miks

Trenutno brskate po arhivu kategorije miks.

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

Je verjetno tista beseda, ki si jo ljudje najpogosteje prilagajajo za izpolnitev lastnih prepričanj in pričakovanj ter da bi se posledično s tem bolje počutili. Zagotovo pa se bo sedaj marsikdo vprašal, kaj spoštovanje pravzaprav je.

Od tega da se moramo vesti lepo na obisku, prijazno do starejših, pozdravljati na ulici do tega da se ne smejimo na glas na pokopališču, ne vzbujamo pozornosti v cerkvi, ne skačemo v pogovor in še bi lahko naštevali. To so samo primeri, ki izvirajo iz našega slabega občutka, ki ga sproži podzavest in zato tudi ukrepamo.

A največja nevarnost je ravno prilagajanje te besede po lastnih prepričanjih. Marsikje zasledim “spoštovanje”, ki izhaja iz pričakovanja; red, disciplina ali spoštljiv odnos.

Kaj pa spoštovanje pravzaprav je? Če izhajam iz resnice in kateri pomen že od zdavnaj omenja spoštovanje, je to ta verz: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V kolikor se ta verz razume dobesedno, zgleda v dandanašnjem času spoštovanje nekako takole:
Nezadovoljni ljudje, bodo kjerkoli in kadarkoli, ko se bodo počutili, da drugi niso spoštljivi do njih, ali ne delujejo v skladu kot bi pričakovali od njih, uporabili svoj neracionalen razlog, ki bo izhajal iz pretirane tekmovalnosti ali zavisti. Takšni ljudje lahko zahtevajo v tistem trenutku kakršnokoli spremembo, da se bodo sami počutili bolje. Lahko gre za obnašanje, za napačno uporabo pribora, glasno smejanje, kazanje s prstom, odklonsko ali premalo oblačenje, neprimerna ureditev telesa, … Situacij je skoraj neskončno, odvisno je seveda od osebe, ki zahteva spoštovanje. Ker pa živimo v času laži in ker je v današnjem svetu 97% nezadovoljnih ljudi, služi spoštovanje za izpolnitev osebnih pričakovanj za boljše počutje. Razlog je neracionalen, podzavesten, saj oseba, nikakor ne bo mogla razložiti racionalno, zakaj zahteva od nekoga to “spoštovanje”. Razlog bo seveda naprimer “ker pač tako mora biti”, in “ker tako jaz hočem” ali v najhujših primerih nesprejemanja “ker sem tako jaz rekel”. Zato starši, ki so sami nezadovoljni oz. nesprejemljivi, lahko razumejo ta stavek tako, da mora otrok ne glede na kakršnekoli muhe staršev, le te spoštovati v vsakem primeru “ker pač ta verz tako pravi”. Ker pa so vsi starši samo ljudje in če v družini potekajo prepiri med njima, to le dokazuje, da nista starša nikoli odrasla (o odraslosti enkrat drugič). Zato največkrat otroci takšnih staršev trpijo pod ukazi in nadzori ter zahtevami do spoštovanja svojih staršev. Izključeni pa niso niti ljudje, ki so za take starše manj vredni. Razlogi, ki se ponavadi pojavljajo ob tem so, da so starši tisti, ki skrbijo za prihodek, tisti ki so otrokom priskrbeli dom, hrano, oblačila ipd. Če se tukaj zaustavimo opazimo, da je dejanje, ko se starši odločijo za otroke in temi dejanji, kontradiktorno. V kolikor prihaja v družini do rangiranja otrok, potem starši rangirajo tudi druge ljudi. Največkrat gre tukaj za izrazito tekmovalnost – podzavestno negativno lastnost, ki ruši ne samo družinske vrednote, temveč tudi medčloveške odnose med prijatelji, sodelavci, bližnjimi sorodniki, strankami, itd. V drugih primerih pa za zavist. Izrazita tekmovalnost in zavist sta lastnosti samo nezadovoljnih ljudi. Če starši navajajo te razloge, lahko razberemo iz tega to, da verjetno ni šlo za pristno željo po otrocih, ko so se za te odločali, temveč je k temu botrovalo verjetno, strah, ker imajo vsi vrstniki otroke ali strah pred nezmožnostjo imetja otrok ali pred tem, da se ne bi mogli vključiti v družbo njihovih letnikov ali pa morda zadovoljitev lastnih staršev. Teh vzrokov je še veliko več, saj je teh napačnih povezav s katerimi se par odloča za otroke malodane neskončno. V nekaterih primerih tudi pride do zavračanja in rangiranja otrok kasneje, ko so otroci že v puberteti. Takrat igra veliko vlogo starševska samozavest.

Otroci se rodijo nebogljeni. To je danes jasno kot beli dan. Ampak vse preveč staršev, dandanes jemlje otroke kot “avtomate”. Oni morajo spoštovati starše, ne glede na to kako so vzgojeni. A tu se največkrat zaplete, saj starš, ki sam ne ve kaj je spoštovanje, kaj šele da bi ga ozavestil in živel, ga tudi ne more predati otroku (temu se reče vzgoja in tako se otroci vzgajajo – skozi pomene). Tako starši, ki sami ne posedujejo spoštovanja, seveda nimajo pravice zahtevati od otrok spoštovanja – a le kako bi to vedeli? Starši tako pričakujejo od otroka spoštovanje, kar pa otrok dojema kot ukazovanje, podrejanje in nadzor. Najboljšimi možnimi lastnostmi za razdor harmoničnega in mirnega družinskega življenja.

Kaj pa je v tem verzu resnica?

Verz sam, kot tudi vsi zapisi, uči pomensko, kako morajo ljudje delovati. Zato gre predvsem pri knjigah kot je Sveto Pismo, za celovito znanje. Kdor bo jemal verz dobesedno lahko naredi otrokom več slabega, kot dobrega, če je starš nezadovoljna oseba. Starši, ki se pa sprejemajo, bodo razumeli, da otrok potrebuje pohvale, kazni, pričakovanja in nagrade. Razumejo da so do otrokove pubertete oni odgovorni za njihova ravnanja, saj otroci sami še ne premorejo odgovornosti. Šele ko začnejo razmišljati s svojo glavo, po puberteti, dajo pomen besedam. Do tu so starši nuja, saj jim omogočajo dostojno življenje, spoznavanje pomenov besed in razvoj odgovornosti ter samozavesti. Spoštovanje pomeni to, da se na prvem mestu naučimo spoštovati sebe. Prisluhniti svojim željam, svojemu srcu. To še ne pomeni, da sedaj ne smemo narediti kaj za druge. To pomeni da lahko naredimo, karkoli želimo za druge, vendar le, če ob tem sami nismo nesrečni. Spoštovanje pomeni tudi, da sprejemamo vse ljudi, takšne kot so. Tukaj največkrat prihaja do navzkrižnih mnenj, ko nezadovoljen človek zahteva ali pričakuje neko določeno spremembo. Temu pravimo “skakanje v svet” in tega nesprejemljivi – nezadovoljen človek ne dojema. To je tudi prvi in edini razlog za vse prepire v družini. Spoštovanje pomeni, da sprejemamo druge v vsem kar počnejo, tudi če nam ni pogodu. Spoštovanje pomeni, da ne ukazujemo ali izvajamo nadzor nad drugimi, ter s tem kažemo, da smo avtoriteta in nekaj več od drugih. Starši si spoštovanje morajo na koncu tako prislužiti od lastnih otrok, saj je to le njihova potrditev, da sami spoštujejo druge ljudi.

Včasih pomislim na odnose med ljudmi. Po pravici povedano na to mislim ves čas, odkar sem izvedel za smisel življenja. Razmišljam o odnosih in pridem do tega, da je lahko nekdo vpriču tebe popolnoma drugačen, kot pa slišiš od drugih, kaj ta človek pove o tebi. Razlogov je seveda veliko zakaj se to dogaja, ampak eden je skupen vsem. Nesprejemanje.

Da pa ne bom govoril samo o nadpomenki o kateri si lahko preberete tukaj, bom nanizal nekaj primerov. Kot je sam gospod Zdenko Domančič rekel, da se v vsakem izmed nas skriva “beštija i dobro”, lahko to isto stvar naslikamo na obraz kogarkoli. Samo od nas samih je odvisno, katero stran bomo pokazali. Vendar je tukaj omembe vredno to, da, neglede, kdo je v tem trenutku pred nami, vam bo ta pokazal samo svojo masko. Zakaj je to tako? V tem svetu, ki nas je naučil da ugajamo drugim, da smo kar se da vljudni, prijazni, izpolnjujemo pričakovanja drugih, smo ustrežljivi in pripravljeni takoj pomagat, moramo delovati po bontonu ali tako kot se za trenutno družbo spodobi, bo vsakdo tako deloval pred drugim iz obzirnosti, ki ni prava obzirnost in iz prijaznosti, ki pa ni prava prijaznost. Pred vami se bo znašel nekdo, ki bo govoril eno, kmalu ko pa vas ne bo več zraven, pa se bodo njegove besede spremenile. Ravno iz razloga, ker tega človeka ni pred vami, v sebi ne čutite potrebe po prilagajanju besed, ne čutite niti obzirnosti, četudi ni prava, niti spoštovanja, četudi je zaigrano in ne potrebuje kritja v obliki mask.

Naj razložim, zakaj se to dogaja. Človek ima v sebi zavest in podzavest. Pravzaprav se zavedamo samo zavesti, to je našega razuma Racia, podzavesti, naših dveh nezavednih razumov Instinkta in Emocia, pa ne. Vsi trije razumi so avtonomni in razmišljajo vsak zase. To pomeni da si nasprotujejo. Razmišljajo v obliki vrednot in pri ljudeh se pojavljajo v 12+1 različnih kombinacijah. Tako je možno vsakega človeka uvrstit v eno izmed teh kombinacij, sedaj imenovanih značaj. Trinajst kombinacij je sestavljenih tako, da je lahko eden od razumov najbolj razvit in dva v podrejenem položaju, lahko sta dva enakomerno razvita in tretji v podrejenem položaju, lahko pa so vsi trije razumi različno razviti v kombinaciji najmočnejši, malo manj močen in najšibkejši. Odvisno od moči razvitosti razuma, človek potem razmišlja v večini s tem razumom. Vsi ljudje imajo še vedno vse razume in prav ste ugotovili, nekdo ki razmišlja z Raciem, se verjetno ne bo strinjal s tistim, ki razmišlja z Instinktom ali Emocijem. Delno vsi ljudje uporabljamo vse razume, ampak po večini se pri ljudeh z najbolj razvitim razumom, kaže le ta.

Ljudje se zavedamo tako samo Racia, svojega zavednega razuma, to še pa ne pomeni, da vsi razmišljamo z njim. Racio namreč prevaja slike, s katerimi razmišlja Emocio in strahove, skrbi in občutke s katerimi razmišlja Instinkt. Tako navidezno vsi ljudje izgledamo podobno in za naše medkarakterne razlike uporabljamo besede kot so, hudobn, nevarn, stiskač, brezbrižen, brezvesten. Zavedati pa se je potrebno, da je človek nasproti vas lahko samo drugačen karakter in ga s svojim poznavanjem lastnega razmišljanje, ne morete razložiti.

Tako si v situaciji, ko se nekdo znajde pred nami, katerega ne maramo, nadanemo masko, ter se lažno nasmejemo, ugajamo, medtem ko ga sploh ne bi radi videli pod našo streho. V drugem primeru, ko tega istega človeka ni pred nami, pa lahko povemo lastne občutke, sklepanja, domneve, trditve, pričakovanja oz. vse razlage, ki nam jih naša lastna glava (karakter) naniza. Prva laž v vrsti laži je že to, da si poskušamo razlagati nekoga drugega, za katerega niti ne vemo kako razmišlja po svojih doživljanjih v življenju. Druga laž pa to, da večina ljudi niti ne ve, da nekdo drug, tudi če je še tako samozavesten, brezbrižen, važen, egoističen, brezvesten, nesposoben, ne razmišlja tako kot mi, in smo ga s temi besedami samo označili po svojem lastnem znanju, o njegovem razmišljanju pa nimamo pojma. Zato je tako tažko v družbi najti mir, sožitje in harmonijo, saj se ljudje ne zavedajo, da živijo vsak po predstavah lastne glave. In če ne zmorete sprejeti tega dejstva, potem verjetno ne zmorete sprejeti niti partnerja ob vas.

Tako v resnici, ko se pred nami pojavi človek, reagiramo drugače, saj razmišljamo z zavestjo – Racijem, medtem ko si damo duška, ko tega človeka ni pred nami in lahko povemo, brez skrbi, kaj si mislimo o njem z Emocijem in Instinktom. Seveda tega ne počnejo vsi ljudje, ampak v svetu visokega nesprejemanja in nezadovoljstva, je to stalnica pri večini. Resnica je kajpak preveč boleča, saj se ljudje nismo naučili odgovornosti.

Dejstvo da ljudje danes razmišljamo o posledicah in rešitvah le teh, je tudi lastno nesamozaupanje. Če se bo sedaj kdo vprašal, kaj je zaupanje, naj povem, da je to stvar vsakega posameznika. Zaupanje nima popolnoma nič opraviti z drugim človekom in drug človek vam ne potrebuje dokazovati popolnoma ničesar v zameno za zaupanje. Ker ste vi človek zase, je pomembno da sami razvijete zaupanje. Kot je isto pomembno da razvijete spoštovanje do drugih, privoščljivost namesto neprivoščljivosti, kar odpravlja zavist, tekmovalnost in pohlep. Naj pa povem, da če v lastnem svetu (glavi), nimate razvitih pozitivnih lastnosti, se jih ne trudite slikat drugim s svojo masko Racia (zavesti). Nekdo, ki ima v svojem svetu (glavi), razvito spoštovanje to uporablja podzavestno. Isto, se dogaja s spoštovanjem in nasploh s pozitivnimi navadami. Takšnega človeka drugi prepoznajo kot toplega, prijaznega ali preprostega. Tak človek ne posega v svet k drugim, se zaveda svojih dejanj in odgovornosti. Spoštljivost, prijaznost, obzirnost, so pri njemu samoumevne in zaveda se, da je mnenje tujega človeka, četudi je slabo, samo izvor njegovega sveta. Nekdo, ki v svojih navadah nima dobrih lastnosti, niza masko le teh pred druge in misli o sebi le dobro. Tak človek širi laž in nesprejemanje in za svojimi zidovi ne more občutiti sreče, ne ljubezni. Ljudje, ki se pretirano ukvarjajo s tem, da bi drugega človeka kar se da spremenili ali prilagodili po svojih pričakovanjih, so v življenju izredno nesrečni. Čeprav ne vedo, da so si krivi sami, zmeraj krivijo za razlog druge. Ker ne posedujejo dobrega, ga tudi ne zmorejo dati vpriču drugih, pristno. Ne poslušajo kar jim imajo za povedat drugi in vztrajajo pri tem, kar si sami razlagajo o drugih ter za svojimi zidovi, kjer se jim zdi da so varni, nočejo videti nikogar. Kdor pa postavlja zidove, skozi te ne more priti dobro, ne k njim, ne od njih. To pa je zelo sebično dejanje. Vendar lahko kadarkoli v takem svetu, preklopimo iz beštije na angela. Samo ozreti se moramo navznoter in sprejeti ljudi okoli sebe. Dobri ljudje, širijo dobro in ne nestrpnost, jezo, ali vzbujajo slabo počutje pri drugih. Zavedajo se, da so del skupnega sveta, ki ga sestavlja vsak posameznik s svojim delovanjem.

Ljudje sebe dojemamo s svojim poznavanjem sebe. Ravnotako pa poskušamo dojemati druge, z razlaganjem kar vemo mi sami. Z drugimi besedami povedano, ljudje dojemamo sebe kot celoto, saj dojemamo svoje občutke, lastne šoke, čustva, skratka vse pozitivne in negativne lastnosti. Ne dojemamo pa občutke drugih, čustva, njihova podzavestna dejanja sploh ne opazimo in si jih ne moremo razložit s poznavanjem samo lastnih občutkov. Ko smo pred drugimi je dejstvo to, da se spremeni način delovanja nas samih. To pomeni, da tako kot dojemamo sebe, ne delujemo do drugih. Ponavadi se to zgodi zato, ker smo bili tako vzgojeni ali pa ker nas je vzgojila tako družba; da moramo biti dobri do drugih, da spadamo v družbo, če smo nekaj dosegli in mislimo, da če bomo drugim ugajali, da bomo naredili dober vtis. Takšno prepričanje oz. navade, ki so nič druga kot železna srajca, obstaja v večini ljudi in izhaja iz podzavesti. To odgovori na marsikatero vprašanje, kako lahko drugi o nas sklepajo stvari, ki sploh niso resnične. Širijo laž ali pa nas preprosto obrekujejo. Odgovor je to, da nas skušajo postaviti pri sebi v smiselno vlogo. Vendar ker pa poznajo spet samo lastna doživetja, ki se spreminjajo od človeka do človeka, se tukaj največkrat pojavijo napačne domneve, besede, razlage in na koncu dejanja in laži.

Ljudje sebe dojemamo celostno, kar pomeni da dojemamo svoje občutke, ki jih sprožijo pogovori z drugimi, ki so v nasprotju z našimi navadami ali vrednotami. Ti občutki so ali pozitivni ali negativni. To pomeni, da dojemamo tudi našo podzavest, saj so tam shranjene navade in vrednote. Potrebno se je zavedati, da ljudje ne razmišljamo podobno in ni človeka, ki bi razmišljal popolnoma isto kot nekdo drug. Tako naša podzavest nevede in svetlobno hitro dela primerjave med tem kar pove sogovorec, s tem, kar je naša navada ali vrednota. Ko je nekaj pri sogovorcu v nasprotju z našo vrednoto ali navado, se pri nas ustvari podzavestni slab občutek. To se občuti kot težnja k razvrednotenju sogovorčeve trditve ali pa občutje tekmovalnosti, da smo manj vredni od sogovorca, ljubosumje, strah, nestrinjanje zaradi razlogov, ki jih povezujemo pri sebi z nekom neuspešnim ali s “slabim” obnašanjem nekoga, skrb, zavist (favšija), umikanje od teme pogovora, sproža zehanje, cepetanje z nogo, nenadno zamenjavo teme, jezo, itn. Dobro se je zavedati, da sami razlagamo dejanja drugih s poznavanjem sebe! Ker pa to ni niti približno možno, prihaja do vsiljevanja svojega poznavanja, ki pa je sedaj naenkrat pravilno za ves svet. Tako dokazujemo, prepričujemo, vsiljujemo lastno resnico drugim, saj mislimo, da je za vse isto doživetje enako. Dejstvo je, da smo tako krivični do drugih in poskušamo cel čas prilagajati svet okoli nas napram našim razlagam. To pa je sizifovo delo in čisti nesmisel. Poskušajte si sedaj predstavljati, da vsak človek prilagaja vse okoli sebe, sebi. Ali z drugimi besedami povedano, da poskuša prilagajati cel svet sebi. Takšni ljudje so nesrečni in nezadovoljni. Izkurijo se z dokazovanjem sebe drugim, posegajo po materialnih dobrinah, strmijo k visokim izobrazbam, pozabijo nase in na svoje bližnje ter pozabijo živeti. Ni jim prav kar si kdorkoli drug bližnji želi, saj sami “vedo kaj je najboljše zanj”, ne dopuščajo sprememb. Če pa so ljudje nezadovoljni – prepričani v svoj prav, vztrajajo pri svojem ali niso sposobni poslušati, sprejeti in dojeti mnenja drugih, lahko zbolijo za kroničnimi boleznimi. Upam da se tukaj zavedate, kaj pomeni beseda kroničen. Da pa si boste lažje predstavljali, kako ljudje razmišljamo, navajam en zelo dober primer:

načina svojega razmišljanja seveda ne moremo spremeniti, lahko pa krepko spremenimo svoje razmišljanje in v tem je zelo pomembna razlika. nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Čeprav na zunaj, znamo vsi govoriti, znamo se vsi zelo pametno pogovarjati, nas v družbi vendar ločuje samo to, kar smo s svojim razmišljanjem dosegli. Besede imajo pomen in to opazi naša podzavest, a jih dandanes izgovarjamo kot pes teče. Kot da nimajo nobenega pomena. Družba ni naravnana pravično, že od zgodnjega šolanja naprej. Tako je naše prepričanje pogojeno z “vrednotami” družbe; kar lahko nekdo pokaže s svojimi sposobnostmi. Naša pričakovanja do drugih so takšna, da v svoje življenje ne spustimo človeka, ki je pod temi pričakovanji. Začeli smo tekmovati med sabo, postavljamo ograje med hišami, se zapiramo v njih in poskušamo razložiti dogajanja pri sosedih z lastnim znanjem. Z njimi pa se potem pogovarjamo, kot da jim želimo ugajati in kar ne moremo, vpriču njih uporabiti iste besede kot doma za štirimi stenami. Tako širimo laži, negodovanje in lastne zmote o drugih pri sebi v svoji hiši. Postajamo paranoični, ker temu res verjamemo, si to dopovedujemo vsak dan in tako utrjujemo naše laži, ne vemo pa, da bi se vse te laži enostavno razblinile, če bi le prisluhnili drugim, in svojemu srcu. Razlagamo druge s poznavanjem tega, kar imamo v svoji glavi, in ne dopuščamo odstopanja, ne vemo pa, da je morda ravno ta drug nekdo, ki nas lahko osreči, nam nariše nasmeh na obraz, prinese dobro voljo in morebiti celo ozdravi ali spremeni način življenja. Pričakujemo od drugih, da se bodo vedli v skladu z nami, saj je naše obnašanje “edino pravilno”, ne vemo pa, da drugi prenašajo s sabo svojo resnico in svoje prepričanje; drugačno od našega, saj vendar niso hodili po naših stopinjah. Obsojamo druge, in predsodki nam ponujajo varno zavetje, ne vemo pa da so ravno tisti ljudje, ki jih ponavadi manj cenimo, tisti, ki bi jim morali prisluhniti.

In za vse tiste, ki ste se morda našli v predzadnjem odstavku, želite izboljšati svoje življenje ali pa samo iščete odgovor, zakaj je toliko žalosti in nesreče v vašem življenju, tukaj še odgovor. Stvar je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Želje lastnega sveta, trditve lastnega sveta, svoje lastno poznavanje vam ni potrebno ovreči. Lažje je dodati eno stvar v svoje doživljanje. In to, je sprejemanje. Sprejemanje je dopuščanje drugim, da lahko razmišljajo kot želijo, delajo kar želijo, saj so vendar vsi ljudje okoli vas, ljudje, tako kot vi. In če iščete odgovor na vsakodnevna kreganja, je to najboljše dejanje, ki se ga lahko priučite, neglede na to kolikor ste stari. Sprejemanje pomeni, da razumete, da so drugi okoli vas samostojni ljudje, znajo razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Prisluhnete drugim in jih spoštujete. Z njimi se ni potrebno strinjati v vsaki stvari, a kljub temu je potrebno njihovo mnenje spoštovati. Razumete, da če ste v skrbeh za druge, je to vaš lasten občutek, če ne zmorete drugim dopustiti lastne odgovornosti, je tudi vi niste nikoli razvili. Sprejemajoči človek ve da so lastna občutja, samo njegova lastna stvar in jih ne more spremeniti tako, da ukazuje drugim. To je v bistvu razlika med odraslimi in neodraslimi ljudmi. Sprejemajoči človek je v sebi miren, saj ve, da so tuja mnenja zares tuja in nam lastnih mnenj ne morejo spodbiti. Zmeraj pove svoje mnenje in zna prisluhniti drugim ter pogledati na onstran lastne trditve. Sprejemanje pomeni tudi, da če drugi, ne naredi tako kot bi mi pričakovali, da nismo zaradi tega užaljeni, vendar vemo, da je to njegova lastna odločitev. Ker pa si takšni ljudje sami postavljajo cilje in izpolnjujejo želje, odkrivajo življenje. Takšni ljudje si dovolijo razmišljati širše, kot od njih pričakujejo drugi in takšni ljudje bodo nekoč uspeli v življenju. Kar pa je še bolj važno, verjetno bodo uspeli tudi zelo hitro. Sprejemanje pomeni, da sočloveku dopuščamo njegovo mnenje in da premislimo ali bi lahko bilo njegovo mnenje celo boljše od našega. Trditev več glav več ve, tukaj še kako dobro drži! Zato se nam ni potrebno opirati na lastno znanje, saj tistega, ki ga lahko dobimo od drugih, enostavno nimamo. Sprejemajoči človek ve da, da je vsak človek celica zase in lahko da s svojim obnašanjem vsakemu človeku vrednost. Nekdo pa ki rangira ljudi, vzpostavlja mnenja o stvareh, hoče vse osebe v svojem življenju idealizirati, pri njemu imajo vse stvari točno določen pomen, bo zelo hitro prišel do nasprotovanj z drugimi. Pravo popolnost lahko odkrije nekdo, ki zna ceniti tako lastna kot druga mnenja. Tak človek je med vsemi najbolj spoštovan in ni se mu potrebno truditi, z dokazovanjem, titulami, materialno vrednostjo in ugajanjem drugim.

Sprejemanje tudi pomeni da se zavedamo da delujemo do drugih drugače, kot dojemamo sebe. Obstaja pa tudi ena zelo dobra povezava med tem kako delujemo do drugih in kako dojemamo sebe. Imenuje se odgovornost. V kolikor nam ljudje očitajo da smo nekaj naredili, mi pa se tega branimo (ponavadi če je “slabo” ali v nasprotju z našim razmišljanjem), je vredno premisliti o tem s tehtnim premislekom. Ponavadi se na koncu izkaže resnica, ki govori v prid drugih. Vendar ko pa je tako težko sprejeti to resnico …  Odgovor ni nič druga kot to, da želimo zopet obdržati svoj prav in trditi, da smo zmeraj delovali “dobro”. Sicer pa ljudje, ki se pogosto kregajo, mislijo da so izvor težav tisti drugi. Kar seveda ne drži. Izvor težav je v vsakem posamezniku posebej. In dokler ne postanemo sprejemajoči človek, je lahko na videz vse vredu, vendar pa se nabira napetost in v nas vre. Tako nekoč poči in kreganje je spet na planu. V takšnem stresnem življenju pa si nihče ne želi živeti. Že zaradi tega, ker je to delno, ali pa v celoti, odgovor na naše zdravje.

Spet sem se zbudil z mislimi v glavi, ki največkrat kujejo našo prihodnost. Ali bolje rečeno kujejo prihodnost današnje mladine. To niso na prvem mestu samo družba, alkohol, želje in interesi nekega otroka, katerega starši vidijo, da se spreminja in imajo te stvari nanj vpliv, temveč predvsem vzgoja. Nekega jutra sem na televiziji gledal oddajo Dobro jutro, kjer so gostili psihologinjo in nekega pevca. Vprašanja so se gibala okoli otrok in kako otroka pravilno in varno vzgojiti. Po pravici povedano je zgledalo vse skupaj kot nizanje pravila na pravilo oziroma, kako otroka prepričat, da ne bo delal nekaj, kar ni zaželjeno od staršev. Objektivnemu gledalcu pa je precej hitro postalo jasno, da so odgovori samo vrtenje v krogu. Medtem, ko sta psihologinja in ta pevec nizala rešitve, kako otroka naučiti nasprotnega na nečem, kar sta ga že naučila (vendar podzavestno pomensko), me je primlo, da bi pograbil telefon in sam klical v oddajo. Pogovor je zgledal kot reševanje težav, katere starši pri otrocih najraje ne bi videli. Prava težava, pa se skriva v vzgoji – pred nastalim problemom. Otroci se sami ne rodijo z nikakršnim znanjem ali navadami. Vse povzamejo in se naučijo od staršev. Starši bi se tega morali zavedati in če je bilo eno od vprašanj, kako otroka prepričat da si ne bo želel novih in novih stvari v trgovini, bi za to bila rešitev ta, da starši ne dajemo poudarka na pomenski vrednosti teh stvari preden sploh otrok razvije pomen.

V vzgoji je ključnega pomena preventiva. Kakorkoli otrok odreagira, se je mogel nekje naučiti. In ta nekje so največkrat starši. Zapletenih mehanizmov razmišljanja druge osebe seveda ni mogoče razumeti. Dovolj je če razumemo samo pravilno vzgojo. Medtem ko starši enostavno uporabljajo besede kot, “ne je”, “dere se ko ne dobi tega”, “izsiljuje”, “je trmast ali sedaj ima obdobje prve trme”, “je nemogoč”, “hoče stvari, ki jih imata brat ali sestra ali drugi v šoli”, “se ne more zbrati”, “se ne more skoncentrirati na eno dejanje”, “nagaja drugim”, “je neposlušen”, “noče ubogati”, “zavrača hrano”, “je prevečkrat bolan”, “ne uči se dobro ali noče v šolo”, “pije alkohol”, “kadi”, “je zasvojen”, “jezika nazaj”, bi bilo vredno se vprašati, od kje izvirajo te težave in če morda sami niso krivi za njih. Odgovor je pritrdilen, saj se otroci učijo pomensko, takrat ko so veseli in odprti za poslušanje.

Mislim da vsak odrasel človek ve, da je razlika, med kaznijo (sankcijo, pravilom, disciplino, redom), ki naj bi popravila določeno otrokovo vedenje, in odpravljanjem vira težave. Komur od staršev je ta poved nesmiselna ali nova, verjetno spadate pod spodnjo skupino slabih staršev. Otrok se rodi nebogeljen in brez vsakršnega znanja. Vsak starš pa si želi, da bi njihov otrok bil kar se da uspešen in bi imel lepo življenje. Vendar pogosto prihaja do tega, da dandanes v modernem svetu, kjer je ogromno materializma in so starši preveč usmerjeni na ciljanje le tega, da otroku vsiljuje nepravilno obliko vzgoje. Tako lahko ločimo po enostavnem pravilu sprejemljivosti in nesprejemljivosti, dve skupini staršev. Tisti dobri starši in tisti slabi starši. Preden pa se boste vsi uvrstili med dobre starše, naj opišem pogoje, ki ločujejo ti dve besedi. Sprejemanje ali nesprejemanje je stvar vsakega človeka. Vsakega posameznika. To pomeni da lahko imamo enega starša, ki se sprejema in drugega, ki se ne, lahko se oba sprejemata, lahko pa sta oba nesprejemljiva. Kot že sama beseda pomeni sprejemanje – dobro in nesprejemanje – slabo.

Sprejemanje pomeni, da je človek zadovoljen s svojim življenjem. Razume da se stvari odvijajo okoli njega kot se. To imenujemo sprejemanje svojega sveta. Sprejemanje pomeni, da nismo razočarani, če se katera od naših želj ne uresniči, saj nimamo pričakovanj. To je naložba v življenje, saj bomo zmeraj znali oditi z nasmeškom in vsaka želja, ki se nam bo izpolnila bo samo dodatek kančka sreče v našem življenju. Sprejemanje hiše, pomeni, da smo zadovoljni s svojim telesom, da se zavedamo da smo bili ustvarjeni takšni kot smo, tam kjer smo, in tista oseba, ki smo. Da si ne želimo zamenjati življenja z nekom drugim – bolj uspešnejšim, saj imamo življenje v svojih rokah. Da ne ustvarjamo idealov v življenju, se primerjamo z družbo in smo zaradi družbe tudi nesrečni. Kdor sprejema sebe, razume, da so vsi ostali ustvarjeni enako in ve, da noben človek ni vreden več od drugega. Sprejemanje je vse, s čimer ugajamo sebi in ne drugim, zaradi družbenega ali kakršnegakoli statusa, ne zaradi slabega občutka (vesti) in ne zaradi tega, da bi pri drugih izpadli nekaj več. Kdor se sprejema lahko naredi karkoli, kar je lastna želja, in ne bo dobil slabega občutka, če ga bodo drugi obsojali, saj ve, da je to le njihov lastni pogled v njihovem svetu. Sprejemajoči človek, sprejme druge ljudi takšne kot so, ne poskuša si razlagati njihovih dejanj s poznavanjem lastnega sveta, saj ve, da se vsak človek od drugega loči po načinu razmišljanja. Sprejemajoči človek je samozavesten in se ne obremenjuje s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Lahko sprejme mnenje drugega in poda konstruktivne argumente, ni nujno da se strinjam z vsem, kar povejo drugi, vendar razume, da je smiselno za njih tako kot povejo drugi. Je sposoben doživeti pravo srečo in kar je najpomembnejše pravo ljubezen! Sprejemanje je privoščljivost, da se drugim izpolnijo njihove želje, brez zavisti, je ljubeznivost do živali in popolno zavedanje in odgovornost nad dejanji, ki smo jih naredili.

Nesprejemanje pomeni, da hočemo ugajati drugim. Je ključna težava današnjega sveta! Nesprejemajoči človek, hoče ugajati celemu svetu. To pa zato, ker misli, da je družben status edino pravo pravilo. Takšen človek je največkrat bolan, izkuri se pri dokazovanju pred drugimi, doživlja stres in zavrača lastne prave želje, izpolnjuje pa tiste, ki bi ga naredile velikega pred drugimi. Ne sprejema svoje hiše in ali svojega sveta. Ne ugaja sebi, zato počasi ugaša njegova volja do življenja. In ker vse več njegovih želja sedaj izvira iz materialnega sveta, saj lahko občuti le to vrsto zadovoljstva, je omejen na denar in na iskanje novih virov prihodka le tega. Ne ve da je sreča v njem samem, in si jo želi kupiti z denarjem, ki ga ima ali z visoko izobrazbo, in misli, da je pot k sreči “družina”, lepa hiša, dober avto, vljudno vedenje in ugajanje drugim, darila, nenehni nakupi nove opreme, pospravljeni in počiščeni prostori, v glavnem z vsem s čimer se lahko dokaže. Ne zaveda se, da pa so to samo sredstva. Sredstva s katerimi kaže, da je on nekaj vreden. Sredstva, ki kažejo na njegov karakter in lastnosti nesprejemajočega. Tako lahko te želje enostavno postavimo v okvir negativnih človekovih karakternih lastnosti. Tekmovalnost z drugimi, strah da bo izpadel ali imel manj kot drugi in pohlep. Nesprejemajoč človek se trudi, da ugaja kjerkoli in s čimerkoli. Želi biti prepoznaven in pokazati svetu, da se lahko tudi on vklopi v družbo. Zapade lahko v zasvojenost. Ne more sprejeti sveta okoli sebe in kar se v tem svetu dogaja. Krivi so zmeraj drugi in ker je on samo en posameznik meni, da nima moči nič spremeniti. Ima pogled usmerjen izven sebe, in ne vidi, da je bistvo v njem samem. Motijo ga zunanji vplivi, kot so zvok, temperatura, dejanja drugih. Ni sposoben pogledati na drugo stran svojega mnenja, ni sposoben poslušati drugih, brani se s protiargumenti in hitro prihaja do zaključkov. Predsodki so njegova zaščita, saj kakšna druga smiselna razlaga zanj ne obstaja. Ne more sprejeti svojega telesa, ne ve pa, da ima vse odločitve o sebi v svojih rokah. Misli, da se mu godi krivica, ne ve pa, da je sam odgovoren zanjo. Kupuje oblačila, da bi bil sprejet med druge, krasi se z makeupom in nakitom, skoraj ni je stvari, ki je nebi počel zaradi drugih. Pije alkohol, ne zato, ker bi bil to njemu užitek ali ker bi bila to lastna želja, temveč zato, da se odklopi od svojega sveta, ki ga ne more sprejeti, in da se lahko vključi v družbo, s katero se veseli. Cigareti mu predstavljajo en del svojega sveta, ki ga ne more sprejeti in z njimi je bolj popoln. Drži se družbenih tem in le redko pove, kaj iz svoje glave. Je človek, ki ni sposoben delovati v dobro bližnjih, ker se tega ne zaveda in noče ovreči svojih navad, saj so ga tako naučili starši. Tisto, kar je drugače, kot mislijo njegovi starši in on sam, tisto je napačno in nesprejemljivo zanj. Življenje misli da teče po železniškem tiru, naravnost in po določenih pravilih in samo tako, kot bo rekel on. Ponavadi nesprejemajoči ljudje razmišljajo zelo ozko in zavračajo vse novosti, ki bi izpodrinile njihovo veljavo. Bojijo se ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in jih zavrnejo še preden premislijo, kaj bi lahko dobrega doprinesli zanje. Presoja druge ljudi po lastnem razmišljanju in trdi da je njegova sreča to kar je dosegel, v bistvu pa je to le bežna sreča, saj sam čuti, da mu pa nekaj v njem vendarle manjka. Nesprejemajoči ljudje so izredno konfliktni ljudje.

Naj poudarim, da če ste se našli samo v eni izmed teh lastnosti, ste verjetno nesprejemajoči človek, hkrati pa lahko počnete tudi katerekoli druge stvari, ki so naštete, podzavestno, pa se jih sploh ne zavedate. Tako otežujete življenje drugim okoli vas.

Slabi starši so tisti starši ki otroka preveč varujejo pred svetom. Ki ne zmorejo zaupati v življenje in mislijo da je otrokovo življenje in zdravje v njihovih rokah. Ponavadi otroku nudijo vse in se čudijo, kako je potem vse narobe, in zakaj jim otroci ne vračajo dobrote. Odgovor je, da nimajo dovoljšnega znanja za vzgojo. Menijo da so krivi hormoni, da so otroci muhasti, trmasti, poredni, izsiljujejo, želijo si vedno več in več, ne vedo pa, da so jih ravno oni z napačno vzgojo tako vzgojili. Držijo se svojega razmišljanja in ker imajo otroke, mislijo, da si lastijo tudi njihove pravice. Ne sprejmejo mnenja drugih, ki jim želijo pomagati pri otrocih, ker menijo, da imajo oni izkušnje in otroke. Dejstvo pa je da je znanje o vzgoji, dandanes v svetu laži in besed ki nič več ne pomenijo, zelo pomembno. Starši, ki se ne učijo na življenjskih napakah, zavračajo šolo življenja, so nesprejemajoči starši. In nesprejemajoči starši pomenijo omejitve na otrokovi poti v življenju. Preslikajo svoj svet v otroka, ko pa otrok začne razmišljati s svojo glavo, ne dopuščajo sprememb. Želijo da se razvija tako kot oni želijo in pozabljajo da je to človek, popolnoma samostojen za sprejemanje odločitev in po petnajstem letu tudi odgovornosti (če so ga le te tudi naučili). Odločitve nesprejemajočih staršev, da bodo imeli otroke, so ponavadi izzvane iz strahu, ker bi edini izpadli sami, pred vrstniki, iz tega, ker želijo ugajati drugim ali pa iz osebne koristi, da bodo otroci lahko uspešni, ker njim ni uspelo. Naj povem, da govorim o podzavestnih dejavnikih, in pravih razlogov, ni mogoče takoj odkriti. Vendar se ti najpogosteje najdejo pri nesprejemajočih starših in naj opozorim vse, da kljub temu, da bo nek starš pred vami zagotovil, da je otrok nastal iz ljubezni, vas spomnim, da je to samo zavestno dejanje. Prava ljubezen je izginila oziroma je je izredno malo. Starši, ki prepogosto vsiljuje svoje izkušnje otrokom, niso nič manj slabi. In če ste se na tem mestu zasmejali, berite dalje, saj vam bo verjetno ta nasmešek izginil. Ker otroka vse prepogosto ščitijo pred nevarnostmi, dvigujejo iz stopnice na stopnico, mislijo da mu dajejo in nudijo vse, da bo po njihovo lahko srečen in imel visoko samozavest, da se bo lahko uveljavil v družbi in nekoč bil vidna zvezda na nebu. Žal pa tak dan nikoli ne nastopi. Če bodo starši dvigovala otroka iz stopnice na stopnico, otrok ne bo imel potrebe da bo nekega dne sam stopil na naslednjo stopnico. Tako bo obstal, kjer je, in pričakoval da ga bo nevidna roka zopet dvignila. Ker dobivajo vse, ne občutijo potrebe, da bi sami zase kaj dosegli in ni jim potrebno ustvariti lastne samozavesti, saj so starši tisti, ki jim jo nadomeščajo. In razlika je med tem, kar počnejo starši danes. Medtem ko slabi starši otroka osrečujejo, dobri starši otroka naučijo, kako bo srečen, kako se bo znal pobrati in bo v svojem življenju zmeraj znal najti pot do sreče. Ko bo tak otrok nekega dne stopil brez samozavesti in odgovornosti iz hiše, se mu bo njegov svet v trenutku zrušil. Prevzele ga bodo visoka pričakovanja šol, zmeden bo taval na svoji poti in če ga bodo starši še usmerjali naprej, bo postal nesrečen. Nezadovoljen, ker ne zmore razmišljati s svojo glavo in slediti svojim željam, bo iskal smisel v svojem življenju, imel bo neuspešne zveze, slabe ocene, zapadel v odvisnost, droge, alkohol in njegovo življenje bo mučno. Ko se starši odločijo za otroke, nihče ne pomisli, da so se odločili za človeka, ne zato, ker je lepo imet malega otroka, ampak zato, ker ta otrok odraste v človeka. In če taki starši ne morejo sprejeti otroka, otrokovih dejanj in odločitev, jim onemogočajo njihove talente v življenju. Takšni starši si otroka lastijo, kot si lastijo avto, ali hišo. In tak otrok, jim ne bo mogel vračati ljubezni. Starši, ki mislijo da lahko s skupnimi pikniki, potovanji in prisilami nadomestijo vrednote, naj vedo, da to ne gre! Vse kar delajo, je samo neko golo pravilo, zadoščenja, sreče in zadovoljstva pa ne bodo nikoli občutili. Slabi starši bi se morali zavedati tudi tega, da so oni tisti, ki so želeli otroke in ne obratno. Kar pomeni da otroci njim niso dolžni ničesar. Marsikje pa slišim, “dokler boš pod našo streho” … Takim staršem bi v razmislek dal to: ko bodo oni starejši in nesposobni sami skrbeti zase, naj pomislijo, koga bodo s takimi dejanji obdržali.

Dobri starši so tisti starši, ki pustijo otroku svobodno razmišljanje. Ker so sami sprejemljivi, razumejo, da je to samostojen človek. Pravično naučijo otroka, do koder seže njegova meja, saj živi v skupnosti drugih ljudi. Dobri starši se zavedajo, da otrok dokler ne razvije lastnega razmišljanja – v puberteti, nima svoje lastne odgovornosti. Naučijo ga sprejemati sebe in sprejemati sočloveka. Pokažejo mu kaj pomeni odgovornost in ne ustrežejo vsaki njegovi muhi. Če se otrok odloči za določene stvari in bi jih kasneje želel zamenjati ali spremeniti, je dobro, da se mu razloži, da je odgovoren za svoje besede. Tako se otrok nauči pomenske vrednosti neke besede, v tem primeru odgovornosti. Dobri starši razumejo, da otrok lahko samo sam razvije dobre lastnosti. Tako vedo, da ljubezen, sreča in rad imeti, ni mogoče priučiti, temveč se otrok tega nauči od staršev. Največkrat od njihovega obnašanja. Tukaj pa igra zelo veliko vlogo sprejemanje. Če se nekateri sprašujete, kaj pomeni učiti, to pomeni razkrivati slabe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake. Pomeni tudi, da se otrok mora učiti na napakah in na slabih izkušnjah, saj če mu preprečite to, je isto kot če mu preprečite hoditi v šolo. Dobri starši vedo, da lahko ima človek vse pa ne more biti samozavesten, po drugi strani pa ne potrebuje prav ničesar, in je še kako samozavesten. To dejstvo lahko največkrat preverite pri nekaterih debelih ljudeh v vašem življenju v katerih kipi od zadovoljstva. Dobri starši pustijo otroku razmišljati s svojo glavo in jim ne vsiljujejo da je najboljše če razmišljajo tako kot starši. Takšni otroci pa lahko sprejmejo svoj svet in vse kar se dogaja okoli njih. Starši bodo občutili njihovo ljubezen in največkrat se bodo lahko zanesli na njih. Dobri starši naučijo otroka da so ljubljeni tudi če niso popolni, če ne dobijo vsega, kar si želijo, da niso nič slabši tudi če jih ne hvalijo in da so vredni sreče, tudi če se jim trenutno izmuzne iz rok. Tako srečni spoznajo da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Zato bodo takšni otroci znali najti zadovoljstvo s tem, da bodo cenili druga mnenja, tako tista, ki jim niso všeč, kot tista, ki so jim. Sprejemajoči otrok, bo zmeraj ugajal sebi, ne bo poskušal popraviti svoje slike na družbeno raven, in bo znal predati tak svet kot ga ima. Dobri starši se zavedajo, da je otrok preslikal njihov lastni svet. To vse traja do pubertete, ko pa začne otrok razvijat svoj lastni svet. Slabi starši se tukaj najpogosteje ustrašijo, da to pomeni zavračanje njihovega sveta in začnejo otroka vleči vse bolj v svoj lastni svet. Dobri starši pa pustijo otroku razvijat svoj lastni svet. Le sebični lahko otroku odreka šolo življenja. Kdor uči, da največ, kdor samo daje da najmanj.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

Že nekaj časa se spravljam k opisu, rečmo bolje, svojim vtisom knjige [psi]. Niti se ne spomnim kdaj me je knjiga srečala niti zakaj sem jo prebral. V času prvega branja lahko rečem samo, da mi ni bilo jasno, kakšna pooblastila potrebuješ za balkone, kaj ima gradnja hiše ali lok ali živi Enstein ali Darwin ter podobne stvari, ki jih opisuje knjiga, zveze z vso to razvpitostjo knjige. Ne vem niti to, ali sem jo prebral po navodilih. Zasledil pa sem eno, to, da mi je knjiga ob prvem branju postregla z neverjetnimi verzi o ljubezni in raznih drugih življenjsko pomembnih stvareh. Najprej nisem vedel kaj berem, po vsem tem direktnem branju, se mi je seveda odpiralo toliko stvari, toliko področij, da sem si mislil dvoje, ali gre za neverjeten fenomen, skrit za vsemi temi “nesmiselnimi” zgodbami, ali pa je res knjiga tako nesmiselna kot deluje na prvo branje. Vsaj moje.

In vendar, me je knjiga že po prvem branju navdušila, ampak občutka da bi jo moral imeti, pa nisem imel. Potem sem nekega dne bolj podrobneje začel spremljati profil knjige [psi] na facebooku, kjer so tudi potekale debate o raznoraznih temah iz knjige. Jasno mi je postalo, da tukaj ne gre za nekaj nedolžno malega, ampak za nekaj kar premika stvari. Tako sem si sposodil še kodo za branje razlag svetov na spletni strani knjige www.psi.si in takrat se mi je posvetilo; to je FENOMEN, to je knjiga, ki jo kljub zbiranju drugih knjig, ne bi mogel postavit ob nobeno drugo knjigo in je nekaj tako velikega, da četudi gre za guerila marketing, knjiga pusti pečat na tebi. To je knjiga, ki jo moram imeti! Marsikdo se bo oglasil in rekel, da nimaš pravice drugemu vsiljevat svojega mnenja in ga nekaj prepričevat; da mnogo mladih danes gleda na stvar tako, a mnogo, jih gleda preveč introvenirano in subjektivno na svoj svet, saj smo si ravno sami postavili te kulise, ki nas naredijo tako drugačne in ki nas varujejo pred že doživetim slabim. Ampak univerzalne formule nimamo.

Slovenci smo lep primer ljudi, ki radi marsikaj razvrednotimo. To so besede Bojana Maroševiča, ki je uradni promotor knjige po celi Sloveniji (datume predstavitev, si lahko ogledate na uradni strani knjige na facebooku). In podobno se dogaja tudi s to knjigo. “Poznamo kritikante in kritike”, pravi, “prvi knjige niso prebrali in so tipičen primer zakaj bi nekaj bilo boljše od tistega, kar jaz poznam, drugi so knjigo prebrali, vendar jim nekaj na njej ne paše.”

Ampak o čem knjiga pravzaprav govori in zakaj je knjiga za večino ljudi pozitivno sprejeta, za majhno količino pa ne, kar je seveda čisto skregano z današnjo logiko sveta? Lahko napišem, da je knjiga neka novodobna verzija biblije, ki ne ustvarja religije. Govori o človeških značajih in medsebojnimi odnosi med njimi. Se pravi dobimo v knjigi zapisanih 12 različnih zgodb, za vsak človeški značaj po eno.  Vsaka zgodba, pa nagovori ljudi v enaki meri in s prav presenetljivo dobro taktiko; namreč avtor pravi, da je knjiga naše zrcalo. Pomaga nam odkrivati naše kulise, ki niso nič drugega kot naša zavedno maskirna dejstva, ki nas oddaljujejo od sreče. Cilj knjige pa je ljudem vrniti naše največje dostojanstvo, to je ljubezen.

Najprej sem se spraševal, mar je res tako težko spoznati pravo ljubezen? Mar res ljudje, mediji in vsi ki uporabljajo to besedo (ljubezen), se je niti približno ne zavedajo kaj je, in da smo jo že skoraj popolnoma izgubili? Ko pa sedaj s svojimi očmi gledam s pomočjo tega, kar mi je knjiga razkrila, na svet, moram reči da žal, res je tako in da žal, nas čaka težka pot do ljubezni. Sama pot v knjigi pa je, kljub enostavnim zgodbam, precej zapletena, zato nam pisec Eros, na uradni spletni strani knjige, ponuja razlago svetov, za tiste, ki smo knjigo kupili. Ob vnovičnem branju, doživljaš knjigo na povsem drug način. Govorim iz lastnih izkušenj. Še posebej, če ste prebrali razlage svetov. Nekatere stvari so vam veliko bolj jasne, nekatere pa se še vedno uspešno skrivajo v svetovih. Avtor trdi, da samo vsi trije razumi skupaj, lahko dojamejo knjigo do popolnosti in nam tudi razkrijejo 7. dokaz. 7. dokaz je zadnji in najmočnejši od dokazov, ki razkrivajo, da je Eros samo zapisovalec knjige, ne pa tudi avtor – avtor je namreč Življenje. Ne govorim o življenju kot o našem življenju, temveč o Življenju, ki nevidno povezuje vsa živa bitja. To bi lahko imenovali z drugo besedo tudi Bog.

Knjiga nam že s svojo zunanjostjo sporoča da je nekaj posebnega. Notranjost pa je najmočnejše orožje na svetu. Z neverjetno lahkotnostjo nam razloži kako deluje človeški um, kako delujejo trije miselni procesorji, kateri so med sabo avtonomni in ki jih ima vsak izmed nas. Razlika je le to, da so procesorji pri vsakem izmed nas različno močno usklajeni. Tako dobimo 13 človeških značajev, ki se izoblikujejo s pomočjo okolice in staršev začasa otroštva. Ravno s pomočjo prepoznave značajev pri ljudeh, pa je Eros prišel do senzacionalne ugotovitve. Namreč, ugotovil je, kako je možno odpravit disleksijo! Rešitev je tako enostavna, da jo lahko vadijo tudi starši s svojim otrokom. Po vrh vsega pa je tudi prepovedano kakršnokoli zaračunavanje uporabe metode. Vsa navodila in potrebne pripomočke najdete tukaj.

Knjiga, moram priznati, mi je odprla povsem nov pogled na svet. Ne prepričuje, ne zahteva in ne prisiljuje ničesar. Enostavno želiš si biti tako kot glavni lik iz knjige. Je tvoje zrcalo in vsak svet, je namig, kako priti korak k sreči bližje. Namreč, sreča je namenjena vsem nam, samo iščemo jo v napačnih stvareh. Za nas je sreča ponavadi zmotno prepričanje o materialnem svetu, prav gotovo pa ima vsak delček v sebi, ki si želi biti srečen, ne glede na zunanji svet. Tukaj nas knjiga prime za roko in nam pokaže čisti svet sreče in preprostosti. In ko se sprejemamo “do konca”, lahko doživimo pravo ljubezen. S pomočjo knjige se moja sreča ne meri več v sekundah in minutah ampak urah in dnevih. Rad bi to spoznanje delil z vsemi.

  • “Dance Like Nobody Is Watching, Work Like You Need The Money, Love Like You’ve Never Been Hurt, Be Good To Yourself And Others, And Don’t Forget To Take Pictures!” ~ Unknown

Some lithuanian girl named Renata

Recimo da jih bom opisal v časovnem zaporedju. Se pravi si predstavljajte, kot da jih nanizujem na časovni premici od prvega januarja do zadnjega decembra nič devet. A najprej …

Neki občutki, ki so me zmedli oz. se jih spominjam iz lanskega praznovanja novega leta, so mi seveda prišli naprej na letošnjem praznovanju. Kako da ne, saj pa smo vendarle ljudje in imamo spomine in občutke vezane na njih. Seveda so ti občutki močni, včasih do solz, včasih se te držijo cel dan, včasih samo poniknejo nekam v tvojo notranjost in čakajo, da napadejo, ko boš spet dovolj ranljiv. Ampak zakaj grejo tako hudičevo težko stran? Ljubezen, je tista, ki je te občutke rodila, tista kemija, ki je enaka jezi, zato tako lahko obračamo ti dve stanji. Ampak še vedno mi ni jasno nekaj čisto ljubezenskih vrednot, obnašanj ali kakorkoli bi pač sledeče lahko opisal.

S prečudovitim dekletom, sva bila skupaj osem mesecev in pol. Dal sem konec, ker sem vedel, da dolgo ne bi zdržal takšnega življenja. Misel na to, da bi toliko nejevolje nadaljeval v skupno življenje, mi je dobesedno obrnilo želodec. Ampak sedaj ni čas za govorjenje o razlogih. Preden se spustim v opis občutkov me še sedaj razganjata dve vprašanji. To dekle, se mi je vtisnilo v spomin, tako kot bi odtisnil nekaj na vročo kovino; jo izoblikoval drugače. Sedaj po petih mesecih, odkar sem sam, imam še vedno zelo močne občutke do nje; opisano malce drugače: Ne vidim nobenega dekleta, da bi mi bilo všeč ali da bi se lahko zaljubil v njo. Tega ne morem naredit, ker me še en del naveze drži nazaj. Prvo vprašanje je: zvedel sem da njej ni problem biti z drugim, tudi ne se poljubljati z drugim (mogoče bi razumel razlog alkohol), ampak zakaj, potemtakem, ko sem ji nameraval dati drugo priložnost, je ona to naredila, kljub temu da mi je povedala, da bi tudi njo to prizadelo, če bi jaz to naredil?

Razumem da se ljudje poljubljajo iz navade iz nagona, mogoče potrebe. Ne bom pa razumel, kaj ji je to dopuščalo? Mar je ona lahko tako na lahko šla h drugemu, mar me ni imela rada? Mar se ji mudi živet in ker ji to, da ima fanta dosti pomeni, ne gre tako zlahka iz glave? Mar bi hotela samo potlačit, kar je doživela z mano, kljub temu da ji bo še bolj hudo potem?

In drugo vprašanje, ki mi ne gre iz glave je; če je dobila fanta, ki ni bil še z nobeno in ki bi si želel življenja v dvoje v čisto pravo srečno in harmonično družino, fanta, ki si je želel to sprva, nekoga, ki ne najdeš vsepovsod, nekoga, ki je prav blizu Boga in nekoga, ki je močno verjel vanjo, da je lepa, da ve kaj je ljubezen, kaj je življenje, da ve kaj si želi in hoče to uresničit, čeprav včasih s stvarmi, katere so lepe, ampak za njo ne obstajajo; mar se ne bi splačalo včasih kaj dogovoriti ali z mano kaj deliti za skupono srečo? Mislim seveda brez kreganja in brez škode, ki je ne morejo popraviti niti besede?

Obdajali so me božanski občutki, nič več sam, oh Bog, kako sem si želel tega za večno! Neko božansko bitje, ki je bilo privezano na mojo dušo samo s čustvi in lastnim srcem, me je rešilo, nečesa težkega in dolgega, kar je ležalo na moji duši. Bila je prva pomoč, v zadnji sili, ko sem upal, saj prosit nisem bil več zmožen, da se bo našla in zacelila to rano. In bila je. Prišli so občutki, ko sem vedel, da ji ni vseeno za njeno preteklost, ko sem vedel, da ima tudi sama rano. Poskušal sem ji svetovat najbolje, takrat še strpen, a včasih kak cel dan brez hrane. Ampak je pomagalo. Njena rana se je zacelila, čeprav pri meni pa je še obstajal strah. Če bi me takrat prosila, bi rekel naj se vrne, saj sem jo imel preveč rad; in če bi šla, sem si samo predstavljal, da bi najraje umrl, ker takšnih bolečin ne bi s svojim telesom ne psiho nikoli prenesel. In odvilo se je vredu. Tu so bili občutki straha, zelo dolgi, nisem ji mogel pojasnit zakaj, enostavno so bili. Nisem bil izkušen v tej zadevi in nisem vedel kako potekajo, čeprav sam menim, da ni tako kot si predstavlja ona in da se sedaj, brez mene spušča v grozen riziko. Bili so občutki sreče. Velike, božanske, najlepše, najgloblje vrednote ljubezni; teh občutkov je bilo največ in vedel sem, da jo ljubim. Občutki da bi me kdaj zapustila za koga drugega, so bili premočni in pretežki, zato sem ji vsak mesec to izkazoval z majhnimi verzi, včasih s šepetanjem v uho, včasih kar tako, ko sem pogledal njene božanske oči, včasih, ko sem šel z roko skozi njene prelepe lase. Bili so občutki miru in občutki solz. Bili so občutki, da sem naredil narobe in da lahko krivim sebe, saj tega božanskega bitja nisem mogel; iz Ljubezni. In nazadnje občutki, ki so rodili želje. Samo upanje saj potrdila nisem pričakoval; nekaj mi je dalo vedet, da tega raje ne delam. Upanje, pa je v meni še vedno lahko, magari celo življenje, če se uresniči, je to zame sreča, če spredvidim da ni bilo pravo, ga opustim. In bili so občutki razočaranosti, prizadetosti. Kar pa nisem dal vedet, saj nisem niti vedel ali bo razgovor šel v najlepši luči. In spet občutki miline in harmonije, imeti nekaj neprecenljivega samo zase, čeprav vem da si tega z nobenim denarjem ne bi mogel kupiti. Občutki ljubosumja in občutki da jo izgubljam, saj včasih res nisem mogel vedet, kaj ona čuti do ostalih, niti nisem imel občutka, da bi drugim kazala, da je zasedena. Kar pa je pri meni bilo ravno nasprotje in mi v ponos. V takšen ponos, da bi ga lahko čutil sam Bog in da bi ga zelo težko iztrgal iz mene, tudi če bi bila ona na drugem planetu. Najtežji občutki so bili občutki, ko se nisva razumela. Pogovor je precej enostaven pri ljudeh, ampak krivim slovenščino, kot jezik, ker se da milijon stvari povedat različno, ljudje pa milijon stvari različno razumejo. Namen, da bi jo prizadel, ni nikoli obstajal. Vse kar je bilo, je bilo verjetno sojeno po moji zunanji mimiki izraza, katere pa kot zgleda nimam izpiljene. Tako zelo težko pokažem da sem žalosten ali prizadet, pa tudi zato, ker mi do tega ni v življenju. Raje se smejim. Seveda to so občutki v zvezi, ki jih pa nekatere bolj površinske stvari prikrijejo in lahko pridejo na dan šele, ko te zginejo.

Zakaj pa ljubezen tako menjava z občutki in zakaj se stvari odvijajo tako hitro, zakaj stvari ne potekajo v ljubezni same od sebe in zakaj se na čase sam sebi zdim odveč? Mar ne bi bilo lepše tako kot včasih? Če si bil nekomu všeč in ona tebi, sta si to povedala, in jemala življenje, kot je prišlo? Verovala v srečo v življenju in upala, da se izogneta težavam. In zakaj vrednote, dandanes, pa čeprav gre za stare običaje, stare navade in nekaj tako velikega, kar ti prinese v življenju dobro, poštenost, ponižnost, s čemer pluješ skozi življenje lažje, ne pomenijo nekaterim nič? Zakaj je tako veliko ločitev in vedno manj porok? Zakaj ne ohranit, nekaj, kar je del vsakdanjika? Zakaj ne sanjat in si predstavljat? Zakaj ne prosit lastno vest in zakaj bi to bilo nekaj brezveznega?

- Tadej B.

Vsi, ki ste me imeli (in bi še me želeli), pri sebi shranjenega pod starim naslovom, si dajte naslov spremenit v http://edmfanatik.blog.siol.net

Se tipkamo ;)

Veliko snega!

in boli. Ko ugotoviš, prepozno, opaziš da si bil samo razočaran, žalosten in poln upanja na boljše. Boli in pritiska na tisto notranjost, ki ne bi smela obstajat, ampak je vseeno najbližje Bogu, ki ravno tako ne obstaja. Pritiska odganja in odbija, vse lepo, vse zaželjeno, vse srečno, ki ne sme obstajat in ki se obrne v delčku sekunde v nasprotje; zaradi razočaranja. Milo proseča dejanja, so v realnosti hudobni izrazi; in nebeške besede, ki to so in ki propadejo ob pristanku; in postanejo nična. Razočaran in žalosten, a tega noben ne razume. Razočaran in žalosten …

Ena stvar, ki bi jo lahko vsi opazili, če bi malce odmislili (ravno to), je način kako Slovenci gledamo na razmerje med ljudmi oz. bolje rečeno, kako gledamo na zveze. Kjerkoli se nahajaš, zmeraj se da čutit, tisto navezo med moškimi in ženskami. Zmeraj so tema pogovora dekleta in fantje, kako izgleda ta, kako izgleda ona ali pa še mogoče bolj delikatne intimne zadeve, ki ravno tako ne zaostajajo.

Ampak resno skoraj v vsakem pogovoru, če ne omenim da je to že prevečkratna tema pogovora, je zasledit, razglabljanje o ženskah (gledano iz strani fantov), medtem ko ženske, ene v obupu, ene v poskušanju in ene namerno iščejo fante. Morda za eno noč, morda za to da ne bodo zopet razočarane v ljubezni in upajo na najboljše, morda za življenjskega sopotnika.

Kar hočem povedat je to, da brez tega spogledovanja in razglabljanja o ženskah, no, vsaj okoli mene, ne gre. Bolje rečeno, primarna tema je to, ali pa vsaj nekaj okoli tega. Presenečen sem bil, ko sem v tujini med pogovorom opazil, da jim ta tema ni primarna oz. da to temo ljudje ne zagrabijo kot lačni volkovi ovco. Seveda je vse skupaj povezano z našim tipičnim humorjem, ki zapolni praznino in dolgočasnost večera.

In kje je spontanost, filing, da si ne na silo iščeš partnerja, da se zgodi vse samo od sebe, da ne tavaš v temi in poskušaš? Verjetno s tem ne bom spremenil mišljenja večine, lahko pa marsikomu dam mislit in malo upanja za v prihodnje. Preveč je ločitev v naši mali državici.

se sprašujem če lahko odprem firmo kjer nudim storitve kot je naprimer mišljenje in uporaba lastne logike ter matematičnega sklepanje namesto drugih, in s tem obogatim …

1.) Kašelj je vedno znak smrtonosne bolezni.

2.) Detektiv lahko reši primer samo, če je suspendiran.

3.) Moški ne bo nikoli kazal znake bolečin, tudi ko sprejema najokrutnejše udarce, vendar se bo tresel, ko mu bo kakšna ženska čistila rano.

4.) Ena vžigalica je dovolj za osvetlitev sobe, ne glede na njeno velikost.

5.) Vsako ključavnico je mogoče odpreti s kreditno kartico ali sponko, razen v primeru, ko gre za vrata, ki vodijo v gorečo stavbo, v kateri je dojenček.

6.) Eifflov stolp je mogoče videti iz katerega koli okna v Parizu.

7.) En človek, ki strelja v dvajset drugih ima večje možnosti, da jih ubije, kot dvajset ljudi, ki strelja v enega.

8.) Kuhinje nimajo luči, dovolj je že, da odpreš vrata hladilnika.

9.) Mama vsako jutro pripravi jajca z slanino in kolački za svojega moža in otroke ne glede nato, da le ti praktično nikoli nimajo časa, da zajtrk pojejo.

10.) Enkrat nanesena šminka se nikoli ne bo razmazala, tudi če se boste šli potapljat v potapljaški opremi.

11.) Avtomobili, ki so udeleženi v prometni nesreči bodo skoraj vedno eksplodirali.

12.) Pošteni in marljivi policaji so ustreljeni tri dni pred penzijo.

13.) Če se želite izdajati za nemškega oficirja, ni nikoli potrebno znanje nemškega jezika, temveč zgolj govoriti z nemškim naglasom.

14.) Šef policije bo vedno suspendiral svojega najboljšega detektiva ali mu dal 48 ur, da reši primer.

15.) Bolj kot se moški in ženska sovražita, večja verjetnost je, da bosta končala v postelji in se na koncu poročila.

16.) Ventilacijski sistem zgradbe je vedno najboljši kraj za skritje. Nihče nikoli ne bo pomisli, da bi vas tam iskal. Poleg tega boste lahko prišli do katerega koli prostora v objektu.

17.) Ko plačujete za taksi, vam nikoli ni potrebno pogledati v denarnico, samo odprite jo, naključno zgrabite šop bankovcev in jih dajte taksistu. To bo namreč vedno točen znesek računa.

18.) Ko boste želeli napolniti orožje, boste vedno imeli dovolj municije, tudi če je predhodno niste vzeli s seboj.

19.) Ko se znajdete v kočljivi situaciji, se iz nje se lahko rešite z enostavno razlago ZA BOŽJO VOLJO DRŽITE USTA ZAPRTA!!!!

20.) Če vidite veliko stekla, pričakujte, da bo v kratkem nekdo priletel skozi.

21.) Če vas nekdo lovi, se lahko skrijete v paradi svetega Patricka, ki se izvaja vsak dan v letu.

22.) Če se odločite plesati po ulici, bo vsak, ki ga srečate, poznal plesne korake.

23.) Ko oseba zaradi udarca v glavo pade v nezavest, ne bo nikoli utrpela pretresa ali kakršno koli poškodbo možganov (če zatem zakašlja, bo (kot že vemo) štala).

24.) Ko vozite avto, se ponavadi ne gleda na cesto, temveč v osebo, ki sedi poleg vas, oziroma na zadnjem sedežu (v glavnem prek vzvratnega ogledala) in to v trajanju celotne vožnje.

25.) Na računalniškem zaslonu nikoli ne vidiš kurzorja temveč samo “Enter Password Now”.

26.) Računalniško geslo je vedno enako …. 5 zvezdic!

27.) Preživeli boste katero koli bitko v kateri koli vojni, a le pod pogojem, da nobenemu ne pokažete slike svoje ljubljene osebe.

28.) Vsako potniško letalo lahko pristane brez težav (tudi če ga pilotira 10-letni fant), če vam nekdo v kontrolnem stolpu daje navodila.

29.) Električna ograja, ki lahko ubije dinozavra, ne bo pustila nobenih trajnih posledic na osemletnem dečku.

30.) V teku vsake policijske raziskave, bosta detektiva vsaj enkrat obiskala striptiz klub.

31.) Vedno je mogoče parkirati točno izpred stavbe, v katero ste namenjeni, četudi je ta v samem središču večmilijonskega mesta.

32.) Motorno žago lahko vedno najdete blizu vas, ko jo rabite.

33.) V Ameriki se nihče ne vozi s podzemno železnico, razen če vas zasleduje policija, FBI ali psihopatski morilec.

34.) Če te v sodnem postopku brani kateri izmed glavnih junakov, boš v 99 % primerih postopek tudi dobil, ne glede na absurdnost samega primera in dokazov.

35.) Velika in luksuzna stanovanja v New Yorku si lahko privoscijo skoraj vsi, ne glede na to ali so zaposleni ali ne.

36.) Vsaj eden od identicnih dvojckov je rojen zloben.

37.) Ce morate izkljuciti bombo, ne skrbite, katero zicko morate prerezati. Vedno boste izbrali pravo.

38.)Vecina domacih racunalnikov je dovolj mocna, da prekosi napadalne vesoljske skupine.

39.). Ko zvecer, preden gres v posteljo, ugasnes luci, je v tvoji sobi se vedno vse dobro vidno, le malo modrikasto.

40.). Ce je zenska blond in lepa, je mozno, da postane nuklearni fizik pri 22-ih letih.

41.) Raje kot da bi trosili metke, se sovrazniki vedno raje odlocijo za komplicirano masinerijo z vzigalniki, skripci, smrtonosnimi plini, laserji in ljudozerskimi morskimi psi, ki omogocijo ujetnikom najmanj 20 minut, da pobegnejo.

42.) Vse postelje imajo posebno oblikovane rjuhe v crki L. Zenskam segajo do podpazduhe, moske, ki lezijo poleg, pa pokrijejo do pasu.

43). Vse nakupovalne vrecke vsebujejo vsaj eno francosko struco.

44). Ce je zenska sama v tesnobni in grozljivi hisi, bo odsla raziskovat v spodnjem perilu, ki veliko razkriva

Nikoli ampak res nikoli v življenju, ko sem bil še majhen, si nisem predstavljal, čeprav sem gledal vse te posnetke vojn, lakote in sirot, si nisem mogel predstavljat, da mi bo lastna vojna moja glava. Da se bom bojeval s svojo psiho. In to ni niti malo lahka vojna. Pravijo da od fizičnih bolečin ne jočeš, jočeš ko boli duša (psihične bolečine). Res, nisem vedel, da mi bo v krasnem svetu, lastna glava predstavljala vojno :(

Naj naredim povzetek z vsem zelo znanimi temami o slovenskih voznikih. Od napačne uporabe meglenk, do ljudi ki si narobe razlagajo pojem prehitevalni pas in ne na koncu, vse to vodi do živčnosti in nestrpnosti do drugih voznikov.

Rad bi vam opisal svoje opažanje. In sicer, ko se enkrat ali dvakrat na mesec voziš po avtocesti seveda teh vseh napak ni moč videt. Ampak je zgodba popolnoma drugačna, če si na avtocesti vsak dan. Res da sem zelo strpen pri vožnji, ampak je tudi res da sem vendarle malce balkanske krvi.

Pa gremo še skozi nekaj primerov za začetek s te teme. Ponavadi imam neverjetno srečo, da se na avtocesto vključujem za kakšnim tovornjakarjem žensko, dedekom ali že nastalo kolono zaradi ne vem kakšnega degena na čelu. Verjetno ljudem ni najbolj jasno da se na avtocesto ne moreš vlkjučit s 40km/h. Res da je hitrost nevarna, ampak za božjo voljo draga mlada mamica, pospešavalni pas ni neskončen, in da se vključiš na avtocesto potrebuješ konkretno hitrost, ker bodo prej ko slej vsi v špeglu v tvojo RITI! Najboljše finte so seveda te, ko že omenjena mamica pripelja končno na desni pas avtoceste in še vedno nima dovolj hitrosti, za njo pa že nastaja kolona vozil, ki se vključujejo na avtocesto; vključevanje na prehitevalni pas je v tem primeru riskantno, kajti vsi nimamo poršejev in prej ko slej se ti zna kak ce/lj/mb/kk (še obstaja kaj?) zakantat v RIT! No vsaj tistim avtom, ki riti še imajo … neumesna …

Nadalje, kolona za mamico počaka uvidevno da vsi audiji sšibajo mimo po prehitevalnem, nakar se začne priključevat na prehitevalnega, saj imajo mlade mamice in njene 90 kilometrske hitrosti verjetno poln kupe … A glej ga zlomka … ko se cela kolona preseli nazaj na desni vozni pas, se začne iti Hamiltona, naša mlada mamica. S svojim enoprostorcem šiba mimo vseh avtov, ki so jo pred kratkim prehiteli, s tem da sem jo tudi jaz spremljal, lep čas na desnem pasu, medtem ko je ona vozila, na prehitevalnem, kot da je vozni. Pathetic, vema ja … Aja sem omenil da je bila ta mlada mamica, v resnici deda 80+ ?

Predvidevanje … hmm … bi rekel da slovenci zelo slabo predvidevajo (sem slovenec, ampak predvidevam in sklepam nadpovprečno dobro), saj je za to potrebna določeno delo z možgani (matematično sklepanje), ki ga pa slovenci očitno ne potrebujejo, ali pa ne znamo uporabljat (prej to). Tako mi ni jasno zakaj zaboga ljudje v dežju vozijo z meglenkami. Ok, ni res, lažem, jasno mi je zakaj. Povedal vam bom (to kar že celo življenje delam namesto drugih – razmišljam), samo za to da ne boste rabli misliti. Ker ko dežuje in je zunaj vse mokro, vsa okolica in narava, oddaja manj barv, manj odsevov, zato ne vidimo tako dobro, še posebej ponoči, ko je tema. In zato jaz celi razpižen pridem domov po šihtu, ker valda vsi vozijo z meglenkami, tu pa tam pa se še najdejo moroni, ki očitno zelo slabo vidijo in vklopijo po možnosti še dolge luči (saj pomoje ne vedo niti kakšne barve je znak za dolgo luč na armaturki, sam da njihov audi leti).

Naslednje stvar, ki vključuje oz. ženske raje izključujejo predvidevanje, je manevriranje na parkirnem prostoru. Verjetno ni potrebno posebej omenjat da ženske (ne vse, za primer -> moja mami), porabijo pol kesla na parkirnem placu. Kak primer si predstavljajte sami …

Ok, zmanjkalo idej … hmm … pa toliko sem jih imel … pride še drugi del … hef fan …

Sem človek, ki mu  s težka kaj pride do živega. Tako niti ne bi bil presenečen, če bi vprišu mene nekoga povozil avto, niti ne bi bil šokiran če nekdo pade v globoko brezen vpriču mene, niti če bi nekoga ustrelili mi pred nosom (no za to zadnje nisem ziher). V glavnem v življenju je malo reči, ki bi jim lahko rekel, da so “neverjetne”. Prav tako je malo stvari, ki bi se dovolj odmikale odrealnosti.

Ker sem pristaš “življenja in tehnike” me je danes zelo presenetila tale novica. Res da imam od nekje v glavi podatek, da bi mogli to mrcino zagnat že lani, ampak zgleda je bilo potrebno veliko več priprav. To je stvar za katero dejansko lahko rečem (zraven seveda čudeža razvoja moje priljubljene glasbene zvrsti), da imam neko določeno strahospoštovanje do nje. Ljudje, ki lahko razvijejo kaj takega so zame pravi carji in da grejo zgradit nekaj tako ogromnega zgolj zaradi informacij in neraziskanih področij, jim pravim vsaka čast!

Že ko sem prvič slišal da je to 27 kilometerska naprava pod zemljo nisem mogel verjet. Prav tako sem pričakoval da bojo rezultati te naprave neverjetni – in še pričakujem tako. Najbolj me zanima seveda “izdelava” antimaterije, “čiste energije, za okolje”, ki pa bi ob veliki količini (kar je zelo težko pridelat, ker se dobi v izredno majhnih količinah), zahtevala delček slednjega, okolja namreč. En miligram tega čudeža stane namreč 300 milijonov dolarjev, in ne, niti Cernov hydron collider ni dovolj velik za kilogram antimaterije. Konec koncev, kot je pisalo v ŽITu (btw. noro dobra revija, za vsakega pravega tehničarja!), črno luknjo “bi” lahko ustvarili, ampak ne v takšnih razsežnostih, da bi ogrožala celoten planet.

lhc

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Ko je Pi.Roman objavil podatke o novi verziji Wordpressa, sem vedel da bo (če že ni) SiOL zagrabil to s celo šapo. Vedel sem da zna trajat, saj traja vsaka na programiranju temelječa stvar. In včeraj zvečer, ko si niti najmanj nisem mislil, da SiOL pripravlja kaj res tako velikega, naletim na stran z obvestilom o posodabljanju.

In danes zjutraj me čaka lepo presenečenje. Popolnoma druga oblika uporabniškega vmesnika v nadzorni plošči. Enostavna, web2.0 izgled. Poteza na katero sem čakal že nekaj časa.

In vsaka čast SiOLovim programerjem. Kdo si ne želi svežega videza svojega bloga? Zdi se mi da se sam raje vračam na stran, prav tako pa me moji bralci pogosteje obiskujejo; skupaj z novimi (oz. me bodo). In to posledično rezultira v pogostejšemu objavljanju in večjemu obisku. SiOLov Blogos, je že zdaj ena najboljših spletnih strani, ki ponujajo brezplačen blog, kar dokazuje tudi k vse večjemu številu prehajanj iz drugih slovenskih blog hosting strani. In sedaj z novo verzijo, ki jim jo je praktično uspelo nadgradit čez noč, so še boljši. In ko misliš, da se ne morejo dokazat z ničemer novim, ti vrnejo s tolikšno mero, da je ne moreš prebavit.

Všeč so mi predvsem poenostavljeni meniji v nadzorni plošči. Nov je tudi predogled tem, saj končno ni potrebno vsako posebej izbrat in si jo ogledat na prvi strani. Vesel bi bil, če bi dodali še téle. Dobrodošli so tudi avatarji za komentatorje, saj ti le ti pomagajo enostavno ločit registrirane uporabnike od naključnih uletačev. Vse polno je dodane AJAX tehnologije, če lahko temu tako rečem. Skratka, mislim da se bo ta svežina obdržala kar nekaj časa; no vsaj do prihoda Wordpress 3.0.
wp

P.S. nisem našel možnosti nalaganja slik.

Ker vidim, da večina nestrpno pričakuje nove objave, vas bom malo seznanil, da boste vedeli, kaj se z mano trenutno dogaja. Torej … živ sem, to ste opazli, čeprav mi zadnje čase preveč primanjkuje lufta pri fuzbalu, ki je tudi prva dejavnost ki mi krade čas in to po tri ure v sredo, petek in nedeljo. Druga malo (dejansko veliko) večja  dejavnost je šAht (bi rekel foter, Zvita bo vedla zakaj). In sicer mi vzame po pol ure 24/7 (vsak dan v tednu) za vožnjo in 37 ur za sedenje za mizo ter ustrežbo dedkom, babicam, milficam (ups, mladim mamicam :P ), raznoraznim pubertetnikom, ki vejo skoraj več od mene, atejom, puncam in tu pa tam kakšnemu naključnemu ptiču, ki zaide v trgovino. Kje delam, o tem še bom zaenkrat molčal, da me kdo od vas ne prepozna :D kot ste pa opazli, gre za nekakšno prodajo (mogoče sem že namignil v prejšnjih postih).

K vsoti kradljivca časa še moram dodat obvezen počitek, ki je iz dneva v dan krajši. Sem pač prelen da bi se spravil spat. In to plačam zjutraj z nezbranostjo in nikakršno koncentracijo. To bo treba definitivno spremenit. Aaam .. kaj še? Aha! Ena ura dnevno za računalnik :D (če verjamete). V bistvu sem se nekako spet navadil nanj, ampak imam trenutno toliko opravil za šAht tudi doma, da se le redko spravim za daljša opravila na računalniku (beri: brat bloge). In ja nekatere sem že skenslal (pa nekatere tudi dodal). Če sem natančen, sem jih dodal več kot zbrisal :roll: :D . Muzka je druga stvar, za to mora biti vedno čas! Ampak jo poslušam v avtu, kjer imam vsaj zvočnike, domači so mi crknli (zgleda ne delajo studijskih monitorjev namenjenih za hardstyle :( ).

Če potegnem črto pod vsemi kradljivci mojega časa dobim; 8 ur dnevno za spanje, pol ure za vožnjo na šAht in nazaj domov, 6 ur za napenjanje možganov na šAhtu, 3 ure obvezno za rekreacijo vsak dan, čeprav je to včasih samo sedenje v parku, dvakrat po pol ure za dva obroka na dan (ja za jesti in jem počasi, kar je zdravo). Ostane mi 5,5 ure dnevno, katere vsak dobro ve da porabi za mizerne malenkosti (scanje, tankanje :lol: pitje, hoja, you know what am I talking ’bout) v vsakdanjiku. In jaz naj bi imel čas?

Kmalu ;)

P.S.: tudi ideje o čem bi pisal trenutno nimam, tako zaposlene so moje sive celice :D (včasih pa so me misli skoraj ubile od preveč razmišljanja)

Kot veste mi je crknil računalnik. Končno sem nagruntal zadevo. Šla je plata. Menjat bo potrebno vse razen napajalnika, diska in cdroma. Najboljše kar nov računalnik :lol: Danes pišem iz prenosnika, ki mi ga je posodil kolega. Toliko da nisem zamudil Sensation Black prenosa v živo včeraj ponoči, zraven pa napisal še nekaj objav :) ne se bat ni še me pobralo, čeprav je bilo hudo :D Still samski ;)

P.S. glede vode ki izhlapeva, vam bo jasno iz slik ;) Klik 1 Klik 2 Klik 3

Verjetno veste da iščem službo (hmal bo neki, upam :P ). Ne veste pa tega da hodim v tako imenobani “Job Klub” (več o tem drugič ali pa nikoli), kamor te napoti Zavod za delo (ki so btw, en kup gnjavačov). No, to hodim že kakšne tri ali štiri tedne, ne vem več točno …

In seveda moški ne more mimo tega, da ne bi opazil, kakšne uslužbenke tam delajo. Dve blontni mlajši naravnost sexapilni in dve starejši. In scenarij, ki se je odvil v petek,gre nekako takole.

Zjutraj se primajam na kadring, še ves zasanjan o žongliranju z nogometno žogo (ali pa je bilo to kaj druga ponoči?) :lol: Vedel sem da tista ta huda (oz. dve) delata če pridem po stopnicah navzgor v sobi na levi strani. Naša majhna grupa se je pa zbirala v sobi skozi desna vrata. Tako sedimo, razpravljamo in debatiramo o določenih temah, ko se ena od postav pojavi na vratah s stavkom: “Slišala sem da imamo enga računalničarja tu?” Seveda, jaz sem takoj pomislil, da je zadeva čisto uradne sorte (kako da ne! saj je bila :lol: ), da je mogoče našla kakšen zanimiv oglas zame, čeprav sem vedel da to ni njeno delo. “Novi printer smo dobli, pa bi rabla pomoč,” že skoraj obupano izrečeno oz. vsaj tako je zvenelo.

Ni mi preostalo, kaj druga kot da ji sledim. OK, in če do zdaj nisem skapiral kakšno popolno postavo ima, da bi lahko zamenjala marsikatero v Victorias Secret, mi je postalo jasno v tistih nekaj korakih za njo. Bil sem v afektu. Malo od zaspanosti malo od njene postave. Valda imajo moški uprte oči sam v eno (zakaj, mogoče kdaj drugič, če ne nagruntam, nikoli), ampak vidijo pa celoto. Lep poskus je to, da pokažete moškemu sliko ženske; posamezno obraz, trup in potem noge, pa jo bo še vedno hotel videt celo.

V glavnem … prideva do njene mize, z mano je hvalabogu bil kolega, ki mi je držal še tisto malo samozavesti, da sem ob taki ženski sploh lahko kaj izdavil. Revica je imela papirje, cdje in kable kr razmetane po mizi, in se sama matrala z zamenjavo tiskalnika. Ampak imela je voljo do tega. Predlagala je da bi odklopila tiskalnik. In ker je računalnik bil prižgan še vedno na tleh sem predvideval, da bo zadeva postala še veliko bolj pestra. Splezala je pod mizo, ne na kolena!, in kolikor mi je funkcioniral spomin porabila veliko preveč časa z odklapljanjem tiskalnika :lol: Seveda mi je ob pogledu nanjo (yeah, kdo si ne bi želel imeti nevedne monterke :lol: ), rešitev udarila v glavo že prepozno, tako da je ona prej že vprašala, “zakaj pa to ne gre”, odklopit tiskalniški kabel iz računalnika namreč. Z mislimi še vedno na 1MHz, izdavim “mogoče je zašraufano vzadaj”. Ob pogledu na hudo bejbo pod mizo (z vseh kotov, ker se je obračala), oblečeno zelo elegantno, ne me spraševat kaj, ker ne bom vedel, so mi misli čisto zmrznile. Tako se je vstala, pod mizo pa sem splezal jaz. Seveda brez težav odklopim kabel. Se obrnem in verjetno je bil to najlepši pogleda, kar sem jih videl na svetu. WTF, pa saj je samo ritka. Vsaka jo ima. Ampak take ne srečaš ravno vsak dan. Zanimam se za postave. Veliko več kot večina moških. Ni vse tisto, kar se na prvi pogled vidi od zunaj. Vem, kako bi zgledale čisti modeli, aja pa to ni kakšna Sanja Grohar btw. Ženska ima tako popolno telo, kot ga še pri nobeni nisem videl (Nina Osenar, eeehhh, ne se hecat). Ženska je tako dobra, da bi lahko tisti trenutek tam zamrznil in strmel sam vanjo. V obraz je ni bilo časa gledat. Bila je tudi lušna ;) mislim da celo brez pudra, oz. odvečnega pudra. Z elegantnimi oprijetimi kapri jeans (se tako reče?) hlačami, špičaki, urejenimi nohti na nogah, oprijeto zaprto jopco ter pod njo … nisem videl :P ni res, sem :) še eno oprijeto majčko. Ženska, ki bi si jo želel sam Bog. A vendar ne verjamem da jo bo dobil zares vreden fant. Meni bi se zdelo, da je predobra zame, oz. da bi jo izrabljal, kamorkoli bi prišel z njo. Saj veste, nevoščljivost, favšija all the way …

evagreen

Nazaj k naši zgodbi. Vedel sem da nekaj ne bo šlo vredu, saj tiskalniški porti LPT niso PnP, da bi jih OS sam zaznal. Inštaliram prvič. Poskusim printat. Tema. Šit! Kaj bo zdaj če ne nagruntava s kolegom, ona pa mora nujno natisnit razne obrazce in napotnice (ehm, od kje že mišljenje, da ji moram ustreči ?? :P to boste ženske najbolj vedle, kako je če ste hudo privlačne). Poskusim 3x s cdja zagnat Epsonov (sux) software. Tema! Šit! Ostalo mi je še samo možnost dodajanja tiskalnika preko nadzorne plošče; tu hvalabogu uspe. Tiskalnik printa! Nastavljamo odmik od zgornjega in levega roba. Zadeva poteka brez težav. Zaplete se le pri tiskanju. Tiskalnik je bil namreč iglični. Printat bi mogel na 4 plastni neskončni papir, printal pa je samo na 3 plasti. Brez da bi ji povedala rešitev, ki se nama je zdela malo verjetna in se je danes izkazala za pravilno, se nama je zahvalila, midva pa sva jo popihala na povabljeno že zamujeno pijačko.

Ok, tule je razmišljanje. V napadu notranje jeze in aktivnega mišljenja na vprašanje; kako si v Sloveniji ob povprečni plači postavit bajto pri tridesetih, ali si vsaj privoščiti še kaj zraven plačanih rednih mesečnih stroškov (recimo kakšno potovanje, malce dlje v svet)???

Ok, gorivo je dražje, kmalu bo tudi liter kurilnega olja nad en evro, psihiatri se sprašujejo popolnoma banalna vprašanje kot je naprimer, zakaj tridesetletniki živijo še vedno doma pri starših? HAAAALOOOOOOO, vam ne kapne nobena pametna razlaga?? Zakaj ste potem psihiatri, psihologi ali whatever kaj … Razlog je enostaven … Ob plači 500€ na mesec, bi lahko delal 15 let, da bi si zgradil eno zadovoljivo hišo s ceno 100.000€, če bi seveda zraven še se lahko kolikor toliko preživljal … Odštejmo tu zdaj partnerje in njihov finančni dodatek … HALOOOOO, cene nepremičninam gredo gor, naš sistem in standard, kljub temu da smo v Evropi je tudi v PIZDI MATERNI! Sem mogoče zgrešil, da kakšni multimilijonarji na veliko kupujejo v Sloveniji?? Ampak povejte mi zakaj se standard ne premakne NIKAMOR??!!

Noben se ne zbuni, medtem ko za provizijo, ki jo morajo plačati na različnih bankomatih na Nizozemskem ustvarijo pravo kampanjo. Mi pa še kar spimo …

Uvajajo nove zakone, ki jih podprejo stranke, katere smo izvolili mi. Pri bogu!! NISEM izvolil novih bedastih zakonov!!

Sovražim birokracijo!!! Nisem jaz izvolil novih prometnih zakonov, niti moj sosed. Kakšno demokracijo furamo??? Pa ne mi zdaj spet začet z vsem tem komunističnim sranjem, v bistvu tako ali tako ne vem za kaj se gre. Kaj če bi se bolj zgledovali po Evropskih državah like Nizozemska, Belgija?

Cena hrane narašča, počasi bom moral homologirat vrtno kosilnico. Dragi gospod Premier, povejte mi, kdaj boste začeli še zaračunavat letno vožnjo na Zemlji okoli Sonca??!! Sovražim birokracijo!!! Kaj če bi začeli še lepo popisovat osebno lastništvo?? Začeli računat RTV dodatek za avtoradie?? Davek na porabljen kisik (O)? Davek na lastno sončno energijo s pomočjo sončnih celic???

Mi pa še kar spimo …

In firme, ki prihajajo gradit k nam like E.Leclerc, ponudijo našim razmeram primerne plače, čeprav v drugih državah ponujajo nenormalne vsote plač …

Sprašujete se zakaj je toliko revnih. Večina ljudi works his ass of tudi po 12 ur na dan, samo da si prislužijo tistih nekaj plačanih nadur in s tem zanemarja družino. Samo zato, da si lahko privoščijo kakšen TV ali težko prigaran avto. Cene gredo gor. Avtomobilski standard raste, tako kot v Evropi. Kaj pa standard s katerim bi lahko sledili temu tempu??

DVIGNITE JEBENI STANDARD SLOVENIJE! DVIGNITE SISTEM!

Eh, ne da se mi več … dajte me skurcat ajde …

Vse več ljudi me sprašuje kateri program uporabljaš za poslušanje mp3jev, kateri antivirusni program uporabljaš, s čem pečeš cdje? V tej objavi vam ponujam odgovore na vsa takšna vprašanja, hkrati pa bom poskusil zajet vse obvezne programe, ki bi jih vsak uporabnik moral imeti nameščene na operacijskem sistemu po inštalaciji le tega samega.

Ker so mi operacijski sistemi, predvsem Windows XP, predstavljali v času mojega študija nek izziv, sem jih docela naštudiral. V tem sem precej dober; lahko vprašate moje prijatle ;) In kakšne programe uporabit? Zlato pravilo pri Winsih velja, čim manj, tem bolje. Potem je tu še eno nepisano pravilo. Plačljivi programi proti open source programom. Slednji se dajo na internetu dobiti zastonj in so običajno enako ali nekateri celo bolj zmogljivi od licenčnih. V večini primerov pa tudi najdemo trial programe, ki jih lahko kasneje za ustrezno vsoto nadgradimo, ampak je njihova uporaba čisto upravičena, brez da bi bila potrebna nadgradnja.

Pa gremo. Obstaja nekaj fint, ki jih lahko po sami namestitvi sistema nastavite, za boljše/hitrejše delovanje sistema. O teh fintah kdaj drugič, zaenkrat se bom usmeril samo na programe. Izbor programov poteka čisto po moji logiki in sklepanju: kar deluje najhitreje, je po možnosti dobrega videza, do uporabnika prijazno in ne kuri sistemskih resourcov. Zna se zgodit, da vsake toliko kakšen program zamenjam, ampak za to mora tudi določen nov program upravičit svojo namestitev.

  • Glasbo radi poslušamo vsi. Verjetno je vsem dobro znan Winamp, ki je že od nekdaj najbolj uporaben program za predvajanje MP3 glasbenih datotek. Nulsoftova brezplačna različica je seveda kot nalašč za marsikoga. Sam pa bi prej priporočal foobar2000. Majhen, učinkovit in enostaven, lahko si ga pa priredimo tudi po meri.
  • Za snemanje CD/DVDjev zastonjskih programov ne poznam. Večina verjetno uporablja Nerota. Program je odličen, ampak velik in zahteven z resourci. Predlagal bi slehernemu uporabniku, ki seveda ne uporablja iz Aheadove zbirke nič druga kot samo orodje za snemanje, da poskusi tudi program Ashampoo Burning Studio. Seveda nič od tega ni brezplačno, se pa vse dobi na travniku ;)
  • Ker Winsi sami po sebi ne brišejo Temp folderja, pa še nekaj časa zgleda da ne bojo, pride prav za marsikaterega uporabnika CCleaner. Zaenkrat sam nisem uspel odkriti boljšega brezplačnega softwarea, ki bi pobrisal temporary files raznih programov, mogoče pa mi zna kdo kaj predlagat … Zna tudi lepo počistiti register, ima naprednega uninstallerja ter enostavn način nastavitve programov ob zagonu OS.
  • Verjetno vsi vlečete dol razne programe in igre, ki so ponavadi v paketih? To so IMG, ISO ali kakšne druge vrste slik (image), katere lahko enostavno zmountate z Daemon Tools Lite. Lite različica je popolnoma zadovoljiva.
  • Namesto Acrobat Readerja, ki je velik in zahteven, si lahko za branje PDFov naložite kar brezplačno verzijo Foxit Readerja.
  • Predvajanje videov in nameščanje ustreznih kodekov je bila že od nekdaj največja muka. Verjetno bo večina izmed vas zadovoljna z brezplačno izdajo BSPlayerja (program slovenskega proizvajalca Webteh). Ampak vsem raziskovalcem bi priporočil, da vržejo oko tudi na VLC Media Player ali KMPlayer. Slednja dva programa naj ne bi potrebovala kodekov. Če pa uporabljate kodeke pa izberite paket K-lite Mega Codec Pack, kateri vsebuje tudi nekatere web kodeke (quick time in real media).
  • Izbira antivirusnega programa je čisto odvisna od vas. Dandanes se da uporabljat OS tudi brez tega, ampak nikoli ne veš kaj te lahko čaka za naslednjim klikom. Tu je izbira povsem odprta. Večina boljših antivirusnih programov, kot je naprimer NOD32, so plačjivi. Poskusno jih lahko uporabljate največ 31 dni. Eden izmed uspešnih open source antivirusnih pa je AVG Antivirus (free edicija). Nekateri bolj zahtevni uporabniki, bodo uporabljali še kakšen Firewall, zato naj poudarim da je najboljša izbira v kombinaciji z antivirusnim programom (Eset Smart Security, ZoneAlarm Internet Security Suite).
  • Za kompresijo in arhiviranje datotek priporočam Winrar.
  • Najboljši za brskanje po spletu je Firefox ali Opera. Ne pozabite na dodatke za predvajanje spletnih vsebin kot so Java, Flash Player (za uporabnike IE), Flash Player (za uporabnike vseh ostalih browserjev) ter Shockwave Playerja medijske vsebine.
  • Za prenašanje datotek vrste torrent, priporočam Utorrent.

To so samo bistveni programi, ki jih sam tudi redno uporabljam. O tweakanju XPjev pa kaj več drugič.

Ne saj ne da bi bilo ne eno ne drugo res, ampak me na tem nekaj jezi. Razmišljanje sem dobil po Zvitini objavi. Obavezno branje! Gremo dalje …

Torej, kaj je tako problematičnega, če si pri 23 virgin? Spet, ne velja zame, domiselneži! Verjetno me jezi to, kako družba gleda na to. Verjetno je to da ima ta poamerikanizirana družba svoja pravila, pravila in pravilo, ki pravi da če nisi seksal pri 15, se ti je vredno zasmehovat.

Mladež seksa, s tem se mormo sprijaznit. Ampak tu je nekaj teh, ki pa niso imeli priložnost to naredit tako hitro, morebiti zaradi izgleda, morebiti zaradi sramežljivosti, morebiti zaradi notranje zadržanosti. In potem je še tu ena skupina, ki je prepričana, da je prvič nekaj posebnega in zato išče pravega partnerja. Da ne bi o tem, koliko je wannabe parov dandanes :roll: in o vse večji samskosti … mogoče kdaj drugič …

V današnji družbi, ti je partner prej pogoj, kot pa ljubezen. To je ena od ugotovitev, na katero sem prišel med razmišljanjem s pogovori mojih kolegov in kolegic. Nek fini prepotentnež si najde dekle zato, da se lahko z njo postavlja. Ampak vsi vemo da je zagledanost eno, ljubezen pa drugo. Vsem se dopadejo ameriške igralke, vendar čustva je potrebno razviti do njenega/njegovega značaja, kar dá potem ljubezen.

Back to virgin people. Torej naša družba gleda na to kot manj vredne ljudi. Zakaj je tako? V kakšnih vzhodnih državah je številka velika in je to precej normalno, na Nizozemskem je to precej uradna tema, zato tudi zasmehovanja ni. Važno je od ljudi in rase. Važno je od tega, kako te nekdo sprejme kot takega. Važno je to, da si čimbolj podoben družbi in tiho skrivaš svoje dejstvo, saj nočeš izpast iz nje. Ne bi bilo lepo, če si med sabo ne bi delali takšnih razlik?

YouTube slika preogleda

Kot sem že omenil, sem prvo soboto v maju potoval v Budimpešto na Sensation White, belo pravljico, party/show, na katerega pridejo vsi zabave željni ljubitelji določenih elektronskih zvrsti.

Odprava se je začela, vsaj zame, v soboto zjutraj ob nekaj minut čez deseto v Mariboru. Najprej eden, nato pa kar pet polnih avtobusov party živine iz Slovenije, nas je šlo novim dogodivščinam naproti. Nekateri že drugič ali tretjič, vendar za večino tako kot tudi zame, prvič. Gremonaparty organizacija se je spet izkazala za odlično izbiro, tudi zato ker je edina v Sloveniji, ki organizira tako masovne prevoze na partyje. Vsaka vam čast. Pišejo tudi blog.

picture18

Če ste si preračunali, je pet polnih busov nekje 250 ljudi. Zame precej presenetljiva številk. Mislim pa, glede na vzdušje in njihovo znanje in razgledanost o tej glasbi, zelo dobra. Videlo se je da so to ljudje, ki jim ni vseeno za glasbo, ki vedo kaj hočejo in ki dajo nekaj na kvalitetno elektronsko sceno. Postankov je bilo precej, več kot na lansko potovanje na Nizozemsko, čeprav je bila ta pot precej krajša. Seveda, k temu spadajo razne pijače in zelo popustljiv vodič in šofer. Vsekakor pa menim da smo imeli enega najboljšega vodiča ever!

 picture08

Nekaj besed še o samem partyju, pardon showu. Namreč Nizozemska organizacija ID-T prireja že lep čas tako imenovane showe. Party beseda je za Sensationa (dva sta namreč black in white), premila beseda. Poleg samega vrtenja glasbe, ki jo vrtijo razni priznani house, trance, progressive DJji, se namreč v dvorani dogaja še marsikaj druga. Tako pogosto vidimo razne nastopajoče osebnosti, ki izvajajo razne sposobnosti. Show je ponavadi povezan z video vmeski in napovedmi nastopajočih. A kar dela Sensation dvojčka tako posebnega je koda oblačil. Če se sprašujete, ali bela barva, kaj pripomore k vzdušju, vam lahko odgovorim samo pozitivno. Dresscode, je na teh dveh partyjih že od nekdaj črna in bela, kar pomeni, da se na Sensation White (v nadaljne SW) pride oblečen v belo na Sensation Black (v nadaljne SB) pa v črno. Vsaka barva pa predstavlja tudi svoj stil glasbe. Tako je SW zaznamovan z elektronsko glasbo mehkejših in počasnejših, SB pa trdih in hitrejših ritmov in beatov.

 picture106

Tako smo prispeli v Budimpešto z veliko zamude v soboto ob petih popoldan. Malo smo si šli ogledat mesto, kot je to za vodenje aranžmaja tipično. Imeli smo nekaj časa za kakšno pijačko in iti kaj pojest. Ob osmih zvečer pa so po nas zopet prišli busi in nas iz centra mesta prepreljali do Laszlo Papp Arene. Stadion precej zanimive oblike, zgleda kot kakšna lubenica, je navznoter dovolj velik da je na praterju in tribunah sprejel 12500 duš.

Show se je začel nekje okoli pol enajste ure zvečer in trajal do sedme ure zjutraj. Neverjetna igra barv in zvoka, nepredstavljivo ozvočenje in vzdušje, sapo jemajoča okrašenost dvorane, so dejstva, ki so me držala v ekstazi čez celotno noč. Čeprav nisem najbolj pristaš tega stila glasbe, se še zdaj ne morem načudit, kako me je vse skupaj v parih minutah spreobrnilo. Party na katerega nisem dal, kaj preveč pozornosti, se naenkrat znajde nekje na najvišjih stopničkah moje prioritete zabav.

picture124

Večina časa smo bili pod magičnim drevesom. Zvok je bil odličen vsepovsod po dvorani. O njih moči sem tudi že pisal. Muzka se je vrtela iz minute v minuto. Tudi takšna, ki sem jo pričakoval! Vse skupaj mi je minevalo zelo počasi, za kar sem bil zelo hvaležen. Ne vem kakšna magičnost partyjev je to, ampak enostavno hočem, da partyji trajajo čimdlje! In tudi tistih 9 ur, se potem spreobrne v en sam hipec misli. noge so me od plesa bolele tako, da ko sem hotel si odpočit in počakati, sem moral začeti plesati nazaj, da ne bi čutil bolečine. Skratka Sensation White je sedaj eden nepozabnih momentov v mojem življenju. Ker mi glasba pomeni, več kot si lahko predstavljate.

 picture108

Zjutraj smo se takoj po partyju, utrujeni in do konca izčrpani, noge pa toliko da nam niso odpadle, odpravili z busom nazaj proti Sloveniji. Vožnje je bilo približno šest do sedem ur s postanki. Verjetno zame ena najboljših izkušenj v življenju! Definitivno še grem.

 picture100

P.S.: če se mogoče kdo prepozna na slikah in mu deluje ofenzivno, naj napiše in bom umaknil slike.

Če nisem jaz en srečko. Ne, ne obupujem, ne me je(m/b)at narobe. :lol:
Beri naprej »

Tukaj je še nekaj mojih lastnih, pozitivnih, atributov. Ker sem človek, ki verjame da so vse stvari lepe v paru, in da je simetričnost samo po sebi umevna.
Beri naprej »

Gospa Ana mi je dala pobudo za tole objavo. Vam mojim standardnim bralcem ne bo težko razvozlat, kaj se mi je res zgodilo in kaj ne. Ampak pozor! Nekatere stvari so namišljene. Pa gremo …
Beri naprej »

Gledam Housa in ravno na sredini osmega dela, tretje sezone me zmoti ta misel. Zgleda da je bilo dogajanje v nadaljevanki dolgočasno, pa so mi misli malce pobegnile.
Beri naprej »

  • Because when we love, we always strive to become better than we are.

Paulo Coelho v The Alchemist

Beri naprej »

Evo, za vaš še zadnji paketek slikic. Ta je bolj eksperimentalne narave, komu bo všeč bo, komu pa ne, pa pač jebi jo …
Beri naprej »

Verjetno vsi poznate risano nadaljevanko The Simpsons, animirana sezonska komedija o očetu in mami in njunih treh otrocih, ki nikoli ne zrastejo? Če ne, potem bye bye sajonara!
Beri naprej »

Tako. Bil sem na razgovoru. Bilo nas je šest ali sedem. Torej so moje realne možnosti nekje 15% :) Ker se je šlo za delo striktno iz mojega poklica, so bili odgovori skoz pritrdilni. Enkrat samkrat pa sem rekel, da se z zadevo še nisem ukvarjal. Ampak vedel sem kaj mislijo, poleg tega pa sploh ni težavna. O tem za kak poklic in kje, se je šlo, pa ko zvem odgovore :) To bo predvidoma konec tega tedna.
Beri naprej »

Na Ankino željo objavljam nekaj svojih slikic. Ker je ženska pa je lepo, da se ji ugodi. Evo Anka, samo zate. In vse ostale :P
Beri naprej »

V petek smo bili v Avstriji. Na enem od hardstyle partyjev. Sicer ni bil ravno hardstyle party, marveč sta bila za tisti večer napovedana tudi brata Showtek z Nizozemske; moja top 5 DJja in producenta hard dance scene.
Beri naprej »

ali bolje rečeno zadnjih nekaj dni, krepko, ali pa tudi ne, razmišljam kaj bi objavil na blogu. da pridejo dnevi, ko moraš napisati tudi kakšno tako nepomembno, bedasto objavo, ki pravzparav nobeden, ki jo bo prebral ne bo imel nič od nje. ampak nekaj moram …

ok. pa gremo.
Beri naprej »

slednji post, bi si rad zapomnil. zato bi rad dodal samo moj dodatek :lol:

alkohol nas naredi ženske. smo pretirano čustveni, preveč govorimo in smo slabi vozniki.

dogaja se mi že drugi dan. klikam, gledam, klikam, gledam. fajn bi bilo, da to ne bi bila ena in ista stran. pravzaprav je to ena določena stran, v bistvu določen kanal z videi na youtubu. nwem zakaj ampak neki je na teh posnetkih. mar je v meni toliko intelektualca, da iščem vedno nove in nove besede? mar sem že od nekdaj priden učenec? mar so mi všeč kratki dokumentarci? :lol: Iztok resnično potrebujem tvoj nasvet. kaj se dogaja z mano?
Beri naprej »

danes 23.2.2008 praznuje naš portal tretjo obletnico obstoja. praznujemo tri leta, odkar je nekdo izmed slovencev pogruntal, da bi slovenija potrebovala svoj portal za to ekshibicionistično glasbo.
Beri naprej »

to enostavno moram deliti z vami. to vam moram povedati. nekje do mojega štirinajstega leta nazaj sega moj spomin toliko, da se spominjam svojih dejanj. takrat nisem vedel v katero smer se bo moje življenje obrnilo. takrat je pri meni preprosto obstajalo eno pravilo; bodi dober z ljudmi. bodi dober z vsem. to mi je tudi ratalo. nikoli nisem bil skregan z nikomer. vsi so se name obračali po pomoč in nasvete, ker sem nekako bil tista svetla luč, ki so jo ostali potrebovali. enostavno sem vedel več od ostalih, tako da sem bil nenehno tudi v središču pozornosti. bil sem v marsikateri zadregi, ki me je kasneje naučila življenjske lekcije.
Beri naprej »

kot sem že zasledil pri večkomu tukaj na blogosu, zadnje čase omenjate tudi redarji in varnostnike. to so ljudje. ampak samo ljudje. kaj več jim ne bi mogel pripisat. mislim na pozitivne lastnosti.
Beri naprej »

v soboto imam svoj četrti uraden nastop. v mislih imam vrtenje muzke. ker pa nisem do zdaj nič omenjal za kakšno muzko gre, bom jo tukaj poskusil malce opisat.
Beri naprej »

No, da zaključim današnji dan v Vlatkinem stilu. Danes od nje dežujejo same objave o in okrog ljubezni. Dopolnil bi jo rad s tem citatom:

  • Love doesn’t make the world go round. Love is what makes the ride worthwhile.

Franklin Jones

sedim za mizo, nažiram se z domaćico in se sprašujem, kdo zaboga je dal tem ogabno dobrim keksom noter mehki č. ah ja pogled malenkost bolj desno zgoraj razjasni vse. kraš. jebeni južnjaki. vsepovsod jih srečujem. nimam ničesar proti njim ampak so nekako oni kontra vsiljivi v moj lajf. hrana, muzka, pijača … jebeno, sam še oblačit se bom začel v kakšnega karađić & proeski pa bo to to. hja … jebeno. če bo šlo tko naprej pa se bo res potrebno prilagodit južnjakom. ampak muzke pa ne. to piskajočo, naivno, cvileča frekvenca naj kar ostane tam doli.

Beri naprej »

… imeti odprtih 40 tabov, v browserju, in potem po njih iskat ravno določenega,

… da toliko objavljate, ker bom nekoga lepega dne skenslal (Iztok kandidat si),

… breezerkidsov, ki v moji muzki vidijo samo nabijanje,

Beri naprej »

Moj nickname, izhaja iz časa, ko sem iskal nekaj novega, primernega, pravzaprav izrecno za blog(e). Potreboval sem ga, ne zato, da ne bi imel drugačnega vzdevka že odprej, temveč zato, ker na blogu vendarle predstavljaš neko osebnost, nekaj kar dejansko v življenju si. Najprej sem obstajal kot komentator, ki se ga nekateri spominjate, kasneje ste me prepričali da odprem blog.
Beri naprej »

Pa sem vendarle mislil, da bom svojo anonimnost na blogu zadržal nekoliko dlje. Mah blogorola naj ti bo … Evo vam moj avtoportret. In ja, druga slika je ujeta v meni posebnem trenutku :P
Beri naprej »

Rekel sem si da moram poskusit kako deluje trackback. Ravno ko sem na Kašparjevem blogu videl objavo o tem kako Blogrola poziva blogerje naj pokažejo svoja namizja, se mi je ponudila priložnost.
Beri naprej »

Po prebiranju raznih blogov skozi cel december, sem pogosto zasledil tudi razna pisma Božičku. Jaz sicer osebno nisem pisal iz enega razloga; mogoče dveh. Zato pa sem se spomnil objave, ki je pred leti krožila po internetu in se mi zdi dokaj posrečena. Če še vedno vsako leto pišete Božičku in vsa mukotrpno sestavljena pisma ne rezultirajo (naj si sposodim besedo, ki sem se je naučil od Fetalija) po vaših zamislih, naj navedem dve verziji zakaj deklina nikoli ne bo dobila zaželjenega hrčka.

Beri naprej »

Okay. Najprej vsi lepo pozdravljeni. Nekateri me že poznate kot komentatorja vaših prispevkov, nekateri pa še ne. In končno lahko naznanim da sem tudi jaz odprl BLOG. Misel na to, kdaj naj odprem blog me je mučila že več kot pol leta. Ampak kot vidite mi je vendarle uspelo; glavni razlog je bil pravzaprav res to, da nisem vedel o čem bi pisal (stupid or not?). Po prepričevanju, nekaterih blogerjev (blogerk /se tako pravilno sklanja?), pa sem vendarle našel ustrezen čas, pa tudi zadosten razlog, ki je pretehtal vse ostale. Več o tem pa kdaj drugič.

Danes pa sem si zadal eno posebno nalogo. No, ne morem reči ali je posebna ali ne; pomoje prej ena tipičnih objav blogerjev. Te posnetke sem odkril pred kratkim in moram povedat da so me nasmejali do solz. Fuck*** hilarious! Navali narode …

Beri naprej »