Moj sestavek

Trenutno brskate po arhivu kategorije Moj sestavek.

Ta zapis je komentar temi o vzgoji na enem od tujih blogov.

Tudi sam sem že o vzgoji pisal in dandanes je le ta daleč od tiste prave vzgoje. Tukaj sem bral komentarje po večini iskanja krivcev, ali je to na strani staršev ali na strani učiteljev, nekateri ste se dotaknili tudi otrokovega karakterja, a rešitve ne moremo najti, če ne zajamemo z univerzalno formulo celotno civilizacijo in šele nato odkrijemo pravo težavo.

Pa naj podam svojo razlago, kot že večini tukaj pred mano. Dejstvo je da se današnja civilizacija razvija s svetlobno hitrostjo. Povod za to so seveda vse večji pritiski monetarnega sistema, ki vceplja ljudem preko nezavednih mehaznimov, mnenja o stvarnostni tega sveta; o pomembnosti šolanja, pomembnosti izobrazbe in česar je še v prekipevanju o pomembnosti denarja. Otrok, njegova vzgoja, starševska brezskrbnost, neobremenjenost z eksistenco in življenjem, je tako postavljena na drugo ali tretje mesto. To lahko imenujemo tudi vrednote.

V današnjem času pravil, reda, discipline in zakonov, časovno usmerjenih potekov, pisnih dovoljenj in vse možne kombinacije birokracije iz le teh, lahko opazimo da tudi šolski sistem gre vedno bolj v tej smeri. Kot je bilo že omenjeno in zelo dobro opaženo, se dandanes otroci ne igrajo več zunaj, ne plezajo po drevesih, se ne špricajo z vrtno cevjo, ne skrivajo v gozdovih, ne vozijo tam, kjer jim ni dovoljeno in ne igrajo izven šolskega igrišča, ki je hkrati ograjeno in poseduje kamere, ki so namenjene samo iskanju krivca nezgod. A kdo je dejansko kriv, ko se zbunijo starši, ko se njihov otrok poškoduje ali ko se zbunijo učitelji, da so otroci neposlušni ali želijo vse po svoje?

Gre se za zgrešenost celotnega sistema v katerem se ne morejo sprejeti ne starši, ne učitelji, otroci pa dobivajo posredno mehanizme staršev in učiteljev v svoje vedenje. Če otrok hoče nekaj samo po svoje, je to jasen znak, da od doma prinaša pomensko preslikavo želj, ki si jih želijo njegovi starši ali roditelji. Vse bolj dobivam občutek, ob vsem prebiranju literature o otrocih in starših, ob opazovanju mladih staršev, da se daje poudarek na otroka, kot na neko bitje, ki je veličastno, prelepo, ki se mu daje vse, hkrati pa žarijo te mlade mamice ob izpostavitvi njihovega otroka pred druge. Dobivam občutek, da je otrok eno, odrasla oseba, ki pa se razvije iz njega, pa drugo. Kot da je otrok idealiziran pojem in se starši ne zavedajo da je to samostojen človek. Odločitev staršev za otroka je tako tukaj vprašljiva, ali so se odločili zaradi tega ideala ali zaradi pričakovanj svojih staršev? Ali pričakovanja koga drugega? Mogoče ta odločitev izhaja iz primerjave sovrstnikov, kateri že imajo vsi otroke? Mogoče pa je le to strah, da bodo ostali sami brez otrok, in se ne bodo mogli sprejeti med druge, brez njega? Če je otrok ideal, potem je tu resnično napačna odločitev zanj, saj se odločam po tem, kar nam kaže svet, in ne kar si mi želimo. In že se bližamo prvi težavi mladih staršev. Ko opazujem mlade starše (in to po večini niti niso tako mladi starši, letnik -70, -80), je njim samoumevno, da ko dobiš otroka, je njihovo vzgajanje vsem po vrsti samoumevno. Ukazovanje, kaj naj otrok naredi, popuščanje njegovim željam in vsem njegovim muham (ki jih niso sposobni razbrati), prilagajanje na njihovo stališče. Ker imajo starši sami problem s sprejemanjem sebe, pomeni da niso nikoli odrasli oz. da niso nikoli razvili odnosa s samim sabo. Tako pozabljajo, da njihove besede o “skupnem svetu, v katerem je kriza, da se vse draži, da so plače premale, da je iz dneva v dan slabše na svetu”, pomensko prenašajo na otroka, saj sami mislijo da to ne vpliva na njih. Starševsko obnašanje in starševsko samozavest in starševsko odgovornost otroci preslikajo najprej. Ravno tako pa ni več prave vzgoje, ki bi jo pari, ki se odločajo za otroka, morali poznati. Prava vzgoja je izredno pomembna, saj otroka kaznuje, ko prestopi mejo svojega sveta in se znajde v tujem svetu in da otrok spozna, zakaj si je kazni zaslužil, da otroku visoka pričakovanja, saj le te ustvarjajo delovne navade in da pohvale, saj je otrok nepopisan list papirja in na začetku življenja ne poseduje nobenih pomenov, zato se smeji – neobremenjenost uma. Večina staršev, misli da je treba otroku dajati samo dobro in izpolnjevati vse njegove želje. Potrebno je na tem mestu povedati, da želje pri otroku izhajajo iz mehanizmov, ki jih je prejel preko staršev. Če ne želite, da si bo otrok v trgovini želel vse več stvari, se ne pogovarjajte, kaj vse si želite, kaj vse je potrebno kupiti, koliko kaj stane in kako si ni možno privoščiti stvari v tem času. Otrok se uči pomenov posredno in če mislite da vas ne sliši, ko ste z njim na obisku pri drugih starših in govorite o aktualnih temah, se zelo motite. Tako vstopi otrok v institiucijo, med druge otroke. Ker je vajen tega, da se mu doma vse ustreže, in ker njegova mama, zaradi preslabe samopodbe, težko reče jasno “ne”, se sedaj znajde na tujem ozemlju, ki ga dojema enako kot domače ozemlje. A tukaj so tudi ostali otroci, ki morda prihajajo s podobnimi a tudi veliko drugačnimi mehanizmi v šolo. Česar so prej bili vajeni dobiti in je njihov spomin poslikan samo z ugajanjem, sedaj ne dobijo. In takoj so na tapeti učitelji in vzgojitelji. Vse prevečkrat si starši predstavljajo da vzgajajo najboljše a temu ravno ni tako, saj bi tudi znali povedati, kakšna je prava vzgoja, kar pa le redko vidim ali preberem od staršev. Prava vzgoja pomeni to, da če želiš otroka, ki bo vesel, ne bo prizadet pri vseh željah, ki se ne uresničijo, poslušen in strpen, morajo na prvem mestu biti to tudi njegovi starši. Starš, ki pa meni da se otrok lahko poškoduje pri plezanju na drevo, in je zato potrebno porezati vse veje do nedosegljive višine otroku, izraža svoje nezaupanje. Poškodbe, skakanje po dežju in lužah, pustiti otroku izražanje, kjerkoli se že znajde (in ne, ne dela vam sramote, samo okdriva motoriko), je mala cena za njegovo srečo. Otroke ni potrebno osrečiti, potrebno jih je naučiti čutiti srečo.

Potem imamo pa tu drugo stran, vzgojitelji. Ti seveda niso primarni krivci, a so krivci za določene situacije, ki se zgodijo otrokom v šolah. Če vzgojitelji nimajo samozavesti, imajo nizko samopodobo, ravno tako otroku ne dajo vedeti pravih pomenskih mehaznimov. Spet gre tukaj za vprašanje vira nezadovoljstva učiteljev, in ne, to definitivno ni njihova plača ali denar. Gre se za vprašanje eksistence in zgoraj naštetih pravil – zakonov, reda, birokracije, po katerih se morajo ti učitelji vesti. To jih omejuje, hkrati pa jim ne dovoli, da se sprejmejo takšne kot so. Učitelji dandanes so zelo mladi ljudje, tisti starejši, pa so predvsem zelo dojemljivi za črnoglede informacije, ki kar krožijo okoli nas. Te si poiščejo sami – namesto da bi razmišljali s svojo glavo. Največji krivec je spet monetarni sistem, saj ti učitelji vsakodnevno dobivajo razumska pojasnila za nove in nove ukrepe. A ti ukrepi niso samo ukrepi temveč omejitve, ki bodo omejili tudi njih same, nekoč. In tako kot avtorica – ena redkih – zapisanega članka, obstaja sedaj izredno malo ljudi, ki mislijo da lahko kaj spremenijo proti sistemu. Kot je že bilo omenjeno otroci niso enakega značaja ne karakterja in za vsakogar pač ni vsako delo. Tako je smiselno razumeti, da nekateri otroci bolje računajo od drugih, nekateri pač delajo bolje preval, od računanja, to pa še ne pomeni da so manj vredni. A šolski sistem je danes izredno spregledana pravičnost, ki postavi vse otroke na isto sito. Potem pa ločujemo marljive od nepridnih in delovne od lenih. Če boš rekel ribi, da naj spleže na drevo, in to ne bo zmogla, bo celo življenje živela v tem napačnem prepričanju. In točno tako dela današnji šolski sistem z otroki.

Zdi se kot da je vse na glavi, saj so konec koncev tudi vzgojitelji starši in starši, tisti ki vzgajajo v šolah. A začeti bo treba pri sebi, posamezniku. Vsak mora biti prepričan v smiselno rešitev, ki jo verjame, in jo je sposoben predati naprej, brez slabe vesti. Najbolj pomembno pa je to, da mora vsak razmišljati s svojo glavo in hkrati znati prisluhniti tujim mnenjem. Če bomo iskali krivca v nedogled, s tem ne bomo ničesar rešili, res pa je da se to, da je nekdo kaznovan tako fantastično občuti. To je samo naslada, ob neprivoščljivosti dobrega drugemu, ki ga sodimo po lastnem svetu. Potrebno je najti pravo pot, izpustiti in ne obstati zaradi iskanja krivca, ter razmišljanje z lastno glavo. Potem bo tudi možno spremeniti še kateri drug sistem.

O starših sem že pisal, tako da si lahko več preberete tukaj, saj bi drugače bilo to predolgo branje:

http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/08/03/razlika-med-dobrimi-in-slabimi-starsi/

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

Včasih pomislim na odnose med ljudmi. Po pravici povedano na to mislim ves čas, odkar sem izvedel za smisel življenja. Razmišljam o odnosih in pridem do tega, da je lahko nekdo vpriču tebe popolnoma drugačen, kot pa slišiš od drugih, kaj ta človek pove o tebi. Razlogov je seveda veliko zakaj se to dogaja, ampak eden je skupen vsem. Nesprejemanje.

Da pa ne bom govoril samo o nadpomenki o kateri si lahko preberete tukaj, bom nanizal nekaj primerov. Kot je sam gospod Zdenko Domančič rekel, da se v vsakem izmed nas skriva “beštija i dobro”, lahko to isto stvar naslikamo na obraz kogarkoli. Samo od nas samih je odvisno, katero stran bomo pokazali. Vendar je tukaj omembe vredno to, da, neglede, kdo je v tem trenutku pred nami, vam bo ta pokazal samo svojo masko. Zakaj je to tako? V tem svetu, ki nas je naučil da ugajamo drugim, da smo kar se da vljudni, prijazni, izpolnjujemo pričakovanja drugih, smo ustrežljivi in pripravljeni takoj pomagat, moramo delovati po bontonu ali tako kot se za trenutno družbo spodobi, bo vsakdo tako deloval pred drugim iz obzirnosti, ki ni prava obzirnost in iz prijaznosti, ki pa ni prava prijaznost. Pred vami se bo znašel nekdo, ki bo govoril eno, kmalu ko pa vas ne bo več zraven, pa se bodo njegove besede spremenile. Ravno iz razloga, ker tega človeka ni pred vami, v sebi ne čutite potrebe po prilagajanju besed, ne čutite niti obzirnosti, četudi ni prava, niti spoštovanja, četudi je zaigrano in ne potrebuje kritja v obliki mask.

Naj razložim, zakaj se to dogaja. Človek ima v sebi zavest in podzavest. Pravzaprav se zavedamo samo zavesti, to je našega razuma Racia, podzavesti, naših dveh nezavednih razumov Instinkta in Emocia, pa ne. Vsi trije razumi so avtonomni in razmišljajo vsak zase. To pomeni da si nasprotujejo. Razmišljajo v obliki vrednot in pri ljudeh se pojavljajo v 12+1 različnih kombinacijah. Tako je možno vsakega človeka uvrstit v eno izmed teh kombinacij, sedaj imenovanih značaj. Trinajst kombinacij je sestavljenih tako, da je lahko eden od razumov najbolj razvit in dva v podrejenem položaju, lahko sta dva enakomerno razvita in tretji v podrejenem položaju, lahko pa so vsi trije razumi različno razviti v kombinaciji najmočnejši, malo manj močen in najšibkejši. Odvisno od moči razvitosti razuma, človek potem razmišlja v večini s tem razumom. Vsi ljudje imajo še vedno vse razume in prav ste ugotovili, nekdo ki razmišlja z Raciem, se verjetno ne bo strinjal s tistim, ki razmišlja z Instinktom ali Emocijem. Delno vsi ljudje uporabljamo vse razume, ampak po večini se pri ljudeh z najbolj razvitim razumom, kaže le ta.

Ljudje se zavedamo tako samo Racia, svojega zavednega razuma, to še pa ne pomeni, da vsi razmišljamo z njim. Racio namreč prevaja slike, s katerimi razmišlja Emocio in strahove, skrbi in občutke s katerimi razmišlja Instinkt. Tako navidezno vsi ljudje izgledamo podobno in za naše medkarakterne razlike uporabljamo besede kot so, hudobn, nevarn, stiskač, brezbrižen, brezvesten. Zavedati pa se je potrebno, da je človek nasproti vas lahko samo drugačen karakter in ga s svojim poznavanjem lastnega razmišljanje, ne morete razložiti.

Tako si v situaciji, ko se nekdo znajde pred nami, katerega ne maramo, nadanemo masko, ter se lažno nasmejemo, ugajamo, medtem ko ga sploh ne bi radi videli pod našo streho. V drugem primeru, ko tega istega človeka ni pred nami, pa lahko povemo lastne občutke, sklepanja, domneve, trditve, pričakovanja oz. vse razlage, ki nam jih naša lastna glava (karakter) naniza. Prva laž v vrsti laži je že to, da si poskušamo razlagati nekoga drugega, za katerega niti ne vemo kako razmišlja po svojih doživljanjih v življenju. Druga laž pa to, da večina ljudi niti ne ve, da nekdo drug, tudi če je še tako samozavesten, brezbrižen, važen, egoističen, brezvesten, nesposoben, ne razmišlja tako kot mi, in smo ga s temi besedami samo označili po svojem lastnem znanju, o njegovem razmišljanju pa nimamo pojma. Zato je tako tažko v družbi najti mir, sožitje in harmonijo, saj se ljudje ne zavedajo, da živijo vsak po predstavah lastne glave. In če ne zmorete sprejeti tega dejstva, potem verjetno ne zmorete sprejeti niti partnerja ob vas.

Tako v resnici, ko se pred nami pojavi človek, reagiramo drugače, saj razmišljamo z zavestjo – Racijem, medtem ko si damo duška, ko tega človeka ni pred nami in lahko povemo, brez skrbi, kaj si mislimo o njem z Emocijem in Instinktom. Seveda tega ne počnejo vsi ljudje, ampak v svetu visokega nesprejemanja in nezadovoljstva, je to stalnica pri večini. Resnica je kajpak preveč boleča, saj se ljudje nismo naučili odgovornosti.

Dejstvo da ljudje danes razmišljamo o posledicah in rešitvah le teh, je tudi lastno nesamozaupanje. Če se bo sedaj kdo vprašal, kaj je zaupanje, naj povem, da je to stvar vsakega posameznika. Zaupanje nima popolnoma nič opraviti z drugim človekom in drug človek vam ne potrebuje dokazovati popolnoma ničesar v zameno za zaupanje. Ker ste vi človek zase, je pomembno da sami razvijete zaupanje. Kot je isto pomembno da razvijete spoštovanje do drugih, privoščljivost namesto neprivoščljivosti, kar odpravlja zavist, tekmovalnost in pohlep. Naj pa povem, da če v lastnem svetu (glavi), nimate razvitih pozitivnih lastnosti, se jih ne trudite slikat drugim s svojo masko Racia (zavesti). Nekdo, ki ima v svojem svetu (glavi), razvito spoštovanje to uporablja podzavestno. Isto, se dogaja s spoštovanjem in nasploh s pozitivnimi navadami. Takšnega človeka drugi prepoznajo kot toplega, prijaznega ali preprostega. Tak človek ne posega v svet k drugim, se zaveda svojih dejanj in odgovornosti. Spoštljivost, prijaznost, obzirnost, so pri njemu samoumevne in zaveda se, da je mnenje tujega človeka, četudi je slabo, samo izvor njegovega sveta. Nekdo, ki v svojih navadah nima dobrih lastnosti, niza masko le teh pred druge in misli o sebi le dobro. Tak človek širi laž in nesprejemanje in za svojimi zidovi ne more občutiti sreče, ne ljubezni. Ljudje, ki se pretirano ukvarjajo s tem, da bi drugega človeka kar se da spremenili ali prilagodili po svojih pričakovanjih, so v življenju izredno nesrečni. Čeprav ne vedo, da so si krivi sami, zmeraj krivijo za razlog druge. Ker ne posedujejo dobrega, ga tudi ne zmorejo dati vpriču drugih, pristno. Ne poslušajo kar jim imajo za povedat drugi in vztrajajo pri tem, kar si sami razlagajo o drugih ter za svojimi zidovi, kjer se jim zdi da so varni, nočejo videti nikogar. Kdor pa postavlja zidove, skozi te ne more priti dobro, ne k njim, ne od njih. To pa je zelo sebično dejanje. Vendar lahko kadarkoli v takem svetu, preklopimo iz beštije na angela. Samo ozreti se moramo navznoter in sprejeti ljudi okoli sebe. Dobri ljudje, širijo dobro in ne nestrpnost, jezo, ali vzbujajo slabo počutje pri drugih. Zavedajo se, da so del skupnega sveta, ki ga sestavlja vsak posameznik s svojim delovanjem.

Ljudje sebe dojemamo s svojim poznavanjem sebe. Ravnotako pa poskušamo dojemati druge, z razlaganjem kar vemo mi sami. Z drugimi besedami povedano, ljudje dojemamo sebe kot celoto, saj dojemamo svoje občutke, lastne šoke, čustva, skratka vse pozitivne in negativne lastnosti. Ne dojemamo pa občutke drugih, čustva, njihova podzavestna dejanja sploh ne opazimo in si jih ne moremo razložit s poznavanjem samo lastnih občutkov. Ko smo pred drugimi je dejstvo to, da se spremeni način delovanja nas samih. To pomeni, da tako kot dojemamo sebe, ne delujemo do drugih. Ponavadi se to zgodi zato, ker smo bili tako vzgojeni ali pa ker nas je vzgojila tako družba; da moramo biti dobri do drugih, da spadamo v družbo, če smo nekaj dosegli in mislimo, da če bomo drugim ugajali, da bomo naredili dober vtis. Takšno prepričanje oz. navade, ki so nič druga kot železna srajca, obstaja v večini ljudi in izhaja iz podzavesti. To odgovori na marsikatero vprašanje, kako lahko drugi o nas sklepajo stvari, ki sploh niso resnične. Širijo laž ali pa nas preprosto obrekujejo. Odgovor je to, da nas skušajo postaviti pri sebi v smiselno vlogo. Vendar ker pa poznajo spet samo lastna doživetja, ki se spreminjajo od človeka do človeka, se tukaj največkrat pojavijo napačne domneve, besede, razlage in na koncu dejanja in laži.

Ljudje sebe dojemamo celostno, kar pomeni da dojemamo svoje občutke, ki jih sprožijo pogovori z drugimi, ki so v nasprotju z našimi navadami ali vrednotami. Ti občutki so ali pozitivni ali negativni. To pomeni, da dojemamo tudi našo podzavest, saj so tam shranjene navade in vrednote. Potrebno se je zavedati, da ljudje ne razmišljamo podobno in ni človeka, ki bi razmišljal popolnoma isto kot nekdo drug. Tako naša podzavest nevede in svetlobno hitro dela primerjave med tem kar pove sogovorec, s tem, kar je naša navada ali vrednota. Ko je nekaj pri sogovorcu v nasprotju z našo vrednoto ali navado, se pri nas ustvari podzavestni slab občutek. To se občuti kot težnja k razvrednotenju sogovorčeve trditve ali pa občutje tekmovalnosti, da smo manj vredni od sogovorca, ljubosumje, strah, nestrinjanje zaradi razlogov, ki jih povezujemo pri sebi z nekom neuspešnim ali s “slabim” obnašanjem nekoga, skrb, zavist (favšija), umikanje od teme pogovora, sproža zehanje, cepetanje z nogo, nenadno zamenjavo teme, jezo, itn. Dobro se je zavedati, da sami razlagamo dejanja drugih s poznavanjem sebe! Ker pa to ni niti približno možno, prihaja do vsiljevanja svojega poznavanja, ki pa je sedaj naenkrat pravilno za ves svet. Tako dokazujemo, prepričujemo, vsiljujemo lastno resnico drugim, saj mislimo, da je za vse isto doživetje enako. Dejstvo je, da smo tako krivični do drugih in poskušamo cel čas prilagajati svet okoli nas napram našim razlagam. To pa je sizifovo delo in čisti nesmisel. Poskušajte si sedaj predstavljati, da vsak človek prilagaja vse okoli sebe, sebi. Ali z drugimi besedami povedano, da poskuša prilagajati cel svet sebi. Takšni ljudje so nesrečni in nezadovoljni. Izkurijo se z dokazovanjem sebe drugim, posegajo po materialnih dobrinah, strmijo k visokim izobrazbam, pozabijo nase in na svoje bližnje ter pozabijo živeti. Ni jim prav kar si kdorkoli drug bližnji želi, saj sami “vedo kaj je najboljše zanj”, ne dopuščajo sprememb. Če pa so ljudje nezadovoljni – prepričani v svoj prav, vztrajajo pri svojem ali niso sposobni poslušati, sprejeti in dojeti mnenja drugih, lahko zbolijo za kroničnimi boleznimi. Upam da se tukaj zavedate, kaj pomeni beseda kroničen. Da pa si boste lažje predstavljali, kako ljudje razmišljamo, navajam en zelo dober primer:

načina svojega razmišljanja seveda ne moremo spremeniti, lahko pa krepko spremenimo svoje razmišljanje in v tem je zelo pomembna razlika. nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Čeprav na zunaj, znamo vsi govoriti, znamo se vsi zelo pametno pogovarjati, nas v družbi vendar ločuje samo to, kar smo s svojim razmišljanjem dosegli. Besede imajo pomen in to opazi naša podzavest, a jih dandanes izgovarjamo kot pes teče. Kot da nimajo nobenega pomena. Družba ni naravnana pravično, že od zgodnjega šolanja naprej. Tako je naše prepričanje pogojeno z “vrednotami” družbe; kar lahko nekdo pokaže s svojimi sposobnostmi. Naša pričakovanja do drugih so takšna, da v svoje življenje ne spustimo človeka, ki je pod temi pričakovanji. Začeli smo tekmovati med sabo, postavljamo ograje med hišami, se zapiramo v njih in poskušamo razložiti dogajanja pri sosedih z lastnim znanjem. Z njimi pa se potem pogovarjamo, kot da jim želimo ugajati in kar ne moremo, vpriču njih uporabiti iste besede kot doma za štirimi stenami. Tako širimo laži, negodovanje in lastne zmote o drugih pri sebi v svoji hiši. Postajamo paranoični, ker temu res verjamemo, si to dopovedujemo vsak dan in tako utrjujemo naše laži, ne vemo pa, da bi se vse te laži enostavno razblinile, če bi le prisluhnili drugim, in svojemu srcu. Razlagamo druge s poznavanjem tega, kar imamo v svoji glavi, in ne dopuščamo odstopanja, ne vemo pa, da je morda ravno ta drug nekdo, ki nas lahko osreči, nam nariše nasmeh na obraz, prinese dobro voljo in morebiti celo ozdravi ali spremeni način življenja. Pričakujemo od drugih, da se bodo vedli v skladu z nami, saj je naše obnašanje “edino pravilno”, ne vemo pa, da drugi prenašajo s sabo svojo resnico in svoje prepričanje; drugačno od našega, saj vendar niso hodili po naših stopinjah. Obsojamo druge, in predsodki nam ponujajo varno zavetje, ne vemo pa da so ravno tisti ljudje, ki jih ponavadi manj cenimo, tisti, ki bi jim morali prisluhniti.

In za vse tiste, ki ste se morda našli v predzadnjem odstavku, želite izboljšati svoje življenje ali pa samo iščete odgovor, zakaj je toliko žalosti in nesreče v vašem življenju, tukaj še odgovor. Stvar je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Želje lastnega sveta, trditve lastnega sveta, svoje lastno poznavanje vam ni potrebno ovreči. Lažje je dodati eno stvar v svoje doživljanje. In to, je sprejemanje. Sprejemanje je dopuščanje drugim, da lahko razmišljajo kot želijo, delajo kar želijo, saj so vendar vsi ljudje okoli vas, ljudje, tako kot vi. In če iščete odgovor na vsakodnevna kreganja, je to najboljše dejanje, ki se ga lahko priučite, neglede na to kolikor ste stari. Sprejemanje pomeni, da razumete, da so drugi okoli vas samostojni ljudje, znajo razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Prisluhnete drugim in jih spoštujete. Z njimi se ni potrebno strinjati v vsaki stvari, a kljub temu je potrebno njihovo mnenje spoštovati. Razumete, da če ste v skrbeh za druge, je to vaš lasten občutek, če ne zmorete drugim dopustiti lastne odgovornosti, je tudi vi niste nikoli razvili. Sprejemajoči človek ve da so lastna občutja, samo njegova lastna stvar in jih ne more spremeniti tako, da ukazuje drugim. To je v bistvu razlika med odraslimi in neodraslimi ljudmi. Sprejemajoči človek je v sebi miren, saj ve, da so tuja mnenja zares tuja in nam lastnih mnenj ne morejo spodbiti. Zmeraj pove svoje mnenje in zna prisluhniti drugim ter pogledati na onstran lastne trditve. Sprejemanje pomeni tudi, da če drugi, ne naredi tako kot bi mi pričakovali, da nismo zaradi tega užaljeni, vendar vemo, da je to njegova lastna odločitev. Ker pa si takšni ljudje sami postavljajo cilje in izpolnjujejo želje, odkrivajo življenje. Takšni ljudje si dovolijo razmišljati širše, kot od njih pričakujejo drugi in takšni ljudje bodo nekoč uspeli v življenju. Kar pa je še bolj važno, verjetno bodo uspeli tudi zelo hitro. Sprejemanje pomeni, da sočloveku dopuščamo njegovo mnenje in da premislimo ali bi lahko bilo njegovo mnenje celo boljše od našega. Trditev več glav več ve, tukaj še kako dobro drži! Zato se nam ni potrebno opirati na lastno znanje, saj tistega, ki ga lahko dobimo od drugih, enostavno nimamo. Sprejemajoči človek ve da, da je vsak človek celica zase in lahko da s svojim obnašanjem vsakemu človeku vrednost. Nekdo pa ki rangira ljudi, vzpostavlja mnenja o stvareh, hoče vse osebe v svojem življenju idealizirati, pri njemu imajo vse stvari točno določen pomen, bo zelo hitro prišel do nasprotovanj z drugimi. Pravo popolnost lahko odkrije nekdo, ki zna ceniti tako lastna kot druga mnenja. Tak človek je med vsemi najbolj spoštovan in ni se mu potrebno truditi, z dokazovanjem, titulami, materialno vrednostjo in ugajanjem drugim.

Sprejemanje tudi pomeni da se zavedamo da delujemo do drugih drugače, kot dojemamo sebe. Obstaja pa tudi ena zelo dobra povezava med tem kako delujemo do drugih in kako dojemamo sebe. Imenuje se odgovornost. V kolikor nam ljudje očitajo da smo nekaj naredili, mi pa se tega branimo (ponavadi če je “slabo” ali v nasprotju z našim razmišljanjem), je vredno premisliti o tem s tehtnim premislekom. Ponavadi se na koncu izkaže resnica, ki govori v prid drugih. Vendar ko pa je tako težko sprejeti to resnico …  Odgovor ni nič druga kot to, da želimo zopet obdržati svoj prav in trditi, da smo zmeraj delovali “dobro”. Sicer pa ljudje, ki se pogosto kregajo, mislijo da so izvor težav tisti drugi. Kar seveda ne drži. Izvor težav je v vsakem posamezniku posebej. In dokler ne postanemo sprejemajoči človek, je lahko na videz vse vredu, vendar pa se nabira napetost in v nas vre. Tako nekoč poči in kreganje je spet na planu. V takšnem stresnem življenju pa si nihče ne želi živeti. Že zaradi tega, ker je to delno, ali pa v celoti, odgovor na naše zdravje.

Spet sem se zbudil z mislimi v glavi, ki največkrat kujejo našo prihodnost. Ali bolje rečeno kujejo prihodnost današnje mladine. To niso na prvem mestu samo družba, alkohol, želje in interesi nekega otroka, katerega starši vidijo, da se spreminja in imajo te stvari nanj vpliv, temveč predvsem vzgoja. Nekega jutra sem na televiziji gledal oddajo Dobro jutro, kjer so gostili psihologinjo in nekega pevca. Vprašanja so se gibala okoli otrok in kako otroka pravilno in varno vzgojiti. Po pravici povedano je zgledalo vse skupaj kot nizanje pravila na pravilo oziroma, kako otroka prepričat, da ne bo delal nekaj, kar ni zaželjeno od staršev. Objektivnemu gledalcu pa je precej hitro postalo jasno, da so odgovori samo vrtenje v krogu. Medtem, ko sta psihologinja in ta pevec nizala rešitve, kako otroka naučiti nasprotnega na nečem, kar sta ga že naučila (vendar podzavestno pomensko), me je primlo, da bi pograbil telefon in sam klical v oddajo. Pogovor je zgledal kot reševanje težav, katere starši pri otrocih najraje ne bi videli. Prava težava, pa se skriva v vzgoji – pred nastalim problemom. Otroci se sami ne rodijo z nikakršnim znanjem ali navadami. Vse povzamejo in se naučijo od staršev. Starši bi se tega morali zavedati in če je bilo eno od vprašanj, kako otroka prepričat da si ne bo želel novih in novih stvari v trgovini, bi za to bila rešitev ta, da starši ne dajemo poudarka na pomenski vrednosti teh stvari preden sploh otrok razvije pomen.

V vzgoji je ključnega pomena preventiva. Kakorkoli otrok odreagira, se je mogel nekje naučiti. In ta nekje so največkrat starši. Zapletenih mehanizmov razmišljanja druge osebe seveda ni mogoče razumeti. Dovolj je če razumemo samo pravilno vzgojo. Medtem ko starši enostavno uporabljajo besede kot, “ne je”, “dere se ko ne dobi tega”, “izsiljuje”, “je trmast ali sedaj ima obdobje prve trme”, “je nemogoč”, “hoče stvari, ki jih imata brat ali sestra ali drugi v šoli”, “se ne more zbrati”, “se ne more skoncentrirati na eno dejanje”, “nagaja drugim”, “je neposlušen”, “noče ubogati”, “zavrača hrano”, “je prevečkrat bolan”, “ne uči se dobro ali noče v šolo”, “pije alkohol”, “kadi”, “je zasvojen”, “jezika nazaj”, bi bilo vredno se vprašati, od kje izvirajo te težave in če morda sami niso krivi za njih. Odgovor je pritrdilen, saj se otroci učijo pomensko, takrat ko so veseli in odprti za poslušanje.

Mislim da vsak odrasel človek ve, da je razlika, med kaznijo (sankcijo, pravilom, disciplino, redom), ki naj bi popravila določeno otrokovo vedenje, in odpravljanjem vira težave. Komur od staršev je ta poved nesmiselna ali nova, verjetno spadate pod spodnjo skupino slabih staršev. Otrok se rodi nebogeljen in brez vsakršnega znanja. Vsak starš pa si želi, da bi njihov otrok bil kar se da uspešen in bi imel lepo življenje. Vendar pogosto prihaja do tega, da dandanes v modernem svetu, kjer je ogromno materializma in so starši preveč usmerjeni na ciljanje le tega, da otroku vsiljuje nepravilno obliko vzgoje. Tako lahko ločimo po enostavnem pravilu sprejemljivosti in nesprejemljivosti, dve skupini staršev. Tisti dobri starši in tisti slabi starši. Preden pa se boste vsi uvrstili med dobre starše, naj opišem pogoje, ki ločujejo ti dve besedi. Sprejemanje ali nesprejemanje je stvar vsakega človeka. Vsakega posameznika. To pomeni da lahko imamo enega starša, ki se sprejema in drugega, ki se ne, lahko se oba sprejemata, lahko pa sta oba nesprejemljiva. Kot že sama beseda pomeni sprejemanje – dobro in nesprejemanje – slabo.

Sprejemanje pomeni, da je človek zadovoljen s svojim življenjem. Razume da se stvari odvijajo okoli njega kot se. To imenujemo sprejemanje svojega sveta. Sprejemanje pomeni, da nismo razočarani, če se katera od naših želj ne uresniči, saj nimamo pričakovanj. To je naložba v življenje, saj bomo zmeraj znali oditi z nasmeškom in vsaka želja, ki se nam bo izpolnila bo samo dodatek kančka sreče v našem življenju. Sprejemanje hiše, pomeni, da smo zadovoljni s svojim telesom, da se zavedamo da smo bili ustvarjeni takšni kot smo, tam kjer smo, in tista oseba, ki smo. Da si ne želimo zamenjati življenja z nekom drugim – bolj uspešnejšim, saj imamo življenje v svojih rokah. Da ne ustvarjamo idealov v življenju, se primerjamo z družbo in smo zaradi družbe tudi nesrečni. Kdor sprejema sebe, razume, da so vsi ostali ustvarjeni enako in ve, da noben človek ni vreden več od drugega. Sprejemanje je vse, s čimer ugajamo sebi in ne drugim, zaradi družbenega ali kakršnegakoli statusa, ne zaradi slabega občutka (vesti) in ne zaradi tega, da bi pri drugih izpadli nekaj več. Kdor se sprejema lahko naredi karkoli, kar je lastna želja, in ne bo dobil slabega občutka, če ga bodo drugi obsojali, saj ve, da je to le njihov lastni pogled v njihovem svetu. Sprejemajoči človek, sprejme druge ljudi takšne kot so, ne poskuša si razlagati njihovih dejanj s poznavanjem lastnega sveta, saj ve, da se vsak človek od drugega loči po načinu razmišljanja. Sprejemajoči človek je samozavesten in se ne obremenjuje s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Lahko sprejme mnenje drugega in poda konstruktivne argumente, ni nujno da se strinjam z vsem, kar povejo drugi, vendar razume, da je smiselno za njih tako kot povejo drugi. Je sposoben doživeti pravo srečo in kar je najpomembnejše pravo ljubezen! Sprejemanje je privoščljivost, da se drugim izpolnijo njihove želje, brez zavisti, je ljubeznivost do živali in popolno zavedanje in odgovornost nad dejanji, ki smo jih naredili.

Nesprejemanje pomeni, da hočemo ugajati drugim. Je ključna težava današnjega sveta! Nesprejemajoči človek, hoče ugajati celemu svetu. To pa zato, ker misli, da je družben status edino pravo pravilo. Takšen človek je največkrat bolan, izkuri se pri dokazovanju pred drugimi, doživlja stres in zavrača lastne prave želje, izpolnjuje pa tiste, ki bi ga naredile velikega pred drugimi. Ne sprejema svoje hiše in ali svojega sveta. Ne ugaja sebi, zato počasi ugaša njegova volja do življenja. In ker vse več njegovih želja sedaj izvira iz materialnega sveta, saj lahko občuti le to vrsto zadovoljstva, je omejen na denar in na iskanje novih virov prihodka le tega. Ne ve da je sreča v njem samem, in si jo želi kupiti z denarjem, ki ga ima ali z visoko izobrazbo, in misli, da je pot k sreči “družina”, lepa hiša, dober avto, vljudno vedenje in ugajanje drugim, darila, nenehni nakupi nove opreme, pospravljeni in počiščeni prostori, v glavnem z vsem s čimer se lahko dokaže. Ne zaveda se, da pa so to samo sredstva. Sredstva s katerimi kaže, da je on nekaj vreden. Sredstva, ki kažejo na njegov karakter in lastnosti nesprejemajočega. Tako lahko te želje enostavno postavimo v okvir negativnih človekovih karakternih lastnosti. Tekmovalnost z drugimi, strah da bo izpadel ali imel manj kot drugi in pohlep. Nesprejemajoč človek se trudi, da ugaja kjerkoli in s čimerkoli. Želi biti prepoznaven in pokazati svetu, da se lahko tudi on vklopi v družbo. Zapade lahko v zasvojenost. Ne more sprejeti sveta okoli sebe in kar se v tem svetu dogaja. Krivi so zmeraj drugi in ker je on samo en posameznik meni, da nima moči nič spremeniti. Ima pogled usmerjen izven sebe, in ne vidi, da je bistvo v njem samem. Motijo ga zunanji vplivi, kot so zvok, temperatura, dejanja drugih. Ni sposoben pogledati na drugo stran svojega mnenja, ni sposoben poslušati drugih, brani se s protiargumenti in hitro prihaja do zaključkov. Predsodki so njegova zaščita, saj kakšna druga smiselna razlaga zanj ne obstaja. Ne more sprejeti svojega telesa, ne ve pa, da ima vse odločitve o sebi v svojih rokah. Misli, da se mu godi krivica, ne ve pa, da je sam odgovoren zanjo. Kupuje oblačila, da bi bil sprejet med druge, krasi se z makeupom in nakitom, skoraj ni je stvari, ki je nebi počel zaradi drugih. Pije alkohol, ne zato, ker bi bil to njemu užitek ali ker bi bila to lastna želja, temveč zato, da se odklopi od svojega sveta, ki ga ne more sprejeti, in da se lahko vključi v družbo, s katero se veseli. Cigareti mu predstavljajo en del svojega sveta, ki ga ne more sprejeti in z njimi je bolj popoln. Drži se družbenih tem in le redko pove, kaj iz svoje glave. Je človek, ki ni sposoben delovati v dobro bližnjih, ker se tega ne zaveda in noče ovreči svojih navad, saj so ga tako naučili starši. Tisto, kar je drugače, kot mislijo njegovi starši in on sam, tisto je napačno in nesprejemljivo zanj. Življenje misli da teče po železniškem tiru, naravnost in po določenih pravilih in samo tako, kot bo rekel on. Ponavadi nesprejemajoči ljudje razmišljajo zelo ozko in zavračajo vse novosti, ki bi izpodrinile njihovo veljavo. Bojijo se ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in jih zavrnejo še preden premislijo, kaj bi lahko dobrega doprinesli zanje. Presoja druge ljudi po lastnem razmišljanju in trdi da je njegova sreča to kar je dosegel, v bistvu pa je to le bežna sreča, saj sam čuti, da mu pa nekaj v njem vendarle manjka. Nesprejemajoči ljudje so izredno konfliktni ljudje.

Naj poudarim, da če ste se našli samo v eni izmed teh lastnosti, ste verjetno nesprejemajoči človek, hkrati pa lahko počnete tudi katerekoli druge stvari, ki so naštete, podzavestno, pa se jih sploh ne zavedate. Tako otežujete življenje drugim okoli vas.

Slabi starši so tisti starši ki otroka preveč varujejo pred svetom. Ki ne zmorejo zaupati v življenje in mislijo da je otrokovo življenje in zdravje v njihovih rokah. Ponavadi otroku nudijo vse in se čudijo, kako je potem vse narobe, in zakaj jim otroci ne vračajo dobrote. Odgovor je, da nimajo dovoljšnega znanja za vzgojo. Menijo da so krivi hormoni, da so otroci muhasti, trmasti, poredni, izsiljujejo, želijo si vedno več in več, ne vedo pa, da so jih ravno oni z napačno vzgojo tako vzgojili. Držijo se svojega razmišljanja in ker imajo otroke, mislijo, da si lastijo tudi njihove pravice. Ne sprejmejo mnenja drugih, ki jim želijo pomagati pri otrocih, ker menijo, da imajo oni izkušnje in otroke. Dejstvo pa je da je znanje o vzgoji, dandanes v svetu laži in besed ki nič več ne pomenijo, zelo pomembno. Starši, ki se ne učijo na življenjskih napakah, zavračajo šolo življenja, so nesprejemajoči starši. In nesprejemajoči starši pomenijo omejitve na otrokovi poti v življenju. Preslikajo svoj svet v otroka, ko pa otrok začne razmišljati s svojo glavo, ne dopuščajo sprememb. Želijo da se razvija tako kot oni želijo in pozabljajo da je to človek, popolnoma samostojen za sprejemanje odločitev in po petnajstem letu tudi odgovornosti (če so ga le te tudi naučili). Odločitve nesprejemajočih staršev, da bodo imeli otroke, so ponavadi izzvane iz strahu, ker bi edini izpadli sami, pred vrstniki, iz tega, ker želijo ugajati drugim ali pa iz osebne koristi, da bodo otroci lahko uspešni, ker njim ni uspelo. Naj povem, da govorim o podzavestnih dejavnikih, in pravih razlogov, ni mogoče takoj odkriti. Vendar se ti najpogosteje najdejo pri nesprejemajočih starših in naj opozorim vse, da kljub temu, da bo nek starš pred vami zagotovil, da je otrok nastal iz ljubezni, vas spomnim, da je to samo zavestno dejanje. Prava ljubezen je izginila oziroma je je izredno malo. Starši, ki prepogosto vsiljuje svoje izkušnje otrokom, niso nič manj slabi. In če ste se na tem mestu zasmejali, berite dalje, saj vam bo verjetno ta nasmešek izginil. Ker otroka vse prepogosto ščitijo pred nevarnostmi, dvigujejo iz stopnice na stopnico, mislijo da mu dajejo in nudijo vse, da bo po njihovo lahko srečen in imel visoko samozavest, da se bo lahko uveljavil v družbi in nekoč bil vidna zvezda na nebu. Žal pa tak dan nikoli ne nastopi. Če bodo starši dvigovala otroka iz stopnice na stopnico, otrok ne bo imel potrebe da bo nekega dne sam stopil na naslednjo stopnico. Tako bo obstal, kjer je, in pričakoval da ga bo nevidna roka zopet dvignila. Ker dobivajo vse, ne občutijo potrebe, da bi sami zase kaj dosegli in ni jim potrebno ustvariti lastne samozavesti, saj so starši tisti, ki jim jo nadomeščajo. In razlika je med tem, kar počnejo starši danes. Medtem ko slabi starši otroka osrečujejo, dobri starši otroka naučijo, kako bo srečen, kako se bo znal pobrati in bo v svojem življenju zmeraj znal najti pot do sreče. Ko bo tak otrok nekega dne stopil brez samozavesti in odgovornosti iz hiše, se mu bo njegov svet v trenutku zrušil. Prevzele ga bodo visoka pričakovanja šol, zmeden bo taval na svoji poti in če ga bodo starši še usmerjali naprej, bo postal nesrečen. Nezadovoljen, ker ne zmore razmišljati s svojo glavo in slediti svojim željam, bo iskal smisel v svojem življenju, imel bo neuspešne zveze, slabe ocene, zapadel v odvisnost, droge, alkohol in njegovo življenje bo mučno. Ko se starši odločijo za otroke, nihče ne pomisli, da so se odločili za človeka, ne zato, ker je lepo imet malega otroka, ampak zato, ker ta otrok odraste v človeka. In če taki starši ne morejo sprejeti otroka, otrokovih dejanj in odločitev, jim onemogočajo njihove talente v življenju. Takšni starši si otroka lastijo, kot si lastijo avto, ali hišo. In tak otrok, jim ne bo mogel vračati ljubezni. Starši, ki mislijo da lahko s skupnimi pikniki, potovanji in prisilami nadomestijo vrednote, naj vedo, da to ne gre! Vse kar delajo, je samo neko golo pravilo, zadoščenja, sreče in zadovoljstva pa ne bodo nikoli občutili. Slabi starši bi se morali zavedati tudi tega, da so oni tisti, ki so želeli otroke in ne obratno. Kar pomeni da otroci njim niso dolžni ničesar. Marsikje pa slišim, “dokler boš pod našo streho” … Takim staršem bi v razmislek dal to: ko bodo oni starejši in nesposobni sami skrbeti zase, naj pomislijo, koga bodo s takimi dejanji obdržali.

Dobri starši so tisti starši, ki pustijo otroku svobodno razmišljanje. Ker so sami sprejemljivi, razumejo, da je to samostojen človek. Pravično naučijo otroka, do koder seže njegova meja, saj živi v skupnosti drugih ljudi. Dobri starši se zavedajo, da otrok dokler ne razvije lastnega razmišljanja – v puberteti, nima svoje lastne odgovornosti. Naučijo ga sprejemati sebe in sprejemati sočloveka. Pokažejo mu kaj pomeni odgovornost in ne ustrežejo vsaki njegovi muhi. Če se otrok odloči za določene stvari in bi jih kasneje želel zamenjati ali spremeniti, je dobro, da se mu razloži, da je odgovoren za svoje besede. Tako se otrok nauči pomenske vrednosti neke besede, v tem primeru odgovornosti. Dobri starši razumejo, da otrok lahko samo sam razvije dobre lastnosti. Tako vedo, da ljubezen, sreča in rad imeti, ni mogoče priučiti, temveč se otrok tega nauči od staršev. Največkrat od njihovega obnašanja. Tukaj pa igra zelo veliko vlogo sprejemanje. Če se nekateri sprašujete, kaj pomeni učiti, to pomeni razkrivati slabe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake. Pomeni tudi, da se otrok mora učiti na napakah in na slabih izkušnjah, saj če mu preprečite to, je isto kot če mu preprečite hoditi v šolo. Dobri starši vedo, da lahko ima človek vse pa ne more biti samozavesten, po drugi strani pa ne potrebuje prav ničesar, in je še kako samozavesten. To dejstvo lahko največkrat preverite pri nekaterih debelih ljudeh v vašem življenju v katerih kipi od zadovoljstva. Dobri starši pustijo otroku razmišljati s svojo glavo in jim ne vsiljujejo da je najboljše če razmišljajo tako kot starši. Takšni otroci pa lahko sprejmejo svoj svet in vse kar se dogaja okoli njih. Starši bodo občutili njihovo ljubezen in največkrat se bodo lahko zanesli na njih. Dobri starši naučijo otroka da so ljubljeni tudi če niso popolni, če ne dobijo vsega, kar si želijo, da niso nič slabši tudi če jih ne hvalijo in da so vredni sreče, tudi če se jim trenutno izmuzne iz rok. Tako srečni spoznajo da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Zato bodo takšni otroci znali najti zadovoljstvo s tem, da bodo cenili druga mnenja, tako tista, ki jim niso všeč, kot tista, ki so jim. Sprejemajoči otrok, bo zmeraj ugajal sebi, ne bo poskušal popraviti svoje slike na družbeno raven, in bo znal predati tak svet kot ga ima. Dobri starši se zavedajo, da je otrok preslikal njihov lastni svet. To vse traja do pubertete, ko pa začne otrok razvijat svoj lastni svet. Slabi starši se tukaj najpogosteje ustrašijo, da to pomeni zavračanje njihovega sveta in začnejo otroka vleči vse bolj v svoj lastni svet. Dobri starši pa pustijo otroku razvijat svoj lastni svet. Le sebični lahko otroku odreka šolo življenja. Kdor uči, da največ, kdor samo daje da najmanj.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

v vsaki situaciji v kateri se človek znajde, se je najprej sam spravil vanjo. do tega so vodila njegova dejanja. če kasneje ob sprejemanju in rušenju kulis (samorasti) spozna, da mu takšno življenje ne ugaja, obstaja izhod. tukaj ne gre za nič druga kot za naša “očala” s katerimi gledamo na svet in na druge. tako večina ljudi ne verjame, da vsak človek pozna le svojo resnico. zdi se nam da živimo v skupnem svetu, vendar je to samo iluzija. največkrat povzemamo idealizirane pojme iz tega skupnega sveta, in slepo verjamemo da je to prav, kar sprejema večina. a naš pogled je samo naša resnica. zato se počutimo dobro, ko so naša mnenja blizu mnenj drugih, ne povemo pa tistega, kar bi preveč odstopalo od družbenega mnenja. ne zavedamo se, da zmeraj ko se nam drugi zdijo čudni, opisujemo samo medkarakterno razliko našega razmišljanja od razmišljanj teh drugih. ker si ne znamo razložiti kako je ta drugi prišel do takšnih dejanj, nam je najlažje nekoga takega obsoditi po tistem kar vemo sami. ne živimo njihov svet in ne vemo kako so prišli do takšnih zaključkov zato sodimo, da bi imel naš obstoj v tem svetu smisel. a vsega ne moremo vedet in vsega nihče ne ve, zato je dovolj da sprejemamo drugačnost. sprejemanje zelo pripomore k pogledu “brez očal” oz. je že dovolj, da se sami pustimo prepričati in si dovoliti obstoj tistega drugega sveta in mnenja. sprejemanje pomeni tudi sposobnost slišati drugačno mnenje, brez zavračanja.

T.B.