Iz življenja

Trenutno brskate po arhivu kategorije Iz življenja.

Ta zapis je komentar temi o vzgoji na enem od tujih blogov.

Tudi sam sem že o vzgoji pisal in dandanes je le ta daleč od tiste prave vzgoje. Tukaj sem bral komentarje po večini iskanja krivcev, ali je to na strani staršev ali na strani učiteljev, nekateri ste se dotaknili tudi otrokovega karakterja, a rešitve ne moremo najti, če ne zajamemo z univerzalno formulo celotno civilizacijo in šele nato odkrijemo pravo težavo.

Pa naj podam svojo razlago, kot že večini tukaj pred mano. Dejstvo je da se današnja civilizacija razvija s svetlobno hitrostjo. Povod za to so seveda vse večji pritiski monetarnega sistema, ki vceplja ljudem preko nezavednih mehaznimov, mnenja o stvarnostni tega sveta; o pomembnosti šolanja, pomembnosti izobrazbe in česar je še v prekipevanju o pomembnosti denarja. Otrok, njegova vzgoja, starševska brezskrbnost, neobremenjenost z eksistenco in življenjem, je tako postavljena na drugo ali tretje mesto. To lahko imenujemo tudi vrednote.

V današnjem času pravil, reda, discipline in zakonov, časovno usmerjenih potekov, pisnih dovoljenj in vse možne kombinacije birokracije iz le teh, lahko opazimo da tudi šolski sistem gre vedno bolj v tej smeri. Kot je bilo že omenjeno in zelo dobro opaženo, se dandanes otroci ne igrajo več zunaj, ne plezajo po drevesih, se ne špricajo z vrtno cevjo, ne skrivajo v gozdovih, ne vozijo tam, kjer jim ni dovoljeno in ne igrajo izven šolskega igrišča, ki je hkrati ograjeno in poseduje kamere, ki so namenjene samo iskanju krivca nezgod. A kdo je dejansko kriv, ko se zbunijo starši, ko se njihov otrok poškoduje ali ko se zbunijo učitelji, da so otroci neposlušni ali želijo vse po svoje?

Gre se za zgrešenost celotnega sistema v katerem se ne morejo sprejeti ne starši, ne učitelji, otroci pa dobivajo posredno mehanizme staršev in učiteljev v svoje vedenje. Če otrok hoče nekaj samo po svoje, je to jasen znak, da od doma prinaša pomensko preslikavo želj, ki si jih želijo njegovi starši ali roditelji. Vse bolj dobivam občutek, ob vsem prebiranju literature o otrocih in starših, ob opazovanju mladih staršev, da se daje poudarek na otroka, kot na neko bitje, ki je veličastno, prelepo, ki se mu daje vse, hkrati pa žarijo te mlade mamice ob izpostavitvi njihovega otroka pred druge. Dobivam občutek, da je otrok eno, odrasla oseba, ki pa se razvije iz njega, pa drugo. Kot da je otrok idealiziran pojem in se starši ne zavedajo da je to samostojen človek. Odločitev staršev za otroka je tako tukaj vprašljiva, ali so se odločili zaradi tega ideala ali zaradi pričakovanj svojih staršev? Ali pričakovanja koga drugega? Mogoče ta odločitev izhaja iz primerjave sovrstnikov, kateri že imajo vsi otroke? Mogoče pa je le to strah, da bodo ostali sami brez otrok, in se ne bodo mogli sprejeti med druge, brez njega? Če je otrok ideal, potem je tu resnično napačna odločitev zanj, saj se odločam po tem, kar nam kaže svet, in ne kar si mi želimo. In že se bližamo prvi težavi mladih staršev. Ko opazujem mlade starše (in to po večini niti niso tako mladi starši, letnik -70, -80), je njim samoumevno, da ko dobiš otroka, je njihovo vzgajanje vsem po vrsti samoumevno. Ukazovanje, kaj naj otrok naredi, popuščanje njegovim željam in vsem njegovim muham (ki jih niso sposobni razbrati), prilagajanje na njihovo stališče. Ker imajo starši sami problem s sprejemanjem sebe, pomeni da niso nikoli odrasli oz. da niso nikoli razvili odnosa s samim sabo. Tako pozabljajo, da njihove besede o “skupnem svetu, v katerem je kriza, da se vse draži, da so plače premale, da je iz dneva v dan slabše na svetu”, pomensko prenašajo na otroka, saj sami mislijo da to ne vpliva na njih. Starševsko obnašanje in starševsko samozavest in starševsko odgovornost otroci preslikajo najprej. Ravno tako pa ni več prave vzgoje, ki bi jo pari, ki se odločajo za otroka, morali poznati. Prava vzgoja je izredno pomembna, saj otroka kaznuje, ko prestopi mejo svojega sveta in se znajde v tujem svetu in da otrok spozna, zakaj si je kazni zaslužil, da otroku visoka pričakovanja, saj le te ustvarjajo delovne navade in da pohvale, saj je otrok nepopisan list papirja in na začetku življenja ne poseduje nobenih pomenov, zato se smeji – neobremenjenost uma. Večina staršev, misli da je treba otroku dajati samo dobro in izpolnjevati vse njegove želje. Potrebno je na tem mestu povedati, da želje pri otroku izhajajo iz mehanizmov, ki jih je prejel preko staršev. Če ne želite, da si bo otrok v trgovini želel vse več stvari, se ne pogovarjajte, kaj vse si želite, kaj vse je potrebno kupiti, koliko kaj stane in kako si ni možno privoščiti stvari v tem času. Otrok se uči pomenov posredno in če mislite da vas ne sliši, ko ste z njim na obisku pri drugih starših in govorite o aktualnih temah, se zelo motite. Tako vstopi otrok v institiucijo, med druge otroke. Ker je vajen tega, da se mu doma vse ustreže, in ker njegova mama, zaradi preslabe samopodbe, težko reče jasno “ne”, se sedaj znajde na tujem ozemlju, ki ga dojema enako kot domače ozemlje. A tukaj so tudi ostali otroci, ki morda prihajajo s podobnimi a tudi veliko drugačnimi mehanizmi v šolo. Česar so prej bili vajeni dobiti in je njihov spomin poslikan samo z ugajanjem, sedaj ne dobijo. In takoj so na tapeti učitelji in vzgojitelji. Vse prevečkrat si starši predstavljajo da vzgajajo najboljše a temu ravno ni tako, saj bi tudi znali povedati, kakšna je prava vzgoja, kar pa le redko vidim ali preberem od staršev. Prava vzgoja pomeni to, da če želiš otroka, ki bo vesel, ne bo prizadet pri vseh željah, ki se ne uresničijo, poslušen in strpen, morajo na prvem mestu biti to tudi njegovi starši. Starš, ki pa meni da se otrok lahko poškoduje pri plezanju na drevo, in je zato potrebno porezati vse veje do nedosegljive višine otroku, izraža svoje nezaupanje. Poškodbe, skakanje po dežju in lužah, pustiti otroku izražanje, kjerkoli se že znajde (in ne, ne dela vam sramote, samo okdriva motoriko), je mala cena za njegovo srečo. Otroke ni potrebno osrečiti, potrebno jih je naučiti čutiti srečo.

Potem imamo pa tu drugo stran, vzgojitelji. Ti seveda niso primarni krivci, a so krivci za določene situacije, ki se zgodijo otrokom v šolah. Če vzgojitelji nimajo samozavesti, imajo nizko samopodobo, ravno tako otroku ne dajo vedeti pravih pomenskih mehaznimov. Spet gre tukaj za vprašanje vira nezadovoljstva učiteljev, in ne, to definitivno ni njihova plača ali denar. Gre se za vprašanje eksistence in zgoraj naštetih pravil – zakonov, reda, birokracije, po katerih se morajo ti učitelji vesti. To jih omejuje, hkrati pa jim ne dovoli, da se sprejmejo takšne kot so. Učitelji dandanes so zelo mladi ljudje, tisti starejši, pa so predvsem zelo dojemljivi za črnoglede informacije, ki kar krožijo okoli nas. Te si poiščejo sami – namesto da bi razmišljali s svojo glavo. Največji krivec je spet monetarni sistem, saj ti učitelji vsakodnevno dobivajo razumska pojasnila za nove in nove ukrepe. A ti ukrepi niso samo ukrepi temveč omejitve, ki bodo omejili tudi njih same, nekoč. In tako kot avtorica – ena redkih – zapisanega članka, obstaja sedaj izredno malo ljudi, ki mislijo da lahko kaj spremenijo proti sistemu. Kot je že bilo omenjeno otroci niso enakega značaja ne karakterja in za vsakogar pač ni vsako delo. Tako je smiselno razumeti, da nekateri otroci bolje računajo od drugih, nekateri pač delajo bolje preval, od računanja, to pa še ne pomeni da so manj vredni. A šolski sistem je danes izredno spregledana pravičnost, ki postavi vse otroke na isto sito. Potem pa ločujemo marljive od nepridnih in delovne od lenih. Če boš rekel ribi, da naj spleže na drevo, in to ne bo zmogla, bo celo življenje živela v tem napačnem prepričanju. In točno tako dela današnji šolski sistem z otroki.

Zdi se kot da je vse na glavi, saj so konec koncev tudi vzgojitelji starši in starši, tisti ki vzgajajo v šolah. A začeti bo treba pri sebi, posamezniku. Vsak mora biti prepričan v smiselno rešitev, ki jo verjame, in jo je sposoben predati naprej, brez slabe vesti. Najbolj pomembno pa je to, da mora vsak razmišljati s svojo glavo in hkrati znati prisluhniti tujim mnenjem. Če bomo iskali krivca v nedogled, s tem ne bomo ničesar rešili, res pa je da se to, da je nekdo kaznovan tako fantastično občuti. To je samo naslada, ob neprivoščljivosti dobrega drugemu, ki ga sodimo po lastnem svetu. Potrebno je najti pravo pot, izpustiti in ne obstati zaradi iskanja krivca, ter razmišljanje z lastno glavo. Potem bo tudi možno spremeniti še kateri drug sistem.

O starših sem že pisal, tako da si lahko več preberete tukaj, saj bi drugače bilo to predolgo branje:

http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/08/03/razlika-med-dobrimi-in-slabimi-starsi/

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

Verjetno si marsikdo v življenju postavi to vprašanje. Če si predstavljamo da bi na svetu živela samo ti in jaz, bi seveda to pomenilo lahko nalogo. Zadovoljna bi bila s tem, kar bi si ustvarila, pravila bi bila preprosta, ali pa si jih sploh ne bi zastavila. Življenje bi teklo tako, kot bi si ga sama želela in od nikjer drugje, ne bi prihajale omejitve, kazni, določila in pričakovanja. Bilo bi preprosto in lepo življenje.

Vendar pa v današnji realnosti, nisva na svetu sama. Svet vodijo zakoni in določila in v poplavi teh pravil se posamezen človek, da ne omenim kar manjšino popolnoma izgubi. Ob takšni množici ljudi na svet, kaj kmalu dobi posameznik občutek, da bo sam le težko kaj spremenil, zato se vda v pravila in tiho in pobožno sledi skupno sprejetim nepisanim pravilom. To seveda ne velja za vse ljudi.

Človek je zelo zapleten sistem. V zadnjih 30 letih smo lahko priča prehrambeni, tehnološki, biološki, kemični, celo zdravstveni in nuklearni revoluciji. Od kar se je človek iz preproste narave preselil v več milijonska mesta, je minilo manj časa, kot lahko naše fizično telo sledi spremembam. A ena smer je nazodovala. To je naše psihično počutje ali duhovnost. Ker na tem mestu nismo imeli revolucije (in mislim da je končno čas za njo), smo kljub temu, da smo si ustvarili varna zavetišča, oskrbo (zdravstvo), na tone nove hrane in pijače, ugodje in udobnost bivanja, varnost, nešteto različnih del in zaposlitev in še največ stvari v katerih uživamo, vedno bolj nesrečni.

Naj pojasnim da gre tukaj za fenomen pri človeku. Primer: če bi na svetu resnično obstajala dva človeka, bi oba z lahkoto izpolnjevala svoje želje. To bi jima izpopolnilo samozavest. V svetu milijarde ljudi, pa seveda posameznik dobi občutek, da bo mu najlažje, če bo živel v skladu z družbo in ugajanjem ljudem okoli sebe. Zakaj sedaj tukaj pride do obrata razmišljanja in zakaj je to nevarnost za naše nezadovoljstvo, nesrečo in na koncu bolezni?

Človekova narava je od zgodnjega obdobja zgrajena tako, da se dobro počuti z izpolnjenimi lastnimi željami in ugajanjem sebi.

V dobi digitalne revolucije pa pride do pokvarjene predstave posameznika, ki se sprijazni s tem, kar lahko doseže, in več kot doseže, lažje se počuti sprejetega od drugih. Vse njegovo prizadevanje je usmerjeno za dosego ciljev po pravilih, ki ustvarjajo naš svet, saj se le tako v sebi počuti izpolnjenega in srečnega. Na tem mestu, pa je potrebno izpostaviti našo revolucijo razvoja in hkrati duševnost. Dejstvo je, da nam samozavest daje občutek sreče. Ta občutek je lahko bežna sreča ali prava sreča. V obeh primerih gre za zadovoljstvo, ampak samo v primeru prave sreče, za trajno zadovoljstvo.

Ljudje smo si s tem ko smo si omogočili vse več in več udobja, materialnosti, čutnih užitkov, varnosti in nasploh vsega, kar nam prinaša današnji svet, samozavest in pozornost usmerili v želje, ki prevladujejo v družbi. Tako dajemo moč tem skupno sprejetim nepisanim pravilom v družbi in pripomoremo, da tak svet obstaja s svojim prepričanjem. Majhen človek se tako počuti osamljenega in brez moči, če ne ugaja skupno sprejetim navadam, obnašanju, pričakovanjem družbe. Vse zaradi količine ljudi, ki so to sprejeli, in dalje širijo kot normalno, a težje sprejemajo drugačnost ljudi.  S tem seveda zapolnjuje samozavest in dobi občutek izpopolnjenosti in zadovoljstva. V kolikor se približa družbenim standardom ter običajem s svojim obnašanjem in dokazovanjem tem bolj srečen je. Nekaj primerov: okolica hiše mora biti urejena, saj je to normalno za celo vas, do drugih ljudi se moramo vesti spoštljivo, na javni mestih ne smemo vzbujati pozornosti, se dreti, pomembno je da za dobljeno stvar od sosedov, vrnemo nekaj v zameno, prostori po hiši morajo biti pospravljeni, ko dobivamo obiske, pomembna so srečevanja s prijatelji in družinskimi člani, saj je to lep način izkazovanja pozornosti do bližnjih, ko gremo z dekletom na zmenek, se poskusimo vesti čimbolj normalno in jo osvojiti z zglednim in naklonjenim obnašanjem. Na prvi pogled bi vsakdo rekel, to je normalno obnašanje, tako smo lahko dobri do drugih in skrbimo za naš ugled. V bistvu pa ne gre za nič drugega kot pozornost usmerjeno izven sebe, ugajanju drugim in zavračanju lastnih želja. In ljudje danes to počnemo kar se da na vse možne načine, saj se le tako lahko počutimo dovolj samozavestne. V kolikor prihajate do pomislekov kot so, “kaj bodo drugi rekli”, “glej kako se ta obnaša”, “kaj bom oblekel danes zvečer”, “ji/mu bo všeč to darilo, hrana”, ali pa vrsta obnašanja kot je, opravičevanje za nepospravljeno stanovanje, se obrnemo vstran, ko pozdravimo nekoga, in opazimo, da to ni tisti za katerega smo upali da je, vzbujanje slabe vesti s primeri, pričakovanja da bodo drugi dosegli podoben družbeni status kot mi sami, itd., ne pomeni nič druga, kot da smo globoko zapadli v družben sistem teh nepisanih skupno sprejetih pravil. Taki ljudje se v družbi ponavadi vedejo drugače kot doma, so bolj nasmejani, poskušajo narediti vtis na druge. To so ljudje, ki lastne sposobnosti postavijo na dražbo, nevede, in pričakujejo najboljšo oceno o njih samih, od drugih. Ta opis pripada ljudem, ki nimajo prave samozavesti, vendar jim namesto le te, daje ta občutek, bežna sreča. Do nje lahko pridejo le z izpolnjevanjem podobnih želja kot se nahajajo v družbi, z zglednim obnašanjem s tako imenovano masko! (ne klicaj tukaj ni postavljeno zastonj). Vsak človek, ki ne bi deloval po družbeno sprejetih pravilih, bi postal izobčenec, ker ne bi uspel delovati podobno kot je normalno za družbo, bi se kaj kmalu počutil kot da ga drugi ne sprejemajo in ta občutek bi bil zanj grozen. Brez zaposlitve, visoke plače ali visokega akademskega naziva, bi užalil starše, morebiti stare starše ter prijatelje, ki sami študirajo. Brez zglednega obnašanja in pozdravljanja ne bi bil povšeči starejšim ljudem, z visoko glasnostjo glasbe, bi dražil sosede, s smejanjem v cerkvi bi bil kaznovan, saj se to ne spodobi in če bi odpovedal obisk, bi drugi mislili, da jih ne spoštuje in mu zamerili. Potrebno je razumeti, da človek, ki deluje tako, da ugaja drugim, ustvarja popolnoma isti svet, v katerem živi. In tudi če mu tak svet ni všeč – še vedno misli, da s svojim malim delovanjem, ne more spremeniti ničesar. To seveda ne drži, saj če izviramo iz človeške psihe, moja prepričanja ustvarjajo moj svet. Prepričanja pa so samo takšna, kot si jih vsak posameznik sam ustvari in ne, NISO skupna! (opisano na kratko v zadnjem odstavku). To pomeni tudi to, da lahko živimo v popolnem zadovoljstvu ob drugih ljudeh, ki so izredno nesrečni. Ljudje, ki delujejo tako, da želijo ugajati drugim so nesprejemljivi ljudje in življenje za njih predstavlja bitko.

Kdo pa so torej ljudje, ki so srečni in imajo pravo samozavest? Tisto, trajno samozavest? Zdaj se boste na tem mestu ali smejali ali pa zgražali nad opisanim, saj bo opisano tako, da bo meja zlahka opazna. Ljudje s pravo samozavestjo so tisti, ki ugajajo sebi. Zdaj se sprašujete, kako je možno ugajati sebi in biti z drugimi v dobrih odnosih. No v bistvu ugajanje sebi, ne pomeni to, da moramo sto odstotno in zmeraj ugajati sebi, temveč le to, da si izpolnimo svoje želje na prvem mestu in šele na to tisto, kar se odločimo narediti za druge in kar nas ne bi naredilo nesrečne. Taki ljudje predvsem delajo veliko stvari zase, so prijazni in nasmejani, vendar to ni njihova maska temveč pristnost. Povejo to kar mislijo so dobri poslušatelji ali sogovorniki. Druge sprejemajo takšne kot so, četudi imajo večjo izobrazbo ali plačo in se zavedajo da noben človek ni vreden več od drugega. Ne rangirajo ali si predstavljajo, da si zaslužijo več spoštovanja ker so starejši, učeni, z akademskim nazivom, z veliko plačo, dobrim avtom, lastno hišo ali drugim imetjem. V njihovem življenju obstaja večje ali manjše zadovoljstvo, nikakor pa ne obstaja popolno razočaranje, jok zaradi drugih in zamere. Njihova prava samozavest je njihovo stališče psihe. Ne potrebujejo veliko, ne potrebujejo biti drugje kot so in ne potrebujejo potrjevanj od drugih, da so lahko srečni. Kar pa še ne pomeni, da ne morejo doseči visokega naziva, visoke plače in vseh ostalih družbeno pogojenih vrednot. Takšni ljudje vprašajo, če kaj ne razumejo in ne poskušajo razvrednotiti mnenja drugega. Poslušajo in komentirajo ter ne odsekajo takoj pogovora, s predsodki. Zavedajo se, da neumit avto, nepospravljena kuhinja, soba ob obisku, ne pomeni svetovne krize, temveč resnico, saj je to njihov svet. Znajo se spoprijet s kritiko in argumentirati svoje odločitve. Ne ozirajo se na mnenja drugih, saj vedo, da vse kar naredijo je človeško, tudi če odstopa in ni povšeči drugim. Ne pričakujejo od drugih povračila, če pa se le to zgodi, vedo, da je to le še en korak k sreči – s tem imajo formulo za investicijo v življenje. Od nikogar ne zahtevajo nekaj, kar mislijo, da bi sami naredili na njihovem mestu, saj se zavedajo, da je predstava eno, kar bi bil pripravljen nekdo drug v resnici narediti, pa drugo. Ne sodijo druge po sebi saj se zavedajo, da ima vsak človek drugačno življenjsko pot. Ne premišljujejo s čem bodo naredili vtis, kako bodo izpadli in ali bodo ugajali s svojim nastopom drugim. Enostavno pridejo in so. Poznajo zaupanje in življenje jemljejo takšno kot je. Ne poskušajo pretentati zakonov in se zavedajo, da so sprejeti za družbeno dobro sobivanje. Odklonijo lahko alkoholno pijačo kljub množici, ki jo pije ob njem in opravičijo se lahko, če so pozdravili napačno osebo. Zdravniku lahko zaupajo vse težave in če jim ne ugaja njegova pomoč, mu to tudi povedo. Zlahka rečejo, ne, vsiljenim propagandam, ki niso po njihovi volji. In če jim hrana v gostilni ni bila dobra, to znajo tudi povedati natakarju, če jih le ta vpraša. Ne hvalijo se s svojimi dosežki pretirano in ne poveličujejo svoje otroke. V vsakem človeku vidijo najboljše in razumejo, da se s takšnimi, ki ga/jo ne more sprejeti, ni potrebno družiti. Znajo prisluhniti bližnjim in prinesejo to, kar jim je bilo naročeno, in ne to, kar sami mislijo da bi bilo bolje za druge. Ta opis ustreza ljudem, ki v sebi nosijo pravo samozavest in vrlino, ne potrebujejo nobenega materialnega dokaza, saj je to stališče psihe, ki je že od nekdaj z nami. Nekdo, ki si bo to želel bo tudi odkril način kako doseči takšno mišljenje. V osnovi se gre za popolno izražanje svojega dojemanja sveta ob lastnem sprejemanju. Takšni ljudje delujejo precej avtomatsko in niti ne opažajo, da ne spadajo v pričakovanja, ideale, navade in običaje tujih ljudi, zato zlahka postanejo osovraženi, ali pa tekmeci nesprejemljivim ljudem – tisti, ki želijo ugajati drugim.

Ta dva opisa nazorno prikazujeta, kakšna je meja med umetno srečo, tisto bežno za katero potrebujemo vedno neke vrste vibracije in spremembe v našem življenju, ter trajno srečo, ki je, na kratko povedano, v nas samih. Seveda je težko prestavit iz enega prepričanja (nesprejemljivosti) v drugo (sprejemljivost), saj je po večini (97%) ljudi nesprejemljivih. Ne številka žal ni izmišljena. Le tako tudi vsi ti ljudje, potrjujejo to delovanje kot pravilno in edino pravilno. Tako ozkogledi ljudje, bodo pa tudi kar hitro prekinili vse stike z znanjem, ki bi jih uspelo razkriti, saj ga oni občutijo kot da jim odvzema veljavnost v vso lastno prepričanje. Vendar je resnica dosti bolj čudovita in človek ki uspe prestopiti, je nagrajen z nepopisno nagrado ;)

Naša psiha je sestavljena tako, da tisto kar povejo drugi, tisto kar se piše, bere in gleda, tisto verjamemo. Ampak to ni nič druga kot potrjevanje tega, kar verjame večina, zaradi nenormalne količine informacij. Če bi želeli verjeti v dobro, v srečo, je potrebno to ozavestiti. Potrebujemo jasne definicije, kaj je sreča, ljubezen, spoštovanje, samozavest in odgovornost. Človeška psiha deluje tako, da kdor se bo odločil sprejeti smiselno predstavo, naprimer, da so ljudje dobri, se mu bo to začelo dozdevat in čez čas bo to ozavestil in bo drugim pripovedoval, kako so se ljudje spremenili in so dobri. V bistvu, pa se je spremenil, le on sam. Tako da, sedaj ko veste, da vam nekdo pripoveduje da je on tak in tak in tak, … vam pripoveduje samo o njem samem ;)

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

Ljudje sebe dojemamo s svojim poznavanjem sebe. Ravnotako pa poskušamo dojemati druge, z razlaganjem kar vemo mi sami. Z drugimi besedami povedano, ljudje dojemamo sebe kot celoto, saj dojemamo svoje občutke, lastne šoke, čustva, skratka vse pozitivne in negativne lastnosti. Ne dojemamo pa občutke drugih, čustva, njihova podzavestna dejanja sploh ne opazimo in si jih ne moremo razložit s poznavanjem samo lastnih občutkov. Ko smo pred drugimi je dejstvo to, da se spremeni način delovanja nas samih. To pomeni, da tako kot dojemamo sebe, ne delujemo do drugih. Ponavadi se to zgodi zato, ker smo bili tako vzgojeni ali pa ker nas je vzgojila tako družba; da moramo biti dobri do drugih, da spadamo v družbo, če smo nekaj dosegli in mislimo, da če bomo drugim ugajali, da bomo naredili dober vtis. Takšno prepričanje oz. navade, ki so nič druga kot železna srajca, obstaja v večini ljudi in izhaja iz podzavesti. To odgovori na marsikatero vprašanje, kako lahko drugi o nas sklepajo stvari, ki sploh niso resnične. Širijo laž ali pa nas preprosto obrekujejo. Odgovor je to, da nas skušajo postaviti pri sebi v smiselno vlogo. Vendar ker pa poznajo spet samo lastna doživetja, ki se spreminjajo od človeka do človeka, se tukaj največkrat pojavijo napačne domneve, besede, razlage in na koncu dejanja in laži.

Ljudje sebe dojemamo celostno, kar pomeni da dojemamo svoje občutke, ki jih sprožijo pogovori z drugimi, ki so v nasprotju z našimi navadami ali vrednotami. Ti občutki so ali pozitivni ali negativni. To pomeni, da dojemamo tudi našo podzavest, saj so tam shranjene navade in vrednote. Potrebno se je zavedati, da ljudje ne razmišljamo podobno in ni človeka, ki bi razmišljal popolnoma isto kot nekdo drug. Tako naša podzavest nevede in svetlobno hitro dela primerjave med tem kar pove sogovorec, s tem, kar je naša navada ali vrednota. Ko je nekaj pri sogovorcu v nasprotju z našo vrednoto ali navado, se pri nas ustvari podzavestni slab občutek. To se občuti kot težnja k razvrednotenju sogovorčeve trditve ali pa občutje tekmovalnosti, da smo manj vredni od sogovorca, ljubosumje, strah, nestrinjanje zaradi razlogov, ki jih povezujemo pri sebi z nekom neuspešnim ali s “slabim” obnašanjem nekoga, skrb, zavist (favšija), umikanje od teme pogovora, sproža zehanje, cepetanje z nogo, nenadno zamenjavo teme, jezo, itn. Dobro se je zavedati, da sami razlagamo dejanja drugih s poznavanjem sebe! Ker pa to ni niti približno možno, prihaja do vsiljevanja svojega poznavanja, ki pa je sedaj naenkrat pravilno za ves svet. Tako dokazujemo, prepričujemo, vsiljujemo lastno resnico drugim, saj mislimo, da je za vse isto doživetje enako. Dejstvo je, da smo tako krivični do drugih in poskušamo cel čas prilagajati svet okoli nas napram našim razlagam. To pa je sizifovo delo in čisti nesmisel. Poskušajte si sedaj predstavljati, da vsak človek prilagaja vse okoli sebe, sebi. Ali z drugimi besedami povedano, da poskuša prilagajati cel svet sebi. Takšni ljudje so nesrečni in nezadovoljni. Izkurijo se z dokazovanjem sebe drugim, posegajo po materialnih dobrinah, strmijo k visokim izobrazbam, pozabijo nase in na svoje bližnje ter pozabijo živeti. Ni jim prav kar si kdorkoli drug bližnji želi, saj sami “vedo kaj je najboljše zanj”, ne dopuščajo sprememb. Če pa so ljudje nezadovoljni – prepričani v svoj prav, vztrajajo pri svojem ali niso sposobni poslušati, sprejeti in dojeti mnenja drugih, lahko zbolijo za kroničnimi boleznimi. Upam da se tukaj zavedate, kaj pomeni beseda kroničen. Da pa si boste lažje predstavljali, kako ljudje razmišljamo, navajam en zelo dober primer:

načina svojega razmišljanja seveda ne moremo spremeniti, lahko pa krepko spremenimo svoje razmišljanje in v tem je zelo pomembna razlika. nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Čeprav na zunaj, znamo vsi govoriti, znamo se vsi zelo pametno pogovarjati, nas v družbi vendar ločuje samo to, kar smo s svojim razmišljanjem dosegli. Besede imajo pomen in to opazi naša podzavest, a jih dandanes izgovarjamo kot pes teče. Kot da nimajo nobenega pomena. Družba ni naravnana pravično, že od zgodnjega šolanja naprej. Tako je naše prepričanje pogojeno z “vrednotami” družbe; kar lahko nekdo pokaže s svojimi sposobnostmi. Naša pričakovanja do drugih so takšna, da v svoje življenje ne spustimo človeka, ki je pod temi pričakovanji. Začeli smo tekmovati med sabo, postavljamo ograje med hišami, se zapiramo v njih in poskušamo razložiti dogajanja pri sosedih z lastnim znanjem. Z njimi pa se potem pogovarjamo, kot da jim želimo ugajati in kar ne moremo, vpriču njih uporabiti iste besede kot doma za štirimi stenami. Tako širimo laži, negodovanje in lastne zmote o drugih pri sebi v svoji hiši. Postajamo paranoični, ker temu res verjamemo, si to dopovedujemo vsak dan in tako utrjujemo naše laži, ne vemo pa, da bi se vse te laži enostavno razblinile, če bi le prisluhnili drugim, in svojemu srcu. Razlagamo druge s poznavanjem tega, kar imamo v svoji glavi, in ne dopuščamo odstopanja, ne vemo pa, da je morda ravno ta drug nekdo, ki nas lahko osreči, nam nariše nasmeh na obraz, prinese dobro voljo in morebiti celo ozdravi ali spremeni način življenja. Pričakujemo od drugih, da se bodo vedli v skladu z nami, saj je naše obnašanje “edino pravilno”, ne vemo pa, da drugi prenašajo s sabo svojo resnico in svoje prepričanje; drugačno od našega, saj vendar niso hodili po naših stopinjah. Obsojamo druge, in predsodki nam ponujajo varno zavetje, ne vemo pa da so ravno tisti ljudje, ki jih ponavadi manj cenimo, tisti, ki bi jim morali prisluhniti.

In za vse tiste, ki ste se morda našli v predzadnjem odstavku, želite izboljšati svoje življenje ali pa samo iščete odgovor, zakaj je toliko žalosti in nesreče v vašem življenju, tukaj še odgovor. Stvar je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Želje lastnega sveta, trditve lastnega sveta, svoje lastno poznavanje vam ni potrebno ovreči. Lažje je dodati eno stvar v svoje doživljanje. In to, je sprejemanje. Sprejemanje je dopuščanje drugim, da lahko razmišljajo kot želijo, delajo kar želijo, saj so vendar vsi ljudje okoli vas, ljudje, tako kot vi. In če iščete odgovor na vsakodnevna kreganja, je to najboljše dejanje, ki se ga lahko priučite, neglede na to kolikor ste stari. Sprejemanje pomeni, da razumete, da so drugi okoli vas samostojni ljudje, znajo razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Prisluhnete drugim in jih spoštujete. Z njimi se ni potrebno strinjati v vsaki stvari, a kljub temu je potrebno njihovo mnenje spoštovati. Razumete, da če ste v skrbeh za druge, je to vaš lasten občutek, če ne zmorete drugim dopustiti lastne odgovornosti, je tudi vi niste nikoli razvili. Sprejemajoči človek ve da so lastna občutja, samo njegova lastna stvar in jih ne more spremeniti tako, da ukazuje drugim. To je v bistvu razlika med odraslimi in neodraslimi ljudmi. Sprejemajoči človek je v sebi miren, saj ve, da so tuja mnenja zares tuja in nam lastnih mnenj ne morejo spodbiti. Zmeraj pove svoje mnenje in zna prisluhniti drugim ter pogledati na onstran lastne trditve. Sprejemanje pomeni tudi, da če drugi, ne naredi tako kot bi mi pričakovali, da nismo zaradi tega užaljeni, vendar vemo, da je to njegova lastna odločitev. Ker pa si takšni ljudje sami postavljajo cilje in izpolnjujejo želje, odkrivajo življenje. Takšni ljudje si dovolijo razmišljati širše, kot od njih pričakujejo drugi in takšni ljudje bodo nekoč uspeli v življenju. Kar pa je še bolj važno, verjetno bodo uspeli tudi zelo hitro. Sprejemanje pomeni, da sočloveku dopuščamo njegovo mnenje in da premislimo ali bi lahko bilo njegovo mnenje celo boljše od našega. Trditev več glav več ve, tukaj še kako dobro drži! Zato se nam ni potrebno opirati na lastno znanje, saj tistega, ki ga lahko dobimo od drugih, enostavno nimamo. Sprejemajoči človek ve da, da je vsak človek celica zase in lahko da s svojim obnašanjem vsakemu človeku vrednost. Nekdo pa ki rangira ljudi, vzpostavlja mnenja o stvareh, hoče vse osebe v svojem življenju idealizirati, pri njemu imajo vse stvari točno določen pomen, bo zelo hitro prišel do nasprotovanj z drugimi. Pravo popolnost lahko odkrije nekdo, ki zna ceniti tako lastna kot druga mnenja. Tak človek je med vsemi najbolj spoštovan in ni se mu potrebno truditi, z dokazovanjem, titulami, materialno vrednostjo in ugajanjem drugim.

Sprejemanje tudi pomeni da se zavedamo da delujemo do drugih drugače, kot dojemamo sebe. Obstaja pa tudi ena zelo dobra povezava med tem kako delujemo do drugih in kako dojemamo sebe. Imenuje se odgovornost. V kolikor nam ljudje očitajo da smo nekaj naredili, mi pa se tega branimo (ponavadi če je “slabo” ali v nasprotju z našim razmišljanjem), je vredno premisliti o tem s tehtnim premislekom. Ponavadi se na koncu izkaže resnica, ki govori v prid drugih. Vendar ko pa je tako težko sprejeti to resnico …  Odgovor ni nič druga kot to, da želimo zopet obdržati svoj prav in trditi, da smo zmeraj delovali “dobro”. Sicer pa ljudje, ki se pogosto kregajo, mislijo da so izvor težav tisti drugi. Kar seveda ne drži. Izvor težav je v vsakem posamezniku posebej. In dokler ne postanemo sprejemajoči človek, je lahko na videz vse vredu, vendar pa se nabira napetost in v nas vre. Tako nekoč poči in kreganje je spet na planu. V takšnem stresnem življenju pa si nihče ne želi živeti. Že zaradi tega, ker je to delno, ali pa v celoti, odgovor na naše zdravje.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

http://m.guardian.co.uk/lifeandstyle/2012/feb/01/top-five-regrets-of-the-dying

Prvih pet želj na smrtni postelji

Medicinska sestra je posnel najpogostejše obžalovanje umiranja, in med prvimi je “Želim si, da ne bi tako trdo delala.” Kaj bi bilo vaše največje obžalovanje, če je to vaš zadnji dan življenja?

Nikjer ni bilo omenjenega več seksa ali bungee skoki. Medicinska sestra, ki je prisostvovala umirajočim in obžalovanjem želja umirajočih ki jih imamo na koncu našega življenja. In med najvišjimi pri moških, še posebej, je “Želim si, da ne bi tako trdo delal.”

Bronnie Ware je avstralska medicinska sestra, ki je preživela več let dela v paliativni oskrbi, skrb za bolnike v zadnjih 12 tednih življenja. Zapisala je poslednje želje v njen blog, ki se imenuje Navdih in Chai, ki je zbral toliko pozornosti, da je dala svoja opazovanja v knjigo imenovano “5 najpogostejših želja pred smrtjo” (neuraden prevod).

Bronnie pripovedujejo o fenomenalni jasnosti vizije, ki so jih ljudje imeli ob koncu svojega življenja, in kako se lahko naučimo od svojih spoznanj. “Na vprašanje kaj bi naredili drugače ali kaj obžalujejo,” pravi, “da so skupne teme znova in znova bile iste.”

Tu je pet najbolj obžalujočih želja, umiranja, o čemer priča Ware:

1. Želim si, da bi imel pogum, da bi živel življenje zvest sebi, ne pa, da bom življenje živel po pričakovanju drugih.
“To je bil najbolj pogost razlog obžalovanja za vse. Ko se ljudje zavedajo, da je njihovega življenja skoraj konec in pogledajo nazaj, ji je jasno to, da je težko razumeti, koliko sanj je ostalo neizpolnjenih. Večina ljudi ni izpolnila niposkušala izpolniti niti polovico svojih sanj in je moral umreti vedoč, da je bilo to zaradi lastnih odločitev, ki jih je ali ni sprejela. Zdravje prinaša svobodo, a zelo malo zavedaš tega, ko ga ni več. “

2. Želim si, da ne bi tako trdo delal.
“To je skupno vsem moškim, za katere sem skrbela. Zgrešili so mladost s svojimi otroci in druženje s svojim partnerjem. Ženske spregovorijo tudi o tem obžalovanju, ker pa so bile večina iz starejše generacije, jih veliko ni prinašalo dobička k hiši. Vsi moškiza katera sem skrbela, globoko obžalujejo, da so porabili toliko svojega življenja “na tekočem traku delovnega življenja”.”

3. Želim si, da bi imel pogum, da bi izrazil svoja čustva.
“Veliko ljudi zatre svoja čustva, da bi ohranili mir z drugimi. Kot rezultat, so se odločili za povprečen obstoj in nikoli postali, kdo so resnično sposobni postati. Mnoge razvite bolezni, ki se nanašajo na grenkobo in zamere se rezultat te želje. “

4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
“Pogosto se niso resnično zavedali vseh prednosti starih prijateljev, dokler niso začeli umirati. V tem času pa je bilo tudi težko izslediti te prijatelje. Mnogi so postali tako ujeti v svojih življenjih, da so pustil da zlata doba prijateljstva zdrsne mimo njih z leti. Bilo je veliko globokih obžalovanj, da niso vložili več truda in časa pravo prijateljstvo, ki so si ga zaslužili. Vsakdo pogreša svoje prijatelje, ko umira. “

5. Želim si, da bi si pustil biti srečnejši.
“Temu je presenetljivo skupno eno. Mnogi se niso zavedala do konca, da je sreča njihova lastna izbira. Ostali so ujeti v stare vzorce in navade. Tako imenovano “udobje” domačnosti, jih je prevzelo v občutkih in ravnotako v fizičnem življenju. Strah pred spremembami je ustvaril njihova pretvarjanja pred drugimi in pred njimi samimi, da so bili zadovoljni s smehom pri sebi, v pravem življenju pa so dopuščali in sprejemali neumnosti.

Kaj je vaše največji obžalovanje doslej, in kaj bi želeli dosegči ali spremeniti, preden umrete?

Delite ta blog z vsemi, ki jim želite dobro, da se dvigne nivo zavesti in ne pride do propada civilizacije. Kako priti v teh časih do takšne zavesti, obstaja nekaj literatur in ostalih metod. Več info na tadej.b@gmail.com

no če hočeš pravi razlog, ti ga bom pa napisal, na koncu, saj je potrebno najprej razjasniti nekaj dejstev. pri vseh ljudeh, je razlog največkrat, kako so bili vzgojeni. dejstvo je, da se dandanes veliko dela na zunanjih, oprijemljivih in materialističnih rečeh. to kar lahko primeš v roko ali pokažeš, to je nekaj vredno, saj s tem pokažeš kdo si in se vklopiš v družbo.

vsaka generacija NI bolj podn, drži pa da vsaka generacija, zaradi neprimerne vzgoje prejme vse manj vrednot. tako se ustvarja tipična materialna družba in tako tudi z odraščanjem, dobiva otrok (napačno) presojo, koliko je nekaj vredno. ker imajo že njihovi starši zaslepljen pogled, nato pa še morajo hodit v šole, kjer so v neposrednem stiku z drugimi, kateri mogoče eni več in drugi manj povzdigujejo materialno dobrino, otrok, prej ko slej dobi občutek, da mu nekaj manjka, da mora hlepet po več in da imeti postavlja pred biti.

zgoraj v komentarjih je bilo napisano, sto ljudi sto čudi, no to seveda drži, ampak je potrebno to malce drugače razumet. to pomeni da vsak človek vidi samo svojo realnost in če eden dojema neko stvar na nam čuden način, še to ne pomeni da je butast, idiot, kreten. gre samo za medkarakterno razliko v sodelovanju s prehojeno življenjsko potjo vsakega posameznika!

omenjeno je bilo tudi, da nekdo, ki gleda dekleta na slikah, si ustvarja mnenje o njej, glede na podlagi slike. to seveda je zelo napačno. če pomislite na ljudi s katerimi se družimo, je tisto kar nas združuje, naše razmišljanje in ne izgled. podobno je tudi v partnerstvu in zvezi. zagledamo se zaradi razmišljanja. izgled, je v današnji moderni družbi največkrat KULISA in pravi svet druge osebe, iz slike seveda ni mogoče razbrati. kakor si tudi ni smiselno ustvarjati mnenje po izgledu.

to da se moraš imeti rad, to je dejstvo. iz psihološkega pogleda, pomeni “imeti se rad” to, da naša zavest dojame vse negativne in vse pozitivne stvari na samemu sebi. naša zavest spremlja samo naše telo – naše telo je prvo s katerim se naša zavest sreča – in če ga prilagajamo cel čas, tako kot drugi hočejo, želimo ugajat cel čas drugim, delamo stvari cel čas, ki jih počnejo drugi in s tem (podzavestno) mislimo da nas bodo osrečile, potem je logično, da sebe nimamo radi. zakaj? preprosto, zato ker ne poslušamo svoje zavesti, svojih želja. dejstvo pa je, da če zavestno nimamo radi sebe, potem tudi podzavest ne sprejme teh dejstev. in ker podzavest sestavlja več kot polovico (pri drugih karakterjih še več) naše osebnosti, nimamo podlage, s katero bi lahko imeli radi drugega.

tako sta “imeti rad” danes samo dve besedi. idealiziran pomen, tako kot pri sreči, ljubezni, prijateljstvu, zaupanju. cena, modernega sveta :( rešitev lahko seveda napišem, ampak bi bila daljša kot cel ta sestavek.

da še razjasnim, zakaj se dekleta devajo gor napol gola. pri takih ljudeh se gre za njihovo razmišljanje, ki ni nič druga kot njihova resnica. zato jih je treba spoštovati. kak je razlog, je verjetno lažje iskat v idealizirani družbi. imamo ogromno globalizacijo in na vsakem vogalu te obstreljujejo “kako se lahko izboljšaš” s tem in kako z onim. kako lahko imaš lepšo frizuro in “izpadeš” naravnost fantastično. s takimi ideali, prej ko slej dobiš občutek, da se moraš uveljaviti. dekleta, ki imajo na pol gole slike na internetu, ponavadi s temi slikami dokazujejo, seveda SEBI, (previdno!), da so vredne takega sveta v katerem živijo – čeprav to ni njihov svet. gre se za resnično primerjavo med osebno psiho in zunanjo veljavnostjo. s tem da zunanje stvari nas samo bežno osrečujejo, ljudje tega potrebujejo vedno več in več, potrebujejo novo to, novo ono, hkrati pa psihično vse bolj nazadujejo, saj ne vedo, da je prava sreča samo v pravem pogledu na svet.

tudi če bi bile na slikah gole, to ne sme biti naša stvar, … ali pač? ;)

vsak lahko za boljši svet naredi največ tako, da izpopolni svojo psiho – samozavest, samozadostnost, spoštovanje drugih, ne razlaganje, temveč samo sprejemanje drugače mislečih. za vse ostalo poskrbi podzavest ;)

podzavest, ki je tvoja druga stran in je ne moreš neposredno kontrolirati, deluje v obliki navad. pazi, NAVAD! to pomeni, da če spremeniš določene navade, bi lahko imel celo dosti boljše in lagodnejše življenje in ti podzavest ne bi tako močno nasprotovala zavesti. kaj pa so navade? navade pa so nekaj takega, kar mi mislimo o eni stvari, oz. mnenje ki ga imamo o eni stvari. in kdaj prihajajo navade v veljavo? zmeraj takrat ko mi kaj počnemo ali pa ko nam nekdo drug kaj reče. tu se najlepše vidi tudi, kje nas kaj pikne, ko nekdo drug izgovori nekaj kar ni v kompromisu z našimi navadami. potrebno je vedet da smo mi celosten človek in imamo lastno razmišljanje. kaj to pomeni? pomeni to, da človek kot sem jaz ima lastno razmišljanje in lastno resnico, vidim na svet kot vidim samo jaz, in moje sposobnosti so samo moje. ker pa so ljudje ponavadi si zelo podobni, ker ljudje mislimo da živimo v svetu takšnem, kot tudi drugi živijo, začnemo svoje stvari in navade primerjat z drugimi. in to kar drugi potem rečejo, lahko naš svet pretrese, pikne ali pa celo spravi ob živčni zlom.

tu se je potrebno zavedati, da recimo besedna zveza, “kak je lahko tako butast” ali “kako lahko tako slabo vozi”, je samo naša ocena proti nekomu drugemu, ki NI ISTI karakter kot jaz sam. vsak človek ima VSE lastnosti, poanta je samo to, da nekateri imajo več preračunljivosti, drugi je imajo manj, zato pa bodo ti lahko zelo dobri športniki. nekateri ljudje obvladajo igranje inštrumentov, drugo pa spet izrabljajo drug del možganov boljše in so dobri užitelji. potrebno se je zavedati, da smo vsi ljudje, ljudje, NEGLEDE na naziv pred imenom! potrebno je spoštovati vsakega, in najprej je tukaj spoštovanje sebe. če ti nekaj ne odgovarja tvojemu svetu, potem tega ne boš naredil, boš odklonil in ne si mislil kaj drugi o tem razmišljajo. tukaj je seveda največja napaka, kar jih človek dela. zmeraj sebe, dojema skozi druge.

to je kratko razloženo bistvo, ki če se ga boš držal, ti bo lažje. hkrati ne pozabi, da moraš opustit pričakovanja in začet z malimi željami. ta večje so ponavadi želje, ki izvirajo iz naših mask, oz. tega, kar bi radi postali pred drugimi. nihče pa ni več vreden od drugega. kdor zmore to razumet kar sem napisal, lahko kadarkoli požanje srečo. brez tega da bi imel več kot ima, da bi bil drugje kot je in da bi bil nekdo drug kot je. sreča ni tisto po čem hrepenimo in nesreča ne tisto, kar imamo slabše od drugih.

za konec ti navajam še en primer, ki ti bo odprl razmišljanje za naprej, dokler ne prideš do knjige ;) nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Iz pogovora s prijateljem po facebooku.

Ko sem delal pri eni od prejšnjih služb sem imel ogrooomno težnjo po izobrazbi, ampak to je bilo stališče moje čiste zavesti, podzavest, pa je hotela, da sem nekako izobražen (ker smo pač mladi dandanes postavljeni v ta kalup, da izobrazba nekaj pomeni – kar pa veš da ni nujno, je pa ogromno, saj starejšim generacijam ponavadi dokazujemo da smo nekaj vredni), no in pri tem se še zgodi to, da ko se ne sprejemamo, zgrešimo pot in gremo študirat čisto nekaj takega kar našemu karakterju ni pisano na kožo. Tak študij pa se ponavadi zelo mučimo.

No in ko sem prišel do tega, kako se sprejemat, kaj je sprejemanje in kaj je moj pogled na svet, se je vse spremenilo. Tisto da sem verjel da ne potrebuješ diplome, da uspeš, se je čisto realiziralo. Čeprav je pa res DA NE VEM, s čem in kako uspet, se sedaj s temi mislimi ne ukvarjam več … skratka … vsi me sprašujejo, kje si, kaj delaš, kako ti gre, kaj si po poklicu … ampak dandanes, nikogar ne zanima … če sem SREČEN. Ljudje študirajo, ker mislijo bodo srečni, ljudje delajo, ker mislijo da jih bo denar osrečil, ljudje se dokazujejo, ker mislijo da bodo srečni. Praktično pa to sploh ni dolgoročna sreča … to je naš svet, ukalupljen v laži. Kar pa sedaj ne pomeni, da ljudje ne študirajo ker so se tako sami odločili ali pa ker s tem tudi ne bi zmogli biti srečni. Verjetno bodo takšni ljudje, ki študirajo iz lastne, pristne želje uspeli in jim bo v življenju poplačano. Lahko pa je tudi verjetno da ne bodo uspeli, saj so šli v šolanje z napačnimi željami. V tem primeru bodo imeli na koncu študija v roki ničvreden papir. Konec koncev takšno vero imet, ni slabo! Slabo je če imaš takšno vero zato, da se dokazuješ pred drugimi, pa ni važno ali so to starši, sorodniki, ali pa samo kolegice. Dandanes pomeni imeti denar eno, drugo pa je, da se še ob tem ljudje znajo sprejemat! Ne dokazovat … in ja, ta pot, po kateri nas pač starši in družba nauči hoditi, ta pot je KONKRETNO močan kalup, iz katerega stopijo nezadovoljni, redki, ki vejo da niso na pravi poti, in pa določeni sprejemajoči …

Sploh pa če jaz, ki nimam tako močne psihe, kljub vsemu kar vem, in kar si jo gradim, ti lahko napišem, da včasih mi je težko ko kdo kaj takega omeni, da ne študiram in ne znam enostavno bit dovolj trden in imet dovolj prepričljiv odgovor kot sem ga tebi napisal, sploh če je to direkten stik z osebo … takrat se vidi, kako močno psiho ima kdo … in ja, srečal sem ogromno ljudi, ki imajo zelo močno psiho in se tudi požvižgajo na diplome … in ja poznam ljudi, ki z diplomo v roki hodijo po nasvete ljudem brez diplome.

Iz pogovora s prijateljico. Se mi je zdelo zanimivo da nekje zabeležim. Evo ti internet!

Everyone wants to be happy, find true love and live life because “You live only once”. Let me explain (on what definition am I looking through my eyes and) how hard is possible to live like that these times. I cannot say it’s not possible, right oposite! It is, but it takes a big step for humanity to live like that! The truth is, we lost a true love, true happiness and simple living through years, because we change the real definitions of it. To meet the real love and happiness it’s really easy. But nobody ask himself, how is that possible or how to do that. The definition today of true love is, to be with someone all life! That’s correct! But! That’s not going to happen, like You know 99.8% of couples today break up and 80% of married couples divorce! So why is this happening? Why can’t we stay together with someone, why can’t we find someone, to feel for (to him) love all the time, for many years!?

The answer is, because of ourselfs! Let me explain! Todays truth is a lie. We live a world full of lies. We make things for someone else, we look that we stand out everywhere because of others. We do judges because of others and we are afraid to do as little as it gets for us in front of others. We do things that we think they will happy us. We do things for others and we !expect! they will do for us but it is not going this way. We have a different opinion about a lot of things, but noone is trying to understand us or a few rare people that see all the colors of the rainbow, are trying to understand us (a really few people). We fight and we cry, the life can be really without those two! We are not listening to each other anymore. The children are too frustrated to develop his world (of sight) in this life. The parents are too selfish and are trying to manipulate and control children. People are malicious if some other team wins, if someones elses children is better than ours, if someone else is better at something than us. We afford someone else an accident and we cannot forgive. The people are suffering in relationship and have a bad habits. The people are torturing other people and animals. They will do as little as it gets and wanted to have a really lot of money! They will not accept your idea or trying to understand the principles of it. The people will try to covnince You, they have right, but, what’s actually right in this world of mess??

And so on and on …

Why is this happening !!? I cannot nearly as possible explain to You the right way (because You’ll later on read about how everyone sees only his own truth), nor why should You believe me, I am writing the objective truth. But if you do, theres a way or, as I call it coincidence that brought You to read this. Don’t worry, this is not another irrelevant reading, this is where everything has a meaning. Or I should say Your life has a meaning, why would you throw it away with living as I wrote in previous paragraph?

There are principle instructions, that we should all live by them and know them. 1. Be good to yourself and same to others. But in first place be good to yourself. If You don’t accept yourself, You cannot accept others (this is working on our subconscious). All this means “don’t be selfish to yourself”!! We are trying to do so many things for others and in the same time we EXPECT they will do the same for us!! This is not going to work! Do to others what can’t You expect in return or cancel your expectations ;) 2. Don’t judge others by your thoughts. Why is this so? Every feeling, every experience, situation or coincidence that happened to us everything is building-up us from day one on this planet. And theres no two of us that would have everything the same. So we manage to build our life story in order to manage to recognize the feelings that our body is going to send to our brain in different situation, coincidence, pain, happiness, accident, shock, believe, faith, and believe, theres no two of us with the same thinking ;) 3. Think what can You do for life and not life for You! Theres so many “hard feelings” like love, pain, rage, hopelessness, that are existing only in our brains (and are preventing us to focus on our work and clear thinking) . We have all those feelings, but also we put a meaning to them, so if we try to say someone is pissing me off, that means we have a opinion about him because of “his” actions to us. But we have to understand him, because he is not like us (stated in point 2.) and we can anytime change this feeling ;) there is 13 different characters in principle on this planet. Only 13! But everyone seems to be really as different as other! That is correct, because of his experiences through his life. That’s not meaning it would change his character! About characters I would explain it next time.

And there is a way to not do bad things, not wish bad things and not be depressed and totally unhappy, not cry a lot anymore, not fight with others. And that above is just the begining. After all this exist something that brings our character to different thinking. It is the mirror of our psyche, that is not changing anything, but rather learning! The shorcut is the longest road to happiness ;)

The more important thing is our behaviour! We try to impress and soduce others, but this is short term happiness. Or, explained direct, this is our subcounscious that believes, we should do things that other do to CERTIFICATE AND FEEL HAPPY! This is called being selfish to ourself and this is taking away our real happiness. Under point 1. You can recognize that in the first place, we should do something for ourself (and not worrying about, what others would say – 2. ;) ) In this life we manage to do everything  right the oposite, to impress and satisfy others (also keep in mind that during the sex ;) ), but also we should not forget the second place, others. We should treat them like we treat ourselfs. This is not called, being selfish to others! This is real deal! Everything that we do to impress others or we do for others AND ITS NOT OUR REAL WISH (THOUGHT), is called backdrop and is getting us away from happinnes and also true love! Once again this is not called being selfish, this is only the way of being more satisfied and happy (natural way) on long term! We should not be afraid to do “our things” in front of many others if that’s what we are. This is called confidence. And You don’t really need it a lot, to change things. I promise, You would look better to others and also feel much happier to yourself. Theres coincidence behind every plan and plan behind every coincidence ;)

T.B.

Nikoli ne pozabite, da je vsaka fizična stvar; ali za vas ali proti vam, bila nepretrgana misel, preden je postala stvar.

Iz knjige Tvoja nevidna moč

“The most important kind of freedom is to be what you really are. You trade in your reality for a role. You trade in your sense for an act. You give up your ability to feel, and in exchange, put on a mask. There can’t be any large-scale revolution until there’s a personal revolution, on and individual level. It’s got to happen inside first. You can take away a man’s political freedom and you won’t hurt him- unless you take away his freedom to feel. That can destroy him. That kind of freedom can’t be granted. Nobody can win it for you.”
by Jim Morrison

Ok, sem velik pristaš športa … tudi občutek, ko nasproti tebe stoji nasprotnik, ki ga moraš premagati poznam. Poznam vzdušje, ki se ustvarja ob nogometnih, rokometnih, odbojkarskih tekmah. Ampak ni mi jasna oz. nikakor pa mi ne gre v račun ena stvar.

Če že hodimo na vsa ta zabavišča na raznorazne stadione in v raznorazne dvorane, mar hodimo zato da bi se družili?! Hodimo zato, da si z malo pomoči ki nam ga da tisto vzdušje, polepšamo in olepšamo dan. Ampak kaj ko to vzdušje, kaj hitro ZAME (pa verjamem da tudi za koga drugega), ni več vzdušje, ko harmonični in veseli trenutki postanejo samo odštevajoče se minute, sekunde. In zaradi kakšnega razloga? Mogoče še niste opazili, ampak jaz defnitivno sem. Ko med navijači / gledalci / obiskovalci, kakšnega športa, ponavadi v dvorani ali odprtem stadionu velika večina ljudi nevoščljivo izvaja raznorazne distrakcije, da ne bi, seveda, NASPROTNA ekipa, napram kateri navijajo, kar se da uspešno izvedla njihovo dejanje. In to ni vse! Takšna dejanja navijačev potegnejo k sodelovanju že tako od življenja zveličane in zdolgočasene ljudi, ki so pa naključni, mogoče ne redni navijači.

Ne gre mi v račun, kako lahko skupina ljudi oz. sedaj že lahko govorimo o polovici (tričetrt?), stadiona, tako NEPRIVOŠČI tuji ekipi, uspeh. Oziroma še za lažje razumevanje, privošči tuji ekipi NEUSPEH? Razumem da gre v večini primerov za navijaško borbenost ali večno borbenost. No potem bi lahko tudi samo navijali za domače, ne pa še zraven tega motili tuje ekipe in po možnosti celo tujemu golmanu zavpili “svinja”, ko samo izvede začetek tekme. Tudi poante provokacij v raznih dvoranskih igrah ne razumem. Kje je smisel, da so na tenisu lahko vsi tiho (verjetno s pravili predpisano, po sklepanju), medtem ko na odbojkarskih ali rokometaških tekmah, prihaja do nadležnega zvoka siren, AMPAK samo, ko gre seveda za tujo ekipo? Ok, sem jaz malo čudn, ali pa tukaj ni nekaj vredu? Pa glede na trenutno situacijo, bo držalo kar tisto prvo … Uganite še nekaj? Samo v Sloveniji!

Mar res ljudje ne vidijo, da s tem ne naredijo nič dobrega za domačo ekipo? Mar ne vidijo da te provokacije, distrakcije in raznorazna olepševalna besedila privedejo do tega da njihova (domača, tudi moja), ekipa izgubi? Nestrpnost do tuje ekipa je neomajna in neomejena … žalostno :( In prosim, ne me spraševat kako jim škodijo navijači, enostavno tako je … Kako, zakaj, pa bo mogel vsak sam v svojem svetu pogruntat.

Vso dogajanje, me seveda ne moti več. Želja po obiskovanju nogometnih tekem, me je že pred časom minila. Pa tudi navijaško gledano, gledam veliko raje sedaj dober nogomet; nasploh vsak šport, ob katerih pa me ne prime več, da bi navijal za eno ali drugo stran, ampak iščem v njih kvaliteto. Kvaliteto igranja tako enih kot drugih, nekaj kar imajo eni ali drugi za pokazat novega, … še boljše brez vse neprivoščljivosti, tujim ekipam, ki me včasih celo prime, da navijam ravno zaradi distrakcij in provokacij domačih navijačev, za tujo ekipo.

Že nekaj časa se spravljam k opisu, rečmo bolje, svojim vtisom knjige [psi]. Niti se ne spomnim kdaj me je knjiga srečala niti zakaj sem jo prebral. V času prvega branja lahko rečem samo, da mi ni bilo jasno, kakšna pooblastila potrebuješ za balkone, kaj ima gradnja hiše ali lok ali živi Enstein ali Darwin ter podobne stvari, ki jih opisuje knjiga, zveze z vso to razvpitostjo knjige. Ne vem niti to, ali sem jo prebral po navodilih. Zasledil pa sem eno, to, da mi je knjiga ob prvem branju postregla z neverjetnimi verzi o ljubezni in raznih drugih življenjsko pomembnih stvareh. Najprej nisem vedel kaj berem, po vsem tem direktnem branju, se mi je seveda odpiralo toliko stvari, toliko področij, da sem si mislil dvoje, ali gre za neverjeten fenomen, skrit za vsemi temi “nesmiselnimi” zgodbami, ali pa je res knjiga tako nesmiselna kot deluje na prvo branje. Vsaj moje.

In vendar, me je knjiga že po prvem branju navdušila, ampak občutka da bi jo moral imeti, pa nisem imel. Potem sem nekega dne bolj podrobneje začel spremljati profil knjige [psi] na facebooku, kjer so tudi potekale debate o raznoraznih temah iz knjige. Jasno mi je postalo, da tukaj ne gre za nekaj nedolžno malega, ampak za nekaj kar premika stvari. Tako sem si sposodil še kodo za branje razlag svetov na spletni strani knjige www.psi.si in takrat se mi je posvetilo; to je FENOMEN, to je knjiga, ki jo kljub zbiranju drugih knjig, ne bi mogel postavit ob nobeno drugo knjigo in je nekaj tako velikega, da četudi gre za guerila marketing, knjiga pusti pečat na tebi. To je knjiga, ki jo moram imeti! Marsikdo se bo oglasil in rekel, da nimaš pravice drugemu vsiljevat svojega mnenja in ga nekaj prepričevat; da mnogo mladih danes gleda na stvar tako, a mnogo, jih gleda preveč introvenirano in subjektivno na svoj svet, saj smo si ravno sami postavili te kulise, ki nas naredijo tako drugačne in ki nas varujejo pred že doživetim slabim. Ampak univerzalne formule nimamo.

Slovenci smo lep primer ljudi, ki radi marsikaj razvrednotimo. To so besede Bojana Maroševiča, ki je uradni promotor knjige po celi Sloveniji (datume predstavitev, si lahko ogledate na uradni strani knjige na facebooku). In podobno se dogaja tudi s to knjigo. “Poznamo kritikante in kritike”, pravi, “prvi knjige niso prebrali in so tipičen primer zakaj bi nekaj bilo boljše od tistega, kar jaz poznam, drugi so knjigo prebrali, vendar jim nekaj na njej ne paše.”

Ampak o čem knjiga pravzaprav govori in zakaj je knjiga za večino ljudi pozitivno sprejeta, za majhno količino pa ne, kar je seveda čisto skregano z današnjo logiko sveta? Lahko napišem, da je knjiga neka novodobna verzija biblije, ki ne ustvarja religije. Govori o človeških značajih in medsebojnimi odnosi med njimi. Se pravi dobimo v knjigi zapisanih 12 različnih zgodb, za vsak človeški značaj po eno.  Vsaka zgodba, pa nagovori ljudi v enaki meri in s prav presenetljivo dobro taktiko; namreč avtor pravi, da je knjiga naše zrcalo. Pomaga nam odkrivati naše kulise, ki niso nič drugega kot naša zavedno maskirna dejstva, ki nas oddaljujejo od sreče. Cilj knjige pa je ljudem vrniti naše največje dostojanstvo, to je ljubezen.

Najprej sem se spraševal, mar je res tako težko spoznati pravo ljubezen? Mar res ljudje, mediji in vsi ki uporabljajo to besedo (ljubezen), se je niti približno ne zavedajo kaj je, in da smo jo že skoraj popolnoma izgubili? Ko pa sedaj s svojimi očmi gledam s pomočjo tega, kar mi je knjiga razkrila, na svet, moram reči da žal, res je tako in da žal, nas čaka težka pot do ljubezni. Sama pot v knjigi pa je, kljub enostavnim zgodbam, precej zapletena, zato nam pisec Eros, na uradni spletni strani knjige, ponuja razlago svetov, za tiste, ki smo knjigo kupili. Ob vnovičnem branju, doživljaš knjigo na povsem drug način. Govorim iz lastnih izkušenj. Še posebej, če ste prebrali razlage svetov. Nekatere stvari so vam veliko bolj jasne, nekatere pa se še vedno uspešno skrivajo v svetovih. Avtor trdi, da samo vsi trije razumi skupaj, lahko dojamejo knjigo do popolnosti in nam tudi razkrijejo 7. dokaz. 7. dokaz je zadnji in najmočnejši od dokazov, ki razkrivajo, da je Eros samo zapisovalec knjige, ne pa tudi avtor – avtor je namreč Življenje. Ne govorim o življenju kot o našem življenju, temveč o Življenju, ki nevidno povezuje vsa živa bitja. To bi lahko imenovali z drugo besedo tudi Bog.

Knjiga nam že s svojo zunanjostjo sporoča da je nekaj posebnega. Notranjost pa je najmočnejše orožje na svetu. Z neverjetno lahkotnostjo nam razloži kako deluje človeški um, kako delujejo trije miselni procesorji, kateri so med sabo avtonomni in ki jih ima vsak izmed nas. Razlika je le to, da so procesorji pri vsakem izmed nas različno močno usklajeni. Tako dobimo 13 človeških značajev, ki se izoblikujejo s pomočjo okolice in staršev začasa otroštva. Ravno s pomočjo prepoznave značajev pri ljudeh, pa je Eros prišel do senzacionalne ugotovitve. Namreč, ugotovil je, kako je možno odpravit disleksijo! Rešitev je tako enostavna, da jo lahko vadijo tudi starši s svojim otrokom. Po vrh vsega pa je tudi prepovedano kakršnokoli zaračunavanje uporabe metode. Vsa navodila in potrebne pripomočke najdete tukaj.

Knjiga, moram priznati, mi je odprla povsem nov pogled na svet. Ne prepričuje, ne zahteva in ne prisiljuje ničesar. Enostavno želiš si biti tako kot glavni lik iz knjige. Je tvoje zrcalo in vsak svet, je namig, kako priti korak k sreči bližje. Namreč, sreča je namenjena vsem nam, samo iščemo jo v napačnih stvareh. Za nas je sreča ponavadi zmotno prepričanje o materialnem svetu, prav gotovo pa ima vsak delček v sebi, ki si želi biti srečen, ne glede na zunanji svet. Tukaj nas knjiga prime za roko in nam pokaže čisti svet sreče in preprostosti. In ko se sprejemamo “do konca”, lahko doživimo pravo ljubezen. S pomočjo knjige se moja sreča ne meri več v sekundah in minutah ampak urah in dnevih. Rad bi to spoznanje delil z vsemi.

ljudje brez kulis ne “osvajajo” ampak se predstavijo … in to natančno taki kot so v vsej svoji resnici, torej nič slabši in ni boljši. to ne pomeni, da moramo takoj na pladnju razstaviti vse svoje napake, ali prednosti … to pomeni, da smo točno taki kot si v resnici želimo ves čas biti ob tem partnerju – “resnični”.

Eros Psi

A real man doesn’t love a million girls. He loves one girl in a million ways.

Avtor neznan

… ob tem se spomnim svojega razmišljanja na začetku študija … ko sem se med poslušanjem nekega predavanja o ottu normalverbraucherju – to je izmišljen lik povprečnega človeka, vprašal, kakšno življenje si želim … pa sem si rekel, lepo prosim samo, da se ne bi znašel v takem življenju … da ne bi imel povprečne žene, povprečne družine s povprečnih 1,4 otroka, se zbujal vsako jutro ob povprečnem času in hodil v povprečno službo, hodil na povprečne dopuste in se upokojil v povprečni starosti in nato umrl pri povprečnih letih … pred tem, pa se za vsa ta leta ne bi mogel nič kaj nepovprečnega spomniti in bi svoje življenje odživel v statističnem dolgčasu … no pa imam točno to ;-) zdaj je vse izven vseh statistik, v enem letu se mi zgodi več kot mnogim v vsem življenju ;-) ) delo s knjigo me zelo veseli, in vse drugo tudi, nad ničemer se zares ne pritožujem in veselim se tega, kar me čaka … tudi ljubezni ;-)

Eros Psi

I remember once when I was young, and I was coming back from some place, a movie or something. I was on the subway and there was a girl sitting across from me and she was wearing this dress that was bottoned queer up right to here, she was the most beautiful thing I’ve ever seen. And I was shy then, so when she would look at me I would look away, then afterwards when I would look back she would look away. Then I got to where I was gonna get off, and got off, the doors closed, and as the train was pulling away she looked right at me and gave me the most incredible smile. It was awful, I wanted to tear the doors open. And I went back every night, same time, for two weeks, but she never showed up. That was 30 years ago and I don’t think that theres a day that goes by that I don’t think about her, I don’t want that to happen again.

I thought we were invincible. But now I know that the things that people in love do to each other, they remember. And if they stay together, it’s not because they forget. It’s because they forgive.

Vir: Film Nespodobno povabilo

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Pablo Neruda: POČASI UMIRA
prevod: Jože Udovič
  • ‎”Your time is limited, so don’t waste it living someone else’s life.”
  • ‎”Every once in a while a revolutionary product comes along that changes everything.”
  • “You’ve got to find what you love. And that is as true for your work as it is for your lovers … Keep looking. Don’t settle.”
  • “That’s been one of my mantras — focus and simplicity. Simple can be harder than complex: You have to work hard to get your thinking clean to make it simple. But it’s worth it in the end because once you get there, you can move mountains.”

- Steve Jobs

R.I.P.

Trenutno spremljam vroče dogajanje, kar preko nekaterih novičarskih tako imenovanih live blogov, saj se je letos Apple odločil zadržati prenos za novinarje Združenih držav in Veliko Britanijo. Uletel sem ravno na sredino dogajanja, kjer so poročali o nekaterih pomembnih dejstvih za podjetje Apple kot so:

  • prodanih 250 milijonov naprav s sistemom iOS
  • kupljenih 16 milijonov pesmi preko iTunes
  • prodanih 300 milijonov iPodov
  • 6 milijonov prenosov novega sistema OSX Lion

in podobno.

Dogajanje je zelo pestro, saj se število twittow s hashtagom #letstalkiphone, kot ima event tudi naziv, iz minute v minuto veča. Kot vemo bo Apple največjo novico današnjega dne predstavil seveda proti koncu, kar je bilo možno razbrat iz Tim Cookovih besed na začetku eventa, hkrati pa je to tudi njegova prva predstavitev, seveda po tem, ko je odšel Steve Jobs.

Velik poudarek je na predstavitvi novega mobilnega sistema iOS, iOS 5, ki ima na novo serijsko integrirana nekatera izmed bolj popularnih socialnih omrežij. Končna verzija mobilnega sistema iOS 5 izide 12. oktobra, za vse Applove mobilnike. Nekaj besed se nanaša na iCloud, kot je nekaterim že znano in kot sama beseda pove, je to shranjevanje podatkov “v oblakih” po Appleovo, Safari bo dobil brskanje z jezički, imeli bomo novo aplikacijo imenovano Find My Friends (ode še zadnji % privatnosti), s katerim bo naš telefon poiskal vse naše prijatelje s pomočjo GPS signala, na mapi, ob seveda, uporabi naprave z istim sistemom, pa še to “deljenje lokacije” bo “časovno omejeno” (ne bo brezplačno – občutit je da se veliko ljudi s tem ne strinja).

Sledi predstavitev iPod nanota, ki je sedaj še oh in sploh, kvadratek s popolno prekritostjo ekrana na dotik in posodobljenim operacijskim sistemom in nekaterimi novostmi – bližnjicami. Cena? 129$ za 8GB in 149$ za 16GB verzijo. Če mene vprašate, za predvajalnik ki je zdržljiv in kompakten, zelo ugodno. Ravno tako so predstavili “olepšan” iPod touch. Sedaj v beli in črni barvi. 64GB 399$, 32GB 299$ in 8GB 199$. Vsi novi iPodi bodo na voljo od 12. oktobra naprej (verjetno najprej v ZDA). Kar je zanimivo je to, da so odstranili iPod classic s “touch wheelom”; že nekaj časa pred tem pa so odstranili z iTunes vse igre s podporo “touch wheelu”, kar je tudi kazalo na to dejanje.

Končno je napočil čas za predstavitev “smart phonov”. Najprej je na vrsti nov iPhone 4S, ki ima sedaj boljši dvojedrni in dvakrat močnejši A5 procesor in do sedemkrat močnejši grafični pogon. Ima novo kamero s tipalom 8 milijonov pik, ki lahko zajame do 73% več svetlobe in je tudi bistveno hitrejši. Do 30% odstotkov boljšo sliko pa naredi tudi zaradi petih leč, novega IR filtra in boljše razpoznavnosti barv. Bistvo nove kamere je, da lahko zajema video posnetke s FullHD resolucijo 1080p. Novo pri 4S je še “Siri” – inteligentni glasovni asistent.  Zgleda da razume kontekst dejanja, pa naj bo od nastavljanja budilke do pogovora preko SMSov, preverjanja opravil po datumu ali definiranje besed s pomočjo spletne strani Wolfram Alpha. Ravno tako zna “pisat” po nareku, kar se mi zdi osebno precej kul, ker na Androidu zaenkrat obstajajo samo aplikacije, iOS pa bo imel to vdelano v sam OS.

V tem trenutku so zaključili še z zadnjim predstavitvenim videom iPhonea 4S, … in čas je za še zadnjo stvar na eventu??

8:34 pm “That’s not the only phone in our lineup.”

Sledijo še cene ob pogodbah vseh treh modelov 3GS, 4 in 4S, … in Tim Cook je pravkar prišel nazaj kot glavni prezentator!

In zdaj … hladen tuš!!

Pričakovali smo še eno napravo, vendar le te ni bilo, naprave s številko 5! Da, žal, prav ste slišali, iPhonea 5 ni bilo napovedanega, čeprav so ljudje si to želeli, mislili, pričakovali, sanjali. Kaj se bo zgodilo z vsemi kupci pred trgovinami nimam pojma, ampak Tim Cook, se je poslovil z besedami, da se je njegov team izkazal.

Počakal sem še nekaj časa, da sem se 100% prepričal da ne zna planit na stage kakšen Jobs in v roki prinest iPhone 5 (zdaj že jaz uporabljam to oznako, v bistvu niti ne vem kako bi mu nadel ime, saj se še nikoli ni prijelo to, kar je razširila globalizacija).

Ljudje so upravičeno razočarani, bi rekel. Če bi nadeli modelu 4S naziv 5, five ali kakorkoli drugače, bi ta razočaranost, verjetno, bila veliko manjša. Upam pa, da ne padejo delnice preveč, in da se kupci iz principa ne prestavijo h konkurenci.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno -
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval “zdravi egoizem”,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.
Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Charlie Chaplin, sebi za 70. rojstni dan

A man was walking along the road to Damascus. He recalled his lost love and his soul grieved.
“Pity on those who know love,” he thought. “They will never be happy, with the fear of losing the one they love.”

At that moment he heard a nightingale sing.

- Why do you act like that? – the man asked the nightingale. – Don’t you see that my beloved, who loved your song so much, is no longer here by my side?

- I sing because I am happy – answered the nightingale.

- Haven’t you ever lost someone? – the man insisted.

- Many times – answered the nightingale. – But my love still remains all the same.

And the man went on his way feeling more hopeful.

by Paulo Coelho

Actually, it’s a complex process. When you consume alcohol, your body breaks it down into acetate, converting only a scant amount of the alcohol to fat. Acetate, a derivate of acetic acid, causes spikes in the blood as ethanol is oxidized, so not only do you have higher blood alcohol content, but you also have higher plasma acetate concentrations.

Because there’s more acetate present than fatty acids in your bloodstream, acetate, at least temporarily, becomes the body’s primary energy substrate.

That’s bad news folks.

Your body responds to large quantities of alcohol much like it does when you consume an excessively high carbohydrate diet. The macronutrient that’s consumed in the greatest quantity gets burned while fat essentially remains dormant until the substrate that was excessively consumed gets depleted.

Obviously, consuming a diet that has a very unbalanced macronutrient ratio is stupid, unless it’s supporting one’s training goals and helping address health issues. So why do this Friday and Saturday nights when you want to look beach-ready?

Well, you’re probably trying to wash away the misery of your underpaying hellhole of a job, or trying to muster up the courage to talk to a chick that’s way out of your league (and likely getting to the point where taking home that she-male working the door who resembles Bronko Nagurski seems like a good idea).

Although alcohol will quell your anxiety and tension because it’s a depressant, it’ll also suppress libido. Literature has also postulated that alcohol may interfere with Testosterone secreted through resistance training. Along with suppressing serum Testosterone levels, alcohol consumption may also cause strength loss in subsequent training sessions as a study conducted by researchers in New Zealand indicated.

The study had its eleven participants, all of which were active men, perform 300 maximal eccentric contractions of the quadriceps on each leg on an isokinetic dynanometer.

The group consumed alcohol following one training session and then consumed orange juice alone following another session with the opposite leg. Greater peak strength loss was observed in the workout following the alcohol consumption. The study also suggested that even moderate amounts of alcohol may impede recovery and accentuate losses in dynamic and static strength, though it should be noted that low doses of alcohol may not affect strength levels in subsequent training sessions.

However, alcohol isn’t all bad. Research has shown that moderate consumption (10 to 30 g per day) can elicit some benefits such as improving HDL to LDL cholesterol, decreasing platelet aggregability, and may even be beneficial to bone health in men and post-menopausal women.

But for the serious athlete or bodybuilder looking to achieve strength gains and a chiseled physique, alcohol isn’t much better than drain cleaner. Heck, I think drain cleaner might taste better than some of the no-name vodka that comes from plastic jugs found at college parties.

Nekaj dnevu in večeru primernega ;)

Kot da bi videl svojo dramo vnaprej
iz nje sem brisal žalost in dodajal svoj nasmeh
vsako dušo ki me gleda v oči
sem povabil zraven naj še ona to doživi
preden svoj obraz v solze potopim
zlate solze sreče preden od dobrega znorim
Avtor: Siddharta – Na soncu

… without seeing You. Was as though three years have passed …

… feel free, … life without prejudice, … friends without judging, … How hard is that to believe to someone else that doesn’t know me? And how to explein or tell him/her, that I’m very special?

I cannot believe whats going on in this life. All your good, healthy, positive behaviour, well-being values, are very hard to make any impression to another people. Are we already giving up on all life values? Does nobody wants to have family, get married, have a fullfilled life? Live Healthy in Harmony and Peace … and also next to al this have fun?

Definately not myself!! Despite of every feeling, that I felt before in my life. . . I couldn’t manage that one! Zmrzno sem huje kot. . . Nevem kaj. . . Like never befor. FAK, could you focus, please. . . Please?!

… attract things with a law of attraction, it is in you power to attract the ways you want to live, it is in your power to attract yourself to someones way. But it is also someone elses wish and possible … her law of attraction? Are her thoughts that has attract her to my way? Does more attraction comes from me or from her? And why I keep seeing this girl regardless to every emotional state, regardless to every time or place, regardless to whatever people I am with? Is this my law of attraction or hers? Or mybe boths?

… teach You sharpen your senses, be happy without end, make your emotions hit the unbelievable, show You how can You change your own blood into adrenalin … on natural way, no drugs, no alchohol or other substances, just with your own head … through music; and that’s only hear, one of five senses.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Imagine, what  and how much, can You achieve with your four other senses! Imagine what can been seen on this world to shock your senses, what can I get You to eat, when even Angels eat it,  how can I touch You to awake your inner spirit.

… I still get nervous, being afraid of whats coming, even if I know I can handle it. Now and then I still forget to hold on and be strong, … let brains out of control. Now and then I have really good Ideas for … presents, impressions, surprises, but loneliness take all worth of them; still trying to figure out, where does come from this mood fluctuation.

… is just hard to tell, you feel but can’t understand. Sometimes the feelings got a power, your brains are thoughtless. Mybe is it just me, that must speak to understand, mybe love is walking every day by, but only the feelings are your love that moment. Someday, I’ll meet love, understand feelings and take thoughts to endless happiness.

… a special girl, girl that speaks with heart and listen with brains, girl that plays a violin in her dreams, lookin’ high up to the sky for that special guy, guy which heart is a compass and love is his life poison. Looking for that special girl, when you look at her eyes, you see her soul, and she’d feel safety and loyalty with every cell on him and wonder rarity that has been given to her … because he would play violin with her in her dreams, seek her love with his compass, enjoy this wonderful life with her and wonder rarity that has been given to him …

Objava se mi je takoj dopadla, ko sem jo prebral. Že sam naslov, te potegne v branje, saj se ogromno ljudi spopada s tovrstno “boleznijo” v današnjih modernih časih, tudi v poznejših letih. Z dovoljenjem dobrega kolega, pridnega študenta in neustavljivega partygoera in popotnika, objavljam njegov zapis:

Tudi moja najljubša knjiga je Mali Princ, Beth. In, če se ti počutiš v vlogi pilota, ti zavidam. Sam svoje še nisem našel. Včasih sedim visoko na zidu, včasih “pijem, da pozabim, da pijem.” Ugotovil pa sem, da lahko veselje, mir in nasmeh najdem v stvareh, ki tega ne dajo vedeti na prvi pogled. Tako kot ti. Tudi ti nisi bila prepričana vame, pa si se odločila. Drugače kot bi hotel in vem, da se lahko najina zgodba konča tudi tako. Nočem, da se, a tudi ti imaš pisma. Praviš, da si jih zadnjič brala …

Potrebno je gledati s srcem …

Tudi jaz te potrebujem, da mi “pomagaš najti stanovanje, me pripraviš na novo službo in mi pomagaš razložiti neumne stvari, ki jih počnejo ljudje”. Del mene si. In ko ti rečem, da te ljubim mislim točno to. Ljubim te, pa čeprav tega morda ne znam pokazati. To sem ti že povedal, pa si mi rekla, da lažem. “Na svetu boš srečevala lažnivce na vsakem koraku. Umetnost je izbrati tiste, ki jih lahko ljubiš.”

Tudi jaz sem imel cvetlico. Najlepšo od vseh. Pa sem jo zapustil. In vem, kako se bo končalo …

Priporočam ogled filma Adam iz leta 1999. Ne bo ti žal …

YouTube slika preogleda

Avtizem je razvojna motnja. Je filter, ki posameznika prikrajša za vse lepote pomena prijaznega nasmeha, drobnih neizrečenih sladkosti in objema na pravem trenutku v pravem mestu. Želiš si jih, pa jih ne znaš podati ne prejeti. Od 15. do 17. septembra v Ljubljani poteka 2. festival avtizma. V Mestnem muzeju, na Gosposki 12. Festival se zaključi v Cankarjevem domu s klavirskim koncertom Dereka Paravicina. Ima avtizem in je slep. Genialnost potrebuje priložnost. Pravijo, da živijo v drugem svetu. Je tudi tam lepo?

In kako sem prišel do te objave. Pravzaprav se s pojmom avtizma srečujem pri pisanju svojega doktorata, kjer zagovarjam empatičnost kot ključ do novega svetovnega nazora … še toliko bolj pa me je vse skupaj pritegnilo danes. Iz dveh razlogov. Prvič, ker sem si neizpodbitno zaželel dobrega klavirskega koncerta v živo in drugič, ker sem ugotovil, da nekdo tam daleč nekje v n-tem kolenu družine Melanšek vodi slovenski Center za avtizem.

Vir: http://www.povsodjelepo.com/2010/09/04/prijazna-stran-avtizma/

  • The whole point of love is to put someone else’s needs above your own.

Danny DeVito as Al Russo in When in Rome

  • Dobrota v besedah ustvarja zaupanje, dobrota v razmišljanju ustvarja globino, toda dobrota v delitvi z drugimi ustvarja ljubezen.

Veliki kitajski filozof Lao Tzu

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

When animal life gets on picture :)

Zakaj Love? Zato ker je največje dostojanstvo, zato ker brez tega življenje nima pomena in zato ker preveč mladih zlorablja to vrednoto v sebi primerno lastno razlago le te. Zato ker so vrednote v današnjem svetu zelo krhke in zlahka uničljive, zato ker ne potrebuješ denarja ali karkoli materialističnega da jih uničiš, zato ker je v današnjem svetu preveč dejavnikov, ki so pred in zamegljijo ljubezen. Zato, mladi, spoštujte ljubezen.

YouTube slika preogleda

… nastopi glasba, ko odpove glasba nastopijo čustva in ko odpovejo čustva preostane …

YouTube slika preogleda

Ste že bili kdaj med občutkoma žalosti in praznosti? Občuti se kot, da si živ na zunaj in mrtev navznoter. Občutek, ki je kot črnobela mavrica, kot nebo brez zvezd in svet brez svetlobe. Rad bi, da bi imelo pomen vsaj to kar naredim zase. Dal sem ta občutek, in vzeli so ga v vsej meri :( Can I have it back … please … please? :’(

Zakaj meni, če pa sm sam dobro hoto :’( :’( :’(

YouTube slika preogleda

ich kann nicht mehr seh’n
trau nicht mehr meinen augen
kann kaum noch glauben
gefühle haben sich gedreht
ich bin viel zu träge,
um aufzugeben
es wär’ auch zu früh,
weil immer was geht.

wir waren verschwor’n
wär’n füreinander gestorben
haben den regen gebogen,
uns vertrauen gelieh’n
wir haben versucht,
auf der schußfahrt zu wenden
nichts war zu spät,
aber vieles zu früh.

wir haben uns geschoben
durch alle gezeiten
haben uns verzettelt,
uns verzweifelt geliebt
wir haben die wahrheit
so gut es ging verlogen
es war ein stück vom himmel,
dass es dich gibt..

du hast jeden raum
mit sonne geflutet
hast jeden verdruß
ins gegenteil verkehrt

nordisch nobel
deine sanftmütige güte
dein unbändiger stolz
das leben ist nicht fair.

den film getanzt
in einem silbernen raum
vom goldenen balkon
die unendlichkeit bestaunt
heillos versunken, trunken
und alles war erlaubt
zusammen im zeitraffer
mittsommernachtstraum.

du hast jeden raum
mit sonne geflutet
hast jeden verdruß
ins gegenteil verkehrt

nordisch nobel
deine sanftmütige güte
dein unbändiger stolz
das leben ist nicht fair.

dein sicherer gang
deine wahren gedichte
deine heitere würde
dein unerschütterliches geschick

du hast der fügung
deine stirn geboten
hast ihn nie verraten
deinen plan vom glück
deinen plan vom glück

ich gehe nicht weg
hab’ meine frist verlängert
neue zeitreise
offene welt
habe dich sicher
in meiner seele
ich trage dich bei mir
bis der vorhang fällt
ich trag dich bei mir
bis der vorhang fällt.

YouTube slika preogleda

Avtor komada posveča pesem svoji ženi, ki je umrla za rakom pri 45 letih. Ljubezen v obliki pesmi.

  • Človek zmeraj umre prezgodaj-ali prepozno. In vendar, ko je življenje pri kraju in je črta potegnjena, je treba narediti obračun. Človek ni nič drugega kot tisto, kar je v svojem življenju počel!

J. P. Sartre

Verjetno pa sem eden redkih, ki hoče na koncu življenja izpasti človek, ne žival?

  • “Dance Like Nobody Is Watching, Work Like You Need The Money, Love Like You’ve Never Been Hurt, Be Good To Yourself And Others, And Don’t Forget To Take Pictures!” ~ Unknown

Some lithuanian girl named Renata

  • “Kako žalostni časi, ko je lažje razbiti atom kot predsodek”.

A.Einstein

We were living the life
We were rocking the place
‘Cause back in the days
We were living for the moment

The years went by
And we lost sight
Of the guys back then
We used to rule the night

And still I never will forget
Or will regret
Those times that we had

We were the kings of night
As we stood side by side
We used to rock the place until the early light

I remember how we sang along
To every song
Those times, they are gone

But still, I feel
I miss those days
We spent together
Yeah-yeah-yeah

Sometimes I wish I could turn back time
And be there once again
And in my head I see the pictures
Of how we used to be

So one thing will remain
‘Cause I still love the memories of those days

We were young
Living for the moment
Never thinking about tomorrow
About the things to come

We were careless
Living for the music
Untouchable
‘Cause we were sent together as one

We were strong
Depending on each other
It was us against the world
We played it by our rules

We were fearless
Living like a rebel
Unbreakable
‘Cause we were sent together as one

Living for the moment

Back in the days

  • V negativnem smislu lahko ena oseba sami sebi in večim drugim pokvari življenje, v pozitivnem smislu pa ena oseba ne more samo eni drugi osebi polepšat življenja.
  • Ljudje dobri po srcu nimajo problemov z denarjem.
  • Življenje je takšno, kot si ga narediš.

avtorji neznani (beri: sem že pozabil)

Ko človek pristane z mislimi na tem mestu kot sem trenutno jaz in mislim da ni ravno dosti situacij, ki bi te spravile v takšno stanje, se zamisli, kaj je zanjga zares pomembno. Ponavadi ko si izmučen na kakšnem športu, gledaš na svet s popolnoma drugačnim pogledom. Pa ne da to ni tvoj lasten pogled, ampak je vendarle pogled, ki ti dosti pomeni, saj tako čutiš.

Rekel bom oz. napisal, da je to tisti pogled, ki te postavi na realna tla. Pogled ko samo zmajuješ z glavo in si misliš “mar je svet res tako krut” in “nikoli si nebi mislil kaj takega” in “nikoli mi ne bo uspelo“. In sedaj po vseh teh dogodkih, in dejanjih, ki mi jih je dal svet, se sprašujem kaj je še vredno zame? Bi moral tisto besedo malenkosti pobrisati iz mojega opisa? Je moja krivda to, da ne cenim več malenkosti zaradi negativnega sveta, težkega sveta? Misel, “zakaj svet noče biti dober”, mi hodi po glavi že nekaj časa. Mar sem samo jaz, da nočem takega sveta. Da hočem nekaj kar je čisto? In da mi uspe v prvo?

Kako naj sedaj po vseh teh dejanjih, ki mi jih je pokazal ta hudoben svet, cenim malenkosti? Ni problem imeti malenkosti, najti malenkosti; samo kako naj jih cenim, če pa svetu niso nobena vrednost? Če so mi ljudje pokazali, da to ni vredno nič kar jaz cenim; da je vse ostalo več vredno?

It turns out that loud sounds directly affect our autonomic nervous system (also called involuntary – it controls the body functions that you hope never stop, like breathing and digestion), in a way similar to many stimulant drugs. Adrenaline is released, the heart rate speeds up, the guts tighten up and move. This is the rush you get from loud music – it’s real and it’s beyond your conscious control. Sounds addicting, doesn’t it?

YouTube slika preogleda

What’s it like on the other side

Some people get old together
Some people split apart when it’s too much
Some people stay true forever
And some get separated
Why does life
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

Why does death
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

What’s it like on the other side

The other side
YouTube slika preogleda

V prvem šoku, ki sva ga doživela ob Anžetovi bolezni, sva veliko hodila na Brezje. Vedno znova sva iskala moč v cerkvi. Pri Bogu dobivaš moč, da greš naprej. Marsikdo mi reče: “Občudujem te, da to zmoreš.” Sam ali sama z ženo bi tega ne zmogla. Če ne bi imela vere, ne bi dobivala tam moči, da greva naprej. Kdo mi je že rekel: “Ja, ja, ti pa kar nekaj z vero.” Odgovoril sem mu: “Če imaš ti kaj proti veri, te ne bom prepričeval, ker misliva različno. Ampak ne meči mi polen pod noge, jaz že vem, kako je!” Tako, da ob vprašanju: “Kako zmoreta v življenju’” jaz odgovorim: “Kako ti zmoreš brez vere?”

Kje sem izgubil delčke duše, ki je razpadla na tisoče koščkov? Zakaj taka bolečina in zakaj ne morem več sestaviti neke harmonije? Zakaj se mi volja čez dan tisočkrat spremeni. Lahko delam eno stvar in me sredi te, mine potrpljenje.

Glava je zjutraj prazna, tako kot bi jo resetiral, ampak nekje globoko v meni nekaj tiči, nekaj kar pritiska na misli. Nekaj nerazložljivega in nekaj močnega. Misel na samoto in misel da pogrešam nekoga. Vem tudi to, da je to samo od prostega časa, da je to tako kot prej, preden sem imel dekle, posledica preveč zamišljenosti in preveč proste poti domišljije. Sedaj se je to še intenzivneje razvilo, saj lahko možgani hkrati delajo eno stvar in še vedno mislim na drugo, tisto skrito, tiho željo, ki prodira na površje.

Ampak, naj poslušam misli, ali to željo; kemijo? Naj poslušam to željo, jo zadovoljim in se kasneje odrečem, nečemu velikemu in nečemu lepemu, se prepustim nekaterim skrbem, ki jih ne bi mogel ignorirati, ali pa bi lahko jih spet kontroliral določen čas, potem pa bi iz mene butnile? Bo takrat še enkrat prepozno za mojo dušo in bo moje srce zlomljeno spet? Lahko razmišljam celo večnost, si kurim možgane in živce, dopovedujem prosim, razlagam, da bo potem spet isto kot prvič? In kako vem da bo zopet isto kot prvič?

Ali naj poslušam razum, ignoriram kemijo in se postavim na svoje noge, grem z življenjem dalje in iščem in verujem v to, da mi je naklonjeno? Iz vseh strani prihaja pozitiva in optimizem zame in iz napovedane prihodnosti celo to, kar bi si sam najbolj želel. Naj pustim kemijo, pa naj boli kolikor hoče? Ali se splača naredit to za srečno življenje, lastno zdravje in zdravje partnerja?

Ali se splača poiskat iz treh razlogov drugega partnerja? In če ne najdem pri sebi miru, upat in prosit njo, da se spremeni za ljubljeno osebo?

Recimo da jih bom opisal v časovnem zaporedju. Se pravi si predstavljajte, kot da jih nanizujem na časovni premici od prvega januarja do zadnjega decembra nič devet. A najprej …

Neki občutki, ki so me zmedli oz. se jih spominjam iz lanskega praznovanja novega leta, so mi seveda prišli naprej na letošnjem praznovanju. Kako da ne, saj pa smo vendarle ljudje in imamo spomine in občutke vezane na njih. Seveda so ti občutki močni, včasih do solz, včasih se te držijo cel dan, včasih samo poniknejo nekam v tvojo notranjost in čakajo, da napadejo, ko boš spet dovolj ranljiv. Ampak zakaj grejo tako hudičevo težko stran? Ljubezen, je tista, ki je te občutke rodila, tista kemija, ki je enaka jezi, zato tako lahko obračamo ti dve stanji. Ampak še vedno mi ni jasno nekaj čisto ljubezenskih vrednot, obnašanj ali kakorkoli bi pač sledeče lahko opisal.

S prečudovitim dekletom, sva bila skupaj osem mesecev in pol. Dal sem konec, ker sem vedel, da dolgo ne bi zdržal takšnega življenja. Misel na to, da bi toliko nejevolje nadaljeval v skupno življenje, mi je dobesedno obrnilo želodec. Ampak sedaj ni čas za govorjenje o razlogih. Preden se spustim v opis občutkov me še sedaj razganjata dve vprašanji. To dekle, se mi je vtisnilo v spomin, tako kot bi odtisnil nekaj na vročo kovino; jo izoblikoval drugače. Sedaj po petih mesecih, odkar sem sam, imam še vedno zelo močne občutke do nje; opisano malce drugače: Ne vidim nobenega dekleta, da bi mi bilo všeč ali da bi se lahko zaljubil v njo. Tega ne morem naredit, ker me še en del naveze drži nazaj. Prvo vprašanje je: zvedel sem da njej ni problem biti z drugim, tudi ne se poljubljati z drugim (mogoče bi razumel razlog alkohol), ampak zakaj, potemtakem, ko sem ji nameraval dati drugo priložnost, je ona to naredila, kljub temu da mi je povedala, da bi tudi njo to prizadelo, če bi jaz to naredil?

Razumem da se ljudje poljubljajo iz navade iz nagona, mogoče potrebe. Ne bom pa razumel, kaj ji je to dopuščalo? Mar je ona lahko tako na lahko šla h drugemu, mar me ni imela rada? Mar se ji mudi živet in ker ji to, da ima fanta dosti pomeni, ne gre tako zlahka iz glave? Mar bi hotela samo potlačit, kar je doživela z mano, kljub temu da ji bo še bolj hudo potem?

In drugo vprašanje, ki mi ne gre iz glave je; če je dobila fanta, ki ni bil še z nobeno in ki bi si želel življenja v dvoje v čisto pravo srečno in harmonično družino, fanta, ki si je želel to sprva, nekoga, ki ne najdeš vsepovsod, nekoga, ki je prav blizu Boga in nekoga, ki je močno verjel vanjo, da je lepa, da ve kaj je ljubezen, kaj je življenje, da ve kaj si želi in hoče to uresničit, čeprav včasih s stvarmi, katere so lepe, ampak za njo ne obstajajo; mar se ne bi splačalo včasih kaj dogovoriti ali z mano kaj deliti za skupono srečo? Mislim seveda brez kreganja in brez škode, ki je ne morejo popraviti niti besede?

Obdajali so me božanski občutki, nič več sam, oh Bog, kako sem si želel tega za večno! Neko božansko bitje, ki je bilo privezano na mojo dušo samo s čustvi in lastnim srcem, me je rešilo, nečesa težkega in dolgega, kar je ležalo na moji duši. Bila je prva pomoč, v zadnji sili, ko sem upal, saj prosit nisem bil več zmožen, da se bo našla in zacelila to rano. In bila je. Prišli so občutki, ko sem vedel, da ji ni vseeno za njeno preteklost, ko sem vedel, da ima tudi sama rano. Poskušal sem ji svetovat najbolje, takrat še strpen, a včasih kak cel dan brez hrane. Ampak je pomagalo. Njena rana se je zacelila, čeprav pri meni pa je še obstajal strah. Če bi me takrat prosila, bi rekel naj se vrne, saj sem jo imel preveč rad; in če bi šla, sem si samo predstavljal, da bi najraje umrl, ker takšnih bolečin ne bi s svojim telesom ne psiho nikoli prenesel. In odvilo se je vredu. Tu so bili občutki straha, zelo dolgi, nisem ji mogel pojasnit zakaj, enostavno so bili. Nisem bil izkušen v tej zadevi in nisem vedel kako potekajo, čeprav sam menim, da ni tako kot si predstavlja ona in da se sedaj, brez mene spušča v grozen riziko. Bili so občutki sreče. Velike, božanske, najlepše, najgloblje vrednote ljubezni; teh občutkov je bilo največ in vedel sem, da jo ljubim. Občutki da bi me kdaj zapustila za koga drugega, so bili premočni in pretežki, zato sem ji vsak mesec to izkazoval z majhnimi verzi, včasih s šepetanjem v uho, včasih kar tako, ko sem pogledal njene božanske oči, včasih, ko sem šel z roko skozi njene prelepe lase. Bili so občutki miru in občutki solz. Bili so občutki, da sem naredil narobe in da lahko krivim sebe, saj tega božanskega bitja nisem mogel; iz Ljubezni. In nazadnje občutki, ki so rodili želje. Samo upanje saj potrdila nisem pričakoval; nekaj mi je dalo vedet, da tega raje ne delam. Upanje, pa je v meni še vedno lahko, magari celo življenje, če se uresniči, je to zame sreča, če spredvidim da ni bilo pravo, ga opustim. In bili so občutki razočaranosti, prizadetosti. Kar pa nisem dal vedet, saj nisem niti vedel ali bo razgovor šel v najlepši luči. In spet občutki miline in harmonije, imeti nekaj neprecenljivega samo zase, čeprav vem da si tega z nobenim denarjem ne bi mogel kupiti. Občutki ljubosumja in občutki da jo izgubljam, saj včasih res nisem mogel vedet, kaj ona čuti do ostalih, niti nisem imel občutka, da bi drugim kazala, da je zasedena. Kar pa je pri meni bilo ravno nasprotje in mi v ponos. V takšen ponos, da bi ga lahko čutil sam Bog in da bi ga zelo težko iztrgal iz mene, tudi če bi bila ona na drugem planetu. Najtežji občutki so bili občutki, ko se nisva razumela. Pogovor je precej enostaven pri ljudeh, ampak krivim slovenščino, kot jezik, ker se da milijon stvari povedat različno, ljudje pa milijon stvari različno razumejo. Namen, da bi jo prizadel, ni nikoli obstajal. Vse kar je bilo, je bilo verjetno sojeno po moji zunanji mimiki izraza, katere pa kot zgleda nimam izpiljene. Tako zelo težko pokažem da sem žalosten ali prizadet, pa tudi zato, ker mi do tega ni v življenju. Raje se smejim. Seveda to so občutki v zvezi, ki jih pa nekatere bolj površinske stvari prikrijejo in lahko pridejo na dan šele, ko te zginejo.

Zakaj pa ljubezen tako menjava z občutki in zakaj se stvari odvijajo tako hitro, zakaj stvari ne potekajo v ljubezni same od sebe in zakaj se na čase sam sebi zdim odveč? Mar ne bi bilo lepše tako kot včasih? Če si bil nekomu všeč in ona tebi, sta si to povedala, in jemala življenje, kot je prišlo? Verovala v srečo v življenju in upala, da se izogneta težavam. In zakaj vrednote, dandanes, pa čeprav gre za stare običaje, stare navade in nekaj tako velikega, kar ti prinese v življenju dobro, poštenost, ponižnost, s čemer pluješ skozi življenje lažje, ne pomenijo nekaterim nič? Zakaj je tako veliko ločitev in vedno manj porok? Zakaj ne ohranit, nekaj, kar je del vsakdanjika? Zakaj ne sanjat in si predstavljat? Zakaj ne prosit lastno vest in zakaj bi to bilo nekaj brezveznega?

- Tadej B.

Dear Q-dancers,

Happy New Year!

On the 3rd of February 2001, Q-dance organized their first party using this new name. Before, the club of five was named Qlass Elite and the guys organized parties in the Repetitiehuis, AMP studios, Vechtsebanen and Hemkade. Back then, their idea was to change the existing dance environment using a simple and, a posteriori, very effective strategy: hard music, no bullshit communication and top quality organizations. Ever since, more than 250 parties have been organized all over Holland: most of them successful, some fantastic and, in all fairness, sometimes with some errors.

The credits for the success of Q-dance first of all go to the visitors: without a doubt the best crowd in the world! You are experienced partygoers and you are critical, very enthusiastic, faithful, dedicated and open-minded. During the years, the organization received thousands of emails containing ideas, complaints and words of thanks. Consequential, Q-dance could and had to cross borders over and over. They had to astonish the crowd every time and always deliver the highest quality. We owe you all a big ‘thanks’ for making this possible!

This year Q-dance is organizing parties for ten years already, so it’s time for presents. You can expect surprises during the whole of 2010. The first one: three brand new websites (Q-dance.nl, Q-dance.com & Q-dance.com.au).
Behind the scenes, there has been built, tested, designed and most of all reviewed. The idea was to create a site that contains all videos, pictures, websites, music and information of the last ten year, combined with a user-friendly and clear design.
We advise you to have a look around so you’ll get to know all features of this new site. Don’t hesitate to let us know your opinions.

Of course there’s only one way to celebrate a decade of party organizing: by throwing the biggest, boldest and best Q-dance party ever!
On the 10th of July 2010, the jubilee of Q-dance will be celebrated in the Amsterdam ArenA.
Months of brainstorming have passed offstage and not without a profit. Decoration, balloons and crazy costumes will accompany all the memorable moments of the last ten years. The biggest indoor stadium of Holland will be the stage where Q-dance shall present their motto for the following ten years.

We’ve only just begun…

  • da bi ljudje razmišljali bolj pozitivno
  • da bi Slovenija doživela kako “razsvetljenje”
  • da bi ljudje gradili več na notranjih vrednotah
  • da bi ljudje jemali ljubezen s pravim namenom; ne razvrednoteno
  • da bi si partnerja (mladi pari) znala bolj prisluhniti
  • da bi bilo manj ločitev, bolezni, nesreč v glavnem teorij zarot
  • da bi ljudje spregledali in ne delali samo za svojo lastno korist
  • da bi nekateri ljudje spregledali in uživali življenje, ki ga imajo

In pa še nekaj bolj v subjektivni smeri; ne bi rad v novem letu ponovil leta 2009; zagotovo pa ne pozabil zabav in lepih trenutkov. Želel bi si sreče v življenju, da bi se odvijalo tako kot mora, da bi bilo uspešno s službenega vidika ter vidika šole. Da bi bil bolj strpen, da bi se mi končno ohladili živci, da bi lahko spoznal, vsaj v nekaj procentih bi si to želel, krasno dekle, ki bi bila z mano, iz ljubezni. Da bi bilo manj socialnih težav in čimmanj prepirov, sporov in kreganja.

Pa vi?

YouTube slika preogleda

Zdravniki in farmacevti med vami zelo dobro vedo, kaj je »vrtiljak zdravil«. To je vrtiljak, na katerem se ni preveč priporočljivo znajti, kajti ko si enkrat na njem, je sila težko izstopiti. S starostjo vrtiljak postaja vse bolj nevaren, pogost in nor.

Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav. Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava… in zdravnik mu napiše recept za zdravilo famotidin, ki »pomaga« proti slabi prebavi. Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati paracetamol, da si bolečine olajša.

Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta. Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo rdeče vino. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.

Vendar pa se Janez ne zaveda, da paracetamol v kombinaciji z alkoholom lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran.

Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb. Zato mu zdravnik predpiše antibiotike.

Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo proti alergijam-antihistaminik, katerega neželeni stranski učinek pa je, da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv. Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60% primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih, Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca. Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej… in naprej. Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.

Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli… vse to je »normalno« in »sprejemljivo«, dokler »koristi prekašajo tveganje«. Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. Npr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavic s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.

Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo. Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod… Privoščite mu zdravje. Predvsem pa, povejte naprej.

Naj še sam dodam, da vstopite v novo leto zdravi in s čim manj zdravili. Mojo voščilnico pa nadjete tukaj ;)

Nihče ne bo ljubil tebe, tako kot sem te jaz. Nihče ne bo ljubil tvojih polnih ustnic in občudoval tvojih iskrečih oči, bolj, kot sem jih jaz. Nihče ne bo opazil tvojega simetričnega noska in nihče ne bo opazil tvojih polnih ličk ob božanskem nasmehu, nihče, razen jaz. Nihče ne bo opazil da imaš elegantno, edinstveno hojo in da znaš nosit to kar si kupiš. Nihče ne bo opazil tvojega majhnega privlačnega vratu in nihče ne bo opazil čarovnijo tvojega telesa, tako kot sem jo jaz. Nihče ne bo opazil tvojih elegantnih gibov. Nihče ne bo imel tako lepih in ujemajočih se rokic tako kot ti, z mano. In nihče ti nebi verjel da ne verjameš v Boga, saj pa si vendarle Boginja; Boginja, ki je imela Boga.

Sometimes the sound of goodbye is louder … than any drummbeat …

YouTube slika preogleda

… sem stal v cerkvi pred gorečimi svečkami, ki jih ljudje prižigajo. Prižigajo, v upanju in ker imajo vero. Vero v dostojanstvenost, v dobro, v poštenost in ker vedo da vsak človek potrebuje nekaj dobrega.

Stotine svečk in stotine prošenj, stotine želja in stotine molitev. Kaj ko ena izmed teh ne bi gorela? Mar bi svet bil kaj slabši? Verjetno ne, saj že tako ni prostora v tej cerkvi za cel svet svečk niti za cel svet želja.

Svečke gorijo v srcih ljudi s katerimi so povezane želje, s katerimi so povezani upi; strpnost pa napaja te upe.

Kaj ko bi gorela ena svečka več? Bi bil svet kaj boljši? Verjetno ne, vendar bi moj svet želja in vere bil zagotovo lepši. In moji upi bi se uresničili, tako kot upi milijonih ljudi, ki prižigajo svečke.

YouTube slika preogleda

Več si lahko preberete tukaj. Tudi za mlade pare je to nevarno, če kar vsepovprek dajejo gor kogarkoli so poznali ali pa na novo spoznali. Prav zagotovo, pa mi gre na živce to, da imamo v naši družbi vsepreveč prepotentnežev, ki mislijo da lahko ujamejo vsako bejbo – vezano ali nevezano -, in preveč bejb, ki so naivne in nasedejo; in takšne ki to delajo iz nagona …

danes tri leta, fantje in dekleta, sonce nas bo speklo, stalilo se bo jeklo, zemlja se bo odprla in nas vse požrla :D

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje, otroci, posmehujejo iz nekoga, ki ni njim v interesu oz. ki jim ne deluje dovolj “moralno močan” v družbi. Zmeraj so in zmeraj bodo obstajali ljudje z občutki, zadržani, toleranco in kompleksi, saj vse to prinese nov svet, v katerega se podamo.

Povedano po pravici, si sam, “težjih” občutkov nisem predstavljal, dokler nisem prišel v SŠ. Zame je bila OŠ en mali svet, harmonije in prijateljstva. Smo pa si otroci tudi veliko bolj različni in dojemajoči za svet. Tako recimo nekateri s serijsko samozavestjo postanejo še bolj samozavestni (s pomočjo samozakompleksanih, nesamozavestnih in preveč čustvenih), saj to delajo podzavestno preden začnejo sploh razmišljat; če kdaj sploh.

Tukaj pa lahko začnem posploševat, kaj je krivo za takšno mladino, ki jo pač imamo. Rekel bom da smo narod favšije in tekmovalnosti. Če nimaš ti več ali boljše kot tvoj sosed, je nekaj hudo narobe s tabo. Zato iz pubertete nekako povzemamo tisto kar je doma v naši krvi, in se tega držimo kot klop psa, nakar poskušamo tudi s tem osrečevat sebe. Ta sreča traja kratek čas, zato iščemo, kupujemo novo, boljše. Ker je seveda izbira najrazličnejša in tudi veliko stane in si vsega ravno ne moremo privoščit, po možnosti pa nam crkne kakšna od starejših stvari, postanemo sfrustrirani. Vse našteto je na konc koncev povod za nesrečno zvezo, ker bomo iskali srečo samo z materialnimi dobrinami ali z lepo žensko in dobrim avtom. Ampak sreča ostane skrita v nas samih in je ne znamo najti.

Glede mladine menim, da bi bilo potrebno v šolah uvest moralo in etiko. Ne bi bilo dovolj za rešitev sveta, ampak bi se vseeno nekje poznalo. Mladina se dandanes druži v navideznih socialnih krogih ala FB in messenger. Pri teh instant zadevah izgubljajo kreativne misli za debato v živo. Včasih so bile igralnice polne otrok, a dandanes se lahko zahvalimo socialnim mrežam, vplivu amerike (mtv -> oblačenje in obnašanje), sfrustriranosti in iskanju lastne sreče (balkanski narod), vse prevečim nesrečam zaradi alkohola (ljudje, ki se ne znajo več zabavat brez obveznega alkohola), da imamo prazna igrišča in da se nas včasih še tista peščica osmih ljudi ne more zbrati na vasi, za eno pošteno odbojkarsko igro.

če sem ravnal napak, me kaznuj in usmeri na pravo pot!

in boli. Ko ugotoviš, prepozno, opaziš da si bil samo razočaran, žalosten in poln upanja na boljše. Boli in pritiska na tisto notranjost, ki ne bi smela obstajat, ampak je vseeno najbližje Bogu, ki ravno tako ne obstaja. Pritiska odganja in odbija, vse lepo, vse zaželjeno, vse srečno, ki ne sme obstajat in ki se obrne v delčku sekunde v nasprotje; zaradi razočaranja. Milo proseča dejanja, so v realnosti hudobni izrazi; in nebeške besede, ki to so in ki propadejo ob pristanku; in postanejo nična. Razočaran in žalosten, a tega noben ne razume. Razočaran in žalosten …

Ena stvar, ki bi jo lahko vsi opazili, če bi malce odmislili (ravno to), je način kako Slovenci gledamo na razmerje med ljudmi oz. bolje rečeno, kako gledamo na zveze. Kjerkoli se nahajaš, zmeraj se da čutit, tisto navezo med moškimi in ženskami. Zmeraj so tema pogovora dekleta in fantje, kako izgleda ta, kako izgleda ona ali pa še mogoče bolj delikatne intimne zadeve, ki ravno tako ne zaostajajo.

Ampak resno skoraj v vsakem pogovoru, če ne omenim da je to že prevečkratna tema pogovora, je zasledit, razglabljanje o ženskah (gledano iz strani fantov), medtem ko ženske, ene v obupu, ene v poskušanju in ene namerno iščejo fante. Morda za eno noč, morda za to da ne bodo zopet razočarane v ljubezni in upajo na najboljše, morda za življenjskega sopotnika.

Kar hočem povedat je to, da brez tega spogledovanja in razglabljanja o ženskah, no, vsaj okoli mene, ne gre. Bolje rečeno, primarna tema je to, ali pa vsaj nekaj okoli tega. Presenečen sem bil, ko sem v tujini med pogovorom opazil, da jim ta tema ni primarna oz. da to temo ljudje ne zagrabijo kot lačni volkovi ovco. Seveda je vse skupaj povezano z našim tipičnim humorjem, ki zapolni praznino in dolgočasnost večera.

In kje je spontanost, filing, da si ne na silo iščeš partnerja, da se zgodi vse samo od sebe, da ne tavaš v temi in poskušaš? Verjetno s tem ne bom spremenil mišljenja večine, lahko pa marsikomu dam mislit in malo upanja za v prihodnje. Preveč je ločitev v naši mali državici.

se sprašujem če lahko odprem firmo kjer nudim storitve kot je naprimer mišljenje in uporaba lastne logike ter matematičnega sklepanje namesto drugih, in s tem obogatim …

ko zrem v ta svet, se oziram vse preveč na nepomembne stvari, nepomembne skrbi, nepomembna dejanja … zaradi katerih si vse preveč upogibam to prelepo življenje po lastnem zaporu ujetih, prirejenih misli. a včasih ko se zunaj podira svet, in gori nebo, ko zrak preplavljajo temni žarki obupa, v vsem tem peklu gori ena zvezdica. tako mala, tako krhka vendar močnejša in veličastnejša. ta zvezdica si ti in tvoja čudovita duša.

Živim samo še real lajf … internet me ne pritegne več, niti tisto kaj je na njem … Treba postavit si grad v oblakih :)

  • zakaj avtošole, če ljudje ne znajo vozit, niti ne poznajo predpisov?
  • zakaj invalidki raje dajo knjigo kot večjo plačo čeprav v 4h urah naredi več kot v 8h sedaj?
  • zakaj so v nekaterih HOFER trgovinah glavne prasice, ki nič ne delajo, ampak odlagajo čimveč dela na uboge delavke, poleg tega pa talajo zapisnike, ZA BREZVEZE, ker se jim tak zazdi in ker jim to reče lastna egoistična, prepotentna glava?
  • zakaj gredo plače tistim, ki so na podjetju zaposleni 20 in več let, dol?
  • zakaj se gre družbi da ima čimveč?
  • zakaj trgovine molzejo ljudi, delavke v njih pa plačajo smešno premalo?
  • zakaj smo v evropi, če je bilo prej veliko boljše (pa šele osamosvojili smo se)?
  • zakaj delamo reklame, če so mediji (kontra reklama), razširjeni veliko bolj in globalizacija v Sloveniji kar kipi, da mi včasih slabo rata in bi se šou skozlat?

Zakaj zaboga v Sloveniji vsi delajo za denar in zaslužek in hočejo vedno več??

Svetova dva sem prej živel,
a v nobenem sreče ne imel.

Glasba moja edina rešiteljica,
mi bila je življenjska učiteljica.

Dolga leta čakal sem potrpežljivo,
usoda zame krojila je srečo, marljivo.

V mrzlem večeru iskrica je preskočila,
sreča zame v življenju je nastopila.

Pegast nosek, temne očke,
v njih iskrice sijoče.
Angelski nasmeh in občutkov polno,
v dno duše seglo mi je to dekle popolno.

Zdaj sreča v mojem srcu gori,
za naju oba, do konca vseh dni.

… že več kot dva meseca in na še vsaj 1000x toliko ;)

Nikoli ampak res nikoli v življenju, ko sem bil še majhen, si nisem predstavljal, čeprav sem gledal vse te posnetke vojn, lakote in sirot, si nisem mogel predstavljat, da mi bo lastna vojna moja glava. Da se bom bojeval s svojo psiho. In to ni niti malo lahka vojna. Pravijo da od fizičnih bolečin ne jočeš, jočeš ko boli duša (psihične bolečine). Res, nisem vedel, da mi bo v krasnem svetu, lastna glava predstavljala vojno :(

Zdaj boste vprašali, zakaj sem tako ostrogled na svojo državo in zakaj izpostavljam zmeraj nek stereotip, čeprav zna biti življenje pravzaprav lepo? Naj vam povem. Zato ker se to dogaja, in vedno bolj se bo. No vsaj do 25.12.2012, ali tam nekje … Rad bi izpostavil nekaj primerov, na kar me moja koleričnost vedno opozarja.

V Sloveniji se mladim gre za to, kako izpadejo pred drugimi v družbi. Če nimaš punce (pa čeprav je to wannabe fuck frendica, ampak še vedno tvoja punca), nisi IN. Če ne piješ, nisi IN. Če nimaš dobrega porihtanga avta, z malo konji, ki se bol dere kot gre, nisi IN. Jebiga, to je Slovenska mladina danes. Kar me moti ni to, da se to ne sme dogajat. To vse konec koncev je vpliv MTVja, amerike. Moti me to, da prihajajo k meni ljudje, krasna dekleta, ki mi pravijo, kako jih je njihov moški zapustil, ker se je ali ustrašil otroka (ker je bil prepotentn, ne impotentn)… zapustijo dekle samo z otrokom po 10 letih skupnega življenja v lastni hiši, se zapit in si dobit drugo (to morš bit pravo tele) … plačevat DNK rezultate, ter laufat po sodiščih zaradi otroka, ki sploh ne ve če je njegov, ker ga je fukno v pečico, ko je klical jelene …

Hudo mi je ko vidim par, držati se za roke, pa vem da to ni ljubezen … ko vidim pol diskoteke pijanih ljudi, kako se “zabavajo” (ja vem da se da tako zabavat), čeprav so omejeni in ne vidijo zabave zunaj svojih mej, boljših, večjih ekstaz … ko vidim drogeraše na elektronski muzki, pa sploh ne vedo da obstaja še kakšna močnejša, boljša glasba, pri kateri ne bi potrebovali drog … ko vidim punčke oblečene rejversko, pa ne vedo, da je to moda devetdesetih, … ko slišim venomer eno in isto muzko po “diskotekah”, saj jim že zmanjkuje idej, nočejo pa videt, kaj jim ponuja svet (gre se v bistvu samo za zaslužek) … ko vidim da danes ni več ljudi, ki bi delali muzko iz ljubezni do muzke, temveč izrecno za zaslužek (mmmmm, Saša Lendero, ok ne rečem, preživljat se je treba) … ko vidim kako si ljudje kupujejo _vstavi poljuben hw_ pa ha sploh ne izkoristijo, samo da imajo najboljše, … ko vidim, kako si ljudje omišljajo zase preveliko finančno bremenitev, samo zaradi kupa plastike … ko vidim napise “ljubim te”, “love you”, “ja te volim”, ki so samo še ena kredibilnost za v družbo več in nimajo popolnoma nič več svojega originalnega pomena!

No mogoče pa je boljše hodit ven, se ga zapijat vsak vikend, da ti življenje postane rutina, se skupaj s tem pofukano dolgočasit in umret od ničesa, od prazne duše? Mogoče je boljše, saj ti življenje ne pusti razmišljat tako daleč, kot sem razmišljal zgoraj …

Naj naredim povzetek z vsem zelo znanimi temami o slovenskih voznikih. Od napačne uporabe meglenk, do ljudi ki si narobe razlagajo pojem prehitevalni pas in ne na koncu, vse to vodi do živčnosti in nestrpnosti do drugih voznikov.

Rad bi vam opisal svoje opažanje. In sicer, ko se enkrat ali dvakrat na mesec voziš po avtocesti seveda teh vseh napak ni moč videt. Ampak je zgodba popolnoma drugačna, če si na avtocesti vsak dan. Res da sem zelo strpen pri vožnji, ampak je tudi res da sem vendarle malce balkanske krvi.

Pa gremo še skozi nekaj primerov za začetek s te teme. Ponavadi imam neverjetno srečo, da se na avtocesto vključujem za kakšnim tovornjakarjem žensko, dedekom ali že nastalo kolono zaradi ne vem kakšnega degena na čelu. Verjetno ljudem ni najbolj jasno da se na avtocesto ne moreš vlkjučit s 40km/h. Res da je hitrost nevarna, ampak za božjo voljo draga mlada mamica, pospešavalni pas ni neskončen, in da se vključiš na avtocesto potrebuješ konkretno hitrost, ker bodo prej ko slej vsi v špeglu v tvojo RITI! Najboljše finte so seveda te, ko že omenjena mamica pripelja končno na desni pas avtoceste in še vedno nima dovolj hitrosti, za njo pa že nastaja kolona vozil, ki se vključujejo na avtocesto; vključevanje na prehitevalni pas je v tem primeru riskantno, kajti vsi nimamo poršejev in prej ko slej se ti zna kak ce/lj/mb/kk (še obstaja kaj?) zakantat v RIT! No vsaj tistim avtom, ki riti še imajo … neumesna …

Nadalje, kolona za mamico počaka uvidevno da vsi audiji sšibajo mimo po prehitevalnem, nakar se začne priključevat na prehitevalnega, saj imajo mlade mamice in njene 90 kilometrske hitrosti verjetno poln kupe … A glej ga zlomka … ko se cela kolona preseli nazaj na desni vozni pas, se začne iti Hamiltona, naša mlada mamica. S svojim enoprostorcem šiba mimo vseh avtov, ki so jo pred kratkim prehiteli, s tem da sem jo tudi jaz spremljal, lep čas na desnem pasu, medtem ko je ona vozila, na prehitevalnem, kot da je vozni. Pathetic, vema ja … Aja sem omenil da je bila ta mlada mamica, v resnici deda 80+ ?

Predvidevanje … hmm … bi rekel da slovenci zelo slabo predvidevajo (sem slovenec, ampak predvidevam in sklepam nadpovprečno dobro), saj je za to potrebna določeno delo z možgani (matematično sklepanje), ki ga pa slovenci očitno ne potrebujejo, ali pa ne znamo uporabljat (prej to). Tako mi ni jasno zakaj zaboga ljudje v dežju vozijo z meglenkami. Ok, ni res, lažem, jasno mi je zakaj. Povedal vam bom (to kar že celo življenje delam namesto drugih – razmišljam), samo za to da ne boste rabli misliti. Ker ko dežuje in je zunaj vse mokro, vsa okolica in narava, oddaja manj barv, manj odsevov, zato ne vidimo tako dobro, še posebej ponoči, ko je tema. In zato jaz celi razpižen pridem domov po šihtu, ker valda vsi vozijo z meglenkami, tu pa tam pa se še najdejo moroni, ki očitno zelo slabo vidijo in vklopijo po možnosti še dolge luči (saj pomoje ne vedo niti kakšne barve je znak za dolgo luč na armaturki, sam da njihov audi leti).

Naslednje stvar, ki vključuje oz. ženske raje izključujejo predvidevanje, je manevriranje na parkirnem prostoru. Verjetno ni potrebno posebej omenjat da ženske (ne vse, za primer -> moja mami), porabijo pol kesla na parkirnem placu. Kak primer si predstavljajte sami …

Ok, zmanjkalo idej … hmm … pa toliko sem jih imel … pride še drugi del … hef fan …

Rekel sem si da je dosti pavze, in končno začel spet blogat. Zadnje pol leta me je zaposlil eden najboljših šefov, kar sem jih lahko dobil, zato sem se posvetil največ delu v službi, tudi v prostem času, ko sem pomagal ostalim. Po nemali pavzi, se bom poskušal “pobrat” od “ne bloganja”, ampak že vidim da bo težka pot. Edino eno sem ukinil, ker mi zavzame res preveč časa, pa še nek hiter bralec nisem. Branje vaših zapisov. V enem letu se je odprlo malo morje novih blogov, in zares, tu pa tam preberem kakšnega na naslovnici. Še vedno vas imam v readerju in še vedno rad prebrskam po vaših objavah ter ne poskušam spregledat tistih nekaj zanimivih. Pripravljam nekaj zanimivih zapisov, verjetno pa vsi čakate na zapis z naslovom “Samski ni več samski” ;) kajne ? Lahko povem samo to da … ja … pride kmalu in ja … res je !!!

res da me je proti koncu leta zmanjkalo; za to imam tudi originalne razloge … na vas nisem pozabil, pa da vam zaželim vsem skupaj … na linku: http://home.amis.net/tbrunek/kartica/

Tadej

Kaj se dogaja s samskim se sprašujete ? Veliko stvari. Trenutno preživljam en zagotovo najlepših časov v življenju; čemu tako vam bom kmalu pojasnil. Zaradi moje odsotnosti je verjetno kriv spanec, no vsaj po večini. Kolikor nisem doma, sem pa v službi. V službi, ki mi je zelo všeč! Naš šef je izbral same mlade, in se v kolektivu zelo dobro razumemo. Ni nobenga občutka kakršnegakoli psihoterorja, kot sem to že opazil na več drugih različnih delovnih mestih.

Čas, od kar sem zaposlen, mi leti kot raketa. Zdaj vem da tetina izjava drži. Morm povedat tudi to, da najprej nisem verjel da je lahko delo z ljudmi težko. Enostavno se mi je zdelo to bizarno dejanje, ampak kot zgleda sem se očitno motil. Po besedah moje sodelavke, že nekaj časa nazaj, da je delo z ljudmi naporno, zdaj tudi sam to opažam. Vsak dan se pogovarjam z nešteto strankami, poleg vprašanj, ki jih oni postavljajo, moram še delno mislit namesto njih jaz. Res pa je, da če pozabim kaj povedat, tudi sam od sebe, sem na prvem mestu kriv jaz, ne stranke. Heh, pravilo je tako, drage dame in gospodje, če ne vprašate, ne morete izvedeti. Na ta račun sem imel naravnost banalno patetične primere, pa še je ta besedna zveza premalo nora. O teh primerih bi lahko seveda pisal tu na blogu praktično vsak dan … Ampak tega iz raznih varnostnih razlogov ne bom počel. Konec koncev, karkoli sem mi zgodi s strankami je na nek način poslovna skrivnost. Eno je svet v službi, drugo doma. Občasno pa srečujem tudi prav zanimive ljudi, kot je naš priljubljen Oto, ki ga srečujem res vsak dan v službi, saj pride po nakupih. Prav zanimiv starček iz doma upokojencev, brez predsodkov in kompleksov. Zna predramit še tako mračno vzdušje, ki ga pustijo določene ženske, ki si rade trdijo da je vse napaka prodajalcev. Folk je pač fukjen, druga tukaj ne moreš povedat. Ne glede kako vljuden sem, ali jim razložim na 4 načine, določen folk se niti ne bo potrduil razumet. Raje takoj nervozno zaključijo “škoda mojih živcev”, se obrnejo in gredo. Heh, če se živemu vse zgodi, potem se prodajalcem še več :D Ampak za prodajo moraš biti felgna, pardon :D flegma, niti malo čutit problemov ljudi in odgovarjat ter se držat točno po topicu pogojev, pa naj bo pred tabo zmaj; na koncu, lahko škodiš kvečjemu samo sebi. Pri eni uhi not pri drugi ven …

Kaj delam da nimam časa za blog? Heh, nedelja je čas za bolj resne objave. Prvi razlog je zagotovo to da se mi enostavno ne da več. Misli je vse polno, saj vsak dan ustvarim vsaj eno tono misli; sploh pa mi je to postalo zelo všeč ;) Vsaj preveč enih in istih misli, ki sem jih imel ob prostem času, me ne ubijajo več :) Zato sem še enkrat hvaležen mojemu direktorju Tomažu, ki je videl v meni svetlo luč in me je zaposlil zares brez kakršnihkoli izkušenj. Dobil sem novo sodelavko, ki je pravzaprav zelo fejst dekle; dejansko ženska, ki zna uporabljat možgane :D sam bi ji vseeno privoščil boljšega fanta, ker to kar opisuje kaj se ji dogaja z njim, no ja, to nekak ne bi špilalo zame :) Drugače je pa res zelo razumljivo dekle in z njo se da dogovorit res vse, tako kot tudi z mojim prejšnjim sodelavcem.

Večino prostega časa preživim doma, za računalnikom. V readerju se mi je nabralo preko 1000 člankov, ne blog postov ;) ampak stvari, katere rad spremljam. Tudi vas rad berem, ampak ne komentiram več toliko. Ne vem zakaj ampak časa mi sfali takoj. Tistih par nadaljevank in kakšen film na teden, … aja seveda pa tudi muzka dosti časa pobere :) Po drugi strani pa se nekako bolj “odvajam” :D od računalnika.

Bil sem na Nizozemskem :D Da ugotovili ste na Qlimaxu! Zame še vedno najboljši dance spektakel kar jih obstaja na svetu, odkar v Sloveniji nikjer več ne morem slišat pristne dance glasbe. Praznoval sem bday, kot ga še nisem nikoli (da tudi to je povezano nekako z najlepšim časom v mojem življenju), zato bi se rad zahvalil mojemu šefu Tomažu, ki me je prav lepo presenetil, sodelavcem, in vsem vam, ki ste mi voščili. Mislim da je bilo tudi število voščil letos največje, v premosorazmerni primerjavi z številom daril, ki jih je bilo pa letos najmanj. Mislim da od staršev nisem dobil niti evra; zgleda da če si zaposlen in dobivaš svoj denar, zdaj ne moreš dobit od nikogar drugega :D Prav tako sem dobil za plačat, vse položnice, ki pridejo na mene, čeprav je to tudi položnica za internet in ip telefonijo ter mamina mobitel naročnina :D ni kaj, naši se znajdejo! Sej vem, zmeraj so me lahko izkoriščali, jebiga … ups … jebijo :D čeprav se mi to na nek način ne zdi fer, vsaj pomenili bi se lahko prej.

Hvalabogu, šef po novem letu zapre nedelje, se pravi bomo imeli nekoliko več časa zase po sobotah zvečer. Se pravi mogoče malenkost več časa za kakšen oddih v soboto zvečer, kar pa še vedno ne pomeni, da sem do sedaj zanemarjal službo in hodil po zabavah, ko bi mogel biti spočit in fit za službo. Za vse tiste, ki me klikate po msnju in ne odgovorim naj povem dvoje … ponavadi me zmeraj dobite ko sem v službi, po večini časa pa sem tako izpisan, ker se ne morem koncentrirat na dve stvari hkrati, sploh pa mi na šihtu ni dovoljeno pisat po msnju, razen s sodelavci, pa še to samo koristne nasvete. Res pa je da sem tudi svoji sodelavki dosti tako pomagal od doma. Drugo kot drugo, ne klikam po msnju, razen če gre za zares pomembne stvari. Msn mi sedaj predstavlja neko komunikacijo, ki jo lahko opravim brezplačno ob pravem času. Se pravi časa za računalnikom ne zapravljam, meni koristne informacije pa so vedno bile se kaj dodatno naučit in bit v koraku s časom z I- tehnologijo. Ampak verjemte, toliko kot bi jaz želel se naučit … ni ga časa na tem svetu ;)

Malce na kratko hiter update, kaj se z mano dogaja, nisem vaš še zapustil, niti ne nameravam, samo kot sem že povedal objave bodo bolj redke. Aja, sedaj me najdete tudi v knjigi fac pod imenom … you know what … :) tam vsaj čekiram kolikor toliko redno, kaj se dogaja :)
LP

Resnično ima to naravo,  da «prodre, če je prišel njegov čas, in da se prikaže le, če je ta čas prišel, in zato se nikoli ne prikaže prezgodaj in ne najde še nezrelega občinstva…« (Hegel 1998:49)

ne niso alien, ne ni se prikazal jezus.

prerodil se je hardstyle, popolnoma. edina zvrst, ki je dinamična in se spreminja in včeraj ob 23:31 je izbruhnilo nešteto novih komadov, preveč … če bi hotel poslušat vse, bi mogel bedet celo noč … ampak ne samo eno noč; nekateri komadi so tako svetovni in tako napredni da bi jih poslušal v eno par ur pomoje, ali pa dokler mi ne odpadejo ušesa. verjetno edina revolucija, ki sem jo videl v mojem življenju. in letos vem da me na qlimaxu čaka popoln odfuq !

zares, verjetno edini čudež kaj sem ga bil deležen na tem fuckin božjem svetu so bile melodije. melodije ki me zadanejo direkt v srce. in to opažam samo v eni glasbeni zvrsti; hardstylu. če je kje kaj boljšega, dajte mi prosim povedat!!!

http://home.amis.net/tbrunek/melodija.mp3

Kdaj ste nazadnje v Sloveniji slišali “dance” komad?

1. Men who kiss their wives in the morning live five years longer than those who don’t.

2. People are more likely to tilt their heads to the right when kissing instead of the left (65 percent of people go to the right!)

3. When it comes to doing the deed early in the relationship, 78 percent of women would decline an intimate rendezvous if they had not shaved their legs or underarms.

4. Feminist women are more likely than other females to be in a romantic relationship.

5. Two-thirds of people report that they fall in love with someone they’ve known for some time vs. someone that they just met.

6. There’s a reason why office romances occur: The single biggest predictor of love is proximity.

7. Falling in love can induce a calming effect on the body and mind and raises levels of nerve growth factor for about a year, which helps to restore the nervous system and improves the lover’s memory.

8. Love can also exert the same stress on your body as deep fear. You see the same physiological responses — pupil dilation, sweaty palms, and increased heart rate.

9. Brain scans show that people who view photos of a beloved experience an activation of the caudate — the part of the brain involving cravings.

10. The women of the Tiwi tribe in the South Pacific are married at birth.

11. The “Love Detector” service from Korean cell phone operator KTF uses technology that is supposed to analyze voice patterns to see if a lover is speaking honestly and with affection. Users later receive an analysis of the conversation delivered through text message that breaks down the amount of affection, surprise, concentration and honesty of the other speaker.

12. Eleven percent of women have gone online and done research on a person they were dating or were about to meet, versus seven percent of men.

13. Couples’ personalities converge over time to make partners more and more similar.

14. The oldest known love song was written 4,000 years ago and comes from an area between the Tigris and Euphrates Rivers.

15. The tradition of the diamond engagement ring comes from Archduke Maximillian of Austria who, in the 15th century, gave a diamond ring to his fiancée, Mary of Burgundy.

16. Forty-three percent of women prefer their partners never sign “love” to a card unless they are ready for commitment.

17. People who are newly in love produce decreased levels of the hormone serotonin — as low as levels seen in people with obsessive-compulsive disorder. Perhaps that’s why it’s so easy to feel obsessed when you’re smitten.

18. Philadelphia International Airport finished as the No. 1 best airport for making a love connection, according to an online survey.

19. According to mathematical theory, we should date a dozen people before choosing a long-term partner; that provides the best chance that you’ll make a love match.

20. A man’s beard grows fastest when he anticipates sex.

21. Every Valentine’s Day, Verona, the Italian city where Shakespeare’s play Romeo and Juliet took place, receives around 1,000 letters addressed to Juliet.

21. When we get dumped, for a period of time we love the person who rejected us even more, says Dr. Helen Fisher of Rutgers University and author of Why We Love. The brain regions that lit up when we were in a happy union continue to be active.

22. People telling the story of how they fell in love overwhelmingly believe the process is out of their control.

23. Familiarity breeds comfort and closeness … and romance.

24. One in five long-term love relationships began with one or both partners being involved with others.

25. OK, this one may not surprise you, but we had to share it: Having a romantic relationship makes both genders happier. The stronger the commitment, the greater the happiness!

skopirano iz lifestyle.msn.com

še ves zaspan se prislonim na topel radiator, da skoraj padem nazaj v sanje, na wcju. strmim skozi najmanjše okno v celi hiši in se sprašujem kaj je zares pomen tega življenja. ali se mi res gre samo za eno stvar, ko se pod pritiskom alkohola čustveno prebudim? in če se, zakaj so dekleta tako zadržana do mene? spijem lahko dosti, ampak da ne bi uspel obvladat svojega uma, dejanj, reakcij, se še ni zgodilo. se dejansko ne znam odklopit? in kdaj se bi sploh lahko? kakšna bi morala biti dekleta oz. moj izsev samozavesti, da bi doživel kakšen poseben trenutek s katero? in sem upornik na zunanji svet s svojim značajem. res netipičnim značajem za družbo. monotono resnim, težko razumljivim za današnjo družbo. ali se res lahko samo jaz spustim na tak nivo čustev, ki ga nobena ne prepozna, da sem kot izoliran? res ni več tiste prave romantike? je res izgubilo vse pomen v mojem lajfu in sem se osredotočil samo na prvo stopnjo ene stvari, ki bi me rešila psihičnega zapora? mogoče si pa le vse preveč jemljem k srcu. mogoče pa bom moral še malce počakati. vendar ne na radiatorju, saj že zamujam na šiht …

love

Dom – služba. Dolžnost – odgovornost. Kebap – burek. Soba – kopalnica. Fuzbal – spanje. Premalo cajta – zapravljen cajt. Skoncentriranost – razdvojenost. Želje – sanje.

Ne maram sprememb, ki me spominjajo na to da se čas ne ustavlja. Ne maram sprememb, ki mi pustijo občutek, da bi iz svojega časa, ki sem ga preživel, lahko naredil več. Zakaj je mogel umreti Pavarotti, ampak še vedno predvajajo njegove umetnine. Zakaj so sosedje morali podreti tisto visoko drevo, ki je bila značaj naše vasi in zdaj ko je več ni je vse tako strogo in moderno in ravno to me spodbuja k spominom iz otroštva? Zakaj ni več peščene poti med travnikom, ampak je zdaj tam cesta? Zakaj pločniki v naši vasi in zakaj javna razsvetljava (čeprav ne deluje), ko pa poznamo pot z zaprtimi očmi. Zakaj teh par novih hiš, ki spremenijo podobo vasi popolnoma? Zakaj vse te spremembe, ki ti dajo vedet da čas ne stoji in da se staraš?

http://www.hasthelargehadroncolliderdestroyedtheworldyet.com/

lhc

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

Kaj se dogaja z ljudmi? Od kar delam v trgovini/prodajalni, dobivam vse več in več vtisov od ljudi, ki se ustavijo in vprašajo kakšne malenkosti. Tu so dedeki in babice, zgolj za informiranost ali kakšne nastavitve na mobitelu ali samo da potarnajo kako nima noben mobitel dandanes več “velikih črk” na tipkah.

Največ ljudi je seveda med starostjo dvajset in trideset let, ki imajo pravi namen; kupit si mobitel. Zanima jih ogromno. So prijazni, radovedni, kot sam hudič, delujejo spontano in preprosto. Zaenkrat še kakšnega težaka izmed te starostne dobe ni bilo.

Poslovneži so čisto kul ljudje. Seveda ne pustijo nič “napitnine”, (za to mi je vseeno malo mar), tako kot naprimer preprosti ljudje, kmetje, njihovih let. Na prvi pogled delujejo zelo hvale vredno, zelo samozadovoljni, ob ureditvi vseh njihovih stvari. A ko se stvari zalomijo jih imaš na telefonu po cele dneve in šele takrat opaziš njihove kratke živce in sfrustriranost. Seveda te tu pa tam kakšen celo poskuša “zašit”, češ da je to tvoja krivda v vsakem primeru. Kot sem že povedal, smo novi, nismo pa nesposobni.

Tu je naključen folk, ki hodi mimo. Starčki, ki pridejo samo na klepet o penziji in ženskah, otroci, ki jih zanima od “hitov poletja” (WTF?) do usb kabli za računalnike. Od kod jim to, nimam blege veze. Zagotovo imajo fotra računalničarja, otroci, ki so jim všeč telefoni in o njih vedo skoraj več kot jaz in jih prihajajo gledat samo zato ker niso “prašni”. Dojenčki, ki so komaj sprehodli in mislijo da je naš beli stol za stranke dejansko wc oprema (pa ne mislit da se pokakajo gor, samo duhovito izgleda, ko kateri izjavi “glej mami to pa je za wc”) :D

Ne delam v meni bližnjem mestu, tako srečam zelo malo poznanih ljudi, kar mi kar nekako ustreza. Pogovori na delovnem mestu so mi zelo odveč, če seveda resne stranke stojijo čisto zraven.

In kaj zaboga se dogaja z mladimi mamicami in njihovimi dojenčki? Definitivno je največja populacija v trgovinah ta. Še dobro sem si mislil, da imajo vozeki za špecerijo sedalo za otrokem tu pa tam pa vidiš tudi kakšno patetično potezo, ko mamica pripelje svoja dvojčka v vozičku za dva in ne more mimo vozičkov na poti ven. Kwa zaboga jim je treba to dretje vozit po trgovini?? No, niso samo mamice tiste, ki prihajajo z otročki. Ogromno je babic, nekaj atejov, tu pa tam pa tudi kakšen deda. Največja populacija teh otrok je od dveh do petih let, in kot opažam, so nekateri v trgovini že doma. Vedo kje so mali vozičeki in vedo kje je vhod v trgovino. Mali kot že naučeni. Ničjasno :???: Razumem da nekateir starši delajo popoldan in so zjutraj ponavadi v trgovini. Tudi razumem da nimajo dati kam otrokov. Ampak ne razumem zakaj pride včasih cela familija, in to ne samo ati mami otroček, ampak tudi babi in še kdo od bližnjih članov, v trgovino, vsak dan zapored. Ja folk je dejansko obseden z nakupovanjem. Heh, tudi to je verjetno eden od užitkov :D

In kje delam? Nisem še napisal :) V katerem kraju, niti ne bom omenil. Lahko vam povem da delam v eni od poslovalnic Tušmobila. Ja, v enem od supermarketov. In Tuš je s tem, ko je poslovalnice postavil dejansko na sredino supermarketa, pridobil veliko. Samo predstavljajte si, koliko ljudi se dnevno sprehodi mimo naše prodajalne v supermarketu, kot pa če bi poslovalnica bila en prostor kar nekje za sebe v mestu. Koliko ljudi bi samih od sebe prišlo v prodajalno, ki je čisto nova, nekje v mestu, s tem da bi trajalo veliko več časa da se razve, kot pa če imaš poslovalnico direkt na sredi supermarketa? Ja Tuš je definitivno naredil en velik korak h prodaji na tem področju. Dobre reklame pač niso vse.

Se vam zdi kdaj, da morate nekomu povedat ali poakazat eno in isto stvar večkrat? Tipičen primer, bi rekel, za človeka, ki ne uporablja matematičnega sklepanja. In kaj ima matematično sklepanje veze s samoumevnotjo? Nič, boste rekli? Ni res. Ogromno.

Kolikor mi je znano iz srednješolskih klopi, je bilo nam mladostnikom takrat samoumevno popolnoma vse, do katerega zaključka smo prišli po lastni logiki. Tukaj seveda ne izpade matematično sklepanje, ki je res pravi originalni pripomoček k sestavljanju samoumevnega cilja. Primeri so že šli v skrajnost, ampak nam je bilo vse samo po sebi umevno. Beri.

Tako me razjezi če je pri ljudeh preveč ali premalo samoumevnosti oz. preveč sklepanja pri mladini. To lahko opazimo vsepovsod. Zgodilo se je sledeče, pogovor s kolegico, trenutno najstnico, ki me je na vsak način hotla prepričat da beseda “optimist” pade v pravi pomen, ko nekdo hoče doseči nekaj nakjlučno nemogočega. Seveda ni vedela pravega pomena, kar se mi je zdelo zelo čudno. A vedela je, kdaj je potrebno to izjavit. Drugi primer, ki je zelo lepo razviden iz komentarjev na fittipaldijevem blogu je ta, kako mladina jemlje, nekaj kar je trenutno popularno, za samoumevno zadevo. Zanimivo pa je predvsem to, da ko mladina “odraste” (mislim mladež pri 14 letih), se vsem zdi fino, piti alkohol. Zagotovo me boste zdaj blejmali, češ da mi nismo tega delali oz. zakaj pa ne bi smeli pit če nočejo. Ampak zadevo gledam zdaj iz druge strani. Recimo tej strani … vpliv družbe. Tu izključujem možnost pitje pijače, ker je le ta dobra.

Mladoletnemu fantu sem nekaj večerov nazaj v gostilni dejal, da ni nujno da pije alkohol, ker drugi to delajo; da ne bo izpadel popolnoma noben bedak. Seveda vse kar sem dobil je bil smešen odziv. Se pravi da iz tega, lahko sklepam (in to sklepanje ni napačno), da je mladini oz. vsaj določenim fantom, zelo fino in zelo kul pit alkohol. Vpliv Prešerna? Ne bi rekel. None of my bussines, sem si mislil, vsak ve zase kaj dela s svojim življenjem. Škoda samo, da ta samoumevnost, mladini zamegljuje realen pogled oz. ocenitev, katera zapade pod takojšnjim ignorom.

Druga stvar. Premalo sklepanja. Se zgodi, ko človeku poskušaš nekaj pokazat ali povedat v parih besedah. Jasno da nismo vsi Einsteini, ampak na prvi pogled so stvari, ki jih skušam vsaj jaz doseči s svojim namenom, zelo očitne. Samoumevnost ne bi smeli jemati v preveliki meri niti v premali, kakorkoli, poskusite vmešati čim manj koleričnosti in čim več potrpljenja, potem ne bodo trpeli živci ;)

psp2

Ker vidim, da večina nestrpno pričakuje nove objave, vas bom malo seznanil, da boste vedeli, kaj se z mano trenutno dogaja. Torej … živ sem, to ste opazli, čeprav mi zadnje čase preveč primanjkuje lufta pri fuzbalu, ki je tudi prva dejavnost ki mi krade čas in to po tri ure v sredo, petek in nedeljo. Druga malo (dejansko veliko) večja  dejavnost je šAht (bi rekel foter, Zvita bo vedla zakaj). In sicer mi vzame po pol ure 24/7 (vsak dan v tednu) za vožnjo in 37 ur za sedenje za mizo ter ustrežbo dedkom, babicam, milficam (ups, mladim mamicam :P ), raznoraznim pubertetnikom, ki vejo skoraj več od mene, atejom, puncam in tu pa tam kakšnemu naključnemu ptiču, ki zaide v trgovino. Kje delam, o tem še bom zaenkrat molčal, da me kdo od vas ne prepozna :D kot ste pa opazli, gre za nekakšno prodajo (mogoče sem že namignil v prejšnjih postih).

K vsoti kradljivca časa še moram dodat obvezen počitek, ki je iz dneva v dan krajši. Sem pač prelen da bi se spravil spat. In to plačam zjutraj z nezbranostjo in nikakršno koncentracijo. To bo treba definitivno spremenit. Aaam .. kaj še? Aha! Ena ura dnevno za računalnik :D (če verjamete). V bistvu sem se nekako spet navadil nanj, ampak imam trenutno toliko opravil za šAht tudi doma, da se le redko spravim za daljša opravila na računalniku (beri: brat bloge). In ja nekatere sem že skenslal (pa nekatere tudi dodal). Če sem natančen, sem jih dodal več kot zbrisal :roll: :D . Muzka je druga stvar, za to mora biti vedno čas! Ampak jo poslušam v avtu, kjer imam vsaj zvočnike, domači so mi crknli (zgleda ne delajo studijskih monitorjev namenjenih za hardstyle :( ).

Če potegnem črto pod vsemi kradljivci mojega časa dobim; 8 ur dnevno za spanje, pol ure za vožnjo na šAht in nazaj domov, 6 ur za napenjanje možganov na šAhtu, 3 ure obvezno za rekreacijo vsak dan, čeprav je to včasih samo sedenje v parku, dvakrat po pol ure za dva obroka na dan (ja za jesti in jem počasi, kar je zdravo). Ostane mi 5,5 ure dnevno, katere vsak dobro ve da porabi za mizerne malenkosti (scanje, tankanje :lol: pitje, hoja, you know what am I talking ’bout) v vsakdanjiku. In jaz naj bi imel čas?

Kmalu ;)

P.S.: tudi ideje o čem bi pisal trenutno nimam, tako zaposlene so moje sive celice :D (včasih pa so me misli skoraj ubile od preveč razmišljanja)

Nimam časa niti volje, sedet ob tako lepih sončnih poletnih dnevih pred računalnikom. Niti nimam idej kaj bi pisal, ker mi zaenkrat gre vse po načrtih. Dobil sem službo in jutri začnem uvajanje. Kakšno in kje, kdaj drugič. Držite pesti da bom uspel obvladat vse v enem tednu, ter kasneje da mi bo šlo pri prodaji. Pisal bom, kako pogosto pa ne vem. Med tem časom, ko nisem imel računalnika sem se navadil na vse ostale takšne ali drugačne zadeve, tako da sedaj redko sedem zanj.

Hvala vsem, ki me berete. Zares zanimive teme še bom naštudiral, ampak trenutno se posvečam največ službi.

LP

Kot veste je dandanes nuja da imaš partnerja, neglede če si fant ali punca. S tem daš sebi neko vrednost v družbi. Prav tako pa se družba drugače obnaša do tebe. A stvari se malce zapletejo, ko si nekateri na silo poskušajo dobiti partnerja. Da je to vse skupaj en wannabe status na račun kredibilnosti v družbi ne rabim omenjat, kajne? Ljubezen? Kaj je že to?

Primer, ki mi ga je opisala dobra prijateljica prejšnji teden, mi je dal prav mislit. Bila sva na pijači, spontan pogovor pa nanese na njene sošolke, ki so, mimogrede, sveže pečene maturantke. Te punce si izbirajo fante tako, da stopijo do njega, če ji je že všeč, in ga vprašajo, pazi to, prvo vprašanje, če je samski, in takoj za tem, kakšen avto vozi. Ok, res ne razumem več družbe. Mar se pari ne spoznavajo zato, ker so si všeč in da je po možnosti prisotna kemija. Mar ga ne bo vlekla meni ampak avtu auspuh? Je še vse kar danes poslušam en goli wannabe, samo za to da ti zraste dick pred ostalo družbo, ker je fajn gledat kako so vsi okoli tebe zavistni in si ti polniš ego? Po pravici povedano o seksu se sploh ne upam pogovarjat v družbi.

Pogovor z eno drugo zelo simpatično deklico (brez mozga :roll: ). Seveda je še bila mlada, a kaj naj te žrtve družbe druga, kot podležejo vsemu temu wannabe shitu? Ne vem koliko je prav tako dejanje, ne morem sodit, nisem bog. Prav je da se zabavaš, da se čimprej daš dol in si čimprej najdeš fanta. Ampak ta način je zgledal zelo patetičen. Opisala mi je, kako je dobila prvega fanta. Najprej seveda dobijo najstnice telefone in stike preko SMSov. In ene noči je dobila od nekega fant, s katerim sta se videla samo enkrat, SMS, v katerem jo on sprašuje ali bi bila njegova punca. Seveda je ona na to takoj pristala. Mlada neizkušena, super bo imet fanta tako hitro … Ampak moram povedat, da mi ni to opisala kot, zelo je simpatičen pa lušn pa še na mojo šolo hodi. Ne. Vse skupaj je zgledalo skrajno patetično, kot da je imeti partnerja samo pogoj :roll:

Najstnica mi razlaga o eni drugi najstnici. Cela nora je bila, da jo je lahko peljal v peugeotu CC. Zdaj sta par. Ker ima on tako dober avto. Ful je ponosna da ima njen fant tako porihtan avto. Vsem razlaga, kako ima njen fant dober avto. :roll:

Resno dekleta … že v pogovoru z vami se da razbrat, da vam višanje ega paše. Da če se gre samo o vas je pogovor ql. Če ne, pogovor enostavno preoblikujete, z izzivanjem in spet samo o tem da dobivate pohvale od fantov. Meni se resno zdite take vsaj pet stopničk višje od fantov, ki vas poskušajo dobiti na spontan pogovor, ne intervju. In če se sprašujete … ne nimam namena zresnit vso Slovenijo. Samo tu pa tam paše resnost …

Zato in zaradi prenosa v živo. Zloben brat dvojček Whitea. Moje sanje že od nekdaj. Čista ekstaza glasbe 21. stoletja. Line-up in info.

Res da vam bo delovala totalno blont, ampak je ena tistih, ki me vsaj nasmeji. Ne me spraševat zakaj, mogoče sem tip s čudnim smislom za humor. Stara je že, a danes me je spet prešinila:

“Kateri avto bi pa ti rada imela? Rumenega!”

Ne pišem več. Nimam kje. Silicij se je preveč raztegnil. Kondenzatorjem je prevroče. Voda izpareva. Biti so preleni. Zakaj ne pišem več?

Verjetno veste da iščem službo (hmal bo neki, upam :P ). Ne veste pa tega da hodim v tako imenobani “Job Klub” (več o tem drugič ali pa nikoli), kamor te napoti Zavod za delo (ki so btw, en kup gnjavačov). No, to hodim že kakšne tri ali štiri tedne, ne vem več točno …

In seveda moški ne more mimo tega, da ne bi opazil, kakšne uslužbenke tam delajo. Dve blontni mlajši naravnost sexapilni in dve starejši. In scenarij, ki se je odvil v petek,gre nekako takole.

Zjutraj se primajam na kadring, še ves zasanjan o žongliranju z nogometno žogo (ali pa je bilo to kaj druga ponoči?) :lol: Vedel sem da tista ta huda (oz. dve) delata če pridem po stopnicah navzgor v sobi na levi strani. Naša majhna grupa se je pa zbirala v sobi skozi desna vrata. Tako sedimo, razpravljamo in debatiramo o določenih temah, ko se ena od postav pojavi na vratah s stavkom: “Slišala sem da imamo enga računalničarja tu?” Seveda, jaz sem takoj pomislil, da je zadeva čisto uradne sorte (kako da ne! saj je bila :lol: ), da je mogoče našla kakšen zanimiv oglas zame, čeprav sem vedel da to ni njeno delo. “Novi printer smo dobli, pa bi rabla pomoč,” že skoraj obupano izrečeno oz. vsaj tako je zvenelo.

Ni mi preostalo, kaj druga kot da ji sledim. OK, in če do zdaj nisem skapiral kakšno popolno postavo ima, da bi lahko zamenjala marsikatero v Victorias Secret, mi je postalo jasno v tistih nekaj korakih za njo. Bil sem v afektu. Malo od zaspanosti malo od njene postave. Valda imajo moški uprte oči sam v eno (zakaj, mogoče kdaj drugič, če ne nagruntam, nikoli), ampak vidijo pa celoto. Lep poskus je to, da pokažete moškemu sliko ženske; posamezno obraz, trup in potem noge, pa jo bo še vedno hotel videt celo.

V glavnem … prideva do njene mize, z mano je hvalabogu bil kolega, ki mi je držal še tisto malo samozavesti, da sem ob taki ženski sploh lahko kaj izdavil. Revica je imela papirje, cdje in kable kr razmetane po mizi, in se sama matrala z zamenjavo tiskalnika. Ampak imela je voljo do tega. Predlagala je da bi odklopila tiskalnik. In ker je računalnik bil prižgan še vedno na tleh sem predvideval, da bo zadeva postala še veliko bolj pestra. Splezala je pod mizo, ne na kolena!, in kolikor mi je funkcioniral spomin porabila veliko preveč časa z odklapljanjem tiskalnika :lol: Seveda mi je ob pogledu nanjo (yeah, kdo si ne bi želel imeti nevedne monterke :lol: ), rešitev udarila v glavo že prepozno, tako da je ona prej že vprašala, “zakaj pa to ne gre”, odklopit tiskalniški kabel iz računalnika namreč. Z mislimi še vedno na 1MHz, izdavim “mogoče je zašraufano vzadaj”. Ob pogledu na hudo bejbo pod mizo (z vseh kotov, ker se je obračala), oblečeno zelo elegantno, ne me spraševat kaj, ker ne bom vedel, so mi misli čisto zmrznile. Tako se je vstala, pod mizo pa sem splezal jaz. Seveda brez težav odklopim kabel. Se obrnem in verjetno je bil to najlepši pogleda, kar sem jih videl na svetu. WTF, pa saj je samo ritka. Vsaka jo ima. Ampak take ne srečaš ravno vsak dan. Zanimam se za postave. Veliko več kot večina moških. Ni vse tisto, kar se na prvi pogled vidi od zunaj. Vem, kako bi zgledale čisti modeli, aja pa to ni kakšna Sanja Grohar btw. Ženska ima tako popolno telo, kot ga še pri nobeni nisem videl (Nina Osenar, eeehhh, ne se hecat). Ženska je tako dobra, da bi lahko tisti trenutek tam zamrznil in strmel sam vanjo. V obraz je ni bilo časa gledat. Bila je tudi lušna ;) mislim da celo brez pudra, oz. odvečnega pudra. Z elegantnimi oprijetimi kapri jeans (se tako reče?) hlačami, špičaki, urejenimi nohti na nogah, oprijeto zaprto jopco ter pod njo … nisem videl :P ni res, sem :) še eno oprijeto majčko. Ženska, ki bi si jo želel sam Bog. A vendar ne verjamem da jo bo dobil zares vreden fant. Meni bi se zdelo, da je predobra zame, oz. da bi jo izrabljal, kamorkoli bi prišel z njo. Saj veste, nevoščljivost, favšija all the way …

evagreen

Nazaj k naši zgodbi. Vedel sem da nekaj ne bo šlo vredu, saj tiskalniški porti LPT niso PnP, da bi jih OS sam zaznal. Inštaliram prvič. Poskusim printat. Tema. Šit! Kaj bo zdaj če ne nagruntava s kolegom, ona pa mora nujno natisnit razne obrazce in napotnice (ehm, od kje že mišljenje, da ji moram ustreči ?? :P to boste ženske najbolj vedle, kako je če ste hudo privlačne). Poskusim 3x s cdja zagnat Epsonov (sux) software. Tema! Šit! Ostalo mi je še samo možnost dodajanja tiskalnika preko nadzorne plošče; tu hvalabogu uspe. Tiskalnik printa! Nastavljamo odmik od zgornjega in levega roba. Zadeva poteka brez težav. Zaplete se le pri tiskanju. Tiskalnik je bil namreč iglični. Printat bi mogel na 4 plastni neskončni papir, printal pa je samo na 3 plasti. Brez da bi ji povedala rešitev, ki se nama je zdela malo verjetna in se je danes izkazala za pravilno, se nama je zahvalila, midva pa sva jo popihala na povabljeno že zamujeno pijačko.

… dragi EMOti! Karkoli že ta subkultura je, od kjerkoli je že prišla, tako naenkrat me ni zadela nobena stvar v lajfu. In ta EMO subkultura me je zadela v živo! Da obstaja nekaj tako norega kot je obnašanje EMOtov, ki so samo navadn mladič, je skrajno patetično. Kar sem že neštetokrat napisal v komentarjih te objave, bom tukaj poskušal skrčit.

FOLK WTF VAM JE ???

Se sploh zavedate, kako vam gre lepo, sami si pa to vaše življenje še dodatno zagrenite?

VPRAŠAJTE SE KAJ VAM JE. ODMISLITE NEGATIVNE MISLI ZAVEDNO, TER SE ŽE ENKRAT SKULIRAJTE.

Veste, da je rezanje samo izhod v sili. Ker se sprošča hormon endorfin in ker telo ne premore zaznat dveh bolečin naenkrat, si raje zadajate tisto ta močno. Ampak ona druga vas bo ŽRLA v podzavesti od znotraj navzven.

ZATO SE VSEDITE, PREDEN ZAČNETE BEDIRAT. REČITE SI: KAJ PA SE GREM IN DESETKRAT PONOVITE JAZ SEM NORMALEN ČLOVEK.

In na koncu, brez heca … Ljuba mladina, na vas svet stoji. Ker sem rastel z vami gor in imel možnost na lastne oči videt vso bedastočo današnje družbe; to vam polagam na srce! Poslušajte se. Delajte, kar vas veseli, poslušajte glasbo, ki vas veseli, pijte, jejte, kar vam paše in kolikor vam paše. Vse to je zgolj recept, kako preživet v današnji družbi. Poanta ni v tem da če kolegica gleda in posluša RBD muzko, da morate vi to tudi. NI RES. Premalo se poslušate, premalo! Ne skrbite če s tem ne boste IN. Vsaj razlog, da ste pravi upornik, boste imeli.

emo

vir: deviantart.com

Dragi sovozniki, kopiloti, tresoče se deklice :lol: Ko se vozite z mano ste vsaj 100% bolj varne od ostalih frajerjev v črnem audiju in 300% bolj od sfrustriranih milfic v twingotu, da se o dedijih in babicah ne pogovarjamo. Nekoč sem bil voznik rallyja! :D

Od danes naprej. Čez nobeno zvrst muzke več. Če me kje vidite, slišite, preberete, sem vam dolžn 500€.

Vsepovsod dežujejo objave o euru 2008. Pa da ne bom začenjal še jaz pametnjakovičit s tem, sem hotel pokazat nekaj zares izvirnega od naših preljubih sosedov Hrvatov. Njihovi dve super ultra izvirni reklami, ki verjetno stopita marsikomu na živce. Ne samo zato ker so neposredno vpleteni in z izvirnostjo obujajo negativo na nasprotni strani, ampak tudi zato ker izražajo kako zagledani so Hrvati sami vase. Po drugem dnevu spremljanja eura na HRT2 (ker drugje možnosti nimam), sem imel tega narcisizma in filanje lastnega ega, dovolj. In ne hedonist (komentar št. 43), ne gre za nobeno favšijo ali zavistnost. Privoščim jim da so dobri v nogometu, saj je to tudi moj šport. Privoščim jim da se tu pa tam pohvalijo. Ni pa potrebno obujat spomine (se vn metat in se delat ponosnega) oz. že kar bi lahko rekel skoraj žalitev, na tuj račun reprezentanc, ki se niso uspeli uvrstit na Euro 2008.

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Ok, tule je razmišljanje. V napadu notranje jeze in aktivnega mišljenja na vprašanje; kako si v Sloveniji ob povprečni plači postavit bajto pri tridesetih, ali si vsaj privoščiti še kaj zraven plačanih rednih mesečnih stroškov (recimo kakšno potovanje, malce dlje v svet)???

Ok, gorivo je dražje, kmalu bo tudi liter kurilnega olja nad en evro, psihiatri se sprašujejo popolnoma banalna vprašanje kot je naprimer, zakaj tridesetletniki živijo še vedno doma pri starših? HAAAALOOOOOOO, vam ne kapne nobena pametna razlaga?? Zakaj ste potem psihiatri, psihologi ali whatever kaj … Razlog je enostaven … Ob plači 500€ na mesec, bi lahko delal 15 let, da bi si zgradil eno zadovoljivo hišo s ceno 100.000€, če bi seveda zraven še se lahko kolikor toliko preživljal … Odštejmo tu zdaj partnerje in njihov finančni dodatek … HALOOOOO, cene nepremičninam gredo gor, naš sistem in standard, kljub temu da smo v Evropi je tudi v PIZDI MATERNI! Sem mogoče zgrešil, da kakšni multimilijonarji na veliko kupujejo v Sloveniji?? Ampak povejte mi zakaj se standard ne premakne NIKAMOR??!!

Noben se ne zbuni, medtem ko za provizijo, ki jo morajo plačati na različnih bankomatih na Nizozemskem ustvarijo pravo kampanjo. Mi pa še kar spimo …

Uvajajo nove zakone, ki jih podprejo stranke, katere smo izvolili mi. Pri bogu!! NISEM izvolil novih bedastih zakonov!!

Sovražim birokracijo!!! Nisem jaz izvolil novih prometnih zakonov, niti moj sosed. Kakšno demokracijo furamo??? Pa ne mi zdaj spet začet z vsem tem komunističnim sranjem, v bistvu tako ali tako ne vem za kaj se gre. Kaj če bi se bolj zgledovali po Evropskih državah like Nizozemska, Belgija?

Cena hrane narašča, počasi bom moral homologirat vrtno kosilnico. Dragi gospod Premier, povejte mi, kdaj boste začeli še zaračunavat letno vožnjo na Zemlji okoli Sonca??!! Sovražim birokracijo!!! Kaj če bi začeli še lepo popisovat osebno lastništvo?? Začeli računat RTV dodatek za avtoradie?? Davek na porabljen kisik (O)? Davek na lastno sončno energijo s pomočjo sončnih celic???

Mi pa še kar spimo …

In firme, ki prihajajo gradit k nam like E.Leclerc, ponudijo našim razmeram primerne plače, čeprav v drugih državah ponujajo nenormalne vsote plač …

Sprašujete se zakaj je toliko revnih. Večina ljudi works his ass of tudi po 12 ur na dan, samo da si prislužijo tistih nekaj plačanih nadur in s tem zanemarja družino. Samo zato, da si lahko privoščijo kakšen TV ali težko prigaran avto. Cene gredo gor. Avtomobilski standard raste, tako kot v Evropi. Kaj pa standard s katerim bi lahko sledili temu tempu??

DVIGNITE JEBENI STANDARD SLOVENIJE! DVIGNITE SISTEM!

Eh, ne da se mi več … dajte me skurcat ajde …

Dragi bralci, dragle bralke! Toliko kolikor sem zatežen in dolgočasen, pa še vseeno vztrajate z mano … Tu je moja stoprva objava. In še ena random brezvezna objava …

Nekako je lepega marčovskega dne naneslo da sem opazil, da sem naredil januarja in februarja, se pravi prva dva (lažem tri), mesece od kar blogam, po dvajset objav. Ker nisem Iztok Gartner (ki je naravnost obseden z bloganjem :P ) sem si rekel, da bom obdržal to tradicijo objavljanja po dvajset postov na mesec. Do zdaj mi zadeva ni predstavljala nobenih težav, čeprav sem vmes tudi premišljeval o prekinitvi bloganja in se bolj posvetit mojemu življenju …

Zvita ti si dejstvo!! O tebi sem že premišljeval. Življenje jemlješ takšno kot je. Sicer v pogovorih marsikaj zadržiš zase, a na blogu daš skrajno strogo vedet tvoje mnenje o tem! Ne pustiš se raznim melanholikom in kolerike odpravljaš z malim prstom, življenje živiš tako da ti podrejaš čustva sebi in ne obratno! Zares si flegma!

Sparkica, povej mi kako lahko imaš takšno širino razmišljanja? Ob vsaki besedi dejansko pomisliš še na milijon drugih stvari, da o pripovedovanju ne razmišljam. Je tako enostavno in hkrati pestro za razmišljanje. Pravi možganostroj!

Vlatka, po tvoje imam še natančno 10 ur, 41 minut in 2 sekundi, da si dobim dekle in ti pošljem pismo. Ali je to bil mišljen maj drugo leto, mogoče 2010 ;) ?

Vsi, ki greste na Blogres, me boste lahko vidli tam. Zvita greš, častim prevoz ;) ? In vsi ki boste na NESTu 2008, me boste lahko vidli tudi tam.

Če na hitro potegnem črto. Mesec maj je bil zame precej dober. Bil sem na Sensation White, imel sem en DJ nastop in bil sem že drugič boter. Tokrat birmski, davnega leta 2003 pa krstni. Slike? Eeeh, ne rabite videt, ne boste vidli nič novega ;)

Btw … kdo pozna “Saško”, črnolasa lušna punca iz Velenja, dela kot natakarica v eni gostilni v Vinski gori? :lol:

Se vidimo v juniju … LP Tadej

Vse več ljudi me sprašuje kateri program uporabljaš za poslušanje mp3jev, kateri antivirusni program uporabljaš, s čem pečeš cdje? V tej objavi vam ponujam odgovore na vsa takšna vprašanja, hkrati pa bom poskusil zajet vse obvezne programe, ki bi jih vsak uporabnik moral imeti nameščene na operacijskem sistemu po inštalaciji le tega samega.

Ker so mi operacijski sistemi, predvsem Windows XP, predstavljali v času mojega študija nek izziv, sem jih docela naštudiral. V tem sem precej dober; lahko vprašate moje prijatle ;) In kakšne programe uporabit? Zlato pravilo pri Winsih velja, čim manj, tem bolje. Potem je tu še eno nepisano pravilo. Plačljivi programi proti open source programom. Slednji se dajo na internetu dobiti zastonj in so običajno enako ali nekateri celo bolj zmogljivi od licenčnih. V večini primerov pa tudi najdemo trial programe, ki jih lahko kasneje za ustrezno vsoto nadgradimo, ampak je njihova uporaba čisto upravičena, brez da bi bila potrebna nadgradnja.

Pa gremo. Obstaja nekaj fint, ki jih lahko po sami namestitvi sistema nastavite, za boljše/hitrejše delovanje sistema. O teh fintah kdaj drugič, zaenkrat se bom usmeril samo na programe. Izbor programov poteka čisto po moji logiki in sklepanju: kar deluje najhitreje, je po možnosti dobrega videza, do uporabnika prijazno in ne kuri sistemskih resourcov. Zna se zgodit, da vsake toliko kakšen program zamenjam, ampak za to mora tudi določen nov program upravičit svojo namestitev.

  • Glasbo radi poslušamo vsi. Verjetno je vsem dobro znan Winamp, ki je že od nekdaj najbolj uporaben program za predvajanje MP3 glasbenih datotek. Nulsoftova brezplačna različica je seveda kot nalašč za marsikoga. Sam pa bi prej priporočal foobar2000. Majhen, učinkovit in enostaven, lahko si ga pa priredimo tudi po meri.
  • Za snemanje CD/DVDjev zastonjskih programov ne poznam. Večina verjetno uporablja Nerota. Program je odličen, ampak velik in zahteven z resourci. Predlagal bi slehernemu uporabniku, ki seveda ne uporablja iz Aheadove zbirke nič druga kot samo orodje za snemanje, da poskusi tudi program Ashampoo Burning Studio. Seveda nič od tega ni brezplačno, se pa vse dobi na travniku ;)
  • Ker Winsi sami po sebi ne brišejo Temp folderja, pa še nekaj časa zgleda da ne bojo, pride prav za marsikaterega uporabnika CCleaner. Zaenkrat sam nisem uspel odkriti boljšega brezplačnega softwarea, ki bi pobrisal temporary files raznih programov, mogoče pa mi zna kdo kaj predlagat … Zna tudi lepo počistiti register, ima naprednega uninstallerja ter enostavn način nastavitve programov ob zagonu OS.
  • Verjetno vsi vlečete dol razne programe in igre, ki so ponavadi v paketih? To so IMG, ISO ali kakšne druge vrste slik (image), katere lahko enostavno zmountate z Daemon Tools Lite. Lite različica je popolnoma zadovoljiva.
  • Namesto Acrobat Readerja, ki je velik in zahteven, si lahko za branje PDFov naložite kar brezplačno verzijo Foxit Readerja.
  • Predvajanje videov in nameščanje ustreznih kodekov je bila že od nekdaj največja muka. Verjetno bo večina izmed vas zadovoljna z brezplačno izdajo BSPlayerja (program slovenskega proizvajalca Webteh). Ampak vsem raziskovalcem bi priporočil, da vržejo oko tudi na VLC Media Player ali KMPlayer. Slednja dva programa naj ne bi potrebovala kodekov. Če pa uporabljate kodeke pa izberite paket K-lite Mega Codec Pack, kateri vsebuje tudi nekatere web kodeke (quick time in real media).
  • Izbira antivirusnega programa je čisto odvisna od vas. Dandanes se da uporabljat OS tudi brez tega, ampak nikoli ne veš kaj te lahko čaka za naslednjim klikom. Tu je izbira povsem odprta. Večina boljših antivirusnih programov, kot je naprimer NOD32, so plačjivi. Poskusno jih lahko uporabljate največ 31 dni. Eden izmed uspešnih open source antivirusnih pa je AVG Antivirus (free edicija). Nekateri bolj zahtevni uporabniki, bodo uporabljali še kakšen Firewall, zato naj poudarim da je najboljša izbira v kombinaciji z antivirusnim programom (Eset Smart Security, ZoneAlarm Internet Security Suite).
  • Za kompresijo in arhiviranje datotek priporočam Winrar.
  • Najboljši za brskanje po spletu je Firefox ali Opera. Ne pozabite na dodatke za predvajanje spletnih vsebin kot so Java, Flash Player (za uporabnike IE), Flash Player (za uporabnike vseh ostalih browserjev) ter Shockwave Playerja medijske vsebine.
  • Za prenašanje datotek vrste torrent, priporočam Utorrent.

To so samo bistveni programi, ki jih sam tudi redno uporabljam. O tweakanju XPjev pa kaj več drugič.

Da se učimo celo življenje je lahko jasno marsikomu, ki ne razmišlja preveč ozko glede na pomen besede učenje. Kasneje v polnoletnosti, ko nekako se ne učimo več redno, šola, faks, ipd, stuff, pa se vendarle še učimo. To so predvsem intelektualne besede, ki jih v vsakdanji rabi naše prostega družbenega slenga ne uporabljamo, pa vendar pridejo prav. To so lahko prevodi iz drugih jezikov, ki nam včasih pri našem delu pridejo prav. To so lahko čisto preproste razlage ali definicije nečesa, kar bi si radi zapomnili. Eden takih primerov je bila beseda EMO, ki sem jo spoznal komaj lansko leto :lol: Predvčerajšnjim pa sem prvič srečal angleško besedo “unfold, unfolds” v prevodu “razviti”.

Katero besedo pa ste vi spoznali nazadnje ;) ?

Ne saj ne da bi bilo ne eno ne drugo res, ampak me na tem nekaj jezi. Razmišljanje sem dobil po Zvitini objavi. Obavezno branje! Gremo dalje …

Torej, kaj je tako problematičnega, če si pri 23 virgin? Spet, ne velja zame, domiselneži! Verjetno me jezi to, kako družba gleda na to. Verjetno je to da ima ta poamerikanizirana družba svoja pravila, pravila in pravilo, ki pravi da če nisi seksal pri 15, se ti je vredno zasmehovat.

Mladež seksa, s tem se mormo sprijaznit. Ampak tu je nekaj teh, ki pa niso imeli priložnost to naredit tako hitro, morebiti zaradi izgleda, morebiti zaradi sramežljivosti, morebiti zaradi notranje zadržanosti. In potem je še tu ena skupina, ki je prepričana, da je prvič nekaj posebnega in zato išče pravega partnerja. Da ne bi o tem, koliko je wannabe parov dandanes :roll: in o vse večji samskosti … mogoče kdaj drugič …

V današnji družbi, ti je partner prej pogoj, kot pa ljubezen. To je ena od ugotovitev, na katero sem prišel med razmišljanjem s pogovori mojih kolegov in kolegic. Nek fini prepotentnež si najde dekle zato, da se lahko z njo postavlja. Ampak vsi vemo da je zagledanost eno, ljubezen pa drugo. Vsem se dopadejo ameriške igralke, vendar čustva je potrebno razviti do njenega/njegovega značaja, kar dá potem ljubezen.

Back to virgin people. Torej naša družba gleda na to kot manj vredne ljudi. Zakaj je tako? V kakšnih vzhodnih državah je številka velika in je to precej normalno, na Nizozemskem je to precej uradna tema, zato tudi zasmehovanja ni. Važno je od ljudi in rase. Važno je od tega, kako te nekdo sprejme kot takega. Važno je to, da si čimbolj podoben družbi in tiho skrivaš svoje dejstvo, saj nočeš izpast iz nje. Ne bi bilo lepo, če si med sabo ne bi delali takšnih razlik?

YouTube slika preogleda

Zmeraj, ko naletim na nove ljudi, se držim nazaj pri pogovoru s hitro hrano. Najprej rahlo tipam, ali se jim zdi o McDonaldsu (zato, ker je edini tak velik prodajalec pri nas) vredno razpravljat, ali pa jim ta hrana ni dobra. Po pravici povedano; zdi se mi dobra in užitna, čeprav ima preveč kalorij … in še marsičesa drugega, nezdravega :D Glede živil, sem pri drugih bolj previden, saj se mi zmeraj zdi, kot da bom izpadel “grows”, če bom v družbi antiMcD fenov izjavil, da mi je ta hrana dobra. Pa poglejmo kako to delajo ljudje, ki jim mcdonaldsov največji burger predstavlja en ugriz :lol: Klik.

Tole vprašanje mi je šlo neštetokrat skozi misli. Najprej da razložim kaj mislim z “navadni ljudje”. Tako jaz pravim ljudem, ki jim je hoja ven (v razne diskote, pajzle), po weekendih rutina. Ljudje, ki so mogoče preprosti in lahko uživajo v popolnoma identičnih zvokih in ritmih, ljudje, ki se bojijo prisluhniti kakšnemu drugemu stilu glasbe izvzemši v to kar so zagledani, ljudje, ki se ga pridejo pač samo napit.

Sam vem, že od osmega razreda osnovne šole, ko smo se ustavili v Kopru čez noč na poti iz končnega izleta v Gardalandu in ko sem obiskal prvo diskoteko, da me je pritegnilo nekaj kar je bilo v zraku. Nekaj, kar me je tiščalo v prsih, nekaj kar je bilo težko za ušesa. Da, zvok! Zvok v karseda čudni mešanici. In ta zvok sem takrat prvič začel spoznavat. Ta zvok je zame postal glasba, točno tisti večer. In tako sem dobil svojo definicijo diskoteke. Enostavno to, kar sem lahko videl. Glasna glasba, polna plesišča! Naj povem, da še danes jemljem diskoteke tako. Torej prostor, kjer se lahko naplešeš in uživaš ob dobri glasbi.

Ampak dandanes so diskoteke vse kaj druga kot pleasuredome. Dandanes zahajajo v diskoteke vsi možni tipi ljudi. Diskoteke so postale zlorabljene. V njih se lahko brez problema napiješ, lahko prideš samo gledat fine gospodične, lahko prideš samo poslušat glasbo in strmet v strop, lahko pa enostavno prideš samo na wc. Diskoteke so dandanes precej zlorabljene in odklonjene od pravega namena.

No, da se vrnem k mojemu vprašanju. To vprašanje me prešine vsakič, ko se znajdem, meni na žalost ne kaj veliko srečo, v eni izmed bližnjih diskotek. Muzka čez cel večer slo, cro in komercijalna scena. Tu pa tam se zavrti seveda še kakšen komercijalen house, ki je slučajno ratal hit, to pa je tudi vse. In spet vprašanje … mar smo res tako skomercializirana država, tako v sebe zagledani ljudje? Mar ratujemo podobni Italijanom? Francozom? Dejstvo je, da je glasba v diskoteki na prvem mestu. Tu pa je tudi bistven razlog zakaj se ne vrti nič elektronskega; vsak lastnik diskoteke hoče čimveč zaslužit, zato vrti muzko, ki je ljudem najbližja. Seveda, če bi sam imel diskoteko, bi hotel tudi čimveč zaslužit. Ampak, bi poskrbel za dovolj širok izbor glasbe. Seveda samo elektronske. Vsega ostalega je v Sloveniji že tako preveč.

Da zaključim. Dragi bralec, povej mi svoje mnenje, če si morebiti pristaš elektronike, ali ti ljudje res ne vedo kaj zamujajo? Govorim o ljudeh, ki poslušajo slo, cro in komercialno sceno. To kar jih radio prisili poslušat. Ali ti ljudje vedo, kakšen svet je zunaj? Svet norih zvokov, orgazmičnih melodij, funky vibesov, house groovov.

Počasi se navajam blogat. Po 85 objavah in 1000 komentarjih, se mi bloganje ne zdi več neka tako “uradna” stvar. Ponavadi vzamem javne stvari, pa tudi pogovore z novimi osebami dokaj resno, zato tudi včasih dobim nepričakovan odziv. Na začetku zmeraj padem v rahlo tremo, na kar poskrbi, da vsako predavanje ali pogovor izpade silno resno.

Ampak sedaj opažam, da se mi ni potrebno toliko “držat nazaj”, ni se mi potrebno zapirat vase. Sem tip, ki ima rad red, organizacijo in na koncu dober plan. Pomembno je da napišem tisto o čemer mislim, tako kakor mi leži. Pomembno pri bloganju je samoizražanje. Objavljam ne več tako resno, ampak kot kak pogovor. Ker pa sem bolj resen tip človeka, vse izpade tako, kot mi generirajo misli. In ne, ponavadi se sploh ne prepuščam kakšnemu humorju, oz. drugače povedano sploh ne pomislim na tisto zajebavanje in smešne asociacije. Razen ob kakšnih čustvenih navalih. Tako sem pač sprogramiran …

Pa lep 12.5.08 kolikor ga še je preostalo ;)

To objavo sem napisal lani po partyju za naš portal. Tukaj na blogu, pa bi si jo rad shranil. Lahko preberete, če hočete ;)
Beri naprej »

Kot sem že omenil, sem prvo soboto v maju potoval v Budimpešto na Sensation White, belo pravljico, party/show, na katerega pridejo vsi zabave željni ljubitelji določenih elektronskih zvrsti.

Odprava se je začela, vsaj zame, v soboto zjutraj ob nekaj minut čez deseto v Mariboru. Najprej eden, nato pa kar pet polnih avtobusov party živine iz Slovenije, nas je šlo novim dogodivščinam naproti. Nekateri že drugič ali tretjič, vendar za večino tako kot tudi zame, prvič. Gremonaparty organizacija se je spet izkazala za odlično izbiro, tudi zato ker je edina v Sloveniji, ki organizira tako masovne prevoze na partyje. Vsaka vam čast. Pišejo tudi blog.

picture18

Če ste si preračunali, je pet polnih busov nekje 250 ljudi. Zame precej presenetljiva številk. Mislim pa, glede na vzdušje in njihovo znanje in razgledanost o tej glasbi, zelo dobra. Videlo se je da so to ljudje, ki jim ni vseeno za glasbo, ki vedo kaj hočejo in ki dajo nekaj na kvalitetno elektronsko sceno. Postankov je bilo precej, več kot na lansko potovanje na Nizozemsko, čeprav je bila ta pot precej krajša. Seveda, k temu spadajo razne pijače in zelo popustljiv vodič in šofer. Vsekakor pa menim da smo imeli enega najboljšega vodiča ever!

 picture08

Nekaj besed še o samem partyju, pardon showu. Namreč Nizozemska organizacija ID-T prireja že lep čas tako imenovane showe. Party beseda je za Sensationa (dva sta namreč black in white), premila beseda. Poleg samega vrtenja glasbe, ki jo vrtijo razni priznani house, trance, progressive DJji, se namreč v dvorani dogaja še marsikaj druga. Tako pogosto vidimo razne nastopajoče osebnosti, ki izvajajo razne sposobnosti. Show je ponavadi povezan z video vmeski in napovedmi nastopajočih. A kar dela Sensation dvojčka tako posebnega je koda oblačil. Če se sprašujete, ali bela barva, kaj pripomore k vzdušju, vam lahko odgovorim samo pozitivno. Dresscode, je na teh dveh partyjih že od nekdaj črna in bela, kar pomeni, da se na Sensation White (v nadaljne SW) pride oblečen v belo na Sensation Black (v nadaljne SB) pa v črno. Vsaka barva pa predstavlja tudi svoj stil glasbe. Tako je SW zaznamovan z elektronsko glasbo mehkejših in počasnejših, SB pa trdih in hitrejših ritmov in beatov.

 picture106

Tako smo prispeli v Budimpešto z veliko zamude v soboto ob petih popoldan. Malo smo si šli ogledat mesto, kot je to za vodenje aranžmaja tipično. Imeli smo nekaj časa za kakšno pijačko in iti kaj pojest. Ob osmih zvečer pa so po nas zopet prišli busi in nas iz centra mesta prepreljali do Laszlo Papp Arene. Stadion precej zanimive oblike, zgleda kot kakšna lubenica, je navznoter dovolj velik da je na praterju in tribunah sprejel 12500 duš.

Show se je začel nekje okoli pol enajste ure zvečer in trajal do sedme ure zjutraj. Neverjetna igra barv in zvoka, nepredstavljivo ozvočenje in vzdušje, sapo jemajoča okrašenost dvorane, so dejstva, ki so me držala v ekstazi čez celotno noč. Čeprav nisem najbolj pristaš tega stila glasbe, se še zdaj ne morem načudit, kako me je vse skupaj v parih minutah spreobrnilo. Party na katerega nisem dal, kaj preveč pozornosti, se naenkrat znajde nekje na najvišjih stopničkah moje prioritete zabav.

picture124

Večina časa smo bili pod magičnim drevesom. Zvok je bil odličen vsepovsod po dvorani. O njih moči sem tudi že pisal. Muzka se je vrtela iz minute v minuto. Tudi takšna, ki sem jo pričakoval! Vse skupaj mi je minevalo zelo počasi, za kar sem bil zelo hvaležen. Ne vem kakšna magičnost partyjev je to, ampak enostavno hočem, da partyji trajajo čimdlje! In tudi tistih 9 ur, se potem spreobrne v en sam hipec misli. noge so me od plesa bolele tako, da ko sem hotel si odpočit in počakati, sem moral začeti plesati nazaj, da ne bi čutil bolečine. Skratka Sensation White je sedaj eden nepozabnih momentov v mojem življenju. Ker mi glasba pomeni, več kot si lahko predstavljate.

 picture108

Zjutraj smo se takoj po partyju, utrujeni in do konca izčrpani, noge pa toliko da nam niso odpadle, odpravili z busom nazaj proti Sloveniji. Vožnje je bilo približno šest do sedem ur s postanki. Verjetno zame ena najboljših izkušenj v življenju! Definitivno še grem.

 picture100

P.S.: če se mogoče kdo prepozna na slikah in mu deluje ofenzivno, naj napiše in bom umaknil slike.

Najprej bi se sploh morali vprašati, kaj beseda kazen dejansko pomeni. Ker sem mnenja da kazni po večini ne zaležejo vendar samo še bolj podkurije voznike, pogledam v SSKJ, ki besedo kazen definira kot:

  1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev,
  2. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška.

Torej, kot bi vsakemu logičnemu osebku dalo misliti, je kazen neka sankcija, ki nastopi šele po že izvršenem prekršku. Ker pa smo ljudje kot taki nezmotljivi in ker vsi avtomobili nimajo tempomata, se seveda zgodi da včasih doleti kazen popolnoma nedolžnega nesrečneža na cesti.

Ampak bistvo kazni je to, da bi naj, če prav razumem uradne organe, dalo misliti kršitelju, za nadaljno izvajanje svojih voznih sposobnosti. A vse večkrat se zgodi, da nas kazen razjezi, naredi nestrpne še bolj kot že v prometu smo, nas dekoncentrira – kje zaboga bi naj dobili še denar za to kazen.

Mislim, da si naš državni zbor prometne nesreče predstavlja na napačen način. V Motoreviji so v prvem odstavku zapisali:Namen predlagateljev zakona je na papirju dober; z višjimi kaznimi naj bi zmanjšali število prekrškov, še zlasti tistih, ki so med najpogostejšimi vzroki za prometne nesreče. Roko na srce, vsi vemo, da prometnih nesreč na tak način ne moremo bistveno zmanjšat. Nek določen odstotek ja, ampak – bistveno – je beseda, ki sem jo uporabil v prejšnji povedi. Te visoke kazne, že kot same, delajo ljudi, na primerjavo s kaznimi iz Nemčije, zagotovo živčne, najmanj pa nestrpne.

In na koncu se lahko vprašamo, kaj kazni rešijo? Nadaljno pametno vožnjo, po kazni, po tem ko smo nekoga zbili in je umrl v bolnici? Nadaljno umirjeno vožnjo, po kazni, potem ko smo napihali 1.5 promila? Seveda, odgovor je seveda! Ampak kaj je s tistim, ki je umrl v bolnici? Tega kazni ne morejo rešiti. Dragi državni zbor, predlagam vam, da se ob naslednjih pomislekih na zvišanje kazni obrnete v smer preventive in ne kurative. Slednja namreč kaže merilo za dober ukrep.

In še na koncu, mislite da je pijanemu osebku v soboto zvečer kaj mar do kazni? Požvižgal bi se še na pištolo, če bi mu jo naperjeno držali na glavo in se mu drli “USTAVI”, ko bi sedeli z njim v dirjajočem avtu.

Če nisem jaz en srečko. Ne, ne obupujem, ne me je(m/b)at narobe. :lol:
Beri naprej »

  • leta 2003 sem bil na koncertu Siddharte v Slovenski Bistrici. Bil mi je tak bed, da niti piva nisem mogel pit – res je! Bil sem na koncertu siddharte. ozvočenje je bilo tako močno, da si nisem mogel predstavljat kaj močnejšega do lanskega novembra. Piva pa res nisem mogel pit, čeprav mi ni bilo tako slabo, samo vedel nisem kaj naj delam :P
  • Beri naprej »

Za vas še imam nekaj splošno zanimivih dejstev. Spet ne produkt mene, ampak te stvari si hočem zabeležit, in ni ga lepšega prostora za to kot je blog, hkati pa jih delim z vami. S takšnimi objavami, kot sem že povedal, lahko počnete kar hočete. Kopirate, pošiljate dalje, sprintate na WC papir in brišete rit …
Beri naprej »

Zakaj bi zdravniki stavkali, ne vem in nisem zasledil nikjer. Vem le to da se je ta kolumna začela že neki časa nazaj, a ravno takrat, ko sem nehal spremljat rumeni tisk bolj podobneje. Zgleda, da potrebujejo večje plače kljub raznoraznim zaprisegam in kljub tako ali tako visokim plačam. Kot vem že od nekdaj, so zdravniki zelo dobro plačani, vem pa tudi da jih v Sloveniji primanjkuje. Predlagam obvezno branje in razmišljanje o plačah zdravnikov, mojega bratranca Jureta. Zelo dober opis, kritika ali celo razlog, čemu zdravniki ne bi smeli stavkati.

Vem da rad nergam, še posebej o meni ljubih stvareh. Sem flegmatik, a ne takrat ko gre za meni pomembne reči.
Beri naprej »

Tukaj je še nekaj mojih lastnih, pozitivnih, atributov. Ker sem človek, ki verjame da so vse stvari lepe v paru, in da je simetričnost samo po sebi umevna.
Beri naprej »

Gospa Ana mi je dala pobudo za tole objavo. Vam mojim standardnim bralcem ne bo težko razvozlat, kaj se mi je res zgodilo in kaj ne. Ampak pozor! Nekatere stvari so namišljene. Pa gremo …
Beri naprej »

Gledam Housa in ravno na sredini osmega dela, tretje sezone me zmoti ta misel. Zgleda da je bilo dogajanje v nadaljevanki dolgočasno, pa so mi misli malce pobegnile.
Beri naprej »

Evo, za vaš še zadnji paketek slikic. Ta je bolj eksperimentalne narave, komu bo všeč bo, komu pa ne, pa pač jebi jo …
Beri naprej »

Mi ubijaš misli, ko sem v tvoji družbi. Mi jemlješ dih z očmi lepšimi od angelskih. Si kot zvezda, podnevi nevidna, in te opazim samo jaz, ponoči siješ izmed milijard, samo zame. Vse dam za en tvoj objem. Srce ti dam za tvoje srce. In če bi ljubezen bila ena samcata pega, bi bil jaz cel pegast. Ne glede na to kakšna si na zunaj, ljubim te do Plutona in nazaj! Beri naprej »

Sem že omenil, da je v družbi dandanes, težko nastopati s čustvi? Sem. Ali pa je vsaj težko nastopati v družbi, ki te ne pozna toliko, da bi vedela, kaj misliš z globljo besedo. In kaj imajo tu zdaj veze pisma?
Beri naprej »

V petek smo bili v Avstriji. Na enem od hardstyle partyjev. Sicer ni bil ravno hardstyle party, marveč sta bila za tisti večer napovedana tudi brata Showtek z Nizozemske; moja top 5 DJja in producenta hard dance scene.
Beri naprej »

Ta objava je namenjena moji bivši profesorici za slovenščino, Marjani Nerat. No, če me bo mogoče kdaj brala. :)
Beri naprej »

ali bolje rečeno zadnjih nekaj dni, krepko, ali pa tudi ne, razmišljam kaj bi objavil na blogu. da pridejo dnevi, ko moraš napisati tudi kakšno tako nepomembno, bedasto objavo, ki pravzparav nobeden, ki jo bo prebral ne bo imel nič od nje. ampak nekaj moram …

ok. pa gremo.
Beri naprej »

YouTube slika preogleda

Tide – Waiting For The Rain (rock komad)

se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili najprej dobre volje, skakali od sreče, vam je šlo samo na smeh, ampak čez nekaj časa pa postanete vse drugo prej kot to?
Beri naprej »

vsem, ki me berete, bi rad v tem trenutku ko ste to prebrali, zaželel da bi se počutili tako srečnega kot se zdaj jaz. da bi lahko občutili moje občutke skozi vas. da bi lahko občutili to milo melodijo življenja, ta vonj miru. ne nisem ravnokar seksal, niti nisem malo časa nazaj. življenje je vse več kot samo seks občutek. iščite srečo v malih stvareh, saj vam jih nikoli ne bo zmanjkalo. za tiste velike stvari se zgrebe večina, pa še hitro pogrejo ;)

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

danes 23.2.2008 praznuje naš portal tretjo obletnico obstoja. praznujemo tri leta, odkar je nekdo izmed slovencev pogruntal, da bi slovenija potrebovala svoj portal za to ekshibicionistično glasbo.
Beri naprej »

direkt iz postelje so me zabrisale misli na zgornjo temo, ko sem poskusil zatisniti oko za samo uro pa pol pred luninim mrkom. ne morem spat. tole moram zapisati …
Beri naprej »

ko ti iz zavoda za delo pošljejo vabilo, da so zate našli delo, in to v ljubljani. vem moja krivda, bi rekel. nisem vedel ali vsa tista mesta, ki sem jih imel našteta v življenjepisu pomenijo, kje se lahko zaposlim ali kje bodo oni iskali delovno mesto zame. tako dobim danes po pošti da se moram odzvat na delovno mesto programerja bogsigavedi kakšnega programovja, s katerim tudi še nisem delal. novejše firme uporabljajo te novejše programe. ali pa tudi ne. naučili so me pascal, c, c++ in nekaj htmlja. torej sem nekje med staromodnim in novejšim programiranjem.
Beri naprej »

to enostavno moram deliti z vami. to vam moram povedati. nekje do mojega štirinajstega leta nazaj sega moj spomin toliko, da se spominjam svojih dejanj. takrat nisem vedel v katero smer se bo moje življenje obrnilo. takrat je pri meni preprosto obstajalo eno pravilo; bodi dober z ljudmi. bodi dober z vsem. to mi je tudi ratalo. nikoli nisem bil skregan z nikomer. vsi so se name obračali po pomoč in nasvete, ker sem nekako bil tista svetla luč, ki so jo ostali potrebovali. enostavno sem vedel več od ostalih, tako da sem bil nenehno tudi v središču pozornosti. bil sem v marsikateri zadregi, ki me je kasneje naučila življenjske lekcije.
Beri naprej »

kakšen pomen ima obleka, ki ti leži zraven tebe medtem ko poješ? niti premikati se ne moreš? nisi okreten če ta napade kak terorist z nožem v roki?
Beri naprej »

Research has proven that exposure to low frequency sounds can cause very psychological effects. Many of them does effect once, such as shivering, anxiety, breathlessness.
Beri naprej »

že večkrat sem se spraševal o ne. če se moški težko upremo večkateri ženski ponudbi (vsaj zase vem) in zelo težko rečemo ne ob kateremkoli vprašanju/prošnji/ponudbi, pa tudi pri tistem ključnem vprašanju, ki poveže spola, ne vemo kako razložiti, da ni prava za nas; zakaj potem ženske tako z lahkoto odgovarjajo NE?

razmišljanje ob rimljanckovem komentarju.

kot sem že zasledil pri večkomu tukaj na blogosu, zadnje čase omenjate tudi redarji in varnostnike. to so ljudje. ampak samo ljudje. kaj več jim ne bi mogel pripisat. mislim na pozitivne lastnosti.
Beri naprej »

pozor! spoiler alert! tisti, ki se še nameravate odpravit gledat ta film, ne berite dalje. objava vsebuje tu pa tam kakšne povzetke iz filma.
Beri naprej »

torej, kot sem obljubil. tu je party report od sobote.
Beri naprej »