Jebiga, to je Slovenska mladina danes. Kar me moti ni to, da se to ne sme dogajat. To vse konec koncev je vpliv MTVja, amerike. Moti me to, da prihajajo k meni ljudje, krasna dekleta, ki mi pravijo, kako jih je njihov moški zapustil, ker se je ali ustrašil otroka (ker je bil prepotentn, ne impotentn)… zapustijo dekle samo z otrokom po 10 letih skupnega življenja v lastni hiši, se zapit in si dobit drugo (to morš bit pravo tele) … plačevat DNK rezultate, ter laufat po sodiščih zaradi otroka, ki sploh ne ve če je njegov, ker ga je fukno v pečico, ko je klical jelene …

Hudo mi je ko vidim par, držati se za roke, pa vem da to ni ljubezen … ko vidim pol diskoteke pijanih ljudi, kako se “zabavajo” (ja vem da se da tako zabavat), čeprav so omejeni in ne vidijo zabave zunaj svojih mej, boljših, večjih ekstaz … ko vidim drogeraše na elektronski muzki, pa sploh ne vedo da obstaja še kakšna močnejša, boljša glasba, pri kateri ne bi potrebovali drog … ko vidim punčke oblečene rejversko, pa ne vedo, da je to moda devetdesetih, … ko slišim venomer eno in isto muzko po “diskotekah”, saj jim že zmanjkuje idej, nočejo pa videt, kaj jim ponuja svet (gre se v bistvu samo za zaslužek) … ko vidim da danes ni več ljudi, ki bi delali muzko iz ljubezni do muzke, temveč izrecno za zaslužek (mmmmm, Saša Lendero, ok ne rečem, preživljat se je treba) … ko vidim kako si ljudje kupujejo _vstavi poljuben hw_ pa ha sploh ne izkoristijo, samo da imajo najboljše, … ko vidim, kako si ljudje omišljajo zase preveliko finančno bremenitev, samo zaradi kupa plastike … ko vidim napise “ljubim te”, “love you”, “ja te volim”, ki so samo še ena kredibilnost za v družbo več in nimajo popolnoma nič več svojega originalnega pomena!

No mogoče pa je boljše hodit ven, se ga zapijat vsak vikend, da ti življenje postane rutina, se skupaj s tem pofukano dolgočasit in umret od ničesa, od prazne duše? Mogoče je boljše, saj ti življenje ne pusti razmišljat tako daleč, kot sem razmišljal zgoraj …

Naj naredim povzetek z vsem zelo znanimi temami o slovenskih voznikih. Od napačne uporabe meglenk, do ljudi ki si narobe razlagajo pojem prehitevalni pas in ne na koncu, vse to vodi do živčnosti in nestrpnosti do drugih voznikov.

Rad bi vam opisal svoje opažanje. In sicer, ko se enkrat ali dvakrat na mesec voziš po avtocesti seveda teh vseh napak ni moč videt. Ampak je zgodba popolnoma drugačna, če si na avtocesti vsak dan. Res da sem zelo strpen pri vožnji, ampak je tudi res da sem vendarle malce balkanske krvi.

Pa gremo še skozi nekaj primerov za začetek s te teme. Ponavadi imam neverjetno srečo, da se na avtocesto vključujem za kakšnim tovornjakarjem žensko, dedekom ali že nastalo kolono zaradi ne vem kakšnega degena na čelu. Verjetno ljudem ni najbolj jasno da se na avtocesto ne moreš vlkjučit s 40km/h. Res da je hitrost nevarna, ampak za božjo voljo draga mlada mamica, pospešavalni pas ni neskončen, in da se vključiš na avtocesto potrebuješ konkretno hitrost, ker bodo prej ko slej vsi v špeglu v tvojo RITI! Najboljše finte so seveda te, ko že omenjena mamica pripelja končno na desni pas avtoceste in še vedno nima dovolj hitrosti, za njo pa že nastaja kolona vozil, ki se vključujejo na avtocesto; vključevanje na prehitevalni pas je v tem primeru riskantno, kajti vsi nimamo poršejev in prej ko slej se ti zna kak ce/lj/mb/kk (še obstaja kaj?) zakantat v RIT! No vsaj tistim avtom, ki riti še imajo … neumesna …

Nadalje, kolona za mamico počaka uvidevno da vsi audiji sšibajo mimo po prehitevalnem, nakar se začne priključevat na prehitevalnega, saj imajo mlade mamice in njene 90 kilometrske hitrosti verjetno poln kupe … A glej ga zlomka … ko se cela kolona preseli nazaj na desni vozni pas, se začne iti Hamiltona, naša mlada mamica. S svojim enoprostorcem šiba mimo vseh avtov, ki so jo pred kratkim prehiteli, s tem da sem jo tudi jaz spremljal, lep čas na desnem pasu, medtem ko je ona vozila, na prehitevalnem, kot da je vozni. Pathetic, vema ja … Aja sem omenil da je bila ta mlada mamica, v resnici deda 80+ ?

Predvidevanje … hmm … bi rekel da slovenci zelo slabo predvidevajo (sem slovenec, ampak predvidevam in sklepam nadpovprečno dobro), saj je za to potrebna določeno delo z možgani (matematično sklepanje), ki ga pa slovenci očitno ne potrebujejo, ali pa ne znamo uporabljat (prej to). Tako mi ni jasno zakaj zaboga ljudje v dežju vozijo z meglenkami. Ok, ni res, lažem, jasno mi je zakaj. Povedal vam bom (to kar že celo življenje delam namesto drugih – razmišljam), samo za to da ne boste rabli misliti. Ker ko dežuje in je zunaj vse mokro, vsa okolica in narava, oddaja manj barv, manj odsevov, zato ne vidimo tako dobro, še posebej ponoči, ko je tema. In zato jaz celi razpižen pridem domov po šihtu, ker valda vsi vozijo z meglenkami, tu pa tam pa se še najdejo moroni, ki očitno zelo slabo vidijo in vklopijo po možnosti še dolge luči (saj pomoje ne vedo niti kakšne barve je znak za dolgo luč na armaturki, sam da njihov audi leti).

Naslednje stvar, ki vključuje oz. ženske raje izključujejo predvidevanje, je manevriranje na parkirnem prostoru. Verjetno ni potrebno posebej omenjat da ženske (ne vse, za primer -> moja mami), porabijo pol kesla na parkirnem placu. Kak primer si predstavljajte sami …

Ok, zmanjkalo idej … hmm … pa toliko sem jih imel … pride še drugi del … hef fan …

Rekel sem si da je dosti pavze, in končno začel spet blogat. Zadnje pol leta me je zaposlil eden najboljših šefov, kar sem jih lahko dobil, zato sem se posvetil največ delu v službi, tudi v prostem času, ko sem pomagal ostalim. Po nemali pavzi, se bom poskušal “pobrat” od “ne bloganja”, ampak že vidim da bo težka pot. Edino eno sem ukinil, ker mi zavzame res preveč časa, pa še nek hiter bralec nisem. Branje vaših zapisov. V enem letu se je odprlo malo morje novih blogov, in zares, tu pa tam preberem kakšnega na naslovnici. Še vedno vas imam v readerju in še vedno rad prebrskam po vaših objavah ter ne poskušam spregledat tistih nekaj zanimivih. Pripravljam nekaj zanimivih zapisov, verjetno pa vsi čakate na zapis z naslovom “Samski ni več samski” ;) kajne ? Lahko povem samo to da … ja … pride kmalu in ja … res je !!!

Kaj se dogaja s samskim se sprašujete ? Veliko stvari. Trenutno preživljam en zagotovo najlepših časov v življenju; čemu tako vam bom kmalu pojasnil. Zaradi moje odsotnosti je verjetno kriv spanec, no vsaj po večini. Kolikor nisem doma, sem pa v službi. V službi, ki mi je zelo všeč! Naš šef je izbral same mlade, in se v kolektivu zelo dobro razumemo. Ni nobenga občutka kakršnegakoli psihoterorja, kot sem to že opazil na več drugih različnih delovnih mestih.

Čas, od kar sem zaposlen, mi leti kot raketa. Zdaj vem da tetina izjava drži. Morm povedat tudi to, da najprej nisem verjel da je lahko delo z ljudmi težko. Enostavno se mi je zdelo to bizarno dejanje, ampak kot zgleda sem se očitno motil. Po besedah moje sodelavke, že nekaj časa nazaj, da je delo z ljudmi naporno, zdaj tudi sam to opažam. Vsak dan se pogovarjam z nešteto strankami, poleg vprašanj, ki jih oni postavljajo, moram še delno mislit namesto njih jaz. Res pa je, da če pozabim kaj povedat, tudi sam od sebe, sem na prvem mestu kriv jaz, ne stranke. Heh, pravilo je tako, drage dame in gospodje, če ne vprašate, ne morete izvedeti. Na ta račun sem imel naravnost banalno patetične primere, pa še je ta besedna zveza premalo nora. O teh primerih bi lahko seveda pisal tu na blogu praktično vsak dan … Ampak tega iz raznih varnostnih razlogov ne bom počel. Konec koncev, karkoli sem mi zgodi s strankami je na nek način poslovna skrivnost. Eno je svet v službi, drugo doma. Občasno pa srečujem tudi prav zanimive ljudi, kot je naš priljubljen Oto, ki ga srečujem res vsak dan v službi, saj pride po nakupih. Prav zanimiv starček iz doma upokojencev, brez predsodkov in kompleksov. Zna predramit še tako mračno vzdušje, ki ga pustijo določene ženske, ki si rade trdijo da je vse napaka prodajalcev. Folk je pač fukjen, druga tukaj ne moreš povedat. Ne glede kako vljuden sem, ali jim razložim na 4 načine, določen folk se niti ne bo potrduil razumet. Raje takoj nervozno zaključijo “škoda mojih živcev”, se obrnejo in gredo. Heh, če se živemu vse zgodi, potem se prodajalcem še več :D Ampak za prodajo moraš biti felgna, pardon :D flegma, niti malo čutit problemov ljudi in odgovarjat ter se držat točno po topicu pogojev, pa naj bo pred tabo zmaj; na koncu, lahko škodiš kvečjemu samo sebi. Pri eni uhi not pri drugi ven …

Kaj delam da nimam časa za blog? Heh, nedelja je čas za bolj resne objave. Prvi razlog je zagotovo to da se mi enostavno ne da več. Misli je vse polno, saj vsak dan ustvarim vsaj eno tono misli; sploh pa mi je to postalo zelo všeč ;) Vsaj preveč enih in istih misli, ki sem jih imel ob prostem času, me ne ubijajo več :) Zato sem še enkrat hvaležen mojemu direktorju Tomažu, ki je videl v meni svetlo luč in me je zaposlil zares brez kakršnihkoli izkušenj. Dobil sem novo sodelavko, ki je pravzaprav zelo fejst dekle; dejansko ženska, ki zna uporabljat možgane :D sam bi ji vseeno privoščil boljšega fanta, ker to kar opisuje kaj se ji dogaja z njim, no ja, to nekak ne bi špilalo zame :) Drugače je pa res zelo razumljivo dekle in z njo se da dogovorit res vse, tako kot tudi z mojim prejšnjim sodelavcem.

Večino prostega časa preživim doma, za računalnikom. V readerju se mi je nabralo preko 1000 člankov, ne blog postov ;) ampak stvari, katere rad spremljam. Tudi vas rad berem, ampak ne komentiram več toliko. Ne vem zakaj ampak časa mi sfali takoj. Tistih par nadaljevank in kakšen film na teden, … aja seveda pa tudi muzka dosti časa pobere :) Po drugi strani pa se nekako bolj “odvajam” :D od računalnika.

Bil sem na Nizozemskem :D Da ugotovili ste na Qlimaxu! Zame še vedno najboljši dance spektakel kar jih obstaja na svetu, odkar v Sloveniji nikjer več ne morem slišat pristne dance glasbe. Praznoval sem bday, kot ga še nisem nikoli (da tudi to je povezano nekako z najlepšim časom v mojem življenju), zato bi se rad zahvalil mojemu šefu Tomažu, ki me je prav lepo presenetil, sodelavcem, in vsem vam, ki ste mi voščili. Mislim da je bilo tudi število voščil letos največje, v premosorazmerni primerjavi z številom daril, ki jih je bilo pa letos najmanj. Mislim da od staršev nisem dobil niti evra; zgleda da če si zaposlen in dobivaš svoj denar, zdaj ne moreš dobit od nikogar drugega :D Prav tako sem dobil za plačat, vse položnice, ki pridejo na mene, čeprav je to tudi položnica za internet in ip telefonijo ter mamina mobitel naročnina :D ni kaj, naši se znajdejo! Sej vem, zmeraj so me lahko izkoriščali, jebiga … ups … jebijo :D čeprav se mi to na nek način ne zdi fer, vsaj pomenili bi se lahko prej.

Hvalabogu, šef po novem letu zapre nedelje, se pravi bomo imeli nekoliko več časa zase po sobotah zvečer. Se pravi mogoče malenkost več časa za kakšen oddih v soboto zvečer, kar pa še vedno ne pomeni, da sem do sedaj zanemarjal službo in hodil po zabavah, ko bi mogel biti spočit in fit za službo. Za vse tiste, ki me klikate po msnju in ne odgovorim naj povem dvoje … ponavadi me zmeraj dobite ko sem v službi, po večini časa pa sem tako izpisan, ker se ne morem koncentrirat na dve stvari hkrati, sploh pa mi na šihtu ni dovoljeno pisat po msnju, razen s sodelavci, pa še to samo koristne nasvete. Res pa je da sem tudi svoji sodelavki dosti tako pomagal od doma. Drugo kot drugo, ne klikam po msnju, razen če gre za zares pomembne stvari. Msn mi sedaj predstavlja neko komunikacijo, ki jo lahko opravim brezplačno ob pravem času. Se pravi časa za računalnikom ne zapravljam, meni koristne informacije pa so vedno bile se kaj dodatno naučit in bit v koraku s časom z I- tehnologijo. Ampak verjemte, toliko kot bi jaz želel se naučit … ni ga časa na tem svetu ;)

Malce na kratko hiter update, kaj se z mano dogaja, nisem vaš še zapustil, niti ne nameravam, samo kot sem že povedal objave bodo bolj redke. Aja, sedaj me najdete tudi v knjigi fac pod imenom … you know what … :) tam vsaj čekiram kolikor toliko redno, kaj se dogaja :)
LP

Resnično ima to naravo,  da «prodre, če je prišel njegov čas, in da se prikaže le, če je ta čas prišel, in zato se nikoli ne prikaže prezgodaj in ne najde še nezrelega občinstva…« (Hegel 1998:49)

ne niso alien, ne ni se prikazal jezus.

prerodil se je hardstyle, popolnoma. edina zvrst, ki je dinamična in se spreminja in včeraj ob 23:31 je izbruhnilo nešteto novih komadov, preveč … če bi hotel poslušat vse, bi mogel bedet celo noč … ampak ne samo eno noč; nekateri komadi so tako svetovni in tako napredni da bi jih poslušal v eno par ur pomoje, ali pa dokler mi ne odpadejo ušesa. verjetno edina revolucija, ki sem jo videl v mojem življenju. in letos vem da me na qlimaxu čaka popoln odfuq !

Kdaj ste nazadnje v Sloveniji slišali “dance” komad?

še ves zaspan se prislonim na topel radiator, da skoraj padem nazaj v sanje, na wcju. strmim skozi najmanjše okno v celi hiši in se sprašujem kaj je zares pomen tega življenja. ali se mi res gre samo za eno stvar, ko se pod pritiskom alkohola čustveno prebudim? in če se, zakaj so dekleta tako zadržana do mene? spijem lahko dosti, ampak da ne bi uspel obvladat svojega uma, dejanj, reakcij, se še ni zgodilo. se dejansko ne znam odklopit? in kdaj se bi sploh lahko? kakšna bi morala biti dekleta oz. moj izsev samozavesti, da bi doživel kakšen poseben trenutek s katero? in sem upornik na zunanji svet s svojim značajem. res netipičnim značajem za družbo. monotono resnim, težko razumljivim za današnjo družbo. ali se res lahko samo jaz spustim na tak nivo čustev, ki ga nobena ne prepozna, da sem kot izoliran? res ni več tiste prave romantike? je res izgubilo vse pomen v mojem lajfu in sem se osredotočil samo na prvo stopnjo ene stvari, ki bi me rešila psihičnega zapora? mogoče si pa le vse preveč jemljem k srcu. mogoče pa bom moral še malce počakati. vendar ne na radiatorju, saj že zamujam na šiht …

love

Dom – služba. Dolžnost – odgovornost. Kebap – burek. Soba – kopalnica. Fuzbal – spanje. Premalo cajta – zapravljen cajt. Skoncentriranost – razdvojenost. Želje – sanje.

Ne maram sprememb, ki me spominjajo na to da se čas ne ustavlja. Ne maram sprememb, ki mi pustijo občutek, da bi iz svojega časa, ki sem ga preživel, lahko naredil več. Zakaj je mogel umreti Pavarotti, ampak še vedno predvajajo njegove umetnine. Zakaj so sosedje morali podreti tisto visoko drevo, ki je bila značaj naše vasi in zdaj ko je več ni je vse tako strogo in moderno in ravno to me spodbuja k spominom iz otroštva? Zakaj ni več peščene poti med travnikom, ampak je zdaj tam cesta? Zakaj pločniki v naši vasi in zakaj javna razsvetljava (čeprav ne deluje), ko pa poznamo pot z zaprtimi očmi. Zakaj teh par novih hiš, ki spremenijo podobo vasi popolnoma? Zakaj vse te spremembe, ki ti dajo vedet da čas ne stoji in da se staraš?

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Kaj se dogaja z ljudmi? Od kar delam v trgovini/prodajalni, dobivam vse več in več vtisov od ljudi, ki se ustavijo in vprašajo kakšne malenkosti. Tu so dedeki in babice, zgolj za informiranost ali kakšne nastavitve na mobitelu ali samo da potarnajo kako nima noben mobitel dandanes več “velikih črk” na tipkah.

Največ ljudi je seveda med starostjo dvajset in trideset let, ki imajo pravi namen; kupit si mobitel. Zanima jih ogromno. So prijazni, radovedni, kot sam hudič, delujejo spontano in preprosto. Zaenkrat še kakšnega težaka izmed te starostne dobe ni bilo.

Poslovneži so čisto kul ljudje. Seveda ne pustijo nič “napitnine”, (za to mi je vseeno malo mar), tako kot naprimer preprosti ljudje, kmetje, njihovih let. Na prvi pogled delujejo zelo hvale vredno, zelo samozadovoljni, ob ureditvi vseh njihovih stvari. A ko se stvari zalomijo jih imaš na telefonu po cele dneve in šele takrat opaziš njihove kratke živce in sfrustriranost. Seveda te tu pa tam kakšen celo poskuša “zašit”, češ da je to tvoja krivda v vsakem primeru. Kot sem že povedal, smo novi, nismo pa nesposobni.

Tu je naključen folk, ki hodi mimo. Starčki, ki pridejo samo na klepet o penziji in ženskah, otroci, ki jih zanima od “hitov poletja” (WTF?) do usb kabli za računalnike. Od kod jim to, nimam blege veze. Zagotovo imajo fotra računalničarja, otroci, ki so jim všeč telefoni in o njih vedo skoraj več kot jaz in jih prihajajo gledat samo zato ker niso “prašni”. Dojenčki, ki so komaj sprehodli in mislijo da je naš beli stol za stranke dejansko wc oprema (pa ne mislit da se pokakajo gor, samo duhovito izgleda, ko kateri izjavi “glej mami to pa je za wc”) :D

Ne delam v meni bližnjem mestu, tako srečam zelo malo poznanih ljudi, kar mi kar nekako ustreza. Pogovori na delovnem mestu so mi zelo odveč, če seveda resne stranke stojijo čisto zraven.

In kaj zaboga se dogaja z mladimi mamicami in njihovimi dojenčki? Definitivno je največja populacija v trgovinah ta. Še dobro sem si mislil, da imajo vozeki za špecerijo sedalo za otrokem tu pa tam pa vidiš tudi kakšno patetično potezo, ko mamica pripelje svoja dvojčka v vozičku za dva in ne more mimo vozičkov na poti ven. Kwa zaboga jim je treba to dretje vozit po trgovini?? No, niso samo mamice tiste, ki prihajajo z otročki. Ogromno je babic, nekaj atejov, tu pa tam pa tudi kakšen deda. Največja populacija teh otrok je od dveh do petih let, in kot opažam, so nekateri v trgovini že doma. Vedo kje so mali vozičeki in vedo kje je vhod v trgovino. Mali kot že naučeni. Ničjasno :???: Razumem da nekateir starši delajo popoldan in so zjutraj ponavadi v trgovini. Tudi razumem da nimajo dati kam otrokov. Ampak ne razumem zakaj pride včasih cela familija, in to ne samo ati mami otroček, ampak tudi babi in še kdo od bližnjih članov, v trgovino, vsak dan zapored. Ja folk je dejansko obseden z nakupovanjem. Heh, tudi to je verjetno eden od užitkov :D

In kje delam? Nisem še napisal :) V katerem kraju, niti ne bom omenil. Lahko vam povem da delam v eni od poslovalnic Tušmobila. Ja, v enem od supermarketov. In Tuš je s tem, ko je poslovalnice postavil dejansko na sredino supermarketa, pridobil veliko. Samo predstavljajte si, koliko ljudi se dnevno sprehodi mimo naše prodajalne v supermarketu, kot pa če bi poslovalnica bila en prostor kar nekje za sebe v mestu. Koliko ljudi bi samih od sebe prišlo v prodajalno, ki je čisto nova, nekje v mestu, s tem da bi trajalo veliko več časa da se razve, kot pa če imaš poslovalnico direkt na sredi supermarketa? Ja Tuš je definitivno naredil en velik korak h prodaji na tem področju. Dobre reklame pač niso vse.

Se vam zdi kdaj, da morate nekomu povedat ali poakazat eno in isto stvar večkrat? Tipičen primer, bi rekel, za človeka, ki ne uporablja matematičnega sklepanja. In kaj ima matematično sklepanje veze s samoumevnotjo? Nič, boste rekli? Ni res. Ogromno.

Kolikor mi je znano iz srednješolskih klopi, je bilo nam mladostnikom takrat samoumevno popolnoma vse, do katerega zaključka smo prišli po lastni logiki. Tukaj seveda ne izpade matematično sklepanje, ki je res pravi originalni pripomoček k sestavljanju samoumevnega cilja. Primeri so že šli v skrajnost, ampak nam je bilo vse samo po sebi umevno. Beri.

Tako me razjezi če je pri ljudeh preveč ali premalo samoumevnosti oz. preveč sklepanja pri mladini. To lahko opazimo vsepovsod. Zgodilo se je sledeče, pogovor s kolegico, trenutno najstnico, ki me je na vsak način hotla prepričat da beseda “optimist” pade v pravi pomen, ko nekdo hoče doseči nekaj nakjlučno nemogočega. Seveda ni vedela pravega pomena, kar se mi je zdelo zelo čudno. A vedela je, kdaj je potrebno to izjavit. Drugi primer, ki je zelo lepo razviden iz komentarjev na fittipaldijevem blogu je ta, kako mladina jemlje, nekaj kar je trenutno popularno, za samoumevno zadevo. Zanimivo pa je predvsem to, da ko mladina “odraste” (mislim mladež pri 14 letih), se vsem zdi fino, piti alkohol. Zagotovo me boste zdaj blejmali, češ da mi nismo tega delali oz. zakaj pa ne bi smeli pit če nočejo. Ampak zadevo gledam zdaj iz druge strani. Recimo tej strani … vpliv družbe. Tu izključujem možnost pitje pijače, ker je le ta dobra.

Mladoletnemu fantu sem nekaj večerov nazaj v gostilni dejal, da ni nujno da pije alkohol, ker drugi to delajo; da ne bo izpadel popolnoma noben bedak. Seveda vse kar sem dobil je bil smešen odziv. Se pravi da iz tega, lahko sklepam (in to sklepanje ni napačno), da je mladini oz. vsaj določenim fantom, zelo fino in zelo kul pit alkohol. Vpliv Prešerna? Ne bi rekel. None of my bussines, sem si mislil, vsak ve zase kaj dela s svojim življenjem. Škoda samo, da ta samoumevnost, mladini zamegljuje realen pogled oz. ocenitev, katera zapade pod takojšnjim ignorom.

Druga stvar. Premalo sklepanja. Se zgodi, ko človeku poskušaš nekaj pokazat ali povedat v parih besedah. Jasno da nismo vsi Einsteini, ampak na prvi pogled so stvari, ki jih skušam vsaj jaz doseči s svojim namenom, zelo očitne. Samoumevnost ne bi smeli jemati v preveliki meri niti v premali, kakorkoli, poskusite vmešati čim manj koleričnosti in čim več potrpljenja, potem ne bodo trpeli živci ;)

psp2

Ker vidim, da večina nestrpno pričakuje nove objave, vas bom malo seznanil, da boste vedeli, kaj se z mano trenutno dogaja. Torej … živ sem, to ste opazli, čeprav mi zadnje čase preveč primanjkuje lufta pri fuzbalu, ki je tudi prva dejavnost ki mi krade čas in to po tri ure v sredo, petek in nedeljo. Druga malo (dejansko veliko) večja  dejavnost je šAht (bi rekel foter, Zvita bo vedla zakaj). In sicer mi vzame po pol ure 24/7 (vsak dan v tednu) za vožnjo in 37 ur za sedenje za mizo ter ustrežbo dedkom, babicam, milficam (ups, mladim mamicam :P ), raznoraznim pubertetnikom, ki vejo skoraj več od mene, atejom, puncam in tu pa tam kakšnemu naključnemu ptiču, ki zaide v trgovino. Kje delam, o tem še bom zaenkrat molčal, da me kdo od vas ne prepozna :D kot ste pa opazli, gre za nekakšno prodajo (mogoče sem že namignil v prejšnjih postih).

K vsoti kradljivca časa še moram dodat obvezen počitek, ki je iz dneva v dan krajši. Sem pač prelen da bi se spravil spat. In to plačam zjutraj z nezbranostjo in nikakršno koncentracijo. To bo treba definitivno spremenit. Aaam .. kaj še? Aha! Ena ura dnevno za računalnik :D (če verjamete). V bistvu sem se nekako spet navadil nanj, ampak imam trenutno toliko opravil za šAht tudi doma, da se le redko spravim za daljša opravila na računalniku (beri: brat bloge). In ja nekatere sem že skenslal (pa nekatere tudi dodal). Če sem natančen, sem jih dodal več kot zbrisal :roll: :D . Muzka je druga stvar, za to mora biti vedno čas! Ampak jo poslušam v avtu, kjer imam vsaj zvočnike, domači so mi crknli (zgleda ne delajo studijskih monitorjev namenjenih za hardstyle :( ).

Če potegnem črto pod vsemi kradljivci mojega časa dobim; 8 ur dnevno za spanje, pol ure za vožnjo na šAht in nazaj domov, 6 ur za napenjanje možganov na šAhtu, 3 ure obvezno za rekreacijo vsak dan, čeprav je to včasih samo sedenje v parku, dvakrat po pol ure za dva obroka na dan (ja za jesti in jem počasi, kar je zdravo). Ostane mi 5,5 ure dnevno, katere vsak dobro ve da porabi za mizerne malenkosti (scanje, tankanje :lol: pitje, hoja, you know what am I talking ’bout) v vsakdanjiku. In jaz naj bi imel čas?

Kmalu ;)

P.S.: tudi ideje o čem bi pisal trenutno nimam, tako zaposlene so moje sive celice :D (včasih pa so me misli skoraj ubile od preveč razmišljanja)

Ne rečem, smeh je pol zdravja. Mogoče se bo komu ta zapis zdel čuden, ker sem sam bolj resne sorte zemljan. Tole me je zbodlo v pogovoru z mojim dobrim ptijateljem, ki je bil v Španiji na počitnicah. Pravi takole. Bili so večkrat po lokalih, z ostalimi Slovenci. Zajebavanje in smeh ne odpadeta. Ampak to kar je naredil eden od prijateljev, ki mi ga je opisal me je ravno pritegnilo h razmišljanju. Ko je natakirca prišla po naročilo, je on ji vračal vse v slovenskem jeziku. Seveda njej ni bilo popolnoma nič jasno. A tisto kar me preseneča je to, da je ženska ostala popolnoma resna in ga je samo gledala. Saj ne rečem ko si v službi moraš biti resen, se ne zajebavat s strankami, saj po možnosti končaš celo pod mizo.

Na kar sem takoj asociiral na svoje potovanje v Turčiji lani, ko smo z dobro prijateljico, njeno hčerko in mojim bratom sedeli v hotelski restavraciji. Če ni bilo bedastih izjav ni bilo smeha. Če ni bilo zajebavanja, se oni dve (midva z bratom sva bolj resna), nista znale zabavat.

Kaj hočem povedat je to, da opažam, da je ta neresnost prisotna “samo v Sloveniji”. Zares Slovenci? Kje je naša resnost? Mar se ne znamo zabavat s tako imenovanim zdravim humorjem? Mora bit za smeh res prisotna samo zajebancija. Samo da se lahko narežiš na drug račun? Da še malo posončiš zobe, ko pa jih imamo že tako bele?

Drugi državljani smeh delajo iz spontanega odnosa, z duhovitimi triki, s šalami in vici. Ali smo res tako zdolgočaseni, da se zatekamo h bedarijam in alkoholu?

Kot veste je dandanes nuja da imaš partnerja, neglede če si fant ali punca. S tem daš sebi neko vrednost v družbi. Prav tako pa se družba drugače obnaša do tebe. A stvari se malce zapletejo, ko si nekateri na silo poskušajo dobiti partnerja. Da je to vse skupaj en wannabe status na račun kredibilnosti v družbi ne rabim omenjat, kajne? Ljubezen? Kaj je že to?

Primer, ki mi ga je opisala dobra prijateljica prejšnji teden, mi je dal prav mislit. Bila sva na pijači, spontan pogovor pa nanese na njene sošolke, ki so, mimogrede, sveže pečene maturantke. Te punce si izbirajo fante tako, da stopijo do njega, če ji je že všeč, in ga vprašajo, pazi to, prvo vprašanje, če je samski, in takoj za tem, kakšen avto vozi. Ok, res ne razumem več družbe. Mar se pari ne spoznavajo zato, ker so si všeč in da je po možnosti prisotna kemija. Mar ga ne bo vlekla meni ampak avtu auspuh? Je še vse kar danes poslušam en goli wannabe, samo za to da ti zraste dick pred ostalo družbo, ker je fajn gledat kako so vsi okoli tebe zavistni in si ti polniš ego? Po pravici povedano o seksu se sploh ne upam pogovarjat v družbi.

Pogovor z eno drugo zelo simpatično deklico (brez mozga :roll: ). Seveda je še bila mlada, a kaj naj te žrtve družbe druga, kot podležejo vsemu temu wannabe shitu? Ne vem koliko je prav tako dejanje, ne morem sodit, nisem bog. Prav je da se zabavaš, da se čimprej daš dol in si čimprej najdeš fanta. Ampak ta način je zgledal zelo patetičen. Opisala mi je, kako je dobila prvega fanta. Najprej seveda dobijo najstnice telefone in stike preko SMSov. In ene noči je dobila od nekega fant, s katerim sta se videla samo enkrat, SMS, v katerem jo on sprašuje ali bi bila njegova punca. Seveda je ona na to takoj pristala. Mlada neizkušena, super bo imet fanta tako hitro … Ampak moram povedat, da mi ni to opisala kot, zelo je simpatičen pa lušn pa še na mojo šolo hodi. Ne. Vse skupaj je zgledalo skrajno patetično, kot da je imeti partnerja samo pogoj :roll:

Najstnica mi razlaga o eni drugi najstnici. Cela nora je bila, da jo je lahko peljal v peugeotu CC. Zdaj sta par. Ker ima on tako dober avto. Ful je ponosna da ima njen fant tako porihtan avto. Vsem razlaga, kako ima njen fant dober avto. :roll:

Resno dekleta … že v pogovoru z vami se da razbrat, da vam višanje ega paše. Da če se gre samo o vas je pogovor ql. Če ne, pogovor enostavno preoblikujete, z izzivanjem in spet samo o tem da dobivate pohvale od fantov. Meni se resno zdite take vsaj pet stopničk višje od fantov, ki vas poskušajo dobiti na spontan pogovor, ne intervju. In če se sprašujete … ne nimam namena zresnit vso Slovenijo. Samo tu pa tam paše resnost …

Res da vam bo delovala totalno blont, ampak je ena tistih, ki me vsaj nasmeji. Ne me spraševat zakaj, mogoče sem tip s čudnim smislom za humor. Stara je že, a danes me je spet prešinila:

“Kateri avto bi pa ti rada imela? Rumenega!”

Verjetno veste da iščem službo (hmal bo neki, upam :P ). Ne veste pa tega da hodim v tako imenobani “Job Klub” (več o tem drugič ali pa nikoli), kamor te napoti Zavod za delo (ki so btw, en kup gnjavačov). No, to hodim že kakšne tri ali štiri tedne, ne vem več točno …

In seveda moški ne more mimo tega, da ne bi opazil, kakšne uslužbenke tam delajo. Dve blontni mlajši naravnost sexapilni in dve starejši. In scenarij, ki se je odvil v petek,gre nekako takole.

Zjutraj se primajam na kadring, še ves zasanjan o žongliranju z nogometno žogo (ali pa je bilo to kaj druga ponoči?) :lol: Vedel sem da tista ta huda (oz. dve) delata če pridem po stopnicah navzgor v sobi na levi strani. Naša majhna grupa se je pa zbirala v sobi skozi desna vrata. Tako sedimo, razpravljamo in debatiramo o določenih temah, ko se ena od postav pojavi na vratah s stavkom: “Slišala sem da imamo enga računalničarja tu?” Seveda, jaz sem takoj pomislil, da je zadeva čisto uradne sorte (kako da ne! saj je bila :lol: ), da je mogoče našla kakšen zanimiv oglas zame, čeprav sem vedel da to ni njeno delo. “Novi printer smo dobli, pa bi rabla pomoč,” že skoraj obupano izrečeno oz. vsaj tako je zvenelo.

Ni mi preostalo, kaj druga kot da ji sledim. OK, in če do zdaj nisem skapiral kakšno popolno postavo ima, da bi lahko zamenjala marsikatero v Victorias Secret, mi je postalo jasno v tistih nekaj korakih za njo. Bil sem v afektu. Malo od zaspanosti malo od njene postave. Valda imajo moški uprte oči sam v eno (zakaj, mogoče kdaj drugič, če ne nagruntam, nikoli), ampak vidijo pa celoto. Lep poskus je to, da pokažete moškemu sliko ženske; posamezno obraz, trup in potem noge, pa jo bo še vedno hotel videt celo.

V glavnem … prideva do njene mize, z mano je hvalabogu bil kolega, ki mi je držal še tisto malo samozavesti, da sem ob taki ženski sploh lahko kaj izdavil. Revica je imela papirje, cdje in kable kr razmetane po mizi, in se sama matrala z zamenjavo tiskalnika. Ampak imela je voljo do tega. Predlagala je da bi odklopila tiskalnik. In ker je računalnik bil prižgan še vedno na tleh sem predvideval, da bo zadeva postala še veliko bolj pestra. Splezala je pod mizo, ne na kolena!, in kolikor mi je funkcioniral spomin porabila veliko preveč časa z odklapljanjem tiskalnika :lol: Seveda mi je ob pogledu nanjo (yeah, kdo si ne bi želel imeti nevedne monterke :lol: ), rešitev udarila v glavo že prepozno, tako da je ona prej že vprašala, “zakaj pa to ne gre”, odklopit tiskalniški kabel iz računalnika namreč. Z mislimi še vedno na 1MHz, izdavim “mogoče je zašraufano vzadaj”. Ob pogledu na hudo bejbo pod mizo (z vseh kotov, ker se je obračala), oblečeno zelo elegantno, ne me spraševat kaj, ker ne bom vedel, so mi misli čisto zmrznile. Tako se je vstala, pod mizo pa sem splezal jaz. Seveda brez težav odklopim kabel. Se obrnem in verjetno je bil to najlepši pogleda, kar sem jih videl na svetu. WTF, pa saj je samo ritka. Vsaka jo ima. Ampak take ne srečaš ravno vsak dan. Zanimam se za postave. Veliko več kot večina moških. Ni vse tisto, kar se na prvi pogled vidi od zunaj. Vem, kako bi zgledale čisti modeli, aja pa to ni kakšna Sanja Grohar btw. Ženska ima tako popolno telo, kot ga še pri nobeni nisem videl (Nina Osenar, eeehhh, ne se hecat). Ženska je tako dobra, da bi lahko tisti trenutek tam zamrznil in strmel sam vanjo. V obraz je ni bilo časa gledat. Bila je tudi lušna ;) mislim da celo brez pudra, oz. odvečnega pudra. Z elegantnimi oprijetimi kapri jeans (se tako reče?) hlačami, špičaki, urejenimi nohti na nogah, oprijeto zaprto jopco ter pod njo … nisem videl :P ni res, sem :) še eno oprijeto majčko. Ženska, ki bi si jo želel sam Bog. A vendar ne verjamem da jo bo dobil zares vreden fant. Meni bi se zdelo, da je predobra zame, oz. da bi jo izrabljal, kamorkoli bi prišel z njo. Saj veste, nevoščljivost, favšija all the way …

evagreen

Nazaj k naši zgodbi. Vedel sem da nekaj ne bo šlo vredu, saj tiskalniški porti LPT niso PnP, da bi jih OS sam zaznal. Inštaliram prvič. Poskusim printat. Tema. Šit! Kaj bo zdaj če ne nagruntava s kolegom, ona pa mora nujno natisnit razne obrazce in napotnice (ehm, od kje že mišljenje, da ji moram ustreči ?? :P to boste ženske najbolj vedle, kako je če ste hudo privlačne). Poskusim 3x s cdja zagnat Epsonov (sux) software. Tema! Šit! Ostalo mi je še samo možnost dodajanja tiskalnika preko nadzorne plošče; tu hvalabogu uspe. Tiskalnik printa! Nastavljamo odmik od zgornjega in levega roba. Zadeva poteka brez težav. Zaplete se le pri tiskanju. Tiskalnik je bil namreč iglični. Printat bi mogel na 4 plastni neskončni papir, printal pa je samo na 3 plasti. Brez da bi ji povedala rešitev, ki se nama je zdela malo verjetna in se je danes izkazala za pravilno, se nama je zahvalila, midva pa sva jo popihala na povabljeno že zamujeno pijačko.

Kapučino, voda, cockta, so zadnje pijače, ki sem jih pil v naključnih zaporedjih, ko sem razmišljal o totedenski temi za Blogorolo. Ali je to bila prejšnjetedenska? Ok, saj vseeno. Kaj bo ta pijača naredilo mojemu želodcu po čebulu in tuni, me zdajle na zanima. Imam kar dober želodec … ok, ena neumesna …

Ko se je na spletu začel naval strani s prijavami (prijava z uporabniškim imenom in geslom), se mi je zdelo da se bodo ljudje teh strani ali nekako izogibali, zaradi brezvezne registracije, ali pa se jih bodo naveličali, saj je bila potrebna registracija pri marsikateri strani. Danes pa že skoraj pri vsaki. Registracija je bila nujna v primeru foruma, tu pa tam je bilo branje zastonj, nekatere teme pa so bile omejene samo na registrirane uporabnike. Potem se je zraven foruma vse več sekcij začelo cenzurirat, tako da ti je na koncu ostalo golo branje novic, če nisi bil registriran se razume. Šele v zadnjem času so uvedli OpenId s katerim se lahko z eno identifikacijo prijaviš več kje. Čakam, da se bodo strani gradile samo še na tem :)

Sam sem prijavljen na nekaj teh socialnih družbeno popularnih mrež. Prva je Myspace. Zadeva je kar ql. Prijavil sem se komaj enkrat letos. Nekateri so mi povedali, da je za glasbenike, ta portal zelo priljubljen. Tako sem se prijavil in v istem času kot blogam (6 mesecev), dobil tam samo za nekaj objavljenih reklamic, slikic, videov, 20x manj obiska. Ma neee, ne gre se mi za obisk to veste … Ampak vsaj dovolj prostora za slike ponujaj :lol:

Sam ne vidim nobene prednosti v Myspace. Na svojo listo dodaš prijatelje, na listo “wanna meet”, koga hočeš srečat, itd. Tako se krog vrti in tisti, ki te imajo na listi prijateljev in zraven nekoga, ki ga jaz nimam, in če me on opazi, me lahko doda. Podobno kot pri blogih. Pošiljaš si lahko maile, neposredna sporočila ali tako imenovane Bulletine; sporočila/objave, ki jih lahko vidijo vsi. Myspace se mi zdi kot neka velika priložnost za reklamiranje samega sebe pri prijateljih. Kar pa ne pomeni, da te ne more, če ga imaš na listi “Who I’d like to meet”, opazit kakšen večji izvajalec.

Msn. MSN. WLM. Whatever. Seveda, kdo pa ga nima? Že deset letni otročaji vedo kaj pomeni msn. Glavni razlog za neproduktivno razmišljanje v družbi mladih. Glavni razlog, da so igrišča po popoldnevih prazna. Glavni razlog, da je mladini pošiljanje glasbe samoumevno in legalno dejstvo. Glavni razlog umetnega razočaranja zaradi spodjebavanja, manipulacije in “prirejene resnice”. Glavni razlog staršem, za nakup internetne povezave in računalnikov. Glavni razlog za debele riti in premalo gibanja. Glavno nujno zlo!

In če s temi družbenimi mrežami ne zabijemo večino našega prekrasnega časa, ko bi lahko delali marsikaj koristnega, mi povejte s čem ga? Ali pa je edino ravno ta naš čas pametno izkoriščen?

… dragi EMOti! Karkoli že ta subkultura je, od kjerkoli je že prišla, tako naenkrat me ni zadela nobena stvar v lajfu. In ta EMO subkultura me je zadela v živo! Da obstaja nekaj tako norega kot je obnašanje EMOtov, ki so samo navadn mladič, je skrajno patetično. Kar sem že neštetokrat napisal v komentarjih te objave, bom tukaj poskušal skrčit.

FOLK WTF VAM JE ???

Se sploh zavedate, kako vam gre lepo, sami si pa to vaše življenje še dodatno zagrenite?

VPRAŠAJTE SE KAJ VAM JE. ODMISLITE NEGATIVNE MISLI ZAVEDNO, TER SE ŽE ENKRAT SKULIRAJTE.

Veste, da je rezanje samo izhod v sili. Ker se sprošča hormon endorfin in ker telo ne premore zaznat dveh bolečin naenkrat, si raje zadajate tisto ta močno. Ampak ona druga vas bo ŽRLA v podzavesti od znotraj navzven.

ZATO SE VSEDITE, PREDEN ZAČNETE BEDIRAT. REČITE SI: KAJ PA SE GREM IN DESETKRAT PONOVITE JAZ SEM NORMALEN ČLOVEK.

In na koncu, brez heca … Ljuba mladina, na vas svet stoji. Ker sem rastel z vami gor in imel možnost na lastne oči videt vso bedastočo današnje družbe; to vam polagam na srce! Poslušajte se. Delajte, kar vas veseli, poslušajte glasbo, ki vas veseli, pijte, jejte, kar vam paše in kolikor vam paše. Vse to je zgolj recept, kako preživet v današnji družbi. Poanta ni v tem da če kolegica gleda in posluša RBD muzko, da morate vi to tudi. NI RES. Premalo se poslušate, premalo! Ne skrbite če s tem ne boste IN. Vsaj razlog, da ste pravi upornik, boste imeli.

emo

vir: deviantart.com

Od danes naprej. Čez nobeno zvrst muzke več. Če me kje vidite, slišite, preberete, sem vam dolžn 500€.

Pa sem mislil da bom šel. Ne zgleda tako … V bistvu bi bil tam samo tiste začetne tri ure v soboto zjutraj. Nakar mi kolega iz Ljubljane, s katerim bi šla skupaj, prilepi tole povratno sporočilo, ki ga je dobil ob prijavi nazaj na email:

V svojem sporočilu si zapisal-a, da bi se kongresa želel-a udeležiti
zastonj, čeprav ne izpolnjuješ edinega pogoja; aktiven blog zadnjih
6 mesecev. Tvojo prošnji bi sicer radi ugodili, vendar smo se za to
omejitev odločili zato, ker je kapaciteta kongresnega prostora omejena in
smo tako dali prednost vsem aktivnim blogerjem. Svojo udeležbo na Blogresu
si lahko zagotoviš z vplačilom kotizacije, ki za oba dneva znaša 250 EUR
(+DDV), za en dan 175 EUR (+DDV), študenti pa na te cene ob predložitvi
kopije potrjene ŠI privarčujejo še 60%. V kolikor se ti zdi cena
kotizacije previsoka, te lahko vključimo na čakalno listo, da se nam na
kongresu pridružiš, če bo še kakšno prosto mesto (prosimo za potrditev).

Resno razmišljam da bi se odjavil. Malo mi samemu ni za hodit po Ljubljani, malo pa tudi iz principa, da si neblogerji ne morejo ogledat predavanj. Vem da je težava s prostorom in načeloma se mi tudi zdi prav, da daste prednost blogerjem. Kaj pa tisti, ki bi to želeli postati, ali pa se zgolj informirati o tem, kaj to je; tisti, ki jih veseli marsikatero motivacijsko predavanje, kar predavanja na blogresu definitivno so? Mar so imeli priložnost za to le lansko leto (Blog On)? In ne rečt da ste tudi tu našli način kako izkoriščevat (finančno) … saj veste, tista mala umazana politika …

Sem vas razkrinkal Blogres ;) ?? Aja, ta kotizacija velja tudi vsa ostala leta?

Vsepovsod dežujejo objave o euru 2008. Pa da ne bom začenjal še jaz pametnjakovičit s tem, sem hotel pokazat nekaj zares izvirnega od naših preljubih sosedov Hrvatov. Njihovi dve super ultra izvirni reklami, ki verjetno stopita marsikomu na živce. Ne samo zato ker so neposredno vpleteni in z izvirnostjo obujajo negativo na nasprotni strani, ampak tudi zato ker izražajo kako zagledani so Hrvati sami vase. Po drugem dnevu spremljanja eura na HRT2 (ker drugje možnosti nimam), sem imel tega narcisizma in filanje lastnega ega, dovolj. In ne hedonist (komentar št. 43), ne gre za nobeno favšijo ali zavistnost. Privoščim jim da so dobri v nogometu, saj je to tudi moj šport. Privoščim jim da se tu pa tam pohvalijo. Ni pa potrebno obujat spomine (se vn metat in se delat ponosnega) oz. že kar bi lahko rekel skoraj žalitev, na tuj račun reprezentanc, ki se niso uspeli uvrstit na Euro 2008.

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Ok, tule je razmišljanje. V napadu notranje jeze in aktivnega mišljenja na vprašanje; kako si v Sloveniji ob povprečni plači postavit bajto pri tridesetih, ali si vsaj privoščiti še kaj zraven plačanih rednih mesečnih stroškov (recimo kakšno potovanje, malce dlje v svet)???

Ok, gorivo je dražje, kmalu bo tudi liter kurilnega olja nad en evro, psihiatri se sprašujejo popolnoma banalna vprašanje kot je naprimer, zakaj tridesetletniki živijo še vedno doma pri starših? HAAAALOOOOOOO, vam ne kapne nobena pametna razlaga?? Zakaj ste potem psihiatri, psihologi ali whatever kaj … Razlog je enostaven … Ob plači 500€ na mesec, bi lahko delal 15 let, da bi si zgradil eno zadovoljivo hišo s ceno 100.000€, če bi seveda zraven še se lahko kolikor toliko preživljal … Odštejmo tu zdaj partnerje in njihov finančni dodatek … HALOOOOO, cene nepremičninam gredo gor, naš sistem in standard, kljub temu da smo v Evropi je tudi v PIZDI MATERNI! Sem mogoče zgrešil, da kakšni multimilijonarji na veliko kupujejo v Sloveniji?? Ampak povejte mi zakaj se standard ne premakne NIKAMOR??!!

Noben se ne zbuni, medtem ko za provizijo, ki jo morajo plačati na različnih bankomatih na Nizozemskem ustvarijo pravo kampanjo. Mi pa še kar spimo …

Uvajajo nove zakone, ki jih podprejo stranke, katere smo izvolili mi. Pri bogu!! NISEM izvolil novih bedastih zakonov!!

Sovražim birokracijo!!! Nisem jaz izvolil novih prometnih zakonov, niti moj sosed. Kakšno demokracijo furamo??? Pa ne mi zdaj spet začet z vsem tem komunističnim sranjem, v bistvu tako ali tako ne vem za kaj se gre. Kaj če bi se bolj zgledovali po Evropskih državah like Nizozemska, Belgija?

Cena hrane narašča, počasi bom moral homologirat vrtno kosilnico. Dragi gospod Premier, povejte mi, kdaj boste začeli še zaračunavat letno vožnjo na Zemlji okoli Sonca??!! Sovražim birokracijo!!! Kaj če bi začeli še lepo popisovat osebno lastništvo?? Začeli računat RTV dodatek za avtoradie?? Davek na porabljen kisik (O)? Davek na lastno sončno energijo s pomočjo sončnih celic???

Mi pa še kar spimo …

In firme, ki prihajajo gradit k nam like E.Leclerc, ponudijo našim razmeram primerne plače, čeprav v drugih državah ponujajo nenormalne vsote plač …

Sprašujete se zakaj je toliko revnih. Večina ljudi works his ass of tudi po 12 ur na dan, samo da si prislužijo tistih nekaj plačanih nadur in s tem zanemarja družino. Samo zato, da si lahko privoščijo kakšen TV ali težko prigaran avto. Cene gredo gor. Avtomobilski standard raste, tako kot v Evropi. Kaj pa standard s katerim bi lahko sledili temu tempu??

DVIGNITE JEBENI STANDARD SLOVENIJE! DVIGNITE SISTEM!

Eh, ne da se mi več … dajte me skurcat ajde …

Velikokrat srečujem ljudi, ki me povprašajo o morebitnosti mojega spremljanja Formule 1. Seveda jim jaz odgovorim, da tega “športa” ne spremljam ali sem ga vsaj nehal spremljat.

Od kar pomnim mi je bila Formula 1 zanimiva na začetku. Zgolj štart in tisti prvi borbeni začetek za boljše mesto. Sama dirka me ni privlačila kaj preveč. Dirkalniki, ki vozijo v krogu, katerega znaš na pamet že pri številki pet, res niso moja motivacija. Občasni pit stopi v boxih, ko menjavajo gume in točijo gorivo, so bili deloma zanimivi, zaradi neke napetostih ob tekočih sekundah zaostanka. Tu pa tam kakšna nesreča in spremljanje vse dramatike ob njej, skupaj z malce oddiha od že standardnega naturavanja formul po progi, ki ga zamenja security car. Tiste ta hude nesreče dandanes niso mogoče več, pa saj ne da bi si jih želel, hočem povedat da mi je Formula 1 enostavno preveč monoton “šport”, ali pa sem samo jaz postal bolj izbirčen.

In zakaj zame to ne bo nikoli šport. Če malo pobrskamo po spletu za najbogatejšim športnikom na svetu, kaj kmalu naletimo na ime Michael Schumacher. In to je dejstvo ki me moti. Športnik?

Vožnja smuči, boba ali kolesa je zame šport. Če se spustim na čisto osnoven nivo definicije športa; ne, ne da se mi brskat po spletu ampak šport si jaz zamišljam kot neko vrlino, ki jo lahko določen osebek z določenimi sposobnostmi ali spretnostmi svojega telesa s pomočjo seveda naprav, ki so pri določenem športu potrebne, pokaže v časovno dobrem rezultatu. Formula 1 pa je bila zame zmeraj golo voženje dirkalnikov. Seveda bi lahko v to domeno prav tako vključil Moto GP, dirkanje z motorji. Kljub temu pa moja definicija športa vseeno zajema tudi Formulo 1. Vendar, zakaj moja zavest temu oporeka?

F1

Zadevo sem šel raziskat. Poglobil sem se še globlje v definicijo športa. Odkril sem da je šport telesna pripravljenost in zmogljivost, koncentracija in prisebnost. Tako sem recimo izvedel, da pri Formuli 1 vozniki doživljajo izreden telesni napor v ovinkih in na štartu; tudi do petkratno svojo težo. Na tekmo izgubijo po štiri kilograme (drage najstnice, kaj pravite na to, samo dve uri za 4kg :lol: ?). V ovinkih imajo občutek, da njihovo glavo tišči na stran s silo dvajsetih kilogramov, za kar je oteženo dihanje in voznik mora imeti visok nivo koncentracije, da zdrži tak pritisk. To so nekatera od dejstev, ki ovržejo moje mnenje, da Formula 1 ni šport. Vsaj napram drugim športom, se mi je zdelo vožnja dirkalnika nekaj čisto enostavnega in preprostega. Nekaj kar bi lahko opravljal vsak najstnik s pravkar opravljenim izpitom. Žal po dobrem premisleku, ne gre za tako nedolžno vrlino.

Nekaj zanimivih dejstev:

  • Dirkalnik Frormula 1, pospeši od 0 do 160km/h in se ustavi nazaj na 0, v štirih sekundah
  • Če voznik Formula 1 dirkalnika popolnoma zavre, je sila enaka kot če bi z navadnim avtom priletel pri 300km/h v zid
  • Dirkalniki so težki 600kg, pol manj od Minija
  • Vrtljaji Formule 1 dirkalnika se dvignejo tudi do 18000 obratov v minuti
  • Diski za bremzanje dirkalnika so narejeni iz karbonskih vlaken in delujejo pod temperaturo 1000 °C
  • Če dirkalniku raznese vodno cev za hlajenje, vsa voda izpari v manj kot eni sekundi
  • Brez “downforce” sile, ki jo ustvarjajo spojlerji in aerodinamičnost dirkalnika, dirkalnika že pri 160km/h ne bi mogli kontrolirati
  • Dirkalnik je zasnovan aerodinamično tako, da bi pri hitrosti 160km/h ustvari dovolj downforce sile, da bi izenačil svojo težo, kar pomeni da bi se lahko peljal tudi po stropu tunela
  • Dirkalniki v svojih pnevmatikah nimajo zraka temveč dušik in vsaka pnevmatika izgubi približno 0.5kg na dirko, narejene so za 90 do maksimalno 120 prevoženih kilometrov, imajo najboljši oprijem pri 900 – 1200 °C in se zavrtijo 50 krat  vsekundi

Dragi bralci, dragle bralke! Toliko kolikor sem zatežen in dolgočasen, pa še vseeno vztrajate z mano … Tu je moja stoprva objava. In še ena random brezvezna objava …

Nekako je lepega marčovskega dne naneslo da sem opazil, da sem naredil januarja in februarja, se pravi prva dva (lažem tri), mesece od kar blogam, po dvajset objav. Ker nisem Iztok Gartner (ki je naravnost obseden z bloganjem :P ) sem si rekel, da bom obdržal to tradicijo objavljanja po dvajset postov na mesec. Do zdaj mi zadeva ni predstavljala nobenih težav, čeprav sem vmes tudi premišljeval o prekinitvi bloganja in se bolj posvetit mojemu življenju …

Zvita ti si dejstvo!! O tebi sem že premišljeval. Življenje jemlješ takšno kot je. Sicer v pogovorih marsikaj zadržiš zase, a na blogu daš skrajno strogo vedet tvoje mnenje o tem! Ne pustiš se raznim melanholikom in kolerike odpravljaš z malim prstom, življenje živiš tako da ti podrejaš čustva sebi in ne obratno! Zares si flegma!

Sparkica, povej mi kako lahko imaš takšno širino razmišljanja? Ob vsaki besedi dejansko pomisliš še na milijon drugih stvari, da o pripovedovanju ne razmišljam. Je tako enostavno in hkrati pestro za razmišljanje. Pravi možganostroj!

Vlatka, po tvoje imam še natančno 10 ur, 41 minut in 2 sekundi, da si dobim dekle in ti pošljem pismo. Ali je to bil mišljen maj drugo leto, mogoče 2010 ;) ?

Vsi, ki greste na Blogres, me boste lahko vidli tam. Zvita greš, častim prevoz ;) ? In vsi ki boste na NESTu 2008, me boste lahko vidli tudi tam.

Če na hitro potegnem črto. Mesec maj je bil zame precej dober. Bil sem na Sensation White, imel sem en DJ nastop in bil sem že drugič boter. Tokrat birmski, davnega leta 2003 pa krstni. Slike? Eeeh, ne rabite videt, ne boste vidli nič novega ;)

Btw … kdo pozna “Saško”, črnolasa lušna punca iz Velenja, dela kot natakarica v eni gostilni v Vinski gori? :lol:

Se vidimo v juniju … LP Tadej

Da se učimo celo življenje je lahko jasno marsikomu, ki ne razmišlja preveč ozko glede na pomen besede učenje. Kasneje v polnoletnosti, ko nekako se ne učimo več redno, šola, faks, ipd, stuff, pa se vendarle še učimo. To so predvsem intelektualne besede, ki jih v vsakdanji rabi naše prostega družbenega slenga ne uporabljamo, pa vendar pridejo prav. To so lahko prevodi iz drugih jezikov, ki nam včasih pri našem delu pridejo prav. To so lahko čisto preproste razlage ali definicije nečesa, kar bi si radi zapomnili. Eden takih primerov je bila beseda EMO, ki sem jo spoznal komaj lansko leto :lol: Predvčerajšnjim pa sem prvič srečal angleško besedo “unfold, unfolds” v prevodu “razviti”.

Katero besedo pa ste vi spoznali nazadnje ;) ?

Ne saj ne da bi bilo ne eno ne drugo res, ampak me na tem nekaj jezi. Razmišljanje sem dobil po Zvitini objavi. Obavezno branje! Gremo dalje …

Torej, kaj je tako problematičnega, če si pri 23 virgin? Spet, ne velja zame, domiselneži! Verjetno me jezi to, kako družba gleda na to. Verjetno je to da ima ta poamerikanizirana družba svoja pravila, pravila in pravilo, ki pravi da če nisi seksal pri 15, se ti je vredno zasmehovat.

Mladež seksa, s tem se mormo sprijaznit. Ampak tu je nekaj teh, ki pa niso imeli priložnost to naredit tako hitro, morebiti zaradi izgleda, morebiti zaradi sramežljivosti, morebiti zaradi notranje zadržanosti. In potem je še tu ena skupina, ki je prepričana, da je prvič nekaj posebnega in zato išče pravega partnerja. Da ne bi o tem, koliko je wannabe parov dandanes :roll: in o vse večji samskosti … mogoče kdaj drugič …

V današnji družbi, ti je partner prej pogoj, kot pa ljubezen. To je ena od ugotovitev, na katero sem prišel med razmišljanjem s pogovori mojih kolegov in kolegic. Nek fini prepotentnež si najde dekle zato, da se lahko z njo postavlja. Ampak vsi vemo da je zagledanost eno, ljubezen pa drugo. Vsem se dopadejo ameriške igralke, vendar čustva je potrebno razviti do njenega/njegovega značaja, kar dá potem ljubezen.

Back to virgin people. Torej naša družba gleda na to kot manj vredne ljudi. Zakaj je tako? V kakšnih vzhodnih državah je številka velika in je to precej normalno, na Nizozemskem je to precej uradna tema, zato tudi zasmehovanja ni. Važno je od ljudi in rase. Važno je od tega, kako te nekdo sprejme kot takega. Važno je to, da si čimbolj podoben družbi in tiho skrivaš svoje dejstvo, saj nočeš izpast iz nje. Ne bi bilo lepo, če si med sabo ne bi delali takšnih razlik?

YouTube slika preogleda

Zmeraj, ko naletim na nove ljudi, se držim nazaj pri pogovoru s hitro hrano. Najprej rahlo tipam, ali se jim zdi o McDonaldsu (zato, ker je edini tak velik prodajalec pri nas) vredno razpravljat, ali pa jim ta hrana ni dobra. Po pravici povedano; zdi se mi dobra in užitna, čeprav ima preveč kalorij … in še marsičesa drugega, nezdravega :D Glede živil, sem pri drugih bolj previden, saj se mi zmeraj zdi, kot da bom izpadel “grows”, če bom v družbi antiMcD fenov izjavil, da mi je ta hrana dobra. Pa poglejmo kako to delajo ljudje, ki jim mcdonaldsov največji burger predstavlja en ugriz :lol: Klik.

Tole vprašanje mi je šlo neštetokrat skozi misli. Najprej da razložim kaj mislim z “navadni ljudje”. Tako jaz pravim ljudem, ki jim je hoja ven (v razne diskote, pajzle), po weekendih rutina. Ljudje, ki so mogoče preprosti in lahko uživajo v popolnoma identičnih zvokih in ritmih, ljudje, ki se bojijo prisluhniti kakšnemu drugemu stilu glasbe izvzemši v to kar so zagledani, ljudje, ki se ga pridejo pač samo napit.

Sam vem, že od osmega razreda osnovne šole, ko smo se ustavili v Kopru čez noč na poti iz končnega izleta v Gardalandu in ko sem obiskal prvo diskoteko, da me je pritegnilo nekaj kar je bilo v zraku. Nekaj, kar me je tiščalo v prsih, nekaj kar je bilo težko za ušesa. Da, zvok! Zvok v karseda čudni mešanici. In ta zvok sem takrat prvič začel spoznavat. Ta zvok je zame postal glasba, točno tisti večer. In tako sem dobil svojo definicijo diskoteke. Enostavno to, kar sem lahko videl. Glasna glasba, polna plesišča! Naj povem, da še danes jemljem diskoteke tako. Torej prostor, kjer se lahko naplešeš in uživaš ob dobri glasbi.

Ampak dandanes so diskoteke vse kaj druga kot pleasuredome. Dandanes zahajajo v diskoteke vsi možni tipi ljudi. Diskoteke so postale zlorabljene. V njih se lahko brez problema napiješ, lahko prideš samo gledat fine gospodične, lahko prideš samo poslušat glasbo in strmet v strop, lahko pa enostavno prideš samo na wc. Diskoteke so dandanes precej zlorabljene in odklonjene od pravega namena.

No, da se vrnem k mojemu vprašanju. To vprašanje me prešine vsakič, ko se znajdem, meni na žalost ne kaj veliko srečo, v eni izmed bližnjih diskotek. Muzka čez cel večer slo, cro in komercijalna scena. Tu pa tam se zavrti seveda še kakšen komercijalen house, ki je slučajno ratal hit, to pa je tudi vse. In spet vprašanje … mar smo res tako skomercializirana država, tako v sebe zagledani ljudje? Mar ratujemo podobni Italijanom? Francozom? Dejstvo je, da je glasba v diskoteki na prvem mestu. Tu pa je tudi bistven razlog zakaj se ne vrti nič elektronskega; vsak lastnik diskoteke hoče čimveč zaslužit, zato vrti muzko, ki je ljudem najbližja. Seveda, če bi sam imel diskoteko, bi hotel tudi čimveč zaslužit. Ampak, bi poskrbel za dovolj širok izbor glasbe. Seveda samo elektronske. Vsega ostalega je v Sloveniji že tako preveč.

Da zaključim. Dragi bralec, povej mi svoje mnenje, če si morebiti pristaš elektronike, ali ti ljudje res ne vedo kaj zamujajo? Govorim o ljudeh, ki poslušajo slo, cro in komercialno sceno. To kar jih radio prisili poslušat. Ali ti ljudje vedo, kakšen svet je zunaj? Svet norih zvokov, orgazmičnih melodij, funky vibesov, house groovov.

Počasi se navajam blogat. Po 85 objavah in 1000 komentarjih, se mi bloganje ne zdi več neka tako “uradna” stvar. Ponavadi vzamem javne stvari, pa tudi pogovore z novimi osebami dokaj resno, zato tudi včasih dobim nepričakovan odziv. Na začetku zmeraj padem v rahlo tremo, na kar poskrbi, da vsako predavanje ali pogovor izpade silno resno.

Ampak sedaj opažam, da se mi ni potrebno toliko “držat nazaj”, ni se mi potrebno zapirat vase. Sem tip, ki ima rad red, organizacijo in na koncu dober plan. Pomembno je da napišem tisto o čemer mislim, tako kakor mi leži. Pomembno pri bloganju je samoizražanje. Objavljam ne več tako resno, ampak kot kak pogovor. Ker pa sem bolj resen tip človeka, vse izpade tako, kot mi generirajo misli. In ne, ponavadi se sploh ne prepuščam kakšnemu humorju, oz. drugače povedano sploh ne pomislim na tisto zajebavanje in smešne asociacije. Razen ob kakšnih čustvenih navalih. Tako sem pač sprogramiran …

Pa lep 12.5.08 kolikor ga še je preostalo ;)

To objavo sem napisal lani po partyju za naš portal. Tukaj na blogu, pa bi si jo rad shranil. Lahko preberete, če hočete ;)
Beri naprej »

Kot sem že omenil, sem prvo soboto v maju potoval v Budimpešto na Sensation White, belo pravljico, party/show, na katerega pridejo vsi zabave željni ljubitelji določenih elektronskih zvrsti.

Odprava se je začela, vsaj zame, v soboto zjutraj ob nekaj minut čez deseto v Mariboru. Najprej eden, nato pa kar pet polnih avtobusov party živine iz Slovenije, nas je šlo novim dogodivščinam naproti. Nekateri že drugič ali tretjič, vendar za večino tako kot tudi zame, prvič. Gremonaparty organizacija se je spet izkazala za odlično izbiro, tudi zato ker je edina v Sloveniji, ki organizira tako masovne prevoze na partyje. Vsaka vam čast. Pišejo tudi blog.

picture18

Če ste si preračunali, je pet polnih busov nekje 250 ljudi. Zame precej presenetljiva številk. Mislim pa, glede na vzdušje in njihovo znanje in razgledanost o tej glasbi, zelo dobra. Videlo se je da so to ljudje, ki jim ni vseeno za glasbo, ki vedo kaj hočejo in ki dajo nekaj na kvalitetno elektronsko sceno. Postankov je bilo precej, več kot na lansko potovanje na Nizozemsko, čeprav je bila ta pot precej krajša. Seveda, k temu spadajo razne pijače in zelo popustljiv vodič in šofer. Vsekakor pa menim da smo imeli enega najboljšega vodiča ever!

 picture08

Nekaj besed še o samem partyju, pardon showu. Namreč Nizozemska organizacija ID-T prireja že lep čas tako imenovane showe. Party beseda je za Sensationa (dva sta namreč black in white), premila beseda. Poleg samega vrtenja glasbe, ki jo vrtijo razni priznani house, trance, progressive DJji, se namreč v dvorani dogaja še marsikaj druga. Tako pogosto vidimo razne nastopajoče osebnosti, ki izvajajo razne sposobnosti. Show je ponavadi povezan z video vmeski in napovedmi nastopajočih. A kar dela Sensation dvojčka tako posebnega je koda oblačil. Če se sprašujete, ali bela barva, kaj pripomore k vzdušju, vam lahko odgovorim samo pozitivno. Dresscode, je na teh dveh partyjih že od nekdaj črna in bela, kar pomeni, da se na Sensation White (v nadaljne SW) pride oblečen v belo na Sensation Black (v nadaljne SB) pa v črno. Vsaka barva pa predstavlja tudi svoj stil glasbe. Tako je SW zaznamovan z elektronsko glasbo mehkejših in počasnejših, SB pa trdih in hitrejših ritmov in beatov.

 picture106

Tako smo prispeli v Budimpešto z veliko zamude v soboto ob petih popoldan. Malo smo si šli ogledat mesto, kot je to za vodenje aranžmaja tipično. Imeli smo nekaj časa za kakšno pijačko in iti kaj pojest. Ob osmih zvečer pa so po nas zopet prišli busi in nas iz centra mesta prepreljali do Laszlo Papp Arene. Stadion precej zanimive oblike, zgleda kot kakšna lubenica, je navznoter dovolj velik da je na praterju in tribunah sprejel 12500 duš.

Show se je začel nekje okoli pol enajste ure zvečer in trajal do sedme ure zjutraj. Neverjetna igra barv in zvoka, nepredstavljivo ozvočenje in vzdušje, sapo jemajoča okrašenost dvorane, so dejstva, ki so me držala v ekstazi čez celotno noč. Čeprav nisem najbolj pristaš tega stila glasbe, se še zdaj ne morem načudit, kako me je vse skupaj v parih minutah spreobrnilo. Party na katerega nisem dal, kaj preveč pozornosti, se naenkrat znajde nekje na najvišjih stopničkah moje prioritete zabav.

picture124

Večina časa smo bili pod magičnim drevesom. Zvok je bil odličen vsepovsod po dvorani. O njih moči sem tudi že pisal. Muzka se je vrtela iz minute v minuto. Tudi takšna, ki sem jo pričakoval! Vse skupaj mi je minevalo zelo počasi, za kar sem bil zelo hvaležen. Ne vem kakšna magičnost partyjev je to, ampak enostavno hočem, da partyji trajajo čimdlje! In tudi tistih 9 ur, se potem spreobrne v en sam hipec misli. noge so me od plesa bolele tako, da ko sem hotel si odpočit in počakati, sem moral začeti plesati nazaj, da ne bi čutil bolečine. Skratka Sensation White je sedaj eden nepozabnih momentov v mojem življenju. Ker mi glasba pomeni, več kot si lahko predstavljate.

 picture108

Zjutraj smo se takoj po partyju, utrujeni in do konca izčrpani, noge pa toliko da nam niso odpadle, odpravili z busom nazaj proti Sloveniji. Vožnje je bilo približno šest do sedem ur s postanki. Verjetno zame ena najboljših izkušenj v življenju! Definitivno še grem.

 picture100

P.S.: če se mogoče kdo prepozna na slikah in mu deluje ofenzivno, naj napiše in bom umaknil slike.

Najprej bi se sploh morali vprašati, kaj beseda kazen dejansko pomeni. Ker sem mnenja da kazni po večini ne zaležejo vendar samo še bolj podkurije voznike, pogledam v SSKJ, ki besedo kazen definira kot:

  1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev,
  2. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška.

Torej, kot bi vsakemu logičnemu osebku dalo misliti, je kazen neka sankcija, ki nastopi šele po že izvršenem prekršku. Ker pa smo ljudje kot taki nezmotljivi in ker vsi avtomobili nimajo tempomata, se seveda zgodi da včasih doleti kazen popolnoma nedolžnega nesrečneža na cesti.

Ampak bistvo kazni je to, da bi naj, če prav razumem uradne organe, dalo misliti kršitelju, za nadaljno izvajanje svojih voznih sposobnosti. A vse večkrat se zgodi, da nas kazen razjezi, naredi nestrpne še bolj kot že v prometu smo, nas dekoncentrira – kje zaboga bi naj dobili še denar za to kazen.

Mislim, da si naš državni zbor prometne nesreče predstavlja na napačen način. V Motoreviji so v prvem odstavku zapisali:Namen predlagateljev zakona je na papirju dober; z višjimi kaznimi naj bi zmanjšali število prekrškov, še zlasti tistih, ki so med najpogostejšimi vzroki za prometne nesreče. Roko na srce, vsi vemo, da prometnih nesreč na tak način ne moremo bistveno zmanjšat. Nek določen odstotek ja, ampak – bistveno – je beseda, ki sem jo uporabil v prejšnji povedi. Te visoke kazne, že kot same, delajo ljudi, na primerjavo s kaznimi iz Nemčije, zagotovo živčne, najmanj pa nestrpne.

In na koncu se lahko vprašamo, kaj kazni rešijo? Nadaljno pametno vožnjo, po kazni, po tem ko smo nekoga zbili in je umrl v bolnici? Nadaljno umirjeno vožnjo, po kazni, potem ko smo napihali 1.5 promila? Seveda, odgovor je seveda! Ampak kaj je s tistim, ki je umrl v bolnici? Tega kazni ne morejo rešiti. Dragi državni zbor, predlagam vam, da se ob naslednjih pomislekih na zvišanje kazni obrnete v smer preventive in ne kurative. Slednja namreč kaže merilo za dober ukrep.

In še na koncu, mislite da je pijanemu osebku v soboto zvečer kaj mar do kazni? Požvižgal bi se še na pištolo, če bi mu jo naperjeno držali na glavo in se mu drli “USTAVI”, ko bi sedeli z njim v dirjajočem avtu.

Če nisem jaz en srečko. Ne, ne obupujem, ne me je(m/b)at narobe. :lol:
Beri naprej »

  • leta 2003 sem bil na koncertu Siddharte v Slovenski Bistrici. Bil mi je tak bed, da niti piva nisem mogel pit – res je! Bil sem na koncertu siddharte. ozvočenje je bilo tako močno, da si nisem mogel predstavljat kaj močnejšega do lanskega novembra. Piva pa res nisem mogel pit, čeprav mi ni bilo tako slabo, samo vedel nisem kaj naj delam :P
  • Beri naprej »

Zakaj bi zdravniki stavkali, ne vem in nisem zasledil nikjer. Vem le to da se je ta kolumna začela že neki časa nazaj, a ravno takrat, ko sem nehal spremljat rumeni tisk bolj podobneje. Zgleda, da potrebujejo večje plače kljub raznoraznim zaprisegam in kljub tako ali tako visokim plačam. Kot vem že od nekdaj, so zdravniki zelo dobro plačani, vem pa tudi da jih v Sloveniji primanjkuje. Predlagam obvezno branje in razmišljanje o plačah zdravnikov, mojega bratranca Jureta. Zelo dober opis, kritika ali celo razlog, čemu zdravniki ne bi smeli stavkati.

Vem da rad nergam, še posebej o meni ljubih stvareh. Sem flegmatik, a ne takrat ko gre za meni pomembne reči.
Beri naprej »

Tukaj je še nekaj mojih lastnih, pozitivnih, atributov. Ker sem človek, ki verjame da so vse stvari lepe v paru, in da je simetričnost samo po sebi umevna.
Beri naprej »

Gospa Ana mi je dala pobudo za tole objavo. Vam mojim standardnim bralcem ne bo težko razvozlat, kaj se mi je res zgodilo in kaj ne. Ampak pozor! Nekatere stvari so namišljene. Pa gremo …
Beri naprej »

Gledam Housa in ravno na sredini osmega dela, tretje sezone me zmoti ta misel. Zgleda da je bilo dogajanje v nadaljevanki dolgočasno, pa so mi misli malce pobegnile.
Beri naprej »

Prvega aprila ne maram iz določenih dejstev. Prvič zato, ker enostavno ne vidim rad, da koga prizadenem. S tem seveda ne mislim žaljivk, ampak kot tak kot sem že malih laži. Prvi april je namenjen zgolj zabavi in ker smo ljudje lahkoverni in po večini verjamemo vse kar nam drugi povejo, ali je to zgolj pogovor, resno razpravljanje ali zajebancija, vzamemo to v razmislek, kaj hitro pa dobimo na ta dan nazaj za odgovor prvi april.
Beri naprej »

Mi ubijaš misli, ko sem v tvoji družbi. Mi jemlješ dih z očmi lepšimi od angelskih. Si kot zvezda, podnevi nevidna, in te opazim samo jaz, ponoči siješ izmed milijard, samo zame. Vse dam za en tvoj objem. Srce ti dam za tvoje srce. In če bi ljubezen bila ena samcata pega, bi bil jaz cel pegast. Ne glede na to kakšna si na zunaj, ljubim te do Plutona in nazaj! Beri naprej »

Sem že omenil, da je v družbi dandanes, težko nastopati s čustvi? Sem. Ali pa je vsaj težko nastopati v družbi, ki te ne pozna toliko, da bi vedela, kaj misliš z globljo besedo. In kaj imajo tu zdaj veze pisma?
Beri naprej »

Ta objava je namenjena moji bivši profesorici za slovenščino, Marjani Nerat. No, če me bo mogoče kdaj brala. :)
Beri naprej »

ali bolje rečeno zadnjih nekaj dni, krepko, ali pa tudi ne, razmišljam kaj bi objavil na blogu. da pridejo dnevi, ko moraš napisati tudi kakšno tako nepomembno, bedasto objavo, ki pravzparav nobeden, ki jo bo prebral ne bo imel nič od nje. ampak nekaj moram …

ok. pa gremo.
Beri naprej »

slednji post, bi si rad zapomnil. zato bi rad dodal samo moj dodatek :lol:

alkohol nas naredi ženske. smo pretirano čustveni, preveč govorimo in smo slabi vozniki.

se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili najprej dobre volje, skakali od sreče, vam je šlo samo na smeh, ampak čez nekaj časa pa postanete vse drugo prej kot to?
Beri naprej »

vsem, ki me berete, bi rad v tem trenutku ko ste to prebrali, zaželel da bi se počutili tako srečnega kot se zdaj jaz. da bi lahko občutili moje občutke skozi vas. da bi lahko občutili to milo melodijo življenja, ta vonj miru. ne nisem ravnokar seksal, niti nisem malo časa nazaj. življenje je vse več kot samo seks občutek. iščite srečo v malih stvareh, saj vam jih nikoli ne bo zmanjkalo. za tiste velike stvari se zgrebe večina, pa še hitro pogrejo ;)

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

direkt iz postelje so me zabrisale misli na zgornjo temo, ko sem poskusil zatisniti oko za samo uro pa pol pred luninim mrkom. ne morem spat. tole moram zapisati …
Beri naprej »

to enostavno moram deliti z vami. to vam moram povedati. nekje do mojega štirinajstega leta nazaj sega moj spomin toliko, da se spominjam svojih dejanj. takrat nisem vedel v katero smer se bo moje življenje obrnilo. takrat je pri meni preprosto obstajalo eno pravilo; bodi dober z ljudmi. bodi dober z vsem. to mi je tudi ratalo. nikoli nisem bil skregan z nikomer. vsi so se name obračali po pomoč in nasvete, ker sem nekako bil tista svetla luč, ki so jo ostali potrebovali. enostavno sem vedel več od ostalih, tako da sem bil nenehno tudi v središču pozornosti. bil sem v marsikateri zadregi, ki me je kasneje naučila življenjske lekcije.
Beri naprej »

kakšen pomen ima obleka, ki ti leži zraven tebe medtem ko poješ? niti premikati se ne moreš? nisi okreten če ta napade kak terorist z nožem v roki?
Beri naprej »

že večkrat sem se spraševal o ne. če se moški težko upremo večkateri ženski ponudbi (vsaj zase vem) in zelo težko rečemo ne ob kateremkoli vprašanju/prošnji/ponudbi, pa tudi pri tistem ključnem vprašanju, ki poveže spola, ne vemo kako razložiti, da ni prava za nas; zakaj potem ženske tako z lahkoto odgovarjajo NE?

razmišljanje ob rimljanckovem komentarju.

dobro se spomnim srednješolskih let. bil sem namreč v srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo. to so bila leta 2000 do 2004, in kot veste je takrat cd doživljal novo obliko, bolje rečeno je cd takrat doraščal svojo uporabnost, v veljavo pa je prihajal dvd.
Beri naprej »

sedim za mizo, nažiram se z domaćico in se sprašujem, kdo zaboga je dal tem ogabno dobrim keksom noter mehki č. ah ja pogled malenkost bolj desno zgoraj razjasni vse. kraš. jebeni južnjaki. vsepovsod jih srečujem. nimam ničesar proti njim ampak so nekako oni kontra vsiljivi v moj lajf. hrana, muzka, pijača … jebeno, sam še oblačit se bom začel v kakšnega karađić & proeski pa bo to to. hja … jebeno. če bo šlo tko naprej pa se bo res potrebno prilagodit južnjakom. ampak muzke pa ne. to piskajočo, naivno, cvileča frekvenca naj kar ostane tam doli.

Beri naprej »

… imeti odprtih 40 tabov, v browserju, in potem po njih iskat ravno določenega,

… da toliko objavljate, ker bom nekoga lepega dne skenslal (Iztok kandidat si),

… breezerkidsov, ki v moji muzki vidijo samo nabijanje,

Beri naprej »

Moj nickname, izhaja iz časa, ko sem iskal nekaj novega, primernega, pravzaprav izrecno za blog(e). Potreboval sem ga, ne zato, da ne bi imel drugačnega vzdevka že odprej, temveč zato, ker na blogu vendarle predstavljaš neko osebnost, nekaj kar dejansko v življenju si. Najprej sem obstajal kot komentator, ki se ga nekateri spominjate, kasneje ste me prepričali da odprem blog.
Beri naprej »

Ali je kaj lepšega od iskrenega prijateljstva, in kot bi moj bratranec rekel, pravega prijateljstva? Ampak kaj je tisto pravo prijateljstvo? Beri naprej »