Meja med vzgojo staršev in učiteljev

Ta zapis je komentar temi o vzgoji na enem od tujih blogov.

Tudi sam sem že o vzgoji pisal in dandanes je le ta daleč od tiste prave vzgoje. Tukaj sem bral komentarje po večini iskanja krivcev, ali je to na strani staršev ali na strani učiteljev, nekateri ste se dotaknili tudi otrokovega karakterja, a rešitve ne moremo najti, če ne zajamemo z univerzalno formulo celotno civilizacijo in šele nato odkrijemo pravo težavo.

Pa naj podam svojo razlago, kot že večini tukaj pred mano. Dejstvo je da se današnja civilizacija razvija s svetlobno hitrostjo. Povod za to so seveda vse večji pritiski monetarnega sistema, ki vceplja ljudem preko nezavednih mehaznimov, mnenja o stvarnostni tega sveta; o pomembnosti šolanja, pomembnosti izobrazbe in česar je še v prekipevanju o pomembnosti denarja. Otrok, njegova vzgoja, starševska brezskrbnost, neobremenjenost z eksistenco in življenjem, je tako postavljena na drugo ali tretje mesto. To lahko imenujemo tudi vrednote.

V današnjem času pravil, reda, discipline in zakonov, časovno usmerjenih potekov, pisnih dovoljenj in vse možne kombinacije birokracije iz le teh, lahko opazimo da tudi šolski sistem gre vedno bolj v tej smeri. Kot je bilo že omenjeno in zelo dobro opaženo, se dandanes otroci ne igrajo več zunaj, ne plezajo po drevesih, se ne špricajo z vrtno cevjo, ne skrivajo v gozdovih, ne vozijo tam, kjer jim ni dovoljeno in ne igrajo izven šolskega igrišča, ki je hkrati ograjeno in poseduje kamere, ki so namenjene samo iskanju krivca nezgod. A kdo je dejansko kriv, ko se zbunijo starši, ko se njihov otrok poškoduje ali ko se zbunijo učitelji, da so otroci neposlušni ali želijo vse po svoje?

Gre se za zgrešenost celotnega sistema v katerem se ne morejo sprejeti ne starši, ne učitelji, otroci pa dobivajo posredno mehanizme staršev in učiteljev v svoje vedenje. Če otrok hoče nekaj samo po svoje, je to jasen znak, da od doma prinaša pomensko preslikavo želj, ki si jih želijo njegovi starši ali roditelji. Vse bolj dobivam občutek, ob vsem prebiranju literature o otrocih in starših, ob opazovanju mladih staršev, da se daje poudarek na otroka, kot na neko bitje, ki je veličastno, prelepo, ki se mu daje vse, hkrati pa žarijo te mlade mamice ob izpostavitvi njihovega otroka pred druge. Dobivam občutek, da je otrok eno, odrasla oseba, ki pa se razvije iz njega, pa drugo. Kot da je otrok idealiziran pojem in se starši ne zavedajo da je to samostojen človek. Odločitev staršev za otroka je tako tukaj vprašljiva, ali so se odločili zaradi tega ideala ali zaradi pričakovanj svojih staršev? Ali pričakovanja koga drugega? Mogoče ta odločitev izhaja iz primerjave sovrstnikov, kateri že imajo vsi otroke? Mogoče pa je le to strah, da bodo ostali sami brez otrok, in se ne bodo mogli sprejeti med druge, brez njega? Če je otrok ideal, potem je tu resnično napačna odločitev zanj, saj se odločam po tem, kar nam kaže svet, in ne kar si mi želimo. In že se bližamo prvi težavi mladih staršev. Ko opazujem mlade starše (in to po večini niti niso tako mladi starši, letnik -70, -80), je njim samoumevno, da ko dobiš otroka, je njihovo vzgajanje vsem po vrsti samoumevno. Ukazovanje, kaj naj otrok naredi, popuščanje njegovim željam in vsem njegovim muham (ki jih niso sposobni razbrati), prilagajanje na njihovo stališče. Ker imajo starši sami problem s sprejemanjem sebe, pomeni da niso nikoli odrasli oz. da niso nikoli razvili odnosa s samim sabo. Tako pozabljajo, da njihove besede o “skupnem svetu, v katerem je kriza, da se vse draži, da so plače premale, da je iz dneva v dan slabše na svetu”, pomensko prenašajo na otroka, saj sami mislijo da to ne vpliva na njih. Starševsko obnašanje in starševsko samozavest in starševsko odgovornost otroci preslikajo najprej. Ravno tako pa ni več prave vzgoje, ki bi jo pari, ki se odločajo za otroka, morali poznati. Prava vzgoja je izredno pomembna, saj otroka kaznuje, ko prestopi mejo svojega sveta in se znajde v tujem svetu in da otrok spozna, zakaj si je kazni zaslužil, da otroku visoka pričakovanja, saj le te ustvarjajo delovne navade in da pohvale, saj je otrok nepopisan list papirja in na začetku življenja ne poseduje nobenih pomenov, zato se smeji – neobremenjenost uma. Večina staršev, misli da je treba otroku dajati samo dobro in izpolnjevati vse njegove želje. Potrebno je na tem mestu povedati, da želje pri otroku izhajajo iz mehanizmov, ki jih je prejel preko staršev. Če ne želite, da si bo otrok v trgovini želel vse več stvari, se ne pogovarjajte, kaj vse si želite, kaj vse je potrebno kupiti, koliko kaj stane in kako si ni možno privoščiti stvari v tem času. Otrok se uči pomenov posredno in če mislite da vas ne sliši, ko ste z njim na obisku pri drugih starših in govorite o aktualnih temah, se zelo motite. Tako vstopi otrok v institiucijo, med druge otroke. Ker je vajen tega, da se mu doma vse ustreže, in ker njegova mama, zaradi preslabe samopodbe, težko reče jasno “ne”, se sedaj znajde na tujem ozemlju, ki ga dojema enako kot domače ozemlje. A tukaj so tudi ostali otroci, ki morda prihajajo s podobnimi a tudi veliko drugačnimi mehanizmi v šolo. Česar so prej bili vajeni dobiti in je njihov spomin poslikan samo z ugajanjem, sedaj ne dobijo. In takoj so na tapeti učitelji in vzgojitelji. Vse prevečkrat si starši predstavljajo da vzgajajo najboljše a temu ravno ni tako, saj bi tudi znali povedati, kakšna je prava vzgoja, kar pa le redko vidim ali preberem od staršev. Prava vzgoja pomeni to, da če želiš otroka, ki bo vesel, ne bo prizadet pri vseh željah, ki se ne uresničijo, poslušen in strpen, morajo na prvem mestu biti to tudi njegovi starši. Starš, ki pa meni da se otrok lahko poškoduje pri plezanju na drevo, in je zato potrebno porezati vse veje do nedosegljive višine otroku, izraža svoje nezaupanje. Poškodbe, skakanje po dežju in lužah, pustiti otroku izražanje, kjerkoli se že znajde (in ne, ne dela vam sramote, samo okdriva motoriko), je mala cena za njegovo srečo. Otroke ni potrebno osrečiti, potrebno jih je naučiti čutiti srečo.

Potem imamo pa tu drugo stran, vzgojitelji. Ti seveda niso primarni krivci, a so krivci za določene situacije, ki se zgodijo otrokom v šolah. Če vzgojitelji nimajo samozavesti, imajo nizko samopodobo, ravno tako otroku ne dajo vedeti pravih pomenskih mehaznimov. Spet gre tukaj za vprašanje vira nezadovoljstva učiteljev, in ne, to definitivno ni njihova plača ali denar. Gre se za vprašanje eksistence in zgoraj naštetih pravil – zakonov, reda, birokracije, po katerih se morajo ti učitelji vesti. To jih omejuje, hkrati pa jim ne dovoli, da se sprejmejo takšne kot so. Učitelji dandanes so zelo mladi ljudje, tisti starejši, pa so predvsem zelo dojemljivi za črnoglede informacije, ki kar krožijo okoli nas. Te si poiščejo sami – namesto da bi razmišljali s svojo glavo. Največji krivec je spet monetarni sistem, saj ti učitelji vsakodnevno dobivajo razumska pojasnila za nove in nove ukrepe. A ti ukrepi niso samo ukrepi temveč omejitve, ki bodo omejili tudi njih same, nekoč. In tako kot avtorica – ena redkih – zapisanega članka, obstaja sedaj izredno malo ljudi, ki mislijo da lahko kaj spremenijo proti sistemu. Kot je že bilo omenjeno otroci niso enakega značaja ne karakterja in za vsakogar pač ni vsako delo. Tako je smiselno razumeti, da nekateri otroci bolje računajo od drugih, nekateri pač delajo bolje preval, od računanja, to pa še ne pomeni da so manj vredni. A šolski sistem je danes izredno spregledana pravičnost, ki postavi vse otroke na isto sito. Potem pa ločujemo marljive od nepridnih in delovne od lenih. Če boš rekel ribi, da naj spleže na drevo, in to ne bo zmogla, bo celo življenje živela v tem napačnem prepričanju. In točno tako dela današnji šolski sistem z otroki.

Zdi se kot da je vse na glavi, saj so konec koncev tudi vzgojitelji starši in starši, tisti ki vzgajajo v šolah. A začeti bo treba pri sebi, posamezniku. Vsak mora biti prepričan v smiselno rešitev, ki jo verjame, in jo je sposoben predati naprej, brez slabe vesti. Najbolj pomembno pa je to, da mora vsak razmišljati s svojo glavo in hkrati znati prisluhniti tujim mnenjem. Če bomo iskali krivca v nedogled, s tem ne bomo ničesar rešili, res pa je da se to, da je nekdo kaznovan tako fantastično občuti. To je samo naslada, ob neprivoščljivosti dobrega drugemu, ki ga sodimo po lastnem svetu. Potrebno je najti pravo pot, izpustiti in ne obstati zaradi iskanja krivca, ter razmišljanje z lastno glavo. Potem bo tudi možno spremeniti še kateri drug sistem.

O starših sem že pisal, tako da si lahko več preberete tukaj, saj bi drugače bilo to predolgo branje:

http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/08/03/razlika-med-dobrimi-in-slabimi-starsi/

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !