Iz knjig

Trenutno brskate po arhivu kategorije Iz knjig.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

Že nekaj časa se spravljam k opisu, rečmo bolje, svojim vtisom knjige [psi]. Niti se ne spomnim kdaj me je knjiga srečala niti zakaj sem jo prebral. V času prvega branja lahko rečem samo, da mi ni bilo jasno, kakšna pooblastila potrebuješ za balkone, kaj ima gradnja hiše ali lok ali živi Enstein ali Darwin ter podobne stvari, ki jih opisuje knjiga, zveze z vso to razvpitostjo knjige. Ne vem niti to, ali sem jo prebral po navodilih. Zasledil pa sem eno, to, da mi je knjiga ob prvem branju postregla z neverjetnimi verzi o ljubezni in raznih drugih življenjsko pomembnih stvareh. Najprej nisem vedel kaj berem, po vsem tem direktnem branju, se mi je seveda odpiralo toliko stvari, toliko področij, da sem si mislil dvoje, ali gre za neverjeten fenomen, skrit za vsemi temi “nesmiselnimi” zgodbami, ali pa je res knjiga tako nesmiselna kot deluje na prvo branje. Vsaj moje.

In vendar, me je knjiga že po prvem branju navdušila, ampak občutka da bi jo moral imeti, pa nisem imel. Potem sem nekega dne bolj podrobneje začel spremljati profil knjige [psi] na facebooku, kjer so tudi potekale debate o raznoraznih temah iz knjige. Jasno mi je postalo, da tukaj ne gre za nekaj nedolžno malega, ampak za nekaj kar premika stvari. Tako sem si sposodil še kodo za branje razlag svetov na spletni strani knjige www.psi.si in takrat se mi je posvetilo; to je FENOMEN, to je knjiga, ki jo kljub zbiranju drugih knjig, ne bi mogel postavit ob nobeno drugo knjigo in je nekaj tako velikega, da četudi gre za guerila marketing, knjiga pusti pečat na tebi. To je knjiga, ki jo moram imeti! Marsikdo se bo oglasil in rekel, da nimaš pravice drugemu vsiljevat svojega mnenja in ga nekaj prepričevat; da mnogo mladih danes gleda na stvar tako, a mnogo, jih gleda preveč introvenirano in subjektivno na svoj svet, saj smo si ravno sami postavili te kulise, ki nas naredijo tako drugačne in ki nas varujejo pred že doživetim slabim. Ampak univerzalne formule nimamo.

Slovenci smo lep primer ljudi, ki radi marsikaj razvrednotimo. To so besede Bojana Maroševiča, ki je uradni promotor knjige po celi Sloveniji (datume predstavitev, si lahko ogledate na uradni strani knjige na facebooku). In podobno se dogaja tudi s to knjigo. “Poznamo kritikante in kritike”, pravi, “prvi knjige niso prebrali in so tipičen primer zakaj bi nekaj bilo boljše od tistega, kar jaz poznam, drugi so knjigo prebrali, vendar jim nekaj na njej ne paše.”

Ampak o čem knjiga pravzaprav govori in zakaj je knjiga za večino ljudi pozitivno sprejeta, za majhno količino pa ne, kar je seveda čisto skregano z današnjo logiko sveta? Lahko napišem, da je knjiga neka novodobna verzija biblije, ki ne ustvarja religije. Govori o človeških značajih in medsebojnimi odnosi med njimi. Se pravi dobimo v knjigi zapisanih 12 različnih zgodb, za vsak človeški značaj po eno.  Vsaka zgodba, pa nagovori ljudi v enaki meri in s prav presenetljivo dobro taktiko; namreč avtor pravi, da je knjiga naše zrcalo. Pomaga nam odkrivati naše kulise, ki niso nič drugega kot naša zavedno maskirna dejstva, ki nas oddaljujejo od sreče. Cilj knjige pa je ljudem vrniti naše največje dostojanstvo, to je ljubezen.

Najprej sem se spraševal, mar je res tako težko spoznati pravo ljubezen? Mar res ljudje, mediji in vsi ki uporabljajo to besedo (ljubezen), se je niti približno ne zavedajo kaj je, in da smo jo že skoraj popolnoma izgubili? Ko pa sedaj s svojimi očmi gledam s pomočjo tega, kar mi je knjiga razkrila, na svet, moram reči da žal, res je tako in da žal, nas čaka težka pot do ljubezni. Sama pot v knjigi pa je, kljub enostavnim zgodbam, precej zapletena, zato nam pisec Eros, na uradni spletni strani knjige, ponuja razlago svetov, za tiste, ki smo knjigo kupili. Ob vnovičnem branju, doživljaš knjigo na povsem drug način. Govorim iz lastnih izkušenj. Še posebej, če ste prebrali razlage svetov. Nekatere stvari so vam veliko bolj jasne, nekatere pa se še vedno uspešno skrivajo v svetovih. Avtor trdi, da samo vsi trije razumi skupaj, lahko dojamejo knjigo do popolnosti in nam tudi razkrijejo 7. dokaz. 7. dokaz je zadnji in najmočnejši od dokazov, ki razkrivajo, da je Eros samo zapisovalec knjige, ne pa tudi avtor – avtor je namreč Življenje. Ne govorim o življenju kot o našem življenju, temveč o Življenju, ki nevidno povezuje vsa živa bitja. To bi lahko imenovali z drugo besedo tudi Bog.

Knjiga nam že s svojo zunanjostjo sporoča da je nekaj posebnega. Notranjost pa je najmočnejše orožje na svetu. Z neverjetno lahkotnostjo nam razloži kako deluje človeški um, kako delujejo trije miselni procesorji, kateri so med sabo avtonomni in ki jih ima vsak izmed nas. Razlika je le to, da so procesorji pri vsakem izmed nas različno močno usklajeni. Tako dobimo 13 človeških značajev, ki se izoblikujejo s pomočjo okolice in staršev začasa otroštva. Ravno s pomočjo prepoznave značajev pri ljudeh, pa je Eros prišel do senzacionalne ugotovitve. Namreč, ugotovil je, kako je možno odpravit disleksijo! Rešitev je tako enostavna, da jo lahko vadijo tudi starši s svojim otrokom. Po vrh vsega pa je tudi prepovedano kakršnokoli zaračunavanje uporabe metode. Vsa navodila in potrebne pripomočke najdete tukaj.

Knjiga, moram priznati, mi je odprla povsem nov pogled na svet. Ne prepričuje, ne zahteva in ne prisiljuje ničesar. Enostavno želiš si biti tako kot glavni lik iz knjige. Je tvoje zrcalo in vsak svet, je namig, kako priti korak k sreči bližje. Namreč, sreča je namenjena vsem nam, samo iščemo jo v napačnih stvareh. Za nas je sreča ponavadi zmotno prepričanje o materialnem svetu, prav gotovo pa ima vsak delček v sebi, ki si želi biti srečen, ne glede na zunanji svet. Tukaj nas knjiga prime za roko in nam pokaže čisti svet sreče in preprostosti. In ko se sprejemamo “do konca”, lahko doživimo pravo ljubezen. S pomočjo knjige se moja sreča ne meri več v sekundah in minutah ampak urah in dnevih. Rad bi to spoznanje delil z vsemi.

Včeraj nam je bila predstavljena nova metoda za odpravo, da prav ste slišali, odpravo disleksije, za kar je ta neozdravljiva “bolezen”, veljala do sedaj. Najprej pa je seveda potrebno povedati, da disleksija ni bolezen, marveč samo način razmišljanja. No in ker je takšno razmišljanje samo precej drugačno od ostalih, in ker naš razum ni sestavljen iz enega, marveč iz treh medseboj neodvisnih in popolnoma samostojnih mišljenj, se je zapisovalcu Erosu, knjige PSI, porodila ideja, da bi lahko uporabil odlično poznavanje lastnosti teh treh razumov za odpravo disleksije. Disleksija je motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega; med drugimi so jo imeli tudi Albert Einstein, Leonardo Da Vinci, Walt Disney in celo Agatha Christie.

Kot je sam Eros oznanil, gre tukaj za dobro poznavanje treh medseboj neodvisnih razumov, kateri vladajo vsakemu od nas. Tako je mogoče ljudi porazdeliti v 12 skupin z različno močnimi razumi. O teoriji REI in o imenih teh razumov kmalu v moji novi objavi, v kateri bodo zajeti tudi vtisi knjige PSI. Za danes naj objavim nekaj povezav, ki so jih novinarji objavili o včerajšnji tiskovni konferenci:

Navodila za odpravo disleksije in vse njene pripomočke najdete BREZPLAČNO na Erosovi strani. Na strani psihologinje Maše Blaznik lahko najdete tudi osebno pomoč. In pa še malce z zamudo podroben opis konference ene od soudeleženk.

ljudje brez kulis ne “osvajajo” ampak se predstavijo … in to natančno taki kot so v vsej svoji resnici, torej nič slabši in ni boljši. to ne pomeni, da moramo takoj na pladnju razstaviti vse svoje napake, ali prednosti … to pomeni, da smo točno taki kot si v resnici želimo ves čas biti ob tem partnerju – “resnični”.

Eros Psi

  • The whole point of love is to put someone else’s needs above your own.

Danny DeVito as Al Russo in When in Rome

  • Dobrota v besedah ustvarja zaupanje, dobrota v razmišljanju ustvarja globino, toda dobrota v delitvi z drugimi ustvarja ljubezen.

Veliki kitajski filozof Lao Tzu

  • “Up pogosto obrodi, ko že hudo se zgodi.”

J. R. R. Tolkien: GOSPODAR PRSTANOV: Kraljeva vrnitev, Aragorn, str. 182

Beri naprej »

  • Because when we love, we always strive to become better than we are.

Paulo Coelho v The Alchemist

Beri naprej »

Objave, ki jih bom pisal pod kategorijo citati ne bodo standardne objave. Sem nameravam zapisovat razne citate, ki sem jih odkril na internetu, prebral v knjigah, slišal od prijateljev, in mi pomenijo dosti oz. mi dajo tisti mali delček misli, ki kasneje rodi razmišljanje.

Beri naprej »