Fantastično prepričanje slovencev

Pri nas slovencih je v navadi, da imamo vsi res “fantastično”, ampak kar je še bolj pomembno, enako prepričanje o skupnosti v kateri živimo, kot ga ima človek s katerim smo v pogovoru. Skoraj kamorkoli, to pomeni nekje 98%, pridem, slišim od ljudi podobne vzorce in prepričanja. Od tega kako ni denarja, do tega, kako “vsi kradejo”, kako je država v k**cu, kako nam “vse poberejo”, kako ni zaposlitev ipd. Do sem so mi pogovori, ki jih imaš s starejšimi ljudmi naše preljube države še vedno dovolj logični. Ljudje gledajo ogromno tv novic, spremljajo radijske postaje na delu, prebirajo novice na internetu, se pogovarjajo s sosedi, ki btw, počnejo namreč isto. Tako pridejo do neke skupne teme, o kateri lahko razpravljajo, po možnosti kar preko domače železne ograje, ob cipresah, na rojstnih dnevih, obletnicah, proslavah ali pa v gostilni ob rundi ali 6.

Kar pa je še bolj zanimivo, so namreč kar ti pogovori sami, in kakšne zaključke dobivajo ti ljudje iz njih! Mati, ki se je ločila, raje pove naprej, da se isto dogaja s sinom, da življenje ne more teči na drugačen način. Zelo prebrisano, saj se bo le tako počutila dovolj blizu drugim, saj jo krije že znana situacija iz družbe. Kaj je pa to takega, saj se dandanes ločuje ogromno ljudi. Ena od tem vročih pogovorov med slovenci dandanes. Kar pa je iz mojega zornega kota nesprejemljivo, je pa prepričanje, da brez diplome, brez naziva in brez službe nisi nič (nič pomeni, niti človek in vreden sprejetja). Kot sem uspel izvedeti od mame, katera pozna tudi pravo sliko družbe, v časih osamosvojitve Slovenije, ni bilo toliko govora o denarju in premoženju posameznika. Denarja je bilo namreč dovolj, celo preveč tako da ga nisi uspel niti zapraviti. Tu se mi poraja vprašanje, ali je res začelo primanjkovati denarja, ali pa so samo interesi taki, da če ne bomo imeli tega ali onega ne bomo zadovoljni.

Sam sem prepričan v popolnoma drugačne razloge za nastale situacije, kot cela moja vas, po vsej verjetnosti pa tudi 95% Slovenije. Kakor sem tudi prepričan, da ni krivo to, da “ni denarja”, temveč da imamo ljudje vse več želj in interesov. Nekaj kar, v naši betici leta 1990 ni obstajalo, si pač nismo morali privoščiti. Aja, pa leta 2014 smo, kjer smo doživeli prehrambeno, industrijsko, kemično, biološko in digitalno revolucijo. Vse več stvari pogrešamo, to da gremo na morje, pa nam je že samoumevno. Le od kje ta ideja, da bi vsi morali imeti priložnosti iti na morje vsako leto?

Tako smo slovenci z revolucijo in denarjem, ki ga nismo mogli zapraviti, si razvili želje in interese. Nepogrešljive stvari, ki so nam dandanes samoumevne. Udobje, varnost in luksuz nam omogočajo zares lagodno življenje. Avtomobili, domovi in službe v katerih služimo denar, pa so kot kraljevi prestol. Če imaš službo, si nekaj več od drugih. Če hodiš na faks, tudi. Ne pozabi omenit, da se brez faksa ne moreš zaposliti. Avto je kot kraljeva kočija, v katerih kralji uživajo ovacije.

Ampak, kar resnično ustvarja prepad med ljudmi so prepričanja. In prepričanja so mnenja, ki jih posameznik podzavestno v navzočnosti druge osebe, sporoča. Ker v sloveniji velja neko nepisano pravilo, a hkrati zaradi njega večina ljudi tudi trpi, zboleva ali se ne počuti dobro, je, da moramo ugajati drugim. Tukaj je še vedno govora o podzavestnih dejavnikih, ki jih ne spremeniš iz danes na jutri. Nič ni narobe, da ugajamo drugim, a ko ovržemo lastne želje, zaradi tujih želj, niso krivi drugi, temveč mi sami. In zavračanje želj ima hude posledice. Pomeni sedaj to, da ima večina napačno prepričanje? Da, res je. Več o tem in zakaj je temu tako tukaj. Kar pa ljudje ne vedo, je to, da si sami ustvarjajo življenje kot ga živijo. Če imamo naprimer soseda Janeza, ki se ne ozira na politike, ne krivi jih kraje, živi svoje življenje in je zelo zadovoljen s svojo plačo ter delom, ki ga opravlja, v vsaki situaciji, ki se znajde, razume da mu je namenjena, ter ne krivi drugih, je vsesplošno vesel, razpoložen in zdrav; in soseda Jožeta, ki neprestano govori, kako nam bo država vse pobrala, kako se je v sosednji vasi obesil nekdo, kako so ga na cesti ustavili policaji in mu zaračunali kazen, ter da zaradi njih sedaj slabo spi, ker že tako nima dosti plače, da so ga zdravniki zaj****i in da mora sedaj jemati en kup tablet; lahko vsakdo opazi razliko. Ampak, kako sedaj dobimo iz teh dveh prepričanj vsesplošno slovensko prepričanje? Preprosto. Če dodamo v družbo še enega Jožeta, imata Jožeta sedaj kohezivno več moči in temu prepričanju sledi verjetna širitev. Janez bo še vedno obstajal v družbi, ampak bo venomer pritiskala nanj. Zaradi vsesplošnih prepričanj Jožetov, družba povzame njihovo razmišljanje. Jožeta, ki dobivata informacije preko televizije, radia, interneta, venomer novih črnogledih člankov, se tako počutita sprejeta, ko sta v skupnosti z drugimi Jožeti, saj ti ravnotako dobivajo informacije na istih mestih. Vzorci so isti, a ker se razmišljanje razlikuje, slišijo od drugih Jožetov še vedno kakšno novo zanimivo potrditev lastnega prepričanja, ki ga sami živijo. Pri Janezih je situacija zelo drugačna. Ne potrebujejo potrditev od drugih da se dobro počutijo, verjamejo v svoje življenje in ne posredujejo negativnega prepričanja.

Ne rabim poudarjati, da bi prepričanje večih Janezov doprineslo k vsesplošnemu boljšemo počutju, zadovoljstvu in manj stresa v družbi. A ker so se ljudje navadili gledati (samo) na druge, ker so te stvari, stvar času in dolgih let navajanj nezavednega dela možganov na taka prepričanja, bi seveda tudi sedaj potrebovali veliko časa, da se spremeni družba in njihovo prepričanje. A najbolj pomembno je to, da bi potrebovala velika večina ljudi – namreč vsak izmed njih – posameznik, pozitivne informacije in razloge, da v družbi ne vlada takšno stanje, kot ga opisuje Jože, temveč kot ga opisuje Janez (zdaj so vsi Jožeti rekli WTF???). Jožetovo prepričanje ni nič druga kot slabosti njegovega zavednega in nezavednih razumov. Ker se je ujel v past, v katerem mu sedaj smiselno deluje vse kar sliši in prebere, bi potreboval razloge za takšno prepričanje kot ga ima Janez. Njegovo vsesplošno prepričanje je izredno negativno, samouničevalno ter ponižujoče. Ljudje kot so Jožeti nevede razvrednotijo vsakega človeka, ki je kot Janez. Ne premorejo občutka, da “se mu godi dobro”, pa čeprav se mogoče njemu Jožetu samemu, godi celo dosti bolje, a se tega ne zaveda zaradi napačnih prepričanj.

Kar pa je gonilna sila družbe, je to vsesplošno prepričanje starejših nezadovoljnih ljudi. Ker imamo približno 97% Jožetov v Sloveniji, je sedaj seveda vsak, ki razmišlja kot Janez (s svojo glavo), že takoj označen za čudnega. Če vsi razmišljajo tako kot Jože, le kako lahko razmišlja nekdo kot Janez? Nezavedna stran Jožetov, se odloči, da ga razvrednoti, potegne ga na svojo stran prepričanj, in tako se lahko zgodi, da še Janez spremeni svoje prepričanje. Da ne bo nesporazumov, tukaj se govori o dejanskem stanju in ne o maskah (nasmehi, prijaznost, ugajanje) ljudi, ki vam jih naslikajo, ko se pojavite pred njimi. To zavedanje je dobro za razumevanje vseh mojih člankov. Kot že v omenjenem članku imajo vsi Jožeti oz. večina ljudi, ki želi ugajati drugim (na prvem mestu), maske. Otroci, ki se rodimo popolnoma nebogljeni in željni resnice ter pozitive, tako pademo v družbo nezadovoljnih Jožetov. A redki smo tisti, ki se uspemo držati kot Janezi in uspemo širiti pozitivo.

Še ena stvar, ki je zelo bistvenega pomena, pa je razlika v prepričanju Jožetov in nas mladih redkih Janezov. Gre se za medgeneracijsko razliko in prepričanje Jožetov, da je samo njihovo ravnanje pravo. Mladi Janezi, smo dosti bolj odprti in vidimo dosti več resnice, kot starši in starejši – Jožeti (tukaj namerno slikam starše kot Jožete in sebe kot Janeza, saj se tudi v takih situacijah pred 98% staršev znajdem). Dejstvo je, da mladi Janezi nismo tako zapacani s prepričanji, navadami, ideali in pričakovanji, ki nam niso potrebni. Seveda to starši Jožeti (družba) ne razumejo. Tako se dogaja da venomer znova slišim, pogoje in pričakovanja od teh Jožetov, da bom sprejet od njih, da si bom zaslužil njihovo pozornost ter najpomembnejše, da me bodo spoštovali (spoštovanje pomeni, da te sprejemajo takšnega kot si, in si ne poskušajo te razlagati po svoje, in ničesar drugega!). S tem njihov nezavedni razum, ki je naravnan na prepričanje “jaz sem starejši, mene je potrebno spoštovati” (brez seveda pametne razlage, argumenta, smisla), poskuša razvrednotiti obstoj nas redkih Janezov. Pri starejših in starših, ki so Jožeti, se namreč prižge alarm, ki jim da vedet, da ne spadajo v prepričanje k Janezom, saj se tako ne bi mogli sprejeti. Jožeti namreč dojemajo ta svet, kot skupen svet in jemljejo vso prepričanje, ki ga slišijo v družbi za pravilno. Tukaj pa je resnična težava. Noben človek, pa če je to Janez ali Jože, nimata istih prepričanj. Svoje težave, lahko premostita tako zgolj s sprejemanjem drug drugega.

Tako pridemo do situacij kot so te, da se Jože zaradi slabega prepričanja, nesprejemanja in nezadovljstva, ki ga nosi s sabo, znajde pred mladim Janezom. Jože je visoko izobražen, s službo, ter visoko plačo. Ima ugodje, varnost, zavarovanje in vsakodnevno hrano. Janez ima samo osnoven poklic, je nezaposlen, živi mirno, ve da so mu stvari namenjene in dela zase dobro kolikor lahko. Je nasplošno vesel in razpoložen človek, ki počne kar mu je volja in ne širi negative. Jože zaradi lastne nevere, naslika situacijo Janezu, da ni vreden nič brez naziva, brez službe, da se mora izšolati ali da se mora zaposliti. Če dobro razumete zgoraj zapisano, lahko sedaj že opazite razliko med svetovom Jožeta in Janeza. Čeprav Jože ima vse, kar on sam trdi, da bi moral imeti Janez, ni prepričan v to! Ker pa ni prepričan, svoje stanje sedaj slika na druge in tako tudi drugi postanejo njegov problem. Nima vere in slika svojo situacijo na zunanji svet. Na čelu mu piše, da je tisti z manjšim stanjem kot on, njegov problem. Jasno je, da je to samo njegova težava, nesprejemljivega Jožeta. In tukaj na tem primeru se lepo opazi, da ni bistvo v denarju, ker si starejši, ker imaš zaposlitev, ker imaš naziv, temveč v lastnem prepričanju. Zdaj pa si predstavljajte 97% ljudi s takšnim razmišljanjem? :)

Vprašanje pa je sedaj, kako sebe spraviti v pozitivno prepričanje, v prepričanje Janezov v prepričanje da verjameš sam sebi? Takšno prepričanje namreč izhaja tudi iz verskega nauka, a ljudje ga že zdavnaj ne razumejo več. Trdijo nekaj, kar trdijo drugi, samo sebi ne verjamejo. Iščejo odgovore skozi druge a sebe ne prepričajo v dobro. Še bolj zanimivo mi je pa to, da ljudje, ki najmanj ali pa sploh ne hodijo k mašam, razumejo, ali pa so našli pot resnice in seveda obratno. Prava revščina namreč ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, kot se zdi, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

V kolikor si bralec želi delati na sebi in si izboljšati prepričanje svojega sveta, me lahko kadarkoli kontaktira v komentarjih. Če ste prepričani da spadate v družbo Janezov in vaše prepričanje ne more škodovati družbi, vas izzivam da preberete tale članek.

Zgornji primer ni zagovarjanje neizobraževanja, opustitev šolanj ali napeljevanje h dajanjem odpustov!!

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark
  1. sličica Nevenka

    Prepričanja se kažejo na volitvah. In imamo samo dva. Vsakodnevne tegobe in težave in resno globoki problemi očitno niso dovolj, da bi ljudje izbrali brez prepričanja, po pameti, z iskreno željo, da bi šlo Sloveniji bolje.
    Dokler z dveh strani drug drugega tlačimo v blato, bomo pač v blatu. Zaradi prepričanja. Amen.

  2. sličica kara

    zelo se strinjam z zgoraj napisanim. nisem Jožefa sem Jasna in mislim z svojo glavo zato velikokrat drugim nerazumljiva. a nič ne de saj mi je tako lepše in sem srečna, da se učim slediti Življenju, ki ima po naključju tudi zame načrt! ;) lp K.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !