Jaz kreativec

Trenutno brskate po arhivu kategorije Jaz kreativec.

Verjetno si marsikdo v življenju postavi to vprašanje. Če si predstavljamo da bi na svetu živela samo ti in jaz, bi seveda to pomenilo lahko nalogo. Zadovoljna bi bila s tem, kar bi si ustvarila, pravila bi bila preprosta, ali pa si jih sploh ne bi zastavila. Življenje bi teklo tako, kot bi si ga sama želela in od nikjer drugje, ne bi prihajale omejitve, kazni, določila in pričakovanja. Bilo bi preprosto in lepo življenje.

Vendar pa v današnji realnosti, nisva na svetu sama. Svet vodijo zakoni in določila in v poplavi teh pravil se posamezen človek, da ne omenim kar manjšino popolnoma izgubi. Ob takšni množici ljudi na svet, kaj kmalu dobi posameznik občutek, da bo sam le težko kaj spremenil, zato se vda v pravila in tiho in pobožno sledi skupno sprejetim nepisanim pravilom. To seveda ne velja za vse ljudi.

Človek je zelo zapleten sistem. V zadnjih 30 letih smo lahko priča prehrambeni, tehnološki, biološki, kemični, celo zdravstveni in nuklearni revoluciji. Od kar se je človek iz preproste narave preselil v več milijonska mesta, je minilo manj časa, kot lahko naše fizično telo sledi spremembam. A ena smer je nazodovala. To je naše psihično počutje ali duhovnost. Ker na tem mestu nismo imeli revolucije (in mislim da je končno čas za njo), smo kljub temu, da smo si ustvarili varna zavetišča, oskrbo (zdravstvo), na tone nove hrane in pijače, ugodje in udobnost bivanja, varnost, nešteto različnih del in zaposlitev in še največ stvari v katerih uživamo, vedno bolj nesrečni.

Naj pojasnim da gre tukaj za fenomen pri človeku. Primer: če bi na svetu resnično obstajala dva človeka, bi oba z lahkoto izpolnjevala svoje želje. To bi jima izpopolnilo samozavest. V svetu milijarde ljudi, pa seveda posameznik dobi občutek, da bo mu najlažje, če bo živel v skladu z družbo in ugajanjem ljudem okoli sebe. Zakaj sedaj tukaj pride do obrata razmišljanja in zakaj je to nevarnost za naše nezadovoljstvo, nesrečo in na koncu bolezni?

Človekova narava je od zgodnjega obdobja zgrajena tako, da se dobro počuti z izpolnjenimi lastnimi željami in ugajanjem sebi.

V dobi digitalne revolucije pa pride do pokvarjene predstave posameznika, ki se sprijazni s tem, kar lahko doseže, in več kot doseže, lažje se počuti sprejetega od drugih. Vse njegovo prizadevanje je usmerjeno za dosego ciljev po pravilih, ki ustvarjajo naš svet, saj se le tako v sebi počuti izpolnjenega in srečnega. Na tem mestu, pa je potrebno izpostaviti našo revolucijo razvoja in hkrati duševnost. Dejstvo je, da nam samozavest daje občutek sreče. Ta občutek je lahko bežna sreča ali prava sreča. V obeh primerih gre za zadovoljstvo, ampak samo v primeru prave sreče, za trajno zadovoljstvo.

Ljudje smo si s tem ko smo si omogočili vse več in več udobja, materialnosti, čutnih užitkov, varnosti in nasploh vsega, kar nam prinaša današnji svet, samozavest in pozornost usmerili v želje, ki prevladujejo v družbi. Tako dajemo moč tem skupno sprejetim nepisanim pravilom v družbi in pripomoremo, da tak svet obstaja s svojim prepričanjem. Majhen človek se tako počuti osamljenega in brez moči, če ne ugaja skupno sprejetim navadam, obnašanju, pričakovanjem družbe. Vse zaradi količine ljudi, ki so to sprejeli, in dalje širijo kot normalno, a težje sprejemajo drugačnost ljudi.  S tem seveda zapolnjuje samozavest in dobi občutek izpopolnjenosti in zadovoljstva. V kolikor se približa družbenim standardom ter običajem s svojim obnašanjem in dokazovanjem tem bolj srečen je. Nekaj primerov: okolica hiše mora biti urejena, saj je to normalno za celo vas, do drugih ljudi se moramo vesti spoštljivo, na javni mestih ne smemo vzbujati pozornosti, se dreti, pomembno je da za dobljeno stvar od sosedov, vrnemo nekaj v zameno, prostori po hiši morajo biti pospravljeni, ko dobivamo obiske, pomembna so srečevanja s prijatelji in družinskimi člani, saj je to lep način izkazovanja pozornosti do bližnjih, ko gremo z dekletom na zmenek, se poskusimo vesti čimbolj normalno in jo osvojiti z zglednim in naklonjenim obnašanjem. Na prvi pogled bi vsakdo rekel, to je normalno obnašanje, tako smo lahko dobri do drugih in skrbimo za naš ugled. V bistvu pa ne gre za nič drugega kot pozornost usmerjeno izven sebe, ugajanju drugim in zavračanju lastnih želja. In ljudje danes to počnemo kar se da na vse možne načine, saj se le tako lahko počutimo dovolj samozavestne. V kolikor prihajate do pomislekov kot so, “kaj bodo drugi rekli”, “glej kako se ta obnaša”, “kaj bom oblekel danes zvečer”, “ji/mu bo všeč to darilo, hrana”, ali pa vrsta obnašanja kot je, opravičevanje za nepospravljeno stanovanje, se obrnemo vstran, ko pozdravimo nekoga, in opazimo, da to ni tisti za katerega smo upali da je, vzbujanje slabe vesti s primeri, pričakovanja da bodo drugi dosegli podoben družbeni status kot mi sami, itd., ne pomeni nič druga, kot da smo globoko zapadli v družben sistem teh nepisanih skupno sprejetih pravil. Taki ljudje se v družbi ponavadi vedejo drugače kot doma, so bolj nasmejani, poskušajo narediti vtis na druge. To so ljudje, ki lastne sposobnosti postavijo na dražbo, nevede, in pričakujejo najboljšo oceno o njih samih, od drugih. Ta opis pripada ljudem, ki nimajo prave samozavesti, vendar jim namesto le te, daje ta občutek, bežna sreča. Do nje lahko pridejo le z izpolnjevanjem podobnih želja kot se nahajajo v družbi, z zglednim obnašanjem s tako imenovano masko! (ne klicaj tukaj ni postavljeno zastonj). Vsak človek, ki ne bi deloval po družbeno sprejetih pravilih, bi postal izobčenec, ker ne bi uspel delovati podobno kot je normalno za družbo, bi se kaj kmalu počutil kot da ga drugi ne sprejemajo in ta občutek bi bil zanj grozen. Brez zaposlitve, visoke plače ali visokega akademskega naziva, bi užalil starše, morebiti stare starše ter prijatelje, ki sami študirajo. Brez zglednega obnašanja in pozdravljanja ne bi bil povšeči starejšim ljudem, z visoko glasnostjo glasbe, bi dražil sosede, s smejanjem v cerkvi bi bil kaznovan, saj se to ne spodobi in če bi odpovedal obisk, bi drugi mislili, da jih ne spoštuje in mu zamerili. Potrebno je razumeti, da človek, ki deluje tako, da ugaja drugim, ustvarja popolnoma isti svet, v katerem živi. In tudi če mu tak svet ni všeč – še vedno misli, da s svojim malim delovanjem, ne more spremeniti ničesar. To seveda ne drži, saj če izviramo iz človeške psihe, moja prepričanja ustvarjajo moj svet. Prepričanja pa so samo takšna, kot si jih vsak posameznik sam ustvari in ne, NISO skupna! (opisano na kratko v zadnjem odstavku). To pomeni tudi to, da lahko živimo v popolnem zadovoljstvu ob drugih ljudeh, ki so izredno nesrečni. Ljudje, ki delujejo tako, da želijo ugajati drugim so nesprejemljivi ljudje in življenje za njih predstavlja bitko.

Kdo pa so torej ljudje, ki so srečni in imajo pravo samozavest? Tisto, trajno samozavest? Zdaj se boste na tem mestu ali smejali ali pa zgražali nad opisanim, saj bo opisano tako, da bo meja zlahka opazna. Ljudje s pravo samozavestjo so tisti, ki ugajajo sebi. Zdaj se sprašujete, kako je možno ugajati sebi in biti z drugimi v dobrih odnosih. No v bistvu ugajanje sebi, ne pomeni to, da moramo sto odstotno in zmeraj ugajati sebi, temveč le to, da si izpolnimo svoje želje na prvem mestu in šele na to tisto, kar se odločimo narediti za druge in kar nas ne bi naredilo nesrečne. Taki ljudje predvsem delajo veliko stvari zase, so prijazni in nasmejani, vendar to ni njihova maska temveč pristnost. Povejo to kar mislijo so dobri poslušatelji ali sogovorniki. Druge sprejemajo takšne kot so, četudi imajo večjo izobrazbo ali plačo in se zavedajo da noben človek ni vreden več od drugega. Ne rangirajo ali si predstavljajo, da si zaslužijo več spoštovanja ker so starejši, učeni, z akademskim nazivom, z veliko plačo, dobrim avtom, lastno hišo ali drugim imetjem. V njihovem življenju obstaja večje ali manjše zadovoljstvo, nikakor pa ne obstaja popolno razočaranje, jok zaradi drugih in zamere. Njihova prava samozavest je njihovo stališče psihe. Ne potrebujejo veliko, ne potrebujejo biti drugje kot so in ne potrebujejo potrjevanj od drugih, da so lahko srečni. Kar pa še ne pomeni, da ne morejo doseči visokega naziva, visoke plače in vseh ostalih družbeno pogojenih vrednot. Takšni ljudje vprašajo, če kaj ne razumejo in ne poskušajo razvrednotiti mnenja drugega. Poslušajo in komentirajo ter ne odsekajo takoj pogovora, s predsodki. Zavedajo se, da neumit avto, nepospravljena kuhinja, soba ob obisku, ne pomeni svetovne krize, temveč resnico, saj je to njihov svet. Znajo se spoprijet s kritiko in argumentirati svoje odločitve. Ne ozirajo se na mnenja drugih, saj vedo, da vse kar naredijo je človeško, tudi če odstopa in ni povšeči drugim. Ne pričakujejo od drugih povračila, če pa se le to zgodi, vedo, da je to le še en korak k sreči – s tem imajo formulo za investicijo v življenje. Od nikogar ne zahtevajo nekaj, kar mislijo, da bi sami naredili na njihovem mestu, saj se zavedajo, da je predstava eno, kar bi bil pripravljen nekdo drug v resnici narediti, pa drugo. Ne sodijo druge po sebi saj se zavedajo, da ima vsak človek drugačno življenjsko pot. Ne premišljujejo s čem bodo naredili vtis, kako bodo izpadli in ali bodo ugajali s svojim nastopom drugim. Enostavno pridejo in so. Poznajo zaupanje in življenje jemljejo takšno kot je. Ne poskušajo pretentati zakonov in se zavedajo, da so sprejeti za družbeno dobro sobivanje. Odklonijo lahko alkoholno pijačo kljub množici, ki jo pije ob njem in opravičijo se lahko, če so pozdravili napačno osebo. Zdravniku lahko zaupajo vse težave in če jim ne ugaja njegova pomoč, mu to tudi povedo. Zlahka rečejo, ne, vsiljenim propagandam, ki niso po njihovi volji. In če jim hrana v gostilni ni bila dobra, to znajo tudi povedati natakarju, če jih le ta vpraša. Ne hvalijo se s svojimi dosežki pretirano in ne poveličujejo svoje otroke. V vsakem človeku vidijo najboljše in razumejo, da se s takšnimi, ki ga/jo ne more sprejeti, ni potrebno družiti. Znajo prisluhniti bližnjim in prinesejo to, kar jim je bilo naročeno, in ne to, kar sami mislijo da bi bilo bolje za druge. Ta opis ustreza ljudem, ki v sebi nosijo pravo samozavest in vrlino, ne potrebujejo nobenega materialnega dokaza, saj je to stališče psihe, ki je že od nekdaj z nami. Nekdo, ki si bo to želel bo tudi odkril način kako doseči takšno mišljenje. V osnovi se gre za popolno izražanje svojega dojemanja sveta ob lastnem sprejemanju. Takšni ljudje delujejo precej avtomatsko in niti ne opažajo, da ne spadajo v pričakovanja, ideale, navade in običaje tujih ljudi, zato zlahka postanejo osovraženi, ali pa tekmeci nesprejemljivim ljudem – tisti, ki želijo ugajati drugim.

Ta dva opisa nazorno prikazujeta, kakšna je meja med umetno srečo, tisto bežno za katero potrebujemo vedno neke vrste vibracije in spremembe v našem življenju, ter trajno srečo, ki je, na kratko povedano, v nas samih. Seveda je težko prestavit iz enega prepričanja (nesprejemljivosti) v drugo (sprejemljivost), saj je po večini (97%) ljudi nesprejemljivih. Ne številka žal ni izmišljena. Le tako tudi vsi ti ljudje, potrjujejo to delovanje kot pravilno in edino pravilno. Tako ozkogledi ljudje, bodo pa tudi kar hitro prekinili vse stike z znanjem, ki bi jih uspelo razkriti, saj ga oni občutijo kot da jim odvzema veljavnost v vso lastno prepričanje. Vendar je resnica dosti bolj čudovita in človek ki uspe prestopiti, je nagrajen z nepopisno nagrado ;)

Naša psiha je sestavljena tako, da tisto kar povejo drugi, tisto kar se piše, bere in gleda, tisto verjamemo. Ampak to ni nič druga kot potrjevanje tega, kar verjame večina, zaradi nenormalne količine informacij. Če bi želeli verjeti v dobro, v srečo, je potrebno to ozavestiti. Potrebujemo jasne definicije, kaj je sreča, ljubezen, spoštovanje, samozavest in odgovornost. Človeška psiha deluje tako, da kdor se bo odločil sprejeti smiselno predstavo, naprimer, da so ljudje dobri, se mu bo to začelo dozdevat in čez čas bo to ozavestil in bo drugim pripovedoval, kako so se ljudje spremenili in so dobri. V bistvu, pa se je spremenil, le on sam. Tako da, sedaj ko veste, da vam nekdo pripoveduje da je on tak in tak in tak, … vam pripoveduje samo o njem samem ;)

Svetova dva sem prej živel,
a v nobenem sreče ne imel.

Glasba moja edina rešiteljica,
mi bila je življenjska učiteljica.

Dolga leta čakal sem potrpežljivo,
usoda zame krojila je srečo, marljivo.

V mrzlem večeru iskrica je preskočila,
sreča zame v življenju je nastopila.

Pegast nosek, temne očke,
v njih iskrice sijoče.
Angelski nasmeh in občutkov polno,
v dno duše seglo mi je to dekle popolno.

Zdaj sreča v mojem srcu gori,
za naju oba, do konca vseh dni.

… že več kot dva meseca in na še vsaj 1000x toliko ;)

res da me je proti koncu leta zmanjkalo; za to imam tudi originalne razloge … na vas nisem pozabil, pa da vam zaželim vsem skupaj … na linku: http://home.amis.net/tbrunek/kartica/

Tadej

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Draga Blogorola! Objavljam nekaj svojih posnetkov sončnega zahoda! Slike so od tukaj, tako da če bi hoteli imet katero drugo, ki v tej objavi ni objavljena v polni velikosti, call me. Moj mobi je 1-800-EDM-FANATIK. Drugič si nastavte uro pravilno! Za kak mesec nazaj. Resno se mi ne da delat dveh istih objav.
Beri naprej »

  • Because when we love, we always strive to become better than we are.

Paulo Coelho v The Alchemist

Beri naprej »

Evo, za vaš še zadnji paketek slikic. Ta je bolj eksperimentalne narave, komu bo všeč bo, komu pa ne, pa pač jebi jo …
Beri naprej »

Tako. Bil sem na razgovoru. Bilo nas je šest ali sedem. Torej so moje realne možnosti nekje 15% :) Ker se je šlo za delo striktno iz mojega poklica, so bili odgovori skoz pritrdilni. Enkrat samkrat pa sem rekel, da se z zadevo še nisem ukvarjal. Ampak vedel sem kaj mislijo, poleg tega pa sploh ni težavna. O tem za kak poklic in kje, se je šlo, pa ko zvem odgovore :) To bo predvidoma konec tega tedna.
Beri naprej »

Na Ankino željo objavljam nekaj svojih slikic. Ker je ženska pa je lepo, da se ji ugodi. Evo Anka, samo zate. In vse ostale :P
Beri naprej »

Predstavil bi vam rad nekaj PHP skript, ki sem jih izbrskal in malce tudi sam predelal. Za vse, ki ne veste kaj je PHP; to je programski jezik za programiranje dinamičnih spletnih strani. Je hiter in precej razširjen standard spletnih strani (hint: vse strani, ki se odpirajo s končnico .php), določen pa mu je bil tudi de facto standard. PHP je uporabljen v naprimer CMS (Content Management System), torej sistemih za upravljanje spletne vsebine: phpBB – skripta za forum, Wordpress – vaš osebni blog, ipd. Ponavadi te skripte potrebujejo, še bazo (beri: aktivni procesor), medtem ko pa PHP funkcije lahko izvajamo tudi kot samostojne skripte, ki jih znajo dekodirati web browserji.

Beri naprej »