Aktualno

Trenutno brskate po arhivu kategorije Aktualno.

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

Je verjetno tista beseda, ki si jo ljudje najpogosteje prilagajajo za izpolnitev lastnih prepričanj in pričakovanj ter da bi se posledično s tem bolje počutili. Zagotovo pa se bo sedaj marsikdo vprašal, kaj spoštovanje pravzaprav je.

Od tega da se moramo vesti lepo na obisku, prijazno do starejših, pozdravljati na ulici do tega da se ne smejimo na glas na pokopališču, ne vzbujamo pozornosti v cerkvi, ne skačemo v pogovor in še bi lahko naštevali. To so samo primeri, ki izvirajo iz našega slabega občutka, ki ga sproži podzavest in zato tudi ukrepamo.

A največja nevarnost je ravno prilagajanje te besede po lastnih prepričanjih. Marsikje zasledim “spoštovanje”, ki izhaja iz pričakovanja; red, disciplina ali spoštljiv odnos.

Kaj pa spoštovanje pravzaprav je? Če izhajam iz resnice in kateri pomen že od zdavnaj omenja spoštovanje, je to ta verz: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V kolikor se ta verz razume dobesedno, zgleda v dandanašnjem času spoštovanje nekako takole:
Nezadovoljni ljudje, bodo kjerkoli in kadarkoli, ko se bodo počutili, da drugi niso spoštljivi do njih, ali ne delujejo v skladu kot bi pričakovali od njih, uporabili svoj neracionalen razlog, ki bo izhajal iz pretirane tekmovalnosti ali zavisti. Takšni ljudje lahko zahtevajo v tistem trenutku kakršnokoli spremembo, da se bodo sami počutili bolje. Lahko gre za obnašanje, za napačno uporabo pribora, glasno smejanje, kazanje s prstom, odklonsko ali premalo oblačenje, neprimerna ureditev telesa, … Situacij je skoraj neskončno, odvisno je seveda od osebe, ki zahteva spoštovanje. Ker pa živimo v času laži in ker je v današnjem svetu 97% nezadovoljnih ljudi, služi spoštovanje za izpolnitev osebnih pričakovanj za boljše počutje. Razlog je neracionalen, podzavesten, saj oseba, nikakor ne bo mogla razložiti racionalno, zakaj zahteva od nekoga to “spoštovanje”. Razlog bo seveda naprimer “ker pač tako mora biti”, in “ker tako jaz hočem” ali v najhujših primerih nesprejemanja “ker sem tako jaz rekel”. Zato starši, ki so sami nezadovoljni oz. nesprejemljivi, lahko razumejo ta stavek tako, da mora otrok ne glede na kakršnekoli muhe staršev, le te spoštovati v vsakem primeru “ker pač ta verz tako pravi”. Ker pa so vsi starši samo ljudje in če v družini potekajo prepiri med njima, to le dokazuje, da nista starša nikoli odrasla (o odraslosti enkrat drugič). Zato največkrat otroci takšnih staršev trpijo pod ukazi in nadzori ter zahtevami do spoštovanja svojih staršev. Izključeni pa niso niti ljudje, ki so za take starše manj vredni. Razlogi, ki se ponavadi pojavljajo ob tem so, da so starši tisti, ki skrbijo za prihodek, tisti ki so otrokom priskrbeli dom, hrano, oblačila ipd. Če se tukaj zaustavimo opazimo, da je dejanje, ko se starši odločijo za otroke in temi dejanji, kontradiktorno. V kolikor prihaja v družini do rangiranja otrok, potem starši rangirajo tudi druge ljudi. Največkrat gre tukaj za izrazito tekmovalnost – podzavestno negativno lastnost, ki ruši ne samo družinske vrednote, temveč tudi medčloveške odnose med prijatelji, sodelavci, bližnjimi sorodniki, strankami, itd. V drugih primerih pa za zavist. Izrazita tekmovalnost in zavist sta lastnosti samo nezadovoljnih ljudi. Če starši navajajo te razloge, lahko razberemo iz tega to, da verjetno ni šlo za pristno željo po otrocih, ko so se za te odločali, temveč je k temu botrovalo verjetno, strah, ker imajo vsi vrstniki otroke ali strah pred nezmožnostjo imetja otrok ali pred tem, da se ne bi mogli vključiti v družbo njihovih letnikov ali pa morda zadovoljitev lastnih staršev. Teh vzrokov je še veliko več, saj je teh napačnih povezav s katerimi se par odloča za otroke malodane neskončno. V nekaterih primerih tudi pride do zavračanja in rangiranja otrok kasneje, ko so otroci že v puberteti. Takrat igra veliko vlogo starševska samozavest.

Otroci se rodijo nebogljeni. To je danes jasno kot beli dan. Ampak vse preveč staršev, dandanes jemlje otroke kot “avtomate”. Oni morajo spoštovati starše, ne glede na to kako so vzgojeni. A tu se največkrat zaplete, saj starš, ki sam ne ve kaj je spoštovanje, kaj šele da bi ga ozavestil in živel, ga tudi ne more predati otroku (temu se reče vzgoja in tako se otroci vzgajajo – skozi pomene). Tako starši, ki sami ne posedujejo spoštovanja, seveda nimajo pravice zahtevati od otrok spoštovanja – a le kako bi to vedeli? Starši tako pričakujejo od otroka spoštovanje, kar pa otrok dojema kot ukazovanje, podrejanje in nadzor. Najboljšimi možnimi lastnostmi za razdor harmoničnega in mirnega družinskega življenja.

Kaj pa je v tem verzu resnica?

Verz sam, kot tudi vsi zapisi, uči pomensko, kako morajo ljudje delovati. Zato gre predvsem pri knjigah kot je Sveto Pismo, za celovito znanje. Kdor bo jemal verz dobesedno lahko naredi otrokom več slabega, kot dobrega, če je starš nezadovoljna oseba. Starši, ki se pa sprejemajo, bodo razumeli, da otrok potrebuje pohvale, kazni, pričakovanja in nagrade. Razumejo da so do otrokove pubertete oni odgovorni za njihova ravnanja, saj otroci sami še ne premorejo odgovornosti. Šele ko začnejo razmišljati s svojo glavo, po puberteti, dajo pomen besedam. Do tu so starši nuja, saj jim omogočajo dostojno življenje, spoznavanje pomenov besed in razvoj odgovornosti ter samozavesti. Spoštovanje pomeni to, da se na prvem mestu naučimo spoštovati sebe. Prisluhniti svojim željam, svojemu srcu. To še ne pomeni, da sedaj ne smemo narediti kaj za druge. To pomeni da lahko naredimo, karkoli želimo za druge, vendar le, če ob tem sami nismo nesrečni. Spoštovanje pomeni tudi, da sprejemamo vse ljudi, takšne kot so. Tukaj največkrat prihaja do navzkrižnih mnenj, ko nezadovoljen človek zahteva ali pričakuje neko določeno spremembo. Temu pravimo “skakanje v svet” in tega nesprejemljivi – nezadovoljen človek ne dojema. To je tudi prvi in edini razlog za vse prepire v družini. Spoštovanje pomeni, da sprejemamo druge v vsem kar počnejo, tudi če nam ni pogodu. Spoštovanje pomeni, da ne ukazujemo ali izvajamo nadzor nad drugimi, ter s tem kažemo, da smo avtoriteta in nekaj več od drugih. Starši si spoštovanje morajo na koncu tako prislužiti od lastnih otrok, saj je to le njihova potrditev, da sami spoštujejo druge ljudi.

Verjetno si marsikdo v življenju postavi to vprašanje. Če si predstavljamo da bi na svetu živela samo ti in jaz, bi seveda to pomenilo lahko nalogo. Zadovoljna bi bila s tem, kar bi si ustvarila, pravila bi bila preprosta, ali pa si jih sploh ne bi zastavila. Življenje bi teklo tako, kot bi si ga sama želela in od nikjer drugje, ne bi prihajale omejitve, kazni, določila in pričakovanja. Bilo bi preprosto in lepo življenje.

Vendar pa v današnji realnosti, nisva na svetu sama. Svet vodijo zakoni in določila in v poplavi teh pravil se posamezen človek, da ne omenim kar manjšino popolnoma izgubi. Ob takšni množici ljudi na svet, kaj kmalu dobi posameznik občutek, da bo sam le težko kaj spremenil, zato se vda v pravila in tiho in pobožno sledi skupno sprejetim nepisanim pravilom. To seveda ne velja za vse ljudi.

Človek je zelo zapleten sistem. V zadnjih 30 letih smo lahko priča prehrambeni, tehnološki, biološki, kemični, celo zdravstveni in nuklearni revoluciji. Od kar se je človek iz preproste narave preselil v več milijonska mesta, je minilo manj časa, kot lahko naše fizično telo sledi spremembam. A ena smer je nazodovala. To je naše psihično počutje ali duhovnost. Ker na tem mestu nismo imeli revolucije (in mislim da je končno čas za njo), smo kljub temu, da smo si ustvarili varna zavetišča, oskrbo (zdravstvo), na tone nove hrane in pijače, ugodje in udobnost bivanja, varnost, nešteto različnih del in zaposlitev in še največ stvari v katerih uživamo, vedno bolj nesrečni.

Naj pojasnim da gre tukaj za fenomen pri človeku. Primer: če bi na svetu resnično obstajala dva človeka, bi oba z lahkoto izpolnjevala svoje želje. To bi jima izpopolnilo samozavest. V svetu milijarde ljudi, pa seveda posameznik dobi občutek, da bo mu najlažje, če bo živel v skladu z družbo in ugajanjem ljudem okoli sebe. Zakaj sedaj tukaj pride do obrata razmišljanja in zakaj je to nevarnost za naše nezadovoljstvo, nesrečo in na koncu bolezni?

Človekova narava je od zgodnjega obdobja zgrajena tako, da se dobro počuti z izpolnjenimi lastnimi željami in ugajanjem sebi.

V dobi digitalne revolucije pa pride do pokvarjene predstave posameznika, ki se sprijazni s tem, kar lahko doseže, in več kot doseže, lažje se počuti sprejetega od drugih. Vse njegovo prizadevanje je usmerjeno za dosego ciljev po pravilih, ki ustvarjajo naš svet, saj se le tako v sebi počuti izpolnjenega in srečnega. Na tem mestu, pa je potrebno izpostaviti našo revolucijo razvoja in hkrati duševnost. Dejstvo je, da nam samozavest daje občutek sreče. Ta občutek je lahko bežna sreča ali prava sreča. V obeh primerih gre za zadovoljstvo, ampak samo v primeru prave sreče, za trajno zadovoljstvo.

Ljudje smo si s tem ko smo si omogočili vse več in več udobja, materialnosti, čutnih užitkov, varnosti in nasploh vsega, kar nam prinaša današnji svet, samozavest in pozornost usmerili v želje, ki prevladujejo v družbi. Tako dajemo moč tem skupno sprejetim nepisanim pravilom v družbi in pripomoremo, da tak svet obstaja s svojim prepričanjem. Majhen človek se tako počuti osamljenega in brez moči, če ne ugaja skupno sprejetim navadam, obnašanju, pričakovanjem družbe. Vse zaradi količine ljudi, ki so to sprejeli, in dalje širijo kot normalno, a težje sprejemajo drugačnost ljudi.  S tem seveda zapolnjuje samozavest in dobi občutek izpopolnjenosti in zadovoljstva. V kolikor se približa družbenim standardom ter običajem s svojim obnašanjem in dokazovanjem tem bolj srečen je. Nekaj primerov: okolica hiše mora biti urejena, saj je to normalno za celo vas, do drugih ljudi se moramo vesti spoštljivo, na javni mestih ne smemo vzbujati pozornosti, se dreti, pomembno je da za dobljeno stvar od sosedov, vrnemo nekaj v zameno, prostori po hiši morajo biti pospravljeni, ko dobivamo obiske, pomembna so srečevanja s prijatelji in družinskimi člani, saj je to lep način izkazovanja pozornosti do bližnjih, ko gremo z dekletom na zmenek, se poskusimo vesti čimbolj normalno in jo osvojiti z zglednim in naklonjenim obnašanjem. Na prvi pogled bi vsakdo rekel, to je normalno obnašanje, tako smo lahko dobri do drugih in skrbimo za naš ugled. V bistvu pa ne gre za nič drugega kot pozornost usmerjeno izven sebe, ugajanju drugim in zavračanju lastnih želja. In ljudje danes to počnemo kar se da na vse možne načine, saj se le tako lahko počutimo dovolj samozavestne. V kolikor prihajate do pomislekov kot so, “kaj bodo drugi rekli”, “glej kako se ta obnaša”, “kaj bom oblekel danes zvečer”, “ji/mu bo všeč to darilo, hrana”, ali pa vrsta obnašanja kot je, opravičevanje za nepospravljeno stanovanje, se obrnemo vstran, ko pozdravimo nekoga, in opazimo, da to ni tisti za katerega smo upali da je, vzbujanje slabe vesti s primeri, pričakovanja da bodo drugi dosegli podoben družbeni status kot mi sami, itd., ne pomeni nič druga, kot da smo globoko zapadli v družben sistem teh nepisanih skupno sprejetih pravil. Taki ljudje se v družbi ponavadi vedejo drugače kot doma, so bolj nasmejani, poskušajo narediti vtis na druge. To so ljudje, ki lastne sposobnosti postavijo na dražbo, nevede, in pričakujejo najboljšo oceno o njih samih, od drugih. Ta opis pripada ljudem, ki nimajo prave samozavesti, vendar jim namesto le te, daje ta občutek, bežna sreča. Do nje lahko pridejo le z izpolnjevanjem podobnih želja kot se nahajajo v družbi, z zglednim obnašanjem s tako imenovano masko! (ne klicaj tukaj ni postavljeno zastonj). Vsak človek, ki ne bi deloval po družbeno sprejetih pravilih, bi postal izobčenec, ker ne bi uspel delovati podobno kot je normalno za družbo, bi se kaj kmalu počutil kot da ga drugi ne sprejemajo in ta občutek bi bil zanj grozen. Brez zaposlitve, visoke plače ali visokega akademskega naziva, bi užalil starše, morebiti stare starše ter prijatelje, ki sami študirajo. Brez zglednega obnašanja in pozdravljanja ne bi bil povšeči starejšim ljudem, z visoko glasnostjo glasbe, bi dražil sosede, s smejanjem v cerkvi bi bil kaznovan, saj se to ne spodobi in če bi odpovedal obisk, bi drugi mislili, da jih ne spoštuje in mu zamerili. Potrebno je razumeti, da človek, ki deluje tako, da ugaja drugim, ustvarja popolnoma isti svet, v katerem živi. In tudi če mu tak svet ni všeč – še vedno misli, da s svojim malim delovanjem, ne more spremeniti ničesar. To seveda ne drži, saj če izviramo iz človeške psihe, moja prepričanja ustvarjajo moj svet. Prepričanja pa so samo takšna, kot si jih vsak posameznik sam ustvari in ne, NISO skupna! (opisano na kratko v zadnjem odstavku). To pomeni tudi to, da lahko živimo v popolnem zadovoljstvu ob drugih ljudeh, ki so izredno nesrečni. Ljudje, ki delujejo tako, da želijo ugajati drugim so nesprejemljivi ljudje in življenje za njih predstavlja bitko.

Kdo pa so torej ljudje, ki so srečni in imajo pravo samozavest? Tisto, trajno samozavest? Zdaj se boste na tem mestu ali smejali ali pa zgražali nad opisanim, saj bo opisano tako, da bo meja zlahka opazna. Ljudje s pravo samozavestjo so tisti, ki ugajajo sebi. Zdaj se sprašujete, kako je možno ugajati sebi in biti z drugimi v dobrih odnosih. No v bistvu ugajanje sebi, ne pomeni to, da moramo sto odstotno in zmeraj ugajati sebi, temveč le to, da si izpolnimo svoje želje na prvem mestu in šele na to tisto, kar se odločimo narediti za druge in kar nas ne bi naredilo nesrečne. Taki ljudje predvsem delajo veliko stvari zase, so prijazni in nasmejani, vendar to ni njihova maska temveč pristnost. Povejo to kar mislijo so dobri poslušatelji ali sogovorniki. Druge sprejemajo takšne kot so, četudi imajo večjo izobrazbo ali plačo in se zavedajo da noben človek ni vreden več od drugega. Ne rangirajo ali si predstavljajo, da si zaslužijo več spoštovanja ker so starejši, učeni, z akademskim nazivom, z veliko plačo, dobrim avtom, lastno hišo ali drugim imetjem. V njihovem življenju obstaja večje ali manjše zadovoljstvo, nikakor pa ne obstaja popolno razočaranje, jok zaradi drugih in zamere. Njihova prava samozavest je njihovo stališče psihe. Ne potrebujejo veliko, ne potrebujejo biti drugje kot so in ne potrebujejo potrjevanj od drugih, da so lahko srečni. Kar pa še ne pomeni, da ne morejo doseči visokega naziva, visoke plače in vseh ostalih družbeno pogojenih vrednot. Takšni ljudje vprašajo, če kaj ne razumejo in ne poskušajo razvrednotiti mnenja drugega. Poslušajo in komentirajo ter ne odsekajo takoj pogovora, s predsodki. Zavedajo se, da neumit avto, nepospravljena kuhinja, soba ob obisku, ne pomeni svetovne krize, temveč resnico, saj je to njihov svet. Znajo se spoprijet s kritiko in argumentirati svoje odločitve. Ne ozirajo se na mnenja drugih, saj vedo, da vse kar naredijo je človeško, tudi če odstopa in ni povšeči drugim. Ne pričakujejo od drugih povračila, če pa se le to zgodi, vedo, da je to le še en korak k sreči – s tem imajo formulo za investicijo v življenje. Od nikogar ne zahtevajo nekaj, kar mislijo, da bi sami naredili na njihovem mestu, saj se zavedajo, da je predstava eno, kar bi bil pripravljen nekdo drug v resnici narediti, pa drugo. Ne sodijo druge po sebi saj se zavedajo, da ima vsak človek drugačno življenjsko pot. Ne premišljujejo s čem bodo naredili vtis, kako bodo izpadli in ali bodo ugajali s svojim nastopom drugim. Enostavno pridejo in so. Poznajo zaupanje in življenje jemljejo takšno kot je. Ne poskušajo pretentati zakonov in se zavedajo, da so sprejeti za družbeno dobro sobivanje. Odklonijo lahko alkoholno pijačo kljub množici, ki jo pije ob njem in opravičijo se lahko, če so pozdravili napačno osebo. Zdravniku lahko zaupajo vse težave in če jim ne ugaja njegova pomoč, mu to tudi povedo. Zlahka rečejo, ne, vsiljenim propagandam, ki niso po njihovi volji. In če jim hrana v gostilni ni bila dobra, to znajo tudi povedati natakarju, če jih le ta vpraša. Ne hvalijo se s svojimi dosežki pretirano in ne poveličujejo svoje otroke. V vsakem človeku vidijo najboljše in razumejo, da se s takšnimi, ki ga/jo ne more sprejeti, ni potrebno družiti. Znajo prisluhniti bližnjim in prinesejo to, kar jim je bilo naročeno, in ne to, kar sami mislijo da bi bilo bolje za druge. Ta opis ustreza ljudem, ki v sebi nosijo pravo samozavest in vrlino, ne potrebujejo nobenega materialnega dokaza, saj je to stališče psihe, ki je že od nekdaj z nami. Nekdo, ki si bo to želel bo tudi odkril način kako doseči takšno mišljenje. V osnovi se gre za popolno izražanje svojega dojemanja sveta ob lastnem sprejemanju. Takšni ljudje delujejo precej avtomatsko in niti ne opažajo, da ne spadajo v pričakovanja, ideale, navade in običaje tujih ljudi, zato zlahka postanejo osovraženi, ali pa tekmeci nesprejemljivim ljudem – tisti, ki želijo ugajati drugim.

Ta dva opisa nazorno prikazujeta, kakšna je meja med umetno srečo, tisto bežno za katero potrebujemo vedno neke vrste vibracije in spremembe v našem življenju, ter trajno srečo, ki je, na kratko povedano, v nas samih. Seveda je težko prestavit iz enega prepričanja (nesprejemljivosti) v drugo (sprejemljivost), saj je po večini (97%) ljudi nesprejemljivih. Ne številka žal ni izmišljena. Le tako tudi vsi ti ljudje, potrjujejo to delovanje kot pravilno in edino pravilno. Tako ozkogledi ljudje, bodo pa tudi kar hitro prekinili vse stike z znanjem, ki bi jih uspelo razkriti, saj ga oni občutijo kot da jim odvzema veljavnost v vso lastno prepričanje. Vendar je resnica dosti bolj čudovita in človek ki uspe prestopiti, je nagrajen z nepopisno nagrado ;)

Naša psiha je sestavljena tako, da tisto kar povejo drugi, tisto kar se piše, bere in gleda, tisto verjamemo. Ampak to ni nič druga kot potrjevanje tega, kar verjame večina, zaradi nenormalne količine informacij. Če bi želeli verjeti v dobro, v srečo, je potrebno to ozavestiti. Potrebujemo jasne definicije, kaj je sreča, ljubezen, spoštovanje, samozavest in odgovornost. Človeška psiha deluje tako, da kdor se bo odločil sprejeti smiselno predstavo, naprimer, da so ljudje dobri, se mu bo to začelo dozdevat in čez čas bo to ozavestil in bo drugim pripovedoval, kako so se ljudje spremenili in so dobri. V bistvu, pa se je spremenil, le on sam. Tako da, sedaj ko veste, da vam nekdo pripoveduje da je on tak in tak in tak, … vam pripoveduje samo o njem samem ;)

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

Ljudje sebe dojemamo s svojim poznavanjem sebe. Ravnotako pa poskušamo dojemati druge, z razlaganjem kar vemo mi sami. Z drugimi besedami povedano, ljudje dojemamo sebe kot celoto, saj dojemamo svoje občutke, lastne šoke, čustva, skratka vse pozitivne in negativne lastnosti. Ne dojemamo pa občutke drugih, čustva, njihova podzavestna dejanja sploh ne opazimo in si jih ne moremo razložit s poznavanjem samo lastnih občutkov. Ko smo pred drugimi je dejstvo to, da se spremeni način delovanja nas samih. To pomeni, da tako kot dojemamo sebe, ne delujemo do drugih. Ponavadi se to zgodi zato, ker smo bili tako vzgojeni ali pa ker nas je vzgojila tako družba; da moramo biti dobri do drugih, da spadamo v družbo, če smo nekaj dosegli in mislimo, da če bomo drugim ugajali, da bomo naredili dober vtis. Takšno prepričanje oz. navade, ki so nič druga kot železna srajca, obstaja v večini ljudi in izhaja iz podzavesti. To odgovori na marsikatero vprašanje, kako lahko drugi o nas sklepajo stvari, ki sploh niso resnične. Širijo laž ali pa nas preprosto obrekujejo. Odgovor je to, da nas skušajo postaviti pri sebi v smiselno vlogo. Vendar ker pa poznajo spet samo lastna doživetja, ki se spreminjajo od človeka do človeka, se tukaj največkrat pojavijo napačne domneve, besede, razlage in na koncu dejanja in laži.

Ljudje sebe dojemamo celostno, kar pomeni da dojemamo svoje občutke, ki jih sprožijo pogovori z drugimi, ki so v nasprotju z našimi navadami ali vrednotami. Ti občutki so ali pozitivni ali negativni. To pomeni, da dojemamo tudi našo podzavest, saj so tam shranjene navade in vrednote. Potrebno se je zavedati, da ljudje ne razmišljamo podobno in ni človeka, ki bi razmišljal popolnoma isto kot nekdo drug. Tako naša podzavest nevede in svetlobno hitro dela primerjave med tem kar pove sogovorec, s tem, kar je naša navada ali vrednota. Ko je nekaj pri sogovorcu v nasprotju z našo vrednoto ali navado, se pri nas ustvari podzavestni slab občutek. To se občuti kot težnja k razvrednotenju sogovorčeve trditve ali pa občutje tekmovalnosti, da smo manj vredni od sogovorca, ljubosumje, strah, nestrinjanje zaradi razlogov, ki jih povezujemo pri sebi z nekom neuspešnim ali s “slabim” obnašanjem nekoga, skrb, zavist (favšija), umikanje od teme pogovora, sproža zehanje, cepetanje z nogo, nenadno zamenjavo teme, jezo, itn. Dobro se je zavedati, da sami razlagamo dejanja drugih s poznavanjem sebe! Ker pa to ni niti približno možno, prihaja do vsiljevanja svojega poznavanja, ki pa je sedaj naenkrat pravilno za ves svet. Tako dokazujemo, prepričujemo, vsiljujemo lastno resnico drugim, saj mislimo, da je za vse isto doživetje enako. Dejstvo je, da smo tako krivični do drugih in poskušamo cel čas prilagajati svet okoli nas napram našim razlagam. To pa je sizifovo delo in čisti nesmisel. Poskušajte si sedaj predstavljati, da vsak človek prilagaja vse okoli sebe, sebi. Ali z drugimi besedami povedano, da poskuša prilagajati cel svet sebi. Takšni ljudje so nesrečni in nezadovoljni. Izkurijo se z dokazovanjem sebe drugim, posegajo po materialnih dobrinah, strmijo k visokim izobrazbam, pozabijo nase in na svoje bližnje ter pozabijo živeti. Ni jim prav kar si kdorkoli drug bližnji želi, saj sami “vedo kaj je najboljše zanj”, ne dopuščajo sprememb. Če pa so ljudje nezadovoljni – prepričani v svoj prav, vztrajajo pri svojem ali niso sposobni poslušati, sprejeti in dojeti mnenja drugih, lahko zbolijo za kroničnimi boleznimi. Upam da se tukaj zavedate, kaj pomeni beseda kroničen. Da pa si boste lažje predstavljali, kako ljudje razmišljamo, navajam en zelo dober primer:

načina svojega razmišljanja seveda ne moremo spremeniti, lahko pa krepko spremenimo svoje razmišljanje in v tem je zelo pomembna razlika. nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Čeprav na zunaj, znamo vsi govoriti, znamo se vsi zelo pametno pogovarjati, nas v družbi vendar ločuje samo to, kar smo s svojim razmišljanjem dosegli. Besede imajo pomen in to opazi naša podzavest, a jih dandanes izgovarjamo kot pes teče. Kot da nimajo nobenega pomena. Družba ni naravnana pravično, že od zgodnjega šolanja naprej. Tako je naše prepričanje pogojeno z “vrednotami” družbe; kar lahko nekdo pokaže s svojimi sposobnostmi. Naša pričakovanja do drugih so takšna, da v svoje življenje ne spustimo človeka, ki je pod temi pričakovanji. Začeli smo tekmovati med sabo, postavljamo ograje med hišami, se zapiramo v njih in poskušamo razložiti dogajanja pri sosedih z lastnim znanjem. Z njimi pa se potem pogovarjamo, kot da jim želimo ugajati in kar ne moremo, vpriču njih uporabiti iste besede kot doma za štirimi stenami. Tako širimo laži, negodovanje in lastne zmote o drugih pri sebi v svoji hiši. Postajamo paranoični, ker temu res verjamemo, si to dopovedujemo vsak dan in tako utrjujemo naše laži, ne vemo pa, da bi se vse te laži enostavno razblinile, če bi le prisluhnili drugim, in svojemu srcu. Razlagamo druge s poznavanjem tega, kar imamo v svoji glavi, in ne dopuščamo odstopanja, ne vemo pa, da je morda ravno ta drug nekdo, ki nas lahko osreči, nam nariše nasmeh na obraz, prinese dobro voljo in morebiti celo ozdravi ali spremeni način življenja. Pričakujemo od drugih, da se bodo vedli v skladu z nami, saj je naše obnašanje “edino pravilno”, ne vemo pa, da drugi prenašajo s sabo svojo resnico in svoje prepričanje; drugačno od našega, saj vendar niso hodili po naših stopinjah. Obsojamo druge, in predsodki nam ponujajo varno zavetje, ne vemo pa da so ravno tisti ljudje, ki jih ponavadi manj cenimo, tisti, ki bi jim morali prisluhniti.

In za vse tiste, ki ste se morda našli v predzadnjem odstavku, želite izboljšati svoje življenje ali pa samo iščete odgovor, zakaj je toliko žalosti in nesreče v vašem življenju, tukaj še odgovor. Stvar je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Želje lastnega sveta, trditve lastnega sveta, svoje lastno poznavanje vam ni potrebno ovreči. Lažje je dodati eno stvar v svoje doživljanje. In to, je sprejemanje. Sprejemanje je dopuščanje drugim, da lahko razmišljajo kot želijo, delajo kar želijo, saj so vendar vsi ljudje okoli vas, ljudje, tako kot vi. In če iščete odgovor na vsakodnevna kreganja, je to najboljše dejanje, ki se ga lahko priučite, neglede na to kolikor ste stari. Sprejemanje pomeni, da razumete, da so drugi okoli vas samostojni ljudje, znajo razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Prisluhnete drugim in jih spoštujete. Z njimi se ni potrebno strinjati v vsaki stvari, a kljub temu je potrebno njihovo mnenje spoštovati. Razumete, da če ste v skrbeh za druge, je to vaš lasten občutek, če ne zmorete drugim dopustiti lastne odgovornosti, je tudi vi niste nikoli razvili. Sprejemajoči človek ve da so lastna občutja, samo njegova lastna stvar in jih ne more spremeniti tako, da ukazuje drugim. To je v bistvu razlika med odraslimi in neodraslimi ljudmi. Sprejemajoči človek je v sebi miren, saj ve, da so tuja mnenja zares tuja in nam lastnih mnenj ne morejo spodbiti. Zmeraj pove svoje mnenje in zna prisluhniti drugim ter pogledati na onstran lastne trditve. Sprejemanje pomeni tudi, da če drugi, ne naredi tako kot bi mi pričakovali, da nismo zaradi tega užaljeni, vendar vemo, da je to njegova lastna odločitev. Ker pa si takšni ljudje sami postavljajo cilje in izpolnjujejo želje, odkrivajo življenje. Takšni ljudje si dovolijo razmišljati širše, kot od njih pričakujejo drugi in takšni ljudje bodo nekoč uspeli v življenju. Kar pa je še bolj važno, verjetno bodo uspeli tudi zelo hitro. Sprejemanje pomeni, da sočloveku dopuščamo njegovo mnenje in da premislimo ali bi lahko bilo njegovo mnenje celo boljše od našega. Trditev več glav več ve, tukaj še kako dobro drži! Zato se nam ni potrebno opirati na lastno znanje, saj tistega, ki ga lahko dobimo od drugih, enostavno nimamo. Sprejemajoči človek ve da, da je vsak človek celica zase in lahko da s svojim obnašanjem vsakemu človeku vrednost. Nekdo pa ki rangira ljudi, vzpostavlja mnenja o stvareh, hoče vse osebe v svojem življenju idealizirati, pri njemu imajo vse stvari točno določen pomen, bo zelo hitro prišel do nasprotovanj z drugimi. Pravo popolnost lahko odkrije nekdo, ki zna ceniti tako lastna kot druga mnenja. Tak človek je med vsemi najbolj spoštovan in ni se mu potrebno truditi, z dokazovanjem, titulami, materialno vrednostjo in ugajanjem drugim.

Sprejemanje tudi pomeni da se zavedamo da delujemo do drugih drugače, kot dojemamo sebe. Obstaja pa tudi ena zelo dobra povezava med tem kako delujemo do drugih in kako dojemamo sebe. Imenuje se odgovornost. V kolikor nam ljudje očitajo da smo nekaj naredili, mi pa se tega branimo (ponavadi če je “slabo” ali v nasprotju z našim razmišljanjem), je vredno premisliti o tem s tehtnim premislekom. Ponavadi se na koncu izkaže resnica, ki govori v prid drugih. Vendar ko pa je tako težko sprejeti to resnico …  Odgovor ni nič druga kot to, da želimo zopet obdržati svoj prav in trditi, da smo zmeraj delovali “dobro”. Sicer pa ljudje, ki se pogosto kregajo, mislijo da so izvor težav tisti drugi. Kar seveda ne drži. Izvor težav je v vsakem posamezniku posebej. In dokler ne postanemo sprejemajoči človek, je lahko na videz vse vredu, vendar pa se nabira napetost in v nas vre. Tako nekoč poči in kreganje je spet na planu. V takšnem stresnem življenju pa si nihče ne želi živeti. Že zaradi tega, ker je to delno, ali pa v celoti, odgovor na naše zdravje.

Zmeraj sem se spraševal kaj pomeni odprto pismo. Srečeval sem marsikatere zapise na internetu naslovljene pomembnim državnikom. Ta “pisma” so bila verjetno “odprta” zato, ker so bila dostopna javnosti. Pa sem razmišljal, če lahko tudi jaz dodam kak kanček razmišljanja s svojim odprtim pismom direktno upraviteljem države in hkrati posredno v razmislek vsem državljanom, ki ga bodo brali. Slednji namreč smo odgovorni za stanje v državi, ki ga imamo in ne politika. Res je da si po politiki zgled jemlje cel narod. Vendar je tudi to ena precej velika težava, saj le tako, ne more posameznik razmišljati, kaj lahko reši v svojem življenju in tako pripomore k delčku nečesa pozitivnega. Saj veste da, če želimo stvari obrniti na bolje, je najbolje dodajati dobro, k dobremu. Nasprotovanja so tista, ki rodijo še več nestrpnosti, jeze in nervoze. Tega pa si nihče ne želi.

Kje je torej dejanski problem Slovenije? Naj skočim na konec. V nezadovoljstvu ljudi. Gospodarstvo to strokovno poimenuje z besedo recesija, pomeni pa nič druga kot to, da ljudje niso več pripravljeni kupovati stvari in se raje držijo prepričanja da tisti ki varčuje, velja za preračunljivca. Delno pa se odgovor skriva tudi v eni od karakternih lastnosti, nas slovencev, to je strahu. Razmišljamo, da je potrebno denar prihraniti za “hude čase”.

Ampak hudi časi so tukaj. Denar ni šel nikamor, upočasnilo se je samo njegovo kroženje. Ljudje kupujejo vseveč v tujini in tako nevedoč poglabljajo svojo (“gospodarsko”) krizo. Doma pa cene rasejo, saj firme pričakujejo vsakoletno rast dobička. Dražijo se cestnine, vinjeta in državne storitve. Iz naše prelepe kreativne države odhajajo vrhunski zdravniki, nadebudni študentje in ljudje, ki so obupali nad delovnimi razmerji. Zapirajo se velika podjetja, ker da ni povpraševanja po njihovih izdelkih in banke rešujejo druge “banke”, ker da primanjkuje “krvnega obtoka”. Vseveč je ljudi, ki so brezposelni in ki upajo na pomoč države. Novice so polne črne kronike, “črnih” oglasov in samo v moji bližini so se zgodili štirje samomori v dveh mesecih. Ljudje zbolevajo za čudnimi kroničnimi boleznimi. Zdravstvo poka po šivih, zaposleni pa stavkajo, ker so razmere dela nemogoče. Veliko mladih se ne more ustrezno šolati in priti do željene izobrazbe, saj si samo s študentskim delom ne prislužijo “dovolj”. In drugi mladi spet, hodijo delat v tujino, kjer si odtrgajo čas, ki bi ga lahko preživeli ob ljubljenih, na preizkušnji so živci in vrednote in doživljajo stres. V šolah je vseveč neposlušne mladine, vsemanj reda in tovaršitva ter premalo koristnega nabiranja znanja. Tretji mladi životarijo doma, se upirajo vsemu sistemu, češ da oni ne bodo sužnji in tako samo spet pričakujejo spremembe od države. Posamezniki se ločujejo, mladi pari z otroci se razhajajo. Zdi se, da je sistem postavljen na glavo.

Verjetno že opazite kam pes taco moli? Če ne, naj vam na kratko opišem situacijo. Po zgornji psihološki formuli, samo z dodajanjem dobrega k dobremu, lahko dosežemo dobro, lahko iz zadnjega odstavka sestavimo, slabo k slabemu in dobimo slab sistem. Marsikdo je ob tem stavku pomislil na denar, na odgovornost glavnih in na korpucijo in krajo, ki se dogaja v naši državi. Vendar to NI glavni problem. Glavni problem je osnovna celica družbe, in to je vsak posameznik sam. Ja, sliši se nesmiselno, ampak dovolj bo že če napišem, da če uspemo narediti družbo v povprečju zadovoljno, tista negativa, sploh ne bi izstopala. Sistem je sedaj povprečno oz. kar v večini nezadovoljen, zato občutimo negativo na vsakem koraku.

Ko spremljam opise ljudi na nekem zaposlitvenem portalu, se mi zdi, da če vsak napiše o sebi pozitivne lastnosti in takšne predaja v svet in hkrati uporablja na delovnem mestu, se mi zdi domala nesmiselno, če so ljudje dobri, zakaj bi bil potem sistem slab. Žal je tako zaradi laži. Zaradi naše podzavesti, ki je ne znamo dobro prebrati. Ljudje se ponavadi oziramo na dejavnike zunaj nas, vendar pozabljamo da imamo vso moč v svojih rokah. Ampak zaradi kohezive prepričanja, ki vlada v družbi, da se posledice rešujejo z “rešitvami”, mislimo da nimamo kot posameznik moči nič spremeniti. Dejstvo je, da lahko spremenimo svoje doživljanje in svoj pogled na svet. Še večja utvara je pa to, da bodo z raznoraznimi novimi pravili, poglobili nezadovoljstvo ljudi in ne izboljšali ter odstranili posledice. Odgovor se skriva v viru dejanj dva odstavka nazaj.

In ta vir ni niti približno denar. Sedaj se boste čudili kako je to mogoče, vendar mi pustite, da vam predstavim pogled, za katerega še mogoče niste slišali. Denar predstavlja pri ljudeh največje pomanjkanje. To pa zaradi pričakovanj. Pričakovanja niso zunaj ljudi in jih ni mogoče dokončno izpolniti, saj ko se pojavijo enkrat, se pojavljajo za zmeraj. Pričakovanja ima vsak človek v sebi in lahko jih kontrolira. Zakaj pa pride do pričakovanj? Naš družben sistem je naravnan tako, da je večino stvari, ki se jih da kupiti pomensko naravnanih tako, da njihove reklame doživljamo vsepovsod. Pomensko pomeni to, da v nas prepričuje in vzbuja občutek nekega pomanjkanja. In ker je današnji družben sistem sestavljen samo iz pomenskega učenja, mali človek razvije vse več pričakovanj, da lahko zadovlji vseveč potreb. Tukaj nam seveda pomagajo tri največje negativne lastnosti ljudi, ki niso zadovoljni (v nadaljevanju, se ne sprejemajo). To so pohlep, tekmovalnost in zavist. Slednja je precej visoko razvita, posebej v naši podalpski deželici. Ljudje z zavistjo ne verjamejo da zmorejo biti tudi sami srečni, zato drugemu ne privoščijo uspeha. Tak pogled je izrazito usmerjen navzven in v druge, ter premalo na lasten obstoj in želje. Pretirana tekmovalnost, je tista negativna lastnost, ki pogled posameznika usmerja navzven. Zopet na druge. Jasno je, da v družbi imamo ljudi, ki so dosegli več in tiste ki niso tako uspešni. Dejstvo je, da se vsi “tekmovalci” trudijo dokazati, da tudi sami ne zasotajajo. V bistvu pa se tako ne osredotočajo na svoje sposobnosti in tako zgrešijo tudi morda svoj talent, ki ga sploh ne bi bilo tako težko odrkiti, če ne bi želeli ugajati drugim in bi se sprejemali. Pohlep je tista tretja negativna lastnost, ki se znajde v naši podzavesti pomensko iz družbenih dojemanj. Družba temelji na nekih ustaljenih vzorcih lepote, zdravja, standardov. Pohlepni ljudje so tisti, ki se ne ozirajo na pomoč drugih in ki kopičijo svojo blaginjo v prepričanju, da bodo srečni. Naj spomnim, da v družbi z večinskin nesprejemanjem, so te lastnosti vodilo družbe in vodilo k propadu civilizacije.

Tako lahko prejšnji odstavek prevedemo nekoliko drugače, če vzamemo v zakup nesprejemanje (nezadovoljstvo) ljudi. Dejstvo je, da ljudje danes živimo neprimerno boljše, kot že samo pred desetimi leti, imamo neprimerno več in tehnologija nam je pomagala skrajšati razdalje in prihraniti marsikateri cent. Plače so dosti večje, študentje si lahko privoščijo avtomobile, študentski domovi izgledajo kot razkošni hoteli. Gradijo se nove zgradbe, hrane se da dobiti v kar se da velikih količinah, na voljo nam je vse, kar potrebujemo za (razkošno) življenje. Uresničljive so vse želje, potovanja v oddaljene kraje pa so postala neka stalnica. Dopustov je več in zdi se da “iti na morje” je dandanes že pravica vsakega človeka.

Ljudje ki tako ne kontrolirajo svojih pričakovanj in ne čutijo zadoščenja ob svojem delu ali zaradi prenizkih plač ali zaradi nesposobnih odgovornih na čelu države, so samo nezadovoljni (nesprejemljivi) – tekmovalni, pohlepni ali zavistni ljudje. Osnovna celica družbe je človek in če ta ne dodaja dobrega, potem dobrega nimamo od kje vzeti. In ker so nezadovoljni so pripravljeni manj kupovati ali pa kupujejo po nižjih cenah v tujini. Človek je v vodstvu podjetij in on je odgovoren za dobro poslovanje, za smiselna razmerja plačil med delavci in vodilnimi. Nezadovoljstvo takih ljudi, privede do resnih težav v podjetjih. Pohlep je ena od lastnosti nezadovoljnih vodilnih ljudi. Zato tudi podražitve artiklov. Še posebej se to opazi v tistih podjetjih, ki niso državna. In študentje zaradi usmerjenega pogleda v prihodnost mislijo da tukaj ni dobro plačanega dela za njih, saj že kot študentje niso zaslužili dovolj. Odgovor pa je le v njihovih pričakovanjih. Nezadovoljni zdravniki, raje odhajajo v tujino, zaradi svojih pričakovanj pri plači. Drugje bi naj dobili tudi do trikrat večje plače. Pohlep v podjetjih je tisti glavni razlog, da se ta podjetja zapirajo. Že pogled na vse večje vsakoletne mesečne plane, da to dobro vedet. V bankah ni nič drugače saj osnovna celica družbe tudi tukaj zvesto bdi nad svojim dobičkom. Preštevilčne provizije na eni strani in na drugi strani propad bank, dokazuje, da tukaj denar odteka iz kroženja. Verjetno zaradi pričakovanj. Bolje rečeno, dejansko zaradi pričakovanj. Brezposleni ljudje so tisti, ki se ozirajo na druge, čakajo in pričakujejo pomoč, sami zase pa naredijo zelo malo. Čakanje na spremembe tako nikoli ne napoči, dokler se ne premaknejo z mesta in spremenijo mišljenje. Država ni naša mati, ki bi morala poskrbeti za državljanje kot za lastne otroke. To, je nesmisel. Tudi sami se hranimo, oblačimo, hodimo in opravljamo delo. Vse to prihaja iz nas samih. Država skrbi za dobro skupno sobivanje in mi s svojim nezadovoljstvom tako le prispevamo kapljico v morje. Ljudje vse večkrat rečejo, da bodo nehali početi to in ono, ko ne bo na razpolago tega ali onega. Hkrati pa tudi, da bodo začeli delati, trenirati, skrbeti zase, ko bo na voljo to in ono. Žal smo tukaj ljudje nekaj spregledali. Ponudba v trgovinah ni zato tam, da mi nakupujemo, ampak da kupimo kar potrebujemo. V nas samih je, kdaj kaj potrebujemo in to, da nekaterih stvari ne gre nehat kupovat je nesmisel. Razlog nakupa je v nas samih. Potrebno se je zavedati da povpraševanje ustvarja ponudbo in ne obratno! (Če se vsi ljudje odločijo, da ne bodo kupovali več mleka, bo le to izginilo iz prodajnih polic.)

Ljudje so nesrečni in nezadovoljni, ker je sistem nepravično vrednotenjsko naravnan. Tako se v tem sistemu znajde tretjina ljudi. Ostalim je denar pomemben samo za varnost in izpolnitev želja. Ampak tudi take ljudi naš sistem vrednot prisili v uporabo denarja. Tako z vedno novimi pravili, kaznimi, predpisi, deklaracijami, birokracijo, samo frustrirajo ljudi, ki bi enostavno radi živeli. Tudi takim ljudem je današnja globalizacija porinila v glavo “pomembnost” denarja. Takšni ljudje predvsem delujejo z občutki s svojo kreativnostjo, ustvarjalnostjo. In ker so se znašli v sebi neprimernem svetu, so začeli zavračat svoje želje, saj v tem sistemu njihove želje niso pomembne. Tako jim je ta sistem ukradel tudi vrednote ljubezni, sreče, zdravja, pomen družine, zaupanja, prijateljstva, zakona pa je okrnjen. Na prvem mestu, smo še vedno ljudje psihološko sprogramirani za vrednote in če teh ni, če se ne vidi več smisel v življenju, potem nekateri raje končajo svoja življenja. Če ste med takšnimi ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, naj vas pomirim, da je vsak slab trenutek, samo začasen. Vendar ker sami ne vidite in nimate znanja, kako bi življenje lahko teklo, se vam še samo iz tega razloga ne splača obupat. Dejanske možnosti da preidete iz enega stanja v drugega, so precejšnje. Poanta je samo v tem, koliko znanja o življenju posedujete. Zato priporočam, da si najdete različne literature, ki vam bodo pomagale pri odkrivanju sebe. Razlog za bolezni je ravnotako razočaranje in neizživete želje ter previsoka pričakovanja. Ljudje so sami krivi za vse bolezni in bolezen se ne “kar zgodi”. Danes vemo, kaj so bolezni in od kje izvirajo zato ljudje, ki so bolani celo svoje življenje, delajo očitno nekaj narobe (razmišljajo napačno), so samo hudo ignorantski, ne sprejemajo pomoči ali pa niso osveščeni o viru njihove bolezni. Zaradi lastnega nesprejemanja in nezadovoljstva, si povzročajo bolezen, ki se je ne morejo rešiti. Življenje je samo v njihovih rokah. V zdravstvenem in šolskem sektorju delajo ljudje, ki doživljajo ogromno stresa, saj v kontaktu z drugimi nevrednotenjsko vzgojenimi in nesprejemljivimi ljudmi, tudi sami postanejo nezadovoljni. Pogled na atkualno dogajanje v državi doda piko na i. Posledica so zahteve po višjih plačah in stavke. Veliko mladih, ki družbeno prepričanje sprejemajo kot edino pravilno, se šola zaradi tega, ker je to edino pravilno, ali ker jih nesprejemljivi starši prepričajo v to. Šolski sistem, ki pa je naravnan po merilu le ene tretjine otrok, ostali dve tretjini zelo frustrira. Posledica so nesprejemljivi in nezadovoljni otroci, brez vsakršnih vrednot in moralnih načel (vkolikor jim niso bila privzgojena). Besede jim ne pomenijo nič več. Sicer pa se vrednot otroci nimajo naučiti nikjer. Smo v času, kjer bi mogli živeli lepše in preprosteje, ampak umsko potujemo navzdol. Zavest se niža, vrednote nimajo pomenov in otroci delujejo samo še čutno in uživantsko.

Starši se golo oklepajo prepričanja reda in discipline, ki sta včasih v njihovih mlajših letih veljale kot vrednota. Bojijo se izgubiti svoj prav, ki je v bistvu prav njihovih staršev. Prepovedujejo otrokom svobodo, ukazujejo jim kaj lahko in kaj ne, otroci so jim dolžni vračati kar zahtevajo od njih, saj so vendar pod njihovo streho. Otroci so pogosto kaznovani, da jim starši nekaj vbijejo v glavo po svojih prepričanjih in tretji opazovalec z nekaj objektivnosti jih lahko dojema kot sužnje. Je mogoče kdo na tem mestu opazil kakšne vrednote, zaupanje, ljubezen, družino? Naj spomnim starše, da so otroci zato tam, ker so jih sami želeli imeti, da jim polepšajo življenje, da jih sprejemajo in ker je otrok največje darilo v življenju. Otrok ni nekdo, ki ga lahko kontroliraš. Je človek in tukaj se zatakne vsem staršem. Razmišlja sam, in starš ki ni sposoben sprejeti razmišljanja otroka, naj ve, da na prvem mestu omejuje otrokove sposobnosti, na drugem mestu si otroka lasti, na koncu pa tudi razmišljanja svojega partnerja ne more sprejemati in ima verjetno v zvezi, zakonu ogromno težav. Če je bil otrok narejen iz kakršnega drugega razloga, iz strahu, ker jih imajo vrstniki, iz tekmovalnosti s sorodniki, iz želje da bodo izpadli iz družbe, ker ne bodo imeli družine, potem si takšni starši otrok niso nikoli želeli in jih ne bi nikoli smeli imeti. Otroci so radost, veselje, sreča in ljubezen. In za vse ki ste pozabili, te naštete besede so vrednote in ne odločitve – preračunljivost, načrtovanje, razlogi, pravila. Tako starši tudi pripomorejo k nesprejemanju in nezadovoljstvu otrok, največkrat po petnajstem letu, ko otrok začne razmišljati s svojo glavo, starš pa ga želi povleči nazaj v svoj (edini pravilen) svet.

Verjetno niste pričakovali, da lahko en družben sistem vodi samo psihologija? Žal je resnična težava v nezadovoljstvu ljudi. Ljudi, katere je potrebno ozavestit, da niso politika, država in tretji dejavniki krivi za nastalo lastno situacijo. Ozavestit jih je potrebno o tem, da se stanje ne bo izboljšalo, če država sprejme dobre zakone, saj se bo vedno našel nekdo, kateremu tak zakon ne bo odgovarjal. In ozavestit je potrebno ljudi o tem, da nobeno dokazilo, ki bi ga država lahko potrdila njim, ne bo spremenilo njihove lastne nezadovoljnosti. Le to si ljudje ustvarjajo sami, zato je nesmiselno strmeti v državni zbor, nesmiselno razpravljati o problemih v državi, nesmiselno prebirati novice okoli aktualnih problemov. Za boljšo prihodnost, bi se morali ozreti navznoter, začeti delati pri sebi in dodajati dobro k dobremu. Težava je v psihološkem problemu in temu, ker nas je ogromno. Za upravitelje države pa je to pismo poziv k spremembi zakonov, ki bi bili primerni za vse tri skupine človeških vrednot. Tudi te je z lahkoto možno ločiti.

podzavest, ki je tvoja druga stran in je ne moreš neposredno kontrolirati, deluje v obliki navad. pazi, NAVAD! to pomeni, da če spremeniš določene navade, bi lahko imel celo dosti boljše in lagodnejše življenje in ti podzavest ne bi tako močno nasprotovala zavesti. kaj pa so navade? navade pa so nekaj takega, kar mi mislimo o eni stvari, oz. mnenje ki ga imamo o eni stvari. in kdaj prihajajo navade v veljavo? zmeraj takrat ko mi kaj počnemo ali pa ko nam nekdo drug kaj reče. tu se najlepše vidi tudi, kje nas kaj pikne, ko nekdo drug izgovori nekaj kar ni v kompromisu z našimi navadami. potrebno je vedet da smo mi celosten človek in imamo lastno razmišljanje. kaj to pomeni? pomeni to, da človek kot sem jaz ima lastno razmišljanje in lastno resnico, vidim na svet kot vidim samo jaz, in moje sposobnosti so samo moje. ker pa so ljudje ponavadi si zelo podobni, ker ljudje mislimo da živimo v svetu takšnem, kot tudi drugi živijo, začnemo svoje stvari in navade primerjat z drugimi. in to kar drugi potem rečejo, lahko naš svet pretrese, pikne ali pa celo spravi ob živčni zlom.

tu se je potrebno zavedati, da recimo besedna zveza, “kak je lahko tako butast” ali “kako lahko tako slabo vozi”, je samo naša ocena proti nekomu drugemu, ki NI ISTI karakter kot jaz sam. vsak človek ima VSE lastnosti, poanta je samo to, da nekateri imajo več preračunljivosti, drugi je imajo manj, zato pa bodo ti lahko zelo dobri športniki. nekateri ljudje obvladajo igranje inštrumentov, drugo pa spet izrabljajo drug del možganov boljše in so dobri užitelji. potrebno se je zavedati, da smo vsi ljudje, ljudje, NEGLEDE na naziv pred imenom! potrebno je spoštovati vsakega, in najprej je tukaj spoštovanje sebe. če ti nekaj ne odgovarja tvojemu svetu, potem tega ne boš naredil, boš odklonil in ne si mislil kaj drugi o tem razmišljajo. tukaj je seveda največja napaka, kar jih človek dela. zmeraj sebe, dojema skozi druge.

to je kratko razloženo bistvo, ki če se ga boš držal, ti bo lažje. hkrati ne pozabi, da moraš opustit pričakovanja in začet z malimi željami. ta večje so ponavadi želje, ki izvirajo iz naših mask, oz. tega, kar bi radi postali pred drugimi. nihče pa ni več vreden od drugega. kdor zmore to razumet kar sem napisal, lahko kadarkoli požanje srečo. brez tega da bi imel več kot ima, da bi bil drugje kot je in da bi bil nekdo drug kot je. sreča ni tisto po čem hrepenimo in nesreča ne tisto, kar imamo slabše od drugih.

za konec ti navajam še en primer, ki ti bo odprl razmišljanje za naprej, dokler ne prideš do knjige ;) nekdo se vozi s skirojem, drugi s kolesom, tretji z avtomobilom … vsi trije se lahko sprva vozijo do enega cilja in si nato premislijo in nadaljujejo pot k drugemu cilju … vse to pa še ne pomeni, da se zdaj vozijo z drugim prevoznim sredstvom … še več, vsak pozna le svoj svet in je tako za vse druge prepričan, da se vozijo z enakim prevoznim sredstvom, kot on in ne razumejo od kod prihaja do nekaterih razlik … če nekdo hitreje pride do cilja, drugi misli, da se je pač bolj poganjal na svojem skiroju in če tisti z avtom opazi, da se je nekdo drug v ozki ulici z lahkoto obrnil sklepa, da ima zelo majhen avto ali pa vozi vzvratno. vsi za svoje prevozno sredstvo uporabljamo isti izraz; “vozilo” in čeprav zaznavamo razlike med nami, si jih razlagamo na osnovi tega, kar v našem svetu opredeljuje to vozilo.

Iz pogovora s prijateljem po facebooku.

Everyone wants to be happy, find true love and live life because “You live only once”. Let me explain (on what definition am I looking through my eyes and) how hard is possible to live like that these times. I cannot say it’s not possible, right oposite! It is, but it takes a big step for humanity to live like that! The truth is, we lost a true love, true happiness and simple living through years, because we change the real definitions of it. To meet the real love and happiness it’s really easy. But nobody ask himself, how is that possible or how to do that. The definition today of true love is, to be with someone all life! That’s correct! But! That’s not going to happen, like You know 99.8% of couples today break up and 80% of married couples divorce! So why is this happening? Why can’t we stay together with someone, why can’t we find someone, to feel for (to him) love all the time, for many years!?

The answer is, because of ourselfs! Let me explain! Todays truth is a lie. We live a world full of lies. We make things for someone else, we look that we stand out everywhere because of others. We do judges because of others and we are afraid to do as little as it gets for us in front of others. We do things that we think they will happy us. We do things for others and we !expect! they will do for us but it is not going this way. We have a different opinion about a lot of things, but noone is trying to understand us or a few rare people that see all the colors of the rainbow, are trying to understand us (a really few people). We fight and we cry, the life can be really without those two! We are not listening to each other anymore. The children are too frustrated to develop his world (of sight) in this life. The parents are too selfish and are trying to manipulate and control children. People are malicious if some other team wins, if someones elses children is better than ours, if someone else is better at something than us. We afford someone else an accident and we cannot forgive. The people are suffering in relationship and have a bad habits. The people are torturing other people and animals. They will do as little as it gets and wanted to have a really lot of money! They will not accept your idea or trying to understand the principles of it. The people will try to covnince You, they have right, but, what’s actually right in this world of mess??

And so on and on …

Why is this happening !!? I cannot nearly as possible explain to You the right way (because You’ll later on read about how everyone sees only his own truth), nor why should You believe me, I am writing the objective truth. But if you do, theres a way or, as I call it coincidence that brought You to read this. Don’t worry, this is not another irrelevant reading, this is where everything has a meaning. Or I should say Your life has a meaning, why would you throw it away with living as I wrote in previous paragraph?

There are principle instructions, that we should all live by them and know them. 1. Be good to yourself and same to others. But in first place be good to yourself. If You don’t accept yourself, You cannot accept others (this is working on our subconscious). All this means “don’t be selfish to yourself”!! We are trying to do so many things for others and in the same time we EXPECT they will do the same for us!! This is not going to work! Do to others what can’t You expect in return or cancel your expectations ;) 2. Don’t judge others by your thoughts. Why is this so? Every feeling, every experience, situation or coincidence that happened to us everything is building-up us from day one on this planet. And theres no two of us that would have everything the same. So we manage to build our life story in order to manage to recognize the feelings that our body is going to send to our brain in different situation, coincidence, pain, happiness, accident, shock, believe, faith, and believe, theres no two of us with the same thinking ;) 3. Think what can You do for life and not life for You! Theres so many “hard feelings” like love, pain, rage, hopelessness, that are existing only in our brains (and are preventing us to focus on our work and clear thinking) . We have all those feelings, but also we put a meaning to them, so if we try to say someone is pissing me off, that means we have a opinion about him because of “his” actions to us. But we have to understand him, because he is not like us (stated in point 2.) and we can anytime change this feeling ;) there is 13 different characters in principle on this planet. Only 13! But everyone seems to be really as different as other! That is correct, because of his experiences through his life. That’s not meaning it would change his character! About characters I would explain it next time.

And there is a way to not do bad things, not wish bad things and not be depressed and totally unhappy, not cry a lot anymore, not fight with others. And that above is just the begining. After all this exist something that brings our character to different thinking. It is the mirror of our psyche, that is not changing anything, but rather learning! The shorcut is the longest road to happiness ;)

The more important thing is our behaviour! We try to impress and soduce others, but this is short term happiness. Or, explained direct, this is our subcounscious that believes, we should do things that other do to CERTIFICATE AND FEEL HAPPY! This is called being selfish to ourself and this is taking away our real happiness. Under point 1. You can recognize that in the first place, we should do something for ourself (and not worrying about, what others would say – 2. ;) ) In this life we manage to do everything  right the oposite, to impress and satisfy others (also keep in mind that during the sex ;) ), but also we should not forget the second place, others. We should treat them like we treat ourselfs. This is not called, being selfish to others! This is real deal! Everything that we do to impress others or we do for others AND ITS NOT OUR REAL WISH (THOUGHT), is called backdrop and is getting us away from happinnes and also true love! Once again this is not called being selfish, this is only the way of being more satisfied and happy (natural way) on long term! We should not be afraid to do “our things” in front of many others if that’s what we are. This is called confidence. And You don’t really need it a lot, to change things. I promise, You would look better to others and also feel much happier to yourself. Theres coincidence behind every plan and plan behind every coincidence ;)

T.B.

  • Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino.
  • Ljubezen med možem in ženo, ki ne izhaja iz mišljenja in hotenja, ampak človeka tako rekoč presega, so stari Grki imenovali eros.

vir: Bog je ljubezen

“The most important kind of freedom is to be what you really are. You trade in your reality for a role. You trade in your sense for an act. You give up your ability to feel, and in exchange, put on a mask. There can’t be any large-scale revolution until there’s a personal revolution, on and individual level. It’s got to happen inside first. You can take away a man’s political freedom and you won’t hurt him- unless you take away his freedom to feel. That can destroy him. That kind of freedom can’t be granted. Nobody can win it for you.”
by Jim Morrison

Že nekaj časa se spravljam k opisu, rečmo bolje, svojim vtisom knjige [psi]. Niti se ne spomnim kdaj me je knjiga srečala niti zakaj sem jo prebral. V času prvega branja lahko rečem samo, da mi ni bilo jasno, kakšna pooblastila potrebuješ za balkone, kaj ima gradnja hiše ali lok ali živi Enstein ali Darwin ter podobne stvari, ki jih opisuje knjiga, zveze z vso to razvpitostjo knjige. Ne vem niti to, ali sem jo prebral po navodilih. Zasledil pa sem eno, to, da mi je knjiga ob prvem branju postregla z neverjetnimi verzi o ljubezni in raznih drugih življenjsko pomembnih stvareh. Najprej nisem vedel kaj berem, po vsem tem direktnem branju, se mi je seveda odpiralo toliko stvari, toliko področij, da sem si mislil dvoje, ali gre za neverjeten fenomen, skrit za vsemi temi “nesmiselnimi” zgodbami, ali pa je res knjiga tako nesmiselna kot deluje na prvo branje. Vsaj moje.

In vendar, me je knjiga že po prvem branju navdušila, ampak občutka da bi jo moral imeti, pa nisem imel. Potem sem nekega dne bolj podrobneje začel spremljati profil knjige [psi] na facebooku, kjer so tudi potekale debate o raznoraznih temah iz knjige. Jasno mi je postalo, da tukaj ne gre za nekaj nedolžno malega, ampak za nekaj kar premika stvari. Tako sem si sposodil še kodo za branje razlag svetov na spletni strani knjige www.psi.si in takrat se mi je posvetilo; to je FENOMEN, to je knjiga, ki jo kljub zbiranju drugih knjig, ne bi mogel postavit ob nobeno drugo knjigo in je nekaj tako velikega, da četudi gre za guerila marketing, knjiga pusti pečat na tebi. To je knjiga, ki jo moram imeti! Marsikdo se bo oglasil in rekel, da nimaš pravice drugemu vsiljevat svojega mnenja in ga nekaj prepričevat; da mnogo mladih danes gleda na stvar tako, a mnogo, jih gleda preveč introvenirano in subjektivno na svoj svet, saj smo si ravno sami postavili te kulise, ki nas naredijo tako drugačne in ki nas varujejo pred že doživetim slabim. Ampak univerzalne formule nimamo.

Slovenci smo lep primer ljudi, ki radi marsikaj razvrednotimo. To so besede Bojana Maroševiča, ki je uradni promotor knjige po celi Sloveniji (datume predstavitev, si lahko ogledate na uradni strani knjige na facebooku). In podobno se dogaja tudi s to knjigo. “Poznamo kritikante in kritike”, pravi, “prvi knjige niso prebrali in so tipičen primer zakaj bi nekaj bilo boljše od tistega, kar jaz poznam, drugi so knjigo prebrali, vendar jim nekaj na njej ne paše.”

Ampak o čem knjiga pravzaprav govori in zakaj je knjiga za večino ljudi pozitivno sprejeta, za majhno količino pa ne, kar je seveda čisto skregano z današnjo logiko sveta? Lahko napišem, da je knjiga neka novodobna verzija biblije, ki ne ustvarja religije. Govori o človeških značajih in medsebojnimi odnosi med njimi. Se pravi dobimo v knjigi zapisanih 12 različnih zgodb, za vsak človeški značaj po eno.  Vsaka zgodba, pa nagovori ljudi v enaki meri in s prav presenetljivo dobro taktiko; namreč avtor pravi, da je knjiga naše zrcalo. Pomaga nam odkrivati naše kulise, ki niso nič drugega kot naša zavedno maskirna dejstva, ki nas oddaljujejo od sreče. Cilj knjige pa je ljudem vrniti naše največje dostojanstvo, to je ljubezen.

Najprej sem se spraševal, mar je res tako težko spoznati pravo ljubezen? Mar res ljudje, mediji in vsi ki uporabljajo to besedo (ljubezen), se je niti približno ne zavedajo kaj je, in da smo jo že skoraj popolnoma izgubili? Ko pa sedaj s svojimi očmi gledam s pomočjo tega, kar mi je knjiga razkrila, na svet, moram reči da žal, res je tako in da žal, nas čaka težka pot do ljubezni. Sama pot v knjigi pa je, kljub enostavnim zgodbam, precej zapletena, zato nam pisec Eros, na uradni spletni strani knjige, ponuja razlago svetov, za tiste, ki smo knjigo kupili. Ob vnovičnem branju, doživljaš knjigo na povsem drug način. Govorim iz lastnih izkušenj. Še posebej, če ste prebrali razlage svetov. Nekatere stvari so vam veliko bolj jasne, nekatere pa se še vedno uspešno skrivajo v svetovih. Avtor trdi, da samo vsi trije razumi skupaj, lahko dojamejo knjigo do popolnosti in nam tudi razkrijejo 7. dokaz. 7. dokaz je zadnji in najmočnejši od dokazov, ki razkrivajo, da je Eros samo zapisovalec knjige, ne pa tudi avtor – avtor je namreč Življenje. Ne govorim o življenju kot o našem življenju, temveč o Življenju, ki nevidno povezuje vsa živa bitja. To bi lahko imenovali z drugo besedo tudi Bog.

Knjiga nam že s svojo zunanjostjo sporoča da je nekaj posebnega. Notranjost pa je najmočnejše orožje na svetu. Z neverjetno lahkotnostjo nam razloži kako deluje človeški um, kako delujejo trije miselni procesorji, kateri so med sabo avtonomni in ki jih ima vsak izmed nas. Razlika je le to, da so procesorji pri vsakem izmed nas različno močno usklajeni. Tako dobimo 13 človeških značajev, ki se izoblikujejo s pomočjo okolice in staršev začasa otroštva. Ravno s pomočjo prepoznave značajev pri ljudeh, pa je Eros prišel do senzacionalne ugotovitve. Namreč, ugotovil je, kako je možno odpravit disleksijo! Rešitev je tako enostavna, da jo lahko vadijo tudi starši s svojim otrokom. Po vrh vsega pa je tudi prepovedano kakršnokoli zaračunavanje uporabe metode. Vsa navodila in potrebne pripomočke najdete tukaj.

Knjiga, moram priznati, mi je odprla povsem nov pogled na svet. Ne prepričuje, ne zahteva in ne prisiljuje ničesar. Enostavno želiš si biti tako kot glavni lik iz knjige. Je tvoje zrcalo in vsak svet, je namig, kako priti korak k sreči bližje. Namreč, sreča je namenjena vsem nam, samo iščemo jo v napačnih stvareh. Za nas je sreča ponavadi zmotno prepričanje o materialnem svetu, prav gotovo pa ima vsak delček v sebi, ki si želi biti srečen, ne glede na zunanji svet. Tukaj nas knjiga prime za roko in nam pokaže čisti svet sreče in preprostosti. In ko se sprejemamo “do konca”, lahko doživimo pravo ljubezen. S pomočjo knjige se moja sreča ne meri več v sekundah in minutah ampak urah in dnevih. Rad bi to spoznanje delil z vsemi.

Včeraj nam je bila predstavljena nova metoda za odpravo, da prav ste slišali, odpravo disleksije, za kar je ta neozdravljiva “bolezen”, veljala do sedaj. Najprej pa je seveda potrebno povedati, da disleksija ni bolezen, marveč samo način razmišljanja. No in ker je takšno razmišljanje samo precej drugačno od ostalih, in ker naš razum ni sestavljen iz enega, marveč iz treh medseboj neodvisnih in popolnoma samostojnih mišljenj, se je zapisovalcu Erosu, knjige PSI, porodila ideja, da bi lahko uporabil odlično poznavanje lastnosti teh treh razumov za odpravo disleksije. Disleksija je motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega; med drugimi so jo imeli tudi Albert Einstein, Leonardo Da Vinci, Walt Disney in celo Agatha Christie.

Kot je sam Eros oznanil, gre tukaj za dobro poznavanje treh medseboj neodvisnih razumov, kateri vladajo vsakemu od nas. Tako je mogoče ljudi porazdeliti v 12 skupin z različno močnimi razumi. O teoriji REI in o imenih teh razumov kmalu v moji novi objavi, v kateri bodo zajeti tudi vtisi knjige PSI. Za danes naj objavim nekaj povezav, ki so jih novinarji objavili o včerajšnji tiskovni konferenci:

Navodila za odpravo disleksije in vse njene pripomočke najdete BREZPLAČNO na Erosovi strani. Na strani psihologinje Maše Blaznik lahko najdete tudi osebno pomoč. In pa še malce z zamudo podroben opis konference ene od soudeleženk.

I remember once when I was young, and I was coming back from some place, a movie or something. I was on the subway and there was a girl sitting across from me and she was wearing this dress that was bottoned queer up right to here, she was the most beautiful thing I’ve ever seen. And I was shy then, so when she would look at me I would look away, then afterwards when I would look back she would look away. Then I got to where I was gonna get off, and got off, the doors closed, and as the train was pulling away she looked right at me and gave me the most incredible smile. It was awful, I wanted to tear the doors open. And I went back every night, same time, for two weeks, but she never showed up. That was 30 years ago and I don’t think that theres a day that goes by that I don’t think about her, I don’t want that to happen again.

I thought we were invincible. But now I know that the things that people in love do to each other, they remember. And if they stay together, it’s not because they forget. It’s because they forgive.

Vir: Film Nespodobno povabilo

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Pablo Neruda: POČASI UMIRA
prevod: Jože Udovič
  • ‎”Your time is limited, so don’t waste it living someone else’s life.”
  • ‎”Every once in a while a revolutionary product comes along that changes everything.”
  • “You’ve got to find what you love. And that is as true for your work as it is for your lovers … Keep looking. Don’t settle.”
  • “That’s been one of my mantras — focus and simplicity. Simple can be harder than complex: You have to work hard to get your thinking clean to make it simple. But it’s worth it in the end because once you get there, you can move mountains.”

- Steve Jobs

R.I.P.

Trenutno spremljam vroče dogajanje, kar preko nekaterih novičarskih tako imenovanih live blogov, saj se je letos Apple odločil zadržati prenos za novinarje Združenih držav in Veliko Britanijo. Uletel sem ravno na sredino dogajanja, kjer so poročali o nekaterih pomembnih dejstvih za podjetje Apple kot so:

  • prodanih 250 milijonov naprav s sistemom iOS
  • kupljenih 16 milijonov pesmi preko iTunes
  • prodanih 300 milijonov iPodov
  • 6 milijonov prenosov novega sistema OSX Lion

in podobno.

Dogajanje je zelo pestro, saj se število twittow s hashtagom #letstalkiphone, kot ima event tudi naziv, iz minute v minuto veča. Kot vemo bo Apple največjo novico današnjega dne predstavil seveda proti koncu, kar je bilo možno razbrat iz Tim Cookovih besed na začetku eventa, hkrati pa je to tudi njegova prva predstavitev, seveda po tem, ko je odšel Steve Jobs.

Velik poudarek je na predstavitvi novega mobilnega sistema iOS, iOS 5, ki ima na novo serijsko integrirana nekatera izmed bolj popularnih socialnih omrežij. Končna verzija mobilnega sistema iOS 5 izide 12. oktobra, za vse Applove mobilnike. Nekaj besed se nanaša na iCloud, kot je nekaterim že znano in kot sama beseda pove, je to shranjevanje podatkov “v oblakih” po Appleovo, Safari bo dobil brskanje z jezički, imeli bomo novo aplikacijo imenovano Find My Friends (ode še zadnji % privatnosti), s katerim bo naš telefon poiskal vse naše prijatelje s pomočjo GPS signala, na mapi, ob seveda, uporabi naprave z istim sistemom, pa še to “deljenje lokacije” bo “časovno omejeno” (ne bo brezplačno – občutit je da se veliko ljudi s tem ne strinja).

Sledi predstavitev iPod nanota, ki je sedaj še oh in sploh, kvadratek s popolno prekritostjo ekrana na dotik in posodobljenim operacijskim sistemom in nekaterimi novostmi – bližnjicami. Cena? 129$ za 8GB in 149$ za 16GB verzijo. Če mene vprašate, za predvajalnik ki je zdržljiv in kompakten, zelo ugodno. Ravno tako so predstavili “olepšan” iPod touch. Sedaj v beli in črni barvi. 64GB 399$, 32GB 299$ in 8GB 199$. Vsi novi iPodi bodo na voljo od 12. oktobra naprej (verjetno najprej v ZDA). Kar je zanimivo je to, da so odstranili iPod classic s “touch wheelom”; že nekaj časa pred tem pa so odstranili z iTunes vse igre s podporo “touch wheelu”, kar je tudi kazalo na to dejanje.

Končno je napočil čas za predstavitev “smart phonov”. Najprej je na vrsti nov iPhone 4S, ki ima sedaj boljši dvojedrni in dvakrat močnejši A5 procesor in do sedemkrat močnejši grafični pogon. Ima novo kamero s tipalom 8 milijonov pik, ki lahko zajame do 73% več svetlobe in je tudi bistveno hitrejši. Do 30% odstotkov boljšo sliko pa naredi tudi zaradi petih leč, novega IR filtra in boljše razpoznavnosti barv. Bistvo nove kamere je, da lahko zajema video posnetke s FullHD resolucijo 1080p. Novo pri 4S je še “Siri” – inteligentni glasovni asistent.  Zgleda da razume kontekst dejanja, pa naj bo od nastavljanja budilke do pogovora preko SMSov, preverjanja opravil po datumu ali definiranje besed s pomočjo spletne strani Wolfram Alpha. Ravno tako zna “pisat” po nareku, kar se mi zdi osebno precej kul, ker na Androidu zaenkrat obstajajo samo aplikacije, iOS pa bo imel to vdelano v sam OS.

V tem trenutku so zaključili še z zadnjim predstavitvenim videom iPhonea 4S, … in čas je za še zadnjo stvar na eventu??

8:34 pm “That’s not the only phone in our lineup.”

Sledijo še cene ob pogodbah vseh treh modelov 3GS, 4 in 4S, … in Tim Cook je pravkar prišel nazaj kot glavni prezentator!

In zdaj … hladen tuš!!

Pričakovali smo še eno napravo, vendar le te ni bilo, naprave s številko 5! Da, žal, prav ste slišali, iPhonea 5 ni bilo napovedanega, čeprav so ljudje si to želeli, mislili, pričakovali, sanjali. Kaj se bo zgodilo z vsemi kupci pred trgovinami nimam pojma, ampak Tim Cook, se je poslovil z besedami, da se je njegov team izkazal.

Počakal sem še nekaj časa, da sem se 100% prepričal da ne zna planit na stage kakšen Jobs in v roki prinest iPhone 5 (zdaj že jaz uporabljam to oznako, v bistvu niti ne vem kako bi mu nadel ime, saj se še nikoli ni prijelo to, kar je razširila globalizacija).

Ljudje so upravičeno razočarani, bi rekel. Če bi nadeli modelu 4S naziv 5, five ali kakorkoli drugače, bi ta razočaranost, verjetno, bila veliko manjša. Upam pa, da ne padejo delnice preveč, in da se kupci iz principa ne prestavijo h konkurenci.

Zakaj Love? Zato ker je največje dostojanstvo, zato ker brez tega življenje nima pomena in zato ker preveč mladih zlorablja to vrednoto v sebi primerno lastno razlago le te. Zato ker so vrednote v današnjem svetu zelo krhke in zlahka uničljive, zato ker ne potrebuješ denarja ali karkoli materialističnega da jih uničiš, zato ker je v današnjem svetu preveč dejavnikov, ki so pred in zamegljijo ljubezen. Zato, mladi, spoštujte ljubezen.

I was thinkig if I would put this blog on the internet, but when I see those people, who listen to their “lovely” and mainly “original” HARDCORE/HARDSTYLE songs, I decided to write my own oppinion.
Well, you say, you like their songs. How wouldn’t you, if they are stolen from the best Hardstyle producers and DJs ? They (talking about Hardstyle producers) made them because of love of the music, those faggots SCOOTER steal them and made very bad copies because of love of the money. They should be ashamed.
People listen to them, and many of them don’t even know where are vocal, lyrics and mainly melodies from.
SCOOTER ARE EPIC PUSSY RIPPING FAGGOTS.
And yeah, I know many people think what I think and this is an old discusion, but I can’t get over it. And I don’t want to comment that name of song “J’adore Hardcore” what the f**k is Hardcore there, anyway?

J’adore Hardcore by Scooter :
http://www.youtube.com/watch?v=FJpoC-OwqRs

This are just few of songs, which are used in brand new very “cool” album from Scooter.
CHECK THIS OUT!

http://www.youtube.com/watch?v=-iruwYeOtro

and yes, sometimes they used to have good remakes/songs, but nowdays they suck big time!

+ many songs are probably ugly ripped from other, but I don’t recognize them.

What’s it like on the other side

Some people get old together
Some people split apart when it’s too much
Some people stay true forever
And some get separated
Why does life
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

Why does death
Cause misery and pain
It’s torturing my brain

What’s it like on the other side

The other side
YouTube slika preogleda

Zdravniki in farmacevti med vami zelo dobro vedo, kaj je »vrtiljak zdravil«. To je vrtiljak, na katerem se ni preveč priporočljivo znajti, kajti ko si enkrat na njem, je sila težko izstopiti. S starostjo vrtiljak postaja vse bolj nevaren, pogost in nor.

Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav. Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava… in zdravnik mu napiše recept za zdravilo famotidin, ki »pomaga« proti slabi prebavi. Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati paracetamol, da si bolečine olajša.

Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta. Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo rdeče vino. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.

Vendar pa se Janez ne zaveda, da paracetamol v kombinaciji z alkoholom lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran.

Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb. Zato mu zdravnik predpiše antibiotike.

Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo proti alergijam-antihistaminik, katerega neželeni stranski učinek pa je, da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv. Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60% primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih, Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca. Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej… in naprej. Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.

Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli… vse to je »normalno« in »sprejemljivo«, dokler »koristi prekašajo tveganje«. Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. Npr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavic s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.

Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo. Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod… Privoščite mu zdravje. Predvsem pa, povejte naprej.

Naj še sam dodam, da vstopite v novo leto zdravi in s čim manj zdravili. Mojo voščilnico pa nadjete tukaj ;)

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje, otroci, posmehujejo iz nekoga, ki ni njim v interesu oz. ki jim ne deluje dovolj “moralno močan” v družbi. Zmeraj so in zmeraj bodo obstajali ljudje z občutki, zadržani, toleranco in kompleksi, saj vse to prinese nov svet, v katerega se podamo.

Povedano po pravici, si sam, “težjih” občutkov nisem predstavljal, dokler nisem prišel v SŠ. Zame je bila OŠ en mali svet, harmonije in prijateljstva. Smo pa si otroci tudi veliko bolj različni in dojemajoči za svet. Tako recimo nekateri s serijsko samozavestjo postanejo še bolj samozavestni (s pomočjo samozakompleksanih, nesamozavestnih in preveč čustvenih), saj to delajo podzavestno preden začnejo sploh razmišljat; če kdaj sploh.

Tukaj pa lahko začnem posploševat, kaj je krivo za takšno mladino, ki jo pač imamo. Rekel bom da smo narod favšije in tekmovalnosti. Če nimaš ti več ali boljše kot tvoj sosed, je nekaj hudo narobe s tabo. Zato iz pubertete nekako povzemamo tisto kar je doma v naši krvi, in se tega držimo kot klop psa, nakar poskušamo tudi s tem osrečevat sebe. Ta sreča traja kratek čas, zato iščemo, kupujemo novo, boljše. Ker je seveda izbira najrazličnejša in tudi veliko stane in si vsega ravno ne moremo privoščit, po možnosti pa nam crkne kakšna od starejših stvari, postanemo sfrustrirani. Vse našteto je na konc koncev povod za nesrečno zvezo, ker bomo iskali srečo samo z materialnimi dobrinami ali z lepo žensko in dobrim avtom. Ampak sreča ostane skrita v nas samih in je ne znamo najti.

Glede mladine menim, da bi bilo potrebno v šolah uvest moralo in etiko. Ne bi bilo dovolj za rešitev sveta, ampak bi se vseeno nekje poznalo. Mladina se dandanes druži v navideznih socialnih krogih ala FB in messenger. Pri teh instant zadevah izgubljajo kreativne misli za debato v živo. Včasih so bile igralnice polne otrok, a dandanes se lahko zahvalimo socialnim mrežam, vplivu amerike (mtv -> oblačenje in obnašanje), sfrustriranosti in iskanju lastne sreče (balkanski narod), vse prevečim nesrečam zaradi alkohola (ljudje, ki se ne znajo več zabavat brez obveznega alkohola), da imamo prazna igrišča in da se nas včasih še tista peščica osmih ljudi ne more zbrati na vasi, za eno pošteno odbojkarsko igro.

Ena stvar, ki bi jo lahko vsi opazili, če bi malce odmislili (ravno to), je način kako Slovenci gledamo na razmerje med ljudmi oz. bolje rečeno, kako gledamo na zveze. Kjerkoli se nahajaš, zmeraj se da čutit, tisto navezo med moškimi in ženskami. Zmeraj so tema pogovora dekleta in fantje, kako izgleda ta, kako izgleda ona ali pa še mogoče bolj delikatne intimne zadeve, ki ravno tako ne zaostajajo.

Ampak resno skoraj v vsakem pogovoru, če ne omenim da je to že prevečkratna tema pogovora, je zasledit, razglabljanje o ženskah (gledano iz strani fantov), medtem ko ženske, ene v obupu, ene v poskušanju in ene namerno iščejo fante. Morda za eno noč, morda za to da ne bodo zopet razočarane v ljubezni in upajo na najboljše, morda za življenjskega sopotnika.

Kar hočem povedat je to, da brez tega spogledovanja in razglabljanja o ženskah, no, vsaj okoli mene, ne gre. Bolje rečeno, primarna tema je to, ali pa vsaj nekaj okoli tega. Presenečen sem bil, ko sem v tujini med pogovorom opazil, da jim ta tema ni primarna oz. da to temo ljudje ne zagrabijo kot lačni volkovi ovco. Seveda je vse skupaj povezano z našim tipičnim humorjem, ki zapolni praznino in dolgočasnost večera.

In kje je spontanost, filing, da si ne na silo iščeš partnerja, da se zgodi vse samo od sebe, da ne tavaš v temi in poskušaš? Verjetno s tem ne bom spremenil mišljenja večine, lahko pa marsikomu dam mislit in malo upanja za v prihodnje. Preveč je ločitev v naši mali državici.

  • zakaj avtošole, če ljudje ne znajo vozit, niti ne poznajo predpisov?
  • zakaj invalidki raje dajo knjigo kot večjo plačo čeprav v 4h urah naredi več kot v 8h sedaj?
  • zakaj so v nekaterih HOFER trgovinah glavne prasice, ki nič ne delajo, ampak odlagajo čimveč dela na uboge delavke, poleg tega pa talajo zapisnike, ZA BREZVEZE, ker se jim tak zazdi in ker jim to reče lastna egoistična, prepotentna glava?
  • zakaj gredo plače tistim, ki so na podjetju zaposleni 20 in več let, dol?
  • zakaj se gre družbi da ima čimveč?
  • zakaj trgovine molzejo ljudi, delavke v njih pa plačajo smešno premalo?
  • zakaj smo v evropi, če je bilo prej veliko boljše (pa šele osamosvojili smo se)?
  • zakaj delamo reklame, če so mediji (kontra reklama), razširjeni veliko bolj in globalizacija v Sloveniji kar kipi, da mi včasih slabo rata in bi se šou skozlat?

Zakaj zaboga v Sloveniji vsi delajo za denar in zaslužek in hočejo vedno več??

Zdaj boste vprašali, zakaj sem tako ostrogled na svojo državo in zakaj izpostavljam zmeraj nek stereotip, čeprav zna biti življenje pravzaprav lepo? Naj vam povem. Zato ker se to dogaja, in vedno bolj se bo. No vsaj do 25.12.2012, ali tam nekje … Rad bi izpostavil nekaj primerov, na kar me moja koleričnost vedno opozarja.

V Sloveniji se mladim gre za to, kako izpadejo pred drugimi v družbi. Če nimaš punce (pa čeprav je to wannabe fuck frendica, ampak še vedno tvoja punca), nisi IN. Če ne piješ, nisi IN. Če nimaš dobrega porihtanga avta, z malo konji, ki se bol dere kot gre, nisi IN. Jebiga, to je Slovenska mladina danes. Kar me moti ni to, da se to ne sme dogajat. To vse konec koncev je vpliv MTVja, amerike. Moti me to, da prihajajo k meni ljudje, krasna dekleta, ki mi pravijo, kako jih je njihov moški zapustil, ker se je ali ustrašil otroka (ker je bil prepotentn, ne impotentn)… zapustijo dekle samo z otrokom po 10 letih skupnega življenja v lastni hiši, se zapit in si dobit drugo (to morš bit pravo tele) … plačevat DNK rezultate, ter laufat po sodiščih zaradi otroka, ki sploh ne ve če je njegov, ker ga je fukno v pečico, ko je klical jelene …

Hudo mi je ko vidim par, držati se za roke, pa vem da to ni ljubezen … ko vidim pol diskoteke pijanih ljudi, kako se “zabavajo” (ja vem da se da tako zabavat), čeprav so omejeni in ne vidijo zabave zunaj svojih mej, boljših, večjih ekstaz … ko vidim drogeraše na elektronski muzki, pa sploh ne vedo da obstaja še kakšna močnejša, boljša glasba, pri kateri ne bi potrebovali drog … ko vidim punčke oblečene rejversko, pa ne vedo, da je to moda devetdesetih, … ko slišim venomer eno in isto muzko po “diskotekah”, saj jim že zmanjkuje idej, nočejo pa videt, kaj jim ponuja svet (gre se v bistvu samo za zaslužek) … ko vidim da danes ni več ljudi, ki bi delali muzko iz ljubezni do muzke, temveč izrecno za zaslužek (mmmmm, Saša Lendero, ok ne rečem, preživljat se je treba) … ko vidim kako si ljudje kupujejo _vstavi poljuben hw_ pa ha sploh ne izkoristijo, samo da imajo najboljše, … ko vidim, kako si ljudje omišljajo zase preveliko finančno bremenitev, samo zaradi kupa plastike … ko vidim napise “ljubim te”, “love you”, “ja te volim”, ki so samo še ena kredibilnost za v družbo več in nimajo popolnoma nič več svojega originalnega pomena!

No mogoče pa je boljše hodit ven, se ga zapijat vsak vikend, da ti življenje postane rutina, se skupaj s tem pofukano dolgočasit in umret od ničesa, od prazne duše? Mogoče je boljše, saj ti življenje ne pusti razmišljat tako daleč, kot sem razmišljal zgoraj …

Naj naredim povzetek z vsem zelo znanimi temami o slovenskih voznikih. Od napačne uporabe meglenk, do ljudi ki si narobe razlagajo pojem prehitevalni pas in ne na koncu, vse to vodi do živčnosti in nestrpnosti do drugih voznikov.

Rad bi vam opisal svoje opažanje. In sicer, ko se enkrat ali dvakrat na mesec voziš po avtocesti seveda teh vseh napak ni moč videt. Ampak je zgodba popolnoma drugačna, če si na avtocesti vsak dan. Res da sem zelo strpen pri vožnji, ampak je tudi res da sem vendarle malce balkanske krvi.

Pa gremo še skozi nekaj primerov za začetek s te teme. Ponavadi imam neverjetno srečo, da se na avtocesto vključujem za kakšnim tovornjakarjem žensko, dedekom ali že nastalo kolono zaradi ne vem kakšnega degena na čelu. Verjetno ljudem ni najbolj jasno da se na avtocesto ne moreš vlkjučit s 40km/h. Res da je hitrost nevarna, ampak za božjo voljo draga mlada mamica, pospešavalni pas ni neskončen, in da se vključiš na avtocesto potrebuješ konkretno hitrost, ker bodo prej ko slej vsi v špeglu v tvojo RITI! Najboljše finte so seveda te, ko že omenjena mamica pripelja končno na desni pas avtoceste in še vedno nima dovolj hitrosti, za njo pa že nastaja kolona vozil, ki se vključujejo na avtocesto; vključevanje na prehitevalni pas je v tem primeru riskantno, kajti vsi nimamo poršejev in prej ko slej se ti zna kak ce/lj/mb/kk (še obstaja kaj?) zakantat v RIT! No vsaj tistim avtom, ki riti še imajo … neumesna …

Nadalje, kolona za mamico počaka uvidevno da vsi audiji sšibajo mimo po prehitevalnem, nakar se začne priključevat na prehitevalnega, saj imajo mlade mamice in njene 90 kilometrske hitrosti verjetno poln kupe … A glej ga zlomka … ko se cela kolona preseli nazaj na desni vozni pas, se začne iti Hamiltona, naša mlada mamica. S svojim enoprostorcem šiba mimo vseh avtov, ki so jo pred kratkim prehiteli, s tem da sem jo tudi jaz spremljal, lep čas na desnem pasu, medtem ko je ona vozila, na prehitevalnem, kot da je vozni. Pathetic, vema ja … Aja sem omenil da je bila ta mlada mamica, v resnici deda 80+ ?

Predvidevanje … hmm … bi rekel da slovenci zelo slabo predvidevajo (sem slovenec, ampak predvidevam in sklepam nadpovprečno dobro), saj je za to potrebna določeno delo z možgani (matematično sklepanje), ki ga pa slovenci očitno ne potrebujejo, ali pa ne znamo uporabljat (prej to). Tako mi ni jasno zakaj zaboga ljudje v dežju vozijo z meglenkami. Ok, ni res, lažem, jasno mi je zakaj. Povedal vam bom (to kar že celo življenje delam namesto drugih – razmišljam), samo za to da ne boste rabli misliti. Ker ko dežuje in je zunaj vse mokro, vsa okolica in narava, oddaja manj barv, manj odsevov, zato ne vidimo tako dobro, še posebej ponoči, ko je tema. In zato jaz celi razpižen pridem domov po šihtu, ker valda vsi vozijo z meglenkami, tu pa tam pa se še najdejo moroni, ki očitno zelo slabo vidijo in vklopijo po možnosti še dolge luči (saj pomoje ne vedo niti kakšne barve je znak za dolgo luč na armaturki, sam da njihov audi leti).

Naslednje stvar, ki vključuje oz. ženske raje izključujejo predvidevanje, je manevriranje na parkirnem prostoru. Verjetno ni potrebno posebej omenjat da ženske (ne vse, za primer -> moja mami), porabijo pol kesla na parkirnem placu. Kak primer si predstavljajte sami …

Ok, zmanjkalo idej … hmm … pa toliko sem jih imel … pride še drugi del … hef fan …

res da me je proti koncu leta zmanjkalo; za to imam tudi originalne razloge … na vas nisem pozabil, pa da vam zaželim vsem skupaj … na linku: http://home.amis.net/tbrunek/kartica/

Tadej

1. Men who kiss their wives in the morning live five years longer than those who don’t.

2. People are more likely to tilt their heads to the right when kissing instead of the left (65 percent of people go to the right!)

3. When it comes to doing the deed early in the relationship, 78 percent of women would decline an intimate rendezvous if they had not shaved their legs or underarms.

4. Feminist women are more likely than other females to be in a romantic relationship.

5. Two-thirds of people report that they fall in love with someone they’ve known for some time vs. someone that they just met.

6. There’s a reason why office romances occur: The single biggest predictor of love is proximity.

7. Falling in love can induce a calming effect on the body and mind and raises levels of nerve growth factor for about a year, which helps to restore the nervous system and improves the lover’s memory.

8. Love can also exert the same stress on your body as deep fear. You see the same physiological responses — pupil dilation, sweaty palms, and increased heart rate.

9. Brain scans show that people who view photos of a beloved experience an activation of the caudate — the part of the brain involving cravings.

10. The women of the Tiwi tribe in the South Pacific are married at birth.

11. The “Love Detector” service from Korean cell phone operator KTF uses technology that is supposed to analyze voice patterns to see if a lover is speaking honestly and with affection. Users later receive an analysis of the conversation delivered through text message that breaks down the amount of affection, surprise, concentration and honesty of the other speaker.

12. Eleven percent of women have gone online and done research on a person they were dating or were about to meet, versus seven percent of men.

13. Couples’ personalities converge over time to make partners more and more similar.

14. The oldest known love song was written 4,000 years ago and comes from an area between the Tigris and Euphrates Rivers.

15. The tradition of the diamond engagement ring comes from Archduke Maximillian of Austria who, in the 15th century, gave a diamond ring to his fiancée, Mary of Burgundy.

16. Forty-three percent of women prefer their partners never sign “love” to a card unless they are ready for commitment.

17. People who are newly in love produce decreased levels of the hormone serotonin — as low as levels seen in people with obsessive-compulsive disorder. Perhaps that’s why it’s so easy to feel obsessed when you’re smitten.

18. Philadelphia International Airport finished as the No. 1 best airport for making a love connection, according to an online survey.

19. According to mathematical theory, we should date a dozen people before choosing a long-term partner; that provides the best chance that you’ll make a love match.

20. A man’s beard grows fastest when he anticipates sex.

21. Every Valentine’s Day, Verona, the Italian city where Shakespeare’s play Romeo and Juliet took place, receives around 1,000 letters addressed to Juliet.

21. When we get dumped, for a period of time we love the person who rejected us even more, says Dr. Helen Fisher of Rutgers University and author of Why We Love. The brain regions that lit up when we were in a happy union continue to be active.

22. People telling the story of how they fell in love overwhelmingly believe the process is out of their control.

23. Familiarity breeds comfort and closeness … and romance.

24. One in five long-term love relationships began with one or both partners being involved with others.

25. OK, this one may not surprise you, but we had to share it: Having a romantic relationship makes both genders happier. The stronger the commitment, the greater the happiness!

skopirano iz lifestyle.msn.com

še ves zaspan se prislonim na topel radiator, da skoraj padem nazaj v sanje, na wcju. strmim skozi najmanjše okno v celi hiši in se sprašujem kaj je zares pomen tega življenja. ali se mi res gre samo za eno stvar, ko se pod pritiskom alkohola čustveno prebudim? in če se, zakaj so dekleta tako zadržana do mene? spijem lahko dosti, ampak da ne bi uspel obvladat svojega uma, dejanj, reakcij, se še ni zgodilo. se dejansko ne znam odklopit? in kdaj se bi sploh lahko? kakšna bi morala biti dekleta oz. moj izsev samozavesti, da bi doživel kakšen poseben trenutek s katero? in sem upornik na zunanji svet s svojim značajem. res netipičnim značajem za družbo. monotono resnim, težko razumljivim za današnjo družbo. ali se res lahko samo jaz spustim na tak nivo čustev, ki ga nobena ne prepozna, da sem kot izoliran? res ni več tiste prave romantike? je res izgubilo vse pomen v mojem lajfu in sem se osredotočil samo na prvo stopnjo ene stvari, ki bi me rešila psihičnega zapora? mogoče si pa le vse preveč jemljem k srcu. mogoče pa bom moral še malce počakati. vendar ne na radiatorju, saj že zamujam na šiht …

love

http://www.cyriak.co.uk/lhc/lhc-webcams.html

Pravkar sem brskal malo po straneh, ki objavljajo življenjska vodila. Moram rečt da so precej zanimiva. Od računalništva, do kako prirpavljat peciva. Skratka zelo zanimive. O njih kdaj drugič, tule pa vam pokažem eno njihovo objavo: http://www.hongkiat.com/blog/100-nice-and-beautiful-blog-design/.

http://www.hasthelargehadroncolliderdestroyedtheworldyet.com/

lhc

Ugotavljam da sem rojen kot nalašč za Twitter. Zanj sem zvedel kakšni dve leti nazaj, ko še niti blogal nisem, in verjetno čisto na začetku ko je izšel.

Zmeraj se mi porajajo misli, sklepi, ugotovitve, takšne stvari, katere na hitro rešim. Nisem dober pripovedovalec; sem le občasno, ko imam dan. Twitter mi omogoča vse to na hitro zapisat, posredovat drugim. Če vas zanima, kaj vsak trenutek ugotovim, me lahko berete v desnem stolpcu na tej strani. Lahko me dodaste in mi repleyjate; sem pod imenom Tad3j. Se vidimo na Twitterju.

http://www.google.com/chrome

Se vam zdi kdaj, da morate nekomu povedat ali poakazat eno in isto stvar večkrat? Tipičen primer, bi rekel, za človeka, ki ne uporablja matematičnega sklepanja. In kaj ima matematično sklepanje veze s samoumevnotjo? Nič, boste rekli? Ni res. Ogromno.

Kolikor mi je znano iz srednješolskih klopi, je bilo nam mladostnikom takrat samoumevno popolnoma vse, do katerega zaključka smo prišli po lastni logiki. Tukaj seveda ne izpade matematično sklepanje, ki je res pravi originalni pripomoček k sestavljanju samoumevnega cilja. Primeri so že šli v skrajnost, ampak nam je bilo vse samo po sebi umevno. Beri.

Tako me razjezi če je pri ljudeh preveč ali premalo samoumevnosti oz. preveč sklepanja pri mladini. To lahko opazimo vsepovsod. Zgodilo se je sledeče, pogovor s kolegico, trenutno najstnico, ki me je na vsak način hotla prepričat da beseda “optimist” pade v pravi pomen, ko nekdo hoče doseči nekaj nakjlučno nemogočega. Seveda ni vedela pravega pomena, kar se mi je zdelo zelo čudno. A vedela je, kdaj je potrebno to izjavit. Drugi primer, ki je zelo lepo razviden iz komentarjev na fittipaldijevem blogu je ta, kako mladina jemlje, nekaj kar je trenutno popularno, za samoumevno zadevo. Zanimivo pa je predvsem to, da ko mladina “odraste” (mislim mladež pri 14 letih), se vsem zdi fino, piti alkohol. Zagotovo me boste zdaj blejmali, češ da mi nismo tega delali oz. zakaj pa ne bi smeli pit če nočejo. Ampak zadevo gledam zdaj iz druge strani. Recimo tej strani … vpliv družbe. Tu izključujem možnost pitje pijače, ker je le ta dobra.

Mladoletnemu fantu sem nekaj večerov nazaj v gostilni dejal, da ni nujno da pije alkohol, ker drugi to delajo; da ne bo izpadel popolnoma noben bedak. Seveda vse kar sem dobil je bil smešen odziv. Se pravi da iz tega, lahko sklepam (in to sklepanje ni napačno), da je mladini oz. vsaj določenim fantom, zelo fino in zelo kul pit alkohol. Vpliv Prešerna? Ne bi rekel. None of my bussines, sem si mislil, vsak ve zase kaj dela s svojim življenjem. Škoda samo, da ta samoumevnost, mladini zamegljuje realen pogled oz. ocenitev, katera zapade pod takojšnjim ignorom.

Druga stvar. Premalo sklepanja. Se zgodi, ko človeku poskušaš nekaj pokazat ali povedat v parih besedah. Jasno da nismo vsi Einsteini, ampak na prvi pogled so stvari, ki jih skušam vsaj jaz doseči s svojim namenom, zelo očitne. Samoumevnost ne bi smeli jemati v preveliki meri niti v premali, kakorkoli, poskusite vmešati čim manj koleričnosti in čim več potrpljenja, potem ne bodo trpeli živci ;)

psp2

Ko je Pi.Roman objavil podatke o novi verziji Wordpressa, sem vedel da bo (če že ni) SiOL zagrabil to s celo šapo. Vedel sem da zna trajat, saj traja vsaka na programiranju temelječa stvar. In včeraj zvečer, ko si niti najmanj nisem mislil, da SiOL pripravlja kaj res tako velikega, naletim na stran z obvestilom o posodabljanju.

In danes zjutraj me čaka lepo presenečenje. Popolnoma druga oblika uporabniškega vmesnika v nadzorni plošči. Enostavna, web2.0 izgled. Poteza na katero sem čakal že nekaj časa.

In vsaka čast SiOLovim programerjem. Kdo si ne želi svežega videza svojega bloga? Zdi se mi da se sam raje vračam na stran, prav tako pa me moji bralci pogosteje obiskujejo; skupaj z novimi (oz. me bodo). In to posledično rezultira v pogostejšemu objavljanju in večjemu obisku. SiOLov Blogos, je že zdaj ena najboljših spletnih strani, ki ponujajo brezplačen blog, kar dokazuje tudi k vse večjemu številu prehajanj iz drugih slovenskih blog hosting strani. In sedaj z novo verzijo, ki jim jo je praktično uspelo nadgradit čez noč, so še boljši. In ko misliš, da se ne morejo dokazat z ničemer novim, ti vrnejo s tolikšno mero, da je ne moreš prebavit.

Všeč so mi predvsem poenostavljeni meniji v nadzorni plošči. Nov je tudi predogled tem, saj končno ni potrebno vsako posebej izbrat in si jo ogledat na prvi strani. Vesel bi bil, če bi dodali še téle. Dobrodošli so tudi avatarji za komentatorje, saj ti le ti pomagajo enostavno ločit registrirane uporabnike od naključnih uletačev. Vse polno je dodane AJAX tehnologije, če lahko temu tako rečem. Skratka, mislim da se bo ta svežina obdržala kar nekaj časa; no vsaj do prihoda Wordpress 3.0.
wp

P.S. nisem našel možnosti nalaganja slik.

Kot veste je dandanes nuja da imaš partnerja, neglede če si fant ali punca. S tem daš sebi neko vrednost v družbi. Prav tako pa se družba drugače obnaša do tebe. A stvari se malce zapletejo, ko si nekateri na silo poskušajo dobiti partnerja. Da je to vse skupaj en wannabe status na račun kredibilnosti v družbi ne rabim omenjat, kajne? Ljubezen? Kaj je že to?

Primer, ki mi ga je opisala dobra prijateljica prejšnji teden, mi je dal prav mislit. Bila sva na pijači, spontan pogovor pa nanese na njene sošolke, ki so, mimogrede, sveže pečene maturantke. Te punce si izbirajo fante tako, da stopijo do njega, če ji je že všeč, in ga vprašajo, pazi to, prvo vprašanje, če je samski, in takoj za tem, kakšen avto vozi. Ok, res ne razumem več družbe. Mar se pari ne spoznavajo zato, ker so si všeč in da je po možnosti prisotna kemija. Mar ga ne bo vlekla meni ampak avtu auspuh? Je še vse kar danes poslušam en goli wannabe, samo za to da ti zraste dick pred ostalo družbo, ker je fajn gledat kako so vsi okoli tebe zavistni in si ti polniš ego? Po pravici povedano o seksu se sploh ne upam pogovarjat v družbi.

Pogovor z eno drugo zelo simpatično deklico (brez mozga :roll: ). Seveda je še bila mlada, a kaj naj te žrtve družbe druga, kot podležejo vsemu temu wannabe shitu? Ne vem koliko je prav tako dejanje, ne morem sodit, nisem bog. Prav je da se zabavaš, da se čimprej daš dol in si čimprej najdeš fanta. Ampak ta način je zgledal zelo patetičen. Opisala mi je, kako je dobila prvega fanta. Najprej seveda dobijo najstnice telefone in stike preko SMSov. In ene noči je dobila od nekega fant, s katerim sta se videla samo enkrat, SMS, v katerem jo on sprašuje ali bi bila njegova punca. Seveda je ona na to takoj pristala. Mlada neizkušena, super bo imet fanta tako hitro … Ampak moram povedat, da mi ni to opisala kot, zelo je simpatičen pa lušn pa še na mojo šolo hodi. Ne. Vse skupaj je zgledalo skrajno patetično, kot da je imeti partnerja samo pogoj :roll:

Najstnica mi razlaga o eni drugi najstnici. Cela nora je bila, da jo je lahko peljal v peugeotu CC. Zdaj sta par. Ker ima on tako dober avto. Ful je ponosna da ima njen fant tako porihtan avto. Vsem razlaga, kako ima njen fant dober avto. :roll:

Resno dekleta … že v pogovoru z vami se da razbrat, da vam višanje ega paše. Da če se gre samo o vas je pogovor ql. Če ne, pogovor enostavno preoblikujete, z izzivanjem in spet samo o tem da dobivate pohvale od fantov. Meni se resno zdite take vsaj pet stopničk višje od fantov, ki vas poskušajo dobiti na spontan pogovor, ne intervju. In če se sprašujete … ne nimam namena zresnit vso Slovenijo. Samo tu pa tam paše resnost …

Zato in zaradi prenosa v živo. Zloben brat dvojček Whitea. Moje sanje že od nekdaj. Čista ekstaza glasbe 21. stoletja. Line-up in info.

Verjetno veste da iščem službo (hmal bo neki, upam :P ). Ne veste pa tega da hodim v tako imenobani “Job Klub” (več o tem drugič ali pa nikoli), kamor te napoti Zavod za delo (ki so btw, en kup gnjavačov). No, to hodim že kakšne tri ali štiri tedne, ne vem več točno …

In seveda moški ne more mimo tega, da ne bi opazil, kakšne uslužbenke tam delajo. Dve blontni mlajši naravnost sexapilni in dve starejši. In scenarij, ki se je odvil v petek,gre nekako takole.

Zjutraj se primajam na kadring, še ves zasanjan o žongliranju z nogometno žogo (ali pa je bilo to kaj druga ponoči?) :lol: Vedel sem da tista ta huda (oz. dve) delata če pridem po stopnicah navzgor v sobi na levi strani. Naša majhna grupa se je pa zbirala v sobi skozi desna vrata. Tako sedimo, razpravljamo in debatiramo o določenih temah, ko se ena od postav pojavi na vratah s stavkom: “Slišala sem da imamo enga računalničarja tu?” Seveda, jaz sem takoj pomislil, da je zadeva čisto uradne sorte (kako da ne! saj je bila :lol: ), da je mogoče našla kakšen zanimiv oglas zame, čeprav sem vedel da to ni njeno delo. “Novi printer smo dobli, pa bi rabla pomoč,” že skoraj obupano izrečeno oz. vsaj tako je zvenelo.

Ni mi preostalo, kaj druga kot da ji sledim. OK, in če do zdaj nisem skapiral kakšno popolno postavo ima, da bi lahko zamenjala marsikatero v Victorias Secret, mi je postalo jasno v tistih nekaj korakih za njo. Bil sem v afektu. Malo od zaspanosti malo od njene postave. Valda imajo moški uprte oči sam v eno (zakaj, mogoče kdaj drugič, če ne nagruntam, nikoli), ampak vidijo pa celoto. Lep poskus je to, da pokažete moškemu sliko ženske; posamezno obraz, trup in potem noge, pa jo bo še vedno hotel videt celo.

V glavnem … prideva do njene mize, z mano je hvalabogu bil kolega, ki mi je držal še tisto malo samozavesti, da sem ob taki ženski sploh lahko kaj izdavil. Revica je imela papirje, cdje in kable kr razmetane po mizi, in se sama matrala z zamenjavo tiskalnika. Ampak imela je voljo do tega. Predlagala je da bi odklopila tiskalnik. In ker je računalnik bil prižgan še vedno na tleh sem predvideval, da bo zadeva postala še veliko bolj pestra. Splezala je pod mizo, ne na kolena!, in kolikor mi je funkcioniral spomin porabila veliko preveč časa z odklapljanjem tiskalnika :lol: Seveda mi je ob pogledu nanjo (yeah, kdo si ne bi želel imeti nevedne monterke :lol: ), rešitev udarila v glavo že prepozno, tako da je ona prej že vprašala, “zakaj pa to ne gre”, odklopit tiskalniški kabel iz računalnika namreč. Z mislimi še vedno na 1MHz, izdavim “mogoče je zašraufano vzadaj”. Ob pogledu na hudo bejbo pod mizo (z vseh kotov, ker se je obračala), oblečeno zelo elegantno, ne me spraševat kaj, ker ne bom vedel, so mi misli čisto zmrznile. Tako se je vstala, pod mizo pa sem splezal jaz. Seveda brez težav odklopim kabel. Se obrnem in verjetno je bil to najlepši pogleda, kar sem jih videl na svetu. WTF, pa saj je samo ritka. Vsaka jo ima. Ampak take ne srečaš ravno vsak dan. Zanimam se za postave. Veliko več kot večina moških. Ni vse tisto, kar se na prvi pogled vidi od zunaj. Vem, kako bi zgledale čisti modeli, aja pa to ni kakšna Sanja Grohar btw. Ženska ima tako popolno telo, kot ga še pri nobeni nisem videl (Nina Osenar, eeehhh, ne se hecat). Ženska je tako dobra, da bi lahko tisti trenutek tam zamrznil in strmel sam vanjo. V obraz je ni bilo časa gledat. Bila je tudi lušna ;) mislim da celo brez pudra, oz. odvečnega pudra. Z elegantnimi oprijetimi kapri jeans (se tako reče?) hlačami, špičaki, urejenimi nohti na nogah, oprijeto zaprto jopco ter pod njo … nisem videl :P ni res, sem :) še eno oprijeto majčko. Ženska, ki bi si jo želel sam Bog. A vendar ne verjamem da jo bo dobil zares vreden fant. Meni bi se zdelo, da je predobra zame, oz. da bi jo izrabljal, kamorkoli bi prišel z njo. Saj veste, nevoščljivost, favšija all the way …

evagreen

Nazaj k naši zgodbi. Vedel sem da nekaj ne bo šlo vredu, saj tiskalniški porti LPT niso PnP, da bi jih OS sam zaznal. Inštaliram prvič. Poskusim printat. Tema. Šit! Kaj bo zdaj če ne nagruntava s kolegom, ona pa mora nujno natisnit razne obrazce in napotnice (ehm, od kje že mišljenje, da ji moram ustreči ?? :P to boste ženske najbolj vedle, kako je če ste hudo privlačne). Poskusim 3x s cdja zagnat Epsonov (sux) software. Tema! Šit! Ostalo mi je še samo možnost dodajanja tiskalnika preko nadzorne plošče; tu hvalabogu uspe. Tiskalnik printa! Nastavljamo odmik od zgornjega in levega roba. Zadeva poteka brez težav. Zaplete se le pri tiskanju. Tiskalnik je bil namreč iglični. Printat bi mogel na 4 plastni neskončni papir, printal pa je samo na 3 plasti. Brez da bi ji povedala rešitev, ki se nama je zdela malo verjetna in se je danes izkazala za pravilno, se nama je zahvalila, midva pa sva jo popihala na povabljeno že zamujeno pijačko.

 vir: siol.net

Kapučino, voda, cockta, so zadnje pijače, ki sem jih pil v naključnih zaporedjih, ko sem razmišljal o totedenski temi za Blogorolo. Ali je to bila prejšnjetedenska? Ok, saj vseeno. Kaj bo ta pijača naredilo mojemu želodcu po čebulu in tuni, me zdajle na zanima. Imam kar dober želodec … ok, ena neumesna …

Ko se je na spletu začel naval strani s prijavami (prijava z uporabniškim imenom in geslom), se mi je zdelo da se bodo ljudje teh strani ali nekako izogibali, zaradi brezvezne registracije, ali pa se jih bodo naveličali, saj je bila potrebna registracija pri marsikateri strani. Danes pa že skoraj pri vsaki. Registracija je bila nujna v primeru foruma, tu pa tam je bilo branje zastonj, nekatere teme pa so bile omejene samo na registrirane uporabnike. Potem se je zraven foruma vse več sekcij začelo cenzurirat, tako da ti je na koncu ostalo golo branje novic, če nisi bil registriran se razume. Šele v zadnjem času so uvedli OpenId s katerim se lahko z eno identifikacijo prijaviš več kje. Čakam, da se bodo strani gradile samo še na tem :)

Sam sem prijavljen na nekaj teh socialnih družbeno popularnih mrež. Prva je Myspace. Zadeva je kar ql. Prijavil sem se komaj enkrat letos. Nekateri so mi povedali, da je za glasbenike, ta portal zelo priljubljen. Tako sem se prijavil in v istem času kot blogam (6 mesecev), dobil tam samo za nekaj objavljenih reklamic, slikic, videov, 20x manj obiska. Ma neee, ne gre se mi za obisk to veste … Ampak vsaj dovolj prostora za slike ponujaj :lol:

Sam ne vidim nobene prednosti v Myspace. Na svojo listo dodaš prijatelje, na listo “wanna meet”, koga hočeš srečat, itd. Tako se krog vrti in tisti, ki te imajo na listi prijateljev in zraven nekoga, ki ga jaz nimam, in če me on opazi, me lahko doda. Podobno kot pri blogih. Pošiljaš si lahko maile, neposredna sporočila ali tako imenovane Bulletine; sporočila/objave, ki jih lahko vidijo vsi. Myspace se mi zdi kot neka velika priložnost za reklamiranje samega sebe pri prijateljih. Kar pa ne pomeni, da te ne more, če ga imaš na listi “Who I’d like to meet”, opazit kakšen večji izvajalec.

Msn. MSN. WLM. Whatever. Seveda, kdo pa ga nima? Že deset letni otročaji vedo kaj pomeni msn. Glavni razlog za neproduktivno razmišljanje v družbi mladih. Glavni razlog, da so igrišča po popoldnevih prazna. Glavni razlog, da je mladini pošiljanje glasbe samoumevno in legalno dejstvo. Glavni razlog umetnega razočaranja zaradi spodjebavanja, manipulacije in “prirejene resnice”. Glavni razlog staršem, za nakup internetne povezave in računalnikov. Glavni razlog za debele riti in premalo gibanja. Glavno nujno zlo!

In če s temi družbenimi mrežami ne zabijemo večino našega prekrasnega časa, ko bi lahko delali marsikaj koristnega, mi povejte s čem ga? Ali pa je edino ravno ta naš čas pametno izkoriščen?

… dragi EMOti! Karkoli že ta subkultura je, od kjerkoli je že prišla, tako naenkrat me ni zadela nobena stvar v lajfu. In ta EMO subkultura me je zadela v živo! Da obstaja nekaj tako norega kot je obnašanje EMOtov, ki so samo navadn mladič, je skrajno patetično. Kar sem že neštetokrat napisal v komentarjih te objave, bom tukaj poskušal skrčit.

FOLK WTF VAM JE ???

Se sploh zavedate, kako vam gre lepo, sami si pa to vaše življenje še dodatno zagrenite?

VPRAŠAJTE SE KAJ VAM JE. ODMISLITE NEGATIVNE MISLI ZAVEDNO, TER SE ŽE ENKRAT SKULIRAJTE.

Veste, da je rezanje samo izhod v sili. Ker se sprošča hormon endorfin in ker telo ne premore zaznat dveh bolečin naenkrat, si raje zadajate tisto ta močno. Ampak ona druga vas bo ŽRLA v podzavesti od znotraj navzven.

ZATO SE VSEDITE, PREDEN ZAČNETE BEDIRAT. REČITE SI: KAJ PA SE GREM IN DESETKRAT PONOVITE JAZ SEM NORMALEN ČLOVEK.

In na koncu, brez heca … Ljuba mladina, na vas svet stoji. Ker sem rastel z vami gor in imel možnost na lastne oči videt vso bedastočo današnje družbe; to vam polagam na srce! Poslušajte se. Delajte, kar vas veseli, poslušajte glasbo, ki vas veseli, pijte, jejte, kar vam paše in kolikor vam paše. Vse to je zgolj recept, kako preživet v današnji družbi. Poanta ni v tem da če kolegica gleda in posluša RBD muzko, da morate vi to tudi. NI RES. Premalo se poslušate, premalo! Ne skrbite če s tem ne boste IN. Vsaj razlog, da ste pravi upornik, boste imeli.

emo

vir: deviantart.com

Dragi sovozniki, kopiloti, tresoče se deklice :lol: Ko se vozite z mano ste vsaj 100% bolj varne od ostalih frajerjev v črnem audiju in 300% bolj od sfrustriranih milfic v twingotu, da se o dedijih in babicah ne pogovarjamo. Nekoč sem bil voznik rallyja! :D

Pa sem mislil da bom šel. Ne zgleda tako … V bistvu bi bil tam samo tiste začetne tri ure v soboto zjutraj. Nakar mi kolega iz Ljubljane, s katerim bi šla skupaj, prilepi tole povratno sporočilo, ki ga je dobil ob prijavi nazaj na email:

V svojem sporočilu si zapisal-a, da bi se kongresa želel-a udeležiti
zastonj, čeprav ne izpolnjuješ edinega pogoja; aktiven blog zadnjih
6 mesecev. Tvojo prošnji bi sicer radi ugodili, vendar smo se za to
omejitev odločili zato, ker je kapaciteta kongresnega prostora omejena in
smo tako dali prednost vsem aktivnim blogerjem. Svojo udeležbo na Blogresu
si lahko zagotoviš z vplačilom kotizacije, ki za oba dneva znaša 250 EUR
(+DDV), za en dan 175 EUR (+DDV), študenti pa na te cene ob predložitvi
kopije potrjene ŠI privarčujejo še 60%. V kolikor se ti zdi cena
kotizacije previsoka, te lahko vključimo na čakalno listo, da se nam na
kongresu pridružiš, če bo še kakšno prosto mesto (prosimo za potrditev).

Resno razmišljam da bi se odjavil. Malo mi samemu ni za hodit po Ljubljani, malo pa tudi iz principa, da si neblogerji ne morejo ogledat predavanj. Vem da je težava s prostorom in načeloma se mi tudi zdi prav, da daste prednost blogerjem. Kaj pa tisti, ki bi to želeli postati, ali pa se zgolj informirati o tem, kaj to je; tisti, ki jih veseli marsikatero motivacijsko predavanje, kar predavanja na blogresu definitivno so? Mar so imeli priložnost za to le lansko leto (Blog On)? In ne rečt da ste tudi tu našli način kako izkoriščevat (finančno) … saj veste, tista mala umazana politika …

Sem vas razkrinkal Blogres ;) ?? Aja, ta kotizacija velja tudi vsa ostala leta?

Vsepovsod dežujejo objave o euru 2008. Pa da ne bom začenjal še jaz pametnjakovičit s tem, sem hotel pokazat nekaj zares izvirnega od naših preljubih sosedov Hrvatov. Njihovi dve super ultra izvirni reklami, ki verjetno stopita marsikomu na živce. Ne samo zato ker so neposredno vpleteni in z izvirnostjo obujajo negativo na nasprotni strani, ampak tudi zato ker izražajo kako zagledani so Hrvati sami vase. Po drugem dnevu spremljanja eura na HRT2 (ker drugje možnosti nimam), sem imel tega narcisizma in filanje lastnega ega, dovolj. In ne hedonist (komentar št. 43), ne gre za nobeno favšijo ali zavistnost. Privoščim jim da so dobri v nogometu, saj je to tudi moj šport. Privoščim jim da se tu pa tam pohvalijo. Ni pa potrebno obujat spomine (se vn metat in se delat ponosnega) oz. že kar bi lahko rekel skoraj žalitev, na tuj račun reprezentanc, ki se niso uspeli uvrstit na Euro 2008.

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Ok, tule je razmišljanje. V napadu notranje jeze in aktivnega mišljenja na vprašanje; kako si v Sloveniji ob povprečni plači postavit bajto pri tridesetih, ali si vsaj privoščiti še kaj zraven plačanih rednih mesečnih stroškov (recimo kakšno potovanje, malce dlje v svet)???

Ok, gorivo je dražje, kmalu bo tudi liter kurilnega olja nad en evro, psihiatri se sprašujejo popolnoma banalna vprašanje kot je naprimer, zakaj tridesetletniki živijo še vedno doma pri starših? HAAAALOOOOOOO, vam ne kapne nobena pametna razlaga?? Zakaj ste potem psihiatri, psihologi ali whatever kaj … Razlog je enostaven … Ob plači 500€ na mesec, bi lahko delal 15 let, da bi si zgradil eno zadovoljivo hišo s ceno 100.000€, če bi seveda zraven še se lahko kolikor toliko preživljal … Odštejmo tu zdaj partnerje in njihov finančni dodatek … HALOOOOO, cene nepremičninam gredo gor, naš sistem in standard, kljub temu da smo v Evropi je tudi v PIZDI MATERNI! Sem mogoče zgrešil, da kakšni multimilijonarji na veliko kupujejo v Sloveniji?? Ampak povejte mi zakaj se standard ne premakne NIKAMOR??!!

Noben se ne zbuni, medtem ko za provizijo, ki jo morajo plačati na različnih bankomatih na Nizozemskem ustvarijo pravo kampanjo. Mi pa še kar spimo …

Uvajajo nove zakone, ki jih podprejo stranke, katere smo izvolili mi. Pri bogu!! NISEM izvolil novih bedastih zakonov!!

Sovražim birokracijo!!! Nisem jaz izvolil novih prometnih zakonov, niti moj sosed. Kakšno demokracijo furamo??? Pa ne mi zdaj spet začet z vsem tem komunističnim sranjem, v bistvu tako ali tako ne vem za kaj se gre. Kaj če bi se bolj zgledovali po Evropskih državah like Nizozemska, Belgija?

Cena hrane narašča, počasi bom moral homologirat vrtno kosilnico. Dragi gospod Premier, povejte mi, kdaj boste začeli še zaračunavat letno vožnjo na Zemlji okoli Sonca??!! Sovražim birokracijo!!! Kaj če bi začeli še lepo popisovat osebno lastništvo?? Začeli računat RTV dodatek za avtoradie?? Davek na porabljen kisik (O)? Davek na lastno sončno energijo s pomočjo sončnih celic???

Mi pa še kar spimo …

In firme, ki prihajajo gradit k nam like E.Leclerc, ponudijo našim razmeram primerne plače, čeprav v drugih državah ponujajo nenormalne vsote plač …

Sprašujete se zakaj je toliko revnih. Večina ljudi works his ass of tudi po 12 ur na dan, samo da si prislužijo tistih nekaj plačanih nadur in s tem zanemarja družino. Samo zato, da si lahko privoščijo kakšen TV ali težko prigaran avto. Cene gredo gor. Avtomobilski standard raste, tako kot v Evropi. Kaj pa standard s katerim bi lahko sledili temu tempu??

DVIGNITE JEBENI STANDARD SLOVENIJE! DVIGNITE SISTEM!

Eh, ne da se mi več … dajte me skurcat ajde …

Velikokrat srečujem ljudi, ki me povprašajo o morebitnosti mojega spremljanja Formule 1. Seveda jim jaz odgovorim, da tega “športa” ne spremljam ali sem ga vsaj nehal spremljat.

Od kar pomnim mi je bila Formula 1 zanimiva na začetku. Zgolj štart in tisti prvi borbeni začetek za boljše mesto. Sama dirka me ni privlačila kaj preveč. Dirkalniki, ki vozijo v krogu, katerega znaš na pamet že pri številki pet, res niso moja motivacija. Občasni pit stopi v boxih, ko menjavajo gume in točijo gorivo, so bili deloma zanimivi, zaradi neke napetostih ob tekočih sekundah zaostanka. Tu pa tam kakšna nesreča in spremljanje vse dramatike ob njej, skupaj z malce oddiha od že standardnega naturavanja formul po progi, ki ga zamenja security car. Tiste ta hude nesreče dandanes niso mogoče več, pa saj ne da bi si jih želel, hočem povedat da mi je Formula 1 enostavno preveč monoton “šport”, ali pa sem samo jaz postal bolj izbirčen.

In zakaj zame to ne bo nikoli šport. Če malo pobrskamo po spletu za najbogatejšim športnikom na svetu, kaj kmalu naletimo na ime Michael Schumacher. In to je dejstvo ki me moti. Športnik?

Vožnja smuči, boba ali kolesa je zame šport. Če se spustim na čisto osnoven nivo definicije športa; ne, ne da se mi brskat po spletu ampak šport si jaz zamišljam kot neko vrlino, ki jo lahko določen osebek z določenimi sposobnostmi ali spretnostmi svojega telesa s pomočjo seveda naprav, ki so pri določenem športu potrebne, pokaže v časovno dobrem rezultatu. Formula 1 pa je bila zame zmeraj golo voženje dirkalnikov. Seveda bi lahko v to domeno prav tako vključil Moto GP, dirkanje z motorji. Kljub temu pa moja definicija športa vseeno zajema tudi Formulo 1. Vendar, zakaj moja zavest temu oporeka?

F1

Zadevo sem šel raziskat. Poglobil sem se še globlje v definicijo športa. Odkril sem da je šport telesna pripravljenost in zmogljivost, koncentracija in prisebnost. Tako sem recimo izvedel, da pri Formuli 1 vozniki doživljajo izreden telesni napor v ovinkih in na štartu; tudi do petkratno svojo težo. Na tekmo izgubijo po štiri kilograme (drage najstnice, kaj pravite na to, samo dve uri za 4kg :lol: ?). V ovinkih imajo občutek, da njihovo glavo tišči na stran s silo dvajsetih kilogramov, za kar je oteženo dihanje in voznik mora imeti visok nivo koncentracije, da zdrži tak pritisk. To so nekatera od dejstev, ki ovržejo moje mnenje, da Formula 1 ni šport. Vsaj napram drugim športom, se mi je zdelo vožnja dirkalnika nekaj čisto enostavnega in preprostega. Nekaj kar bi lahko opravljal vsak najstnik s pravkar opravljenim izpitom. Žal po dobrem premisleku, ne gre za tako nedolžno vrlino.

Nekaj zanimivih dejstev:

  • Dirkalnik Frormula 1, pospeši od 0 do 160km/h in se ustavi nazaj na 0, v štirih sekundah
  • Če voznik Formula 1 dirkalnika popolnoma zavre, je sila enaka kot če bi z navadnim avtom priletel pri 300km/h v zid
  • Dirkalniki so težki 600kg, pol manj od Minija
  • Vrtljaji Formule 1 dirkalnika se dvignejo tudi do 18000 obratov v minuti
  • Diski za bremzanje dirkalnika so narejeni iz karbonskih vlaken in delujejo pod temperaturo 1000 °C
  • Če dirkalniku raznese vodno cev za hlajenje, vsa voda izpari v manj kot eni sekundi
  • Brez “downforce” sile, ki jo ustvarjajo spojlerji in aerodinamičnost dirkalnika, dirkalnika že pri 160km/h ne bi mogli kontrolirati
  • Dirkalnik je zasnovan aerodinamično tako, da bi pri hitrosti 160km/h ustvari dovolj downforce sile, da bi izenačil svojo težo, kar pomeni da bi se lahko peljal tudi po stropu tunela
  • Dirkalniki v svojih pnevmatikah nimajo zraka temveč dušik in vsaka pnevmatika izgubi približno 0.5kg na dirko, narejene so za 90 do maksimalno 120 prevoženih kilometrov, imajo najboljši oprijem pri 900 – 1200 °C in se zavrtijo 50 krat  vsekundi

Ne saj ne da bi bilo ne eno ne drugo res, ampak me na tem nekaj jezi. Razmišljanje sem dobil po Zvitini objavi. Obavezno branje! Gremo dalje …

Torej, kaj je tako problematičnega, če si pri 23 virgin? Spet, ne velja zame, domiselneži! Verjetno me jezi to, kako družba gleda na to. Verjetno je to da ima ta poamerikanizirana družba svoja pravila, pravila in pravilo, ki pravi da če nisi seksal pri 15, se ti je vredno zasmehovat.

Mladež seksa, s tem se mormo sprijaznit. Ampak tu je nekaj teh, ki pa niso imeli priložnost to naredit tako hitro, morebiti zaradi izgleda, morebiti zaradi sramežljivosti, morebiti zaradi notranje zadržanosti. In potem je še tu ena skupina, ki je prepričana, da je prvič nekaj posebnega in zato išče pravega partnerja. Da ne bi o tem, koliko je wannabe parov dandanes :roll: in o vse večji samskosti … mogoče kdaj drugič …

V današnji družbi, ti je partner prej pogoj, kot pa ljubezen. To je ena od ugotovitev, na katero sem prišel med razmišljanjem s pogovori mojih kolegov in kolegic. Nek fini prepotentnež si najde dekle zato, da se lahko z njo postavlja. Ampak vsi vemo da je zagledanost eno, ljubezen pa drugo. Vsem se dopadejo ameriške igralke, vendar čustva je potrebno razviti do njenega/njegovega značaja, kar dá potem ljubezen.

Back to virgin people. Torej naša družba gleda na to kot manj vredne ljudi. Zakaj je tako? V kakšnih vzhodnih državah je številka velika in je to precej normalno, na Nizozemskem je to precej uradna tema, zato tudi zasmehovanja ni. Važno je od ljudi in rase. Važno je od tega, kako te nekdo sprejme kot takega. Važno je to, da si čimbolj podoben družbi in tiho skrivaš svoje dejstvo, saj nočeš izpast iz nje. Ne bi bilo lepo, če si med sabo ne bi delali takšnih razlik?

YouTube slika preogleda

Zmeraj, ko naletim na nove ljudi, se držim nazaj pri pogovoru s hitro hrano. Najprej rahlo tipam, ali se jim zdi o McDonaldsu (zato, ker je edini tak velik prodajalec pri nas) vredno razpravljat, ali pa jim ta hrana ni dobra. Po pravici povedano; zdi se mi dobra in užitna, čeprav ima preveč kalorij … in še marsičesa drugega, nezdravega :D Glede živil, sem pri drugih bolj previden, saj se mi zmeraj zdi, kot da bom izpadel “grows”, če bom v družbi antiMcD fenov izjavil, da mi je ta hrana dobra. Pa poglejmo kako to delajo ljudje, ki jim mcdonaldsov največji burger predstavlja en ugriz :lol: Klik.

Najprej bi se sploh morali vprašati, kaj beseda kazen dejansko pomeni. Ker sem mnenja da kazni po večini ne zaležejo vendar samo še bolj podkurije voznike, pogledam v SSKJ, ki besedo kazen definira kot:

  1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev,
  2. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška.

Torej, kot bi vsakemu logičnemu osebku dalo misliti, je kazen neka sankcija, ki nastopi šele po že izvršenem prekršku. Ker pa smo ljudje kot taki nezmotljivi in ker vsi avtomobili nimajo tempomata, se seveda zgodi da včasih doleti kazen popolnoma nedolžnega nesrečneža na cesti.

Ampak bistvo kazni je to, da bi naj, če prav razumem uradne organe, dalo misliti kršitelju, za nadaljno izvajanje svojih voznih sposobnosti. A vse večkrat se zgodi, da nas kazen razjezi, naredi nestrpne še bolj kot že v prometu smo, nas dekoncentrira – kje zaboga bi naj dobili še denar za to kazen.

Mislim, da si naš državni zbor prometne nesreče predstavlja na napačen način. V Motoreviji so v prvem odstavku zapisali:Namen predlagateljev zakona je na papirju dober; z višjimi kaznimi naj bi zmanjšali število prekrškov, še zlasti tistih, ki so med najpogostejšimi vzroki za prometne nesreče. Roko na srce, vsi vemo, da prometnih nesreč na tak način ne moremo bistveno zmanjšat. Nek določen odstotek ja, ampak – bistveno – je beseda, ki sem jo uporabil v prejšnji povedi. Te visoke kazne, že kot same, delajo ljudi, na primerjavo s kaznimi iz Nemčije, zagotovo živčne, najmanj pa nestrpne.

In na koncu se lahko vprašamo, kaj kazni rešijo? Nadaljno pametno vožnjo, po kazni, po tem ko smo nekoga zbili in je umrl v bolnici? Nadaljno umirjeno vožnjo, po kazni, potem ko smo napihali 1.5 promila? Seveda, odgovor je seveda! Ampak kaj je s tistim, ki je umrl v bolnici? Tega kazni ne morejo rešiti. Dragi državni zbor, predlagam vam, da se ob naslednjih pomislekih na zvišanje kazni obrnete v smer preventive in ne kurative. Slednja namreč kaže merilo za dober ukrep.

In še na koncu, mislite da je pijanemu osebku v soboto zvečer kaj mar do kazni? Požvižgal bi se še na pištolo, če bi mu jo naperjeno držali na glavo in se mu drli “USTAVI”, ko bi sedeli z njim v dirjajočem avtu.

Zakaj bi zdravniki stavkali, ne vem in nisem zasledil nikjer. Vem le to da se je ta kolumna začela že neki časa nazaj, a ravno takrat, ko sem nehal spremljat rumeni tisk bolj podobneje. Zgleda, da potrebujejo večje plače kljub raznoraznim zaprisegam in kljub tako ali tako visokim plačam. Kot vem že od nekdaj, so zdravniki zelo dobro plačani, vem pa tudi da jih v Sloveniji primanjkuje. Predlagam obvezno branje in razmišljanje o plačah zdravnikov, mojega bratranca Jureta. Zelo dober opis, kritika ali celo razlog, čemu zdravniki ne bi smeli stavkati.

Zagotovo ena najbolj revolucionarnih naprav, kar sem jih videl nekaj zadnjih let. The Pacemaker je nekaj najbolj inovativnega ter izjemnega na področju mp3 predvajalnikov. Ampak Pacemaker ni samo navaden mp3 predvajalnik.
Beri naprej »

Gledam Housa in ravno na sredini osmega dela, tretje sezone me zmoti ta misel. Zgleda da je bilo dogajanje v nadaljevanki dolgočasno, pa so mi misli malce pobegnile.
Beri naprej »

Draga Blogorola! Objavljam nekaj svojih posnetkov sončnega zahoda! Slike so od tukaj, tako da če bi hoteli imet katero drugo, ki v tej objavi ni objavljena v polni velikosti, call me. Moj mobi je 1-800-EDM-FANATIK. Drugič si nastavte uro pravilno! Za kak mesec nazaj. Resno se mi ne da delat dveh istih objav.
Beri naprej »

Prvega aprila ne maram iz določenih dejstev. Prvič zato, ker enostavno ne vidim rad, da koga prizadenem. S tem seveda ne mislim žaljivk, ampak kot tak kot sem že malih laži. Prvi april je namenjen zgolj zabavi in ker smo ljudje lahkoverni in po večini verjamemo vse kar nam drugi povejo, ali je to zgolj pogovor, resno razpravljanje ali zajebancija, vzamemo to v razmislek, kaj hitro pa dobimo na ta dan nazaj za odgovor prvi april.
Beri naprej »

Verjetno vsi poznate risano nadaljevanko The Simpsons, animirana sezonska komedija o očetu in mami in njunih treh otrocih, ki nikoli ne zrastejo? Če ne, potem bye bye sajonara!
Beri naprej »

Tako. Bil sem na razgovoru. Bilo nas je šest ali sedem. Torej so moje realne možnosti nekje 15% :) Ker se je šlo za delo striktno iz mojega poklica, so bili odgovori skoz pritrdilni. Enkrat samkrat pa sem rekel, da se z zadevo še nisem ukvarjal. Ampak vedel sem kaj mislijo, poleg tega pa sploh ni težavna. O tem za kak poklic in kje, se je šlo, pa ko zvem odgovore :) To bo predvidoma konec tega tedna.
Beri naprej »

Na Ankino željo objavljam nekaj svojih slikic. Ker je ženska pa je lepo, da se ji ugodi. Evo Anka, samo zate. In vse ostale :P
Beri naprej »

Ali “motivacijsko predavanje, kako živeti”. Gledanje obvezno!

Sem že omenil, da je v družbi dandanes, težko nastopati s čustvi? Sem. Ali pa je vsaj težko nastopati v družbi, ki te ne pozna toliko, da bi vedela, kaj misliš z globljo besedo. In kaj imajo tu zdaj veze pisma?
Beri naprej »

Acid testi so znani po tem, da so zgrajeni na podlagi najnovejših standardov, za izdelavo spletnih strani.
Beri naprej »

dogaja se mi že drugi dan. klikam, gledam, klikam, gledam. fajn bi bilo, da to ne bi bila ena in ista stran. pravzaprav je to ena določena stran, v bistvu določen kanal z videi na youtubu. nwem zakaj ampak neki je na teh posnetkih. mar je v meni toliko intelektualca, da iščem vedno nove in nove besede? mar sem že od nekdaj priden učenec? mar so mi všeč kratki dokumentarci? :lol: Iztok resnično potrebujem tvoj nasvet. kaj se dogaja z mano?
Beri naprej »

YouTube slika preogleda

Tide – Waiting For The Rain (rock komad)

danes 23.2.2008 praznuje naš portal tretjo obletnico obstoja. praznujemo tri leta, odkar je nekdo izmed slovencev pogruntal, da bi slovenija potrebovala svoj portal za to ekshibicionistično glasbo.
Beri naprej »

direkt iz postelje so me zabrisale misli na zgornjo temo, ko sem poskusil zatisniti oko za samo uro pa pol pred luninim mrkom. ne morem spat. tole moram zapisati …
Beri naprej »

to enostavno moram deliti z vami. to vam moram povedati. nekje do mojega štirinajstega leta nazaj sega moj spomin toliko, da se spominjam svojih dejanj. takrat nisem vedel v katero smer se bo moje življenje obrnilo. takrat je pri meni preprosto obstajalo eno pravilo; bodi dober z ljudmi. bodi dober z vsem. to mi je tudi ratalo. nikoli nisem bil skregan z nikomer. vsi so se name obračali po pomoč in nasvete, ker sem nekako bil tista svetla luč, ki so jo ostali potrebovali. enostavno sem vedel več od ostalih, tako da sem bil nenehno tudi v središču pozornosti. bil sem v marsikateri zadregi, ki me je kasneje naučila življenjske lekcije.
Beri naprej »

kakšen pomen ima obleka, ki ti leži zraven tebe medtem ko poješ? niti premikati se ne moreš? nisi okreten če ta napade kak terorist z nožem v roki?
Beri naprej »

kot sem že zasledil pri večkomu tukaj na blogosu, zadnje čase omenjate tudi redarji in varnostnike. to so ljudje. ampak samo ljudje. kaj več jim ne bi mogel pripisat. mislim na pozitivne lastnosti.
Beri naprej »

pozor! spoiler alert! tisti, ki se še nameravate odpravit gledat ta film, ne berite dalje. objava vsebuje tu pa tam kakšne povzetke iz filma.
Beri naprej »

sedim za mizo, nažiram se z domaćico in se sprašujem, kdo zaboga je dal tem ogabno dobrim keksom noter mehki č. ah ja pogled malenkost bolj desno zgoraj razjasni vse. kraš. jebeni južnjaki. vsepovsod jih srečujem. nimam ničesar proti njim ampak so nekako oni kontra vsiljivi v moj lajf. hrana, muzka, pijača … jebeno, sam še oblačit se bom začel v kakšnega karađić & proeski pa bo to to. hja … jebeno. če bo šlo tko naprej pa se bo res potrebno prilagodit južnjakom. ampak muzke pa ne. to piskajočo, naivno, cvileča frekvenca naj kar ostane tam doli.

Beri naprej »

… imeti odprtih 40 tabov, v browserju, in potem po njih iskat ravno določenega,

… da toliko objavljate, ker bom nekoga lepega dne skenslal (Iztok kandidat si),

… breezerkidsov, ki v moji muzki vidijo samo nabijanje,

Beri naprej »

Moj nickname, izhaja iz časa, ko sem iskal nekaj novega, primernega, pravzaprav izrecno za blog(e). Potreboval sem ga, ne zato, da ne bi imel drugačnega vzdevka že odprej, temveč zato, ker na blogu vendarle predstavljaš neko osebnost, nekaj kar dejansko v življenju si. Najprej sem obstajal kot komentator, ki se ga nekateri spominjate, kasneje ste me prepričali da odprem blog.
Beri naprej »

Pa sem vendarle mislil, da bom svojo anonimnost na blogu zadržal nekoliko dlje. Mah blogorola naj ti bo … Evo vam moj avtoportret. In ja, druga slika je ujeta v meni posebnem trenutku :P
Beri naprej »

Da vam malce razložim kaj je zame ultimativni party. Je party z ogromno ljudmi, je party z ogromno norega vzdušja in je party seveda, če je prava glasba. No zame je pravi party, na spodnjem videu:
Beri naprej »

Evo! Kočno dobil nove zvočnike. Po štirih letih ko so odpeli stari. Še pojejo brez skrbi, ampak sem si zaželel nekaj svežega. Po vseh teh letih moram reči, da sem se že prenaslišal zvoka sistemskih zvočnikov. In zato ker se ukvarjam z glasbo sem rekel, da potrebujem nove; zvočnike namenjene za glasbo. Tako sem po nekaj brskanja po www in nasvetov raznih specialistov za prodajo ter dobavo “zvočil”, odkril M-audio Studiophile BX8a.
Beri naprej »

Rekel sem si da moram poskusit kako deluje trackback. Ravno ko sem na Kašparjevem blogu videl objavo o tem kako Blogrola poziva blogerje naj pokažejo svoja namizja, se mi je ponudila priložnost.
Beri naprej »

Ko sem danes brskal malce po www, sem naletel na zelo zanimivo pogruntavščino. Gre za USB MSN Missile Launcher. Kot že ime pove zadevo priklopite na USB, s pomočjo vgrajene kamere, kar preko programa MSN merite sogovornika, in ga obstreljujete z raketicami. Igračka je pomoje zelo posrečena in niti ne tako nedolžna, saj raketice letijo iz nje precej hitro ter dosežejo do 4 metre in pol razdalje. Torej, če bi radi koga duhovito presenetili, ali pa zgolj iz zabave, si omislite to prav posebno web kamero. ;)

YouTube slika preogleda

Predstavil bi vam rad nekaj PHP skript, ki sem jih izbrskal in malce tudi sam predelal. Za vse, ki ne veste kaj je PHP; to je programski jezik za programiranje dinamičnih spletnih strani. Je hiter in precej razširjen standard spletnih strani (hint: vse strani, ki se odpirajo s končnico .php), določen pa mu je bil tudi de facto standard. PHP je uporabljen v naprimer CMS (Content Management System), torej sistemih za upravljanje spletne vsebine: phpBB – skripta za forum, Wordpress – vaš osebni blog, ipd. Ponavadi te skripte potrebujejo, še bazo (beri: aktivni procesor), medtem ko pa PHP funkcije lahko izvajamo tudi kot samostojne skripte, ki jih znajo dekodirati web browserji.

Beri naprej »

Okay. Najprej vsi lepo pozdravljeni. Nekateri me že poznate kot komentatorja vaših prispevkov, nekateri pa še ne. In končno lahko naznanim da sem tudi jaz odprl BLOG. Misel na to, kdaj naj odprem blog me je mučila že več kot pol leta. Ampak kot vidite mi je vendarle uspelo; glavni razlog je bil pravzaprav res to, da nisem vedel o čem bi pisal (stupid or not?). Po prepričevanju, nekaterih blogerjev (blogerk /se tako pravilno sklanja?), pa sem vendarle našel ustrezen čas, pa tudi zadosten razlog, ki je pretehtal vse ostale. Več o tem pa kdaj drugič.

Danes pa sem si zadal eno posebno nalogo. No, ne morem reči ali je posebna ali ne; pomoje prej ena tipičnih objav blogerjev. Te posnetke sem odkril pred kratkim in moram povedat da so me nasmejali do solz. Fuck*** hilarious! Navali narode …

Beri naprej »