Resnica o generaciji 1950-, 60-, 70- tih

Danes sem dobil mail od očeta in ga delim z internetom. Dva pogleda. Tipičen za današnji čas in spodaj še moj pogled.

Za   vse ki so rojeni  v  1950-tih, 60-tih, 70-tih..!! Najprej: preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes. V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala. Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah. Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto  in Colo z našimi prijatelji  in nihče zaradi tega ni umrl.   Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU  Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko. Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov… Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v  šoli. Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu , pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na  šolskem dvorišču… Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms……. MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se s lokom in puščico, gradili  trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali  gore stripov in kavbojskih romanov  in vse to smo preživeli brez posledic! Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon! Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem ! In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM! MORDA BOŠ ŽELEL DA DELIŠ TOLE Z  OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO,  DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI! Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši. Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!Pozdrav generacija!.

Mi otroci smo se rodili brez vseh omejitev, država je res sprejela ogromno novih pravil, ampak država v tem pismu ni sprejela to: da ne smemo kaditi, da ne smemo jemati zdravil, jesti iz konzerv, da lahko gremo poljubno k zdravniku in se testiramo za diabetes če želimo. Država, vlada in odvetniki nam niso uzakonili da moramo nositi pampers in da ne smemo lulat v posteljo. Jasno je da varnost v avtu je na prvem mestu, ker nas je toliko, vendar bližnje igrišče, trgovina in hrib, ne pomenita nevarnosti, pomenita samo nezaupanje v nas samih. Država nam ni prepovedala pitje vode iz vrtne cevi in informacije o kokakoli, da je škodljiva, smo si sami poiskali na internetu. Vse informacije o nevarnosti sokov, maščob, ogljikovih hidratov smo si sami prebrali v časopisih, ki jih sami kupimo in TV programih, ki jih radi gledamo. Jasno je, da je z ogromno globalizacijo in hitrim širjenjem informacij dandanes vse usmerjeno k izboljšavam življenja. Ta pa poteka tako, da ljudje raje, ko se kaj slabega zgodi, krivimo druge in iščemo vzroke. Vzroke v sosedih, prijateljih, sorodnikih, ljubljenih. Prinašamo to frustracijo domov, za svojo trdo ograjo iz železa, kjer smo lahko 100% varni in potrjujemo to, kar si mislimo in razlagamo po svoje. Postajamo paranoični in tako nas je še bolj strah. Več straha pa pomeni več ukrepanja. Več ukrepanja pomeni več omejitev. In tu smo danes. Sredi digitalne dobe, kjer imamo vse, a v duhu in zavesti popolnoma na tleh.

Tako otroke dandanes spremljajo kamere v OŠ, ograje, ki jih ločijo od dreves in posekane veje na drevesih "da nebi slučajno se komu kaj zgodilo če bi padel z drevesa". Naše razmišljanje je šlo v preveč napačno smer in naše zaupanje in življenjska preprostost, je minila. In nobena vlada, noben odvetnik in noben zakon nam ni omejil spuščanja po klancu z vozičkom brez zavor, s kolesi ali rolkami. "Zaušnice" so omejile mame in očetje, tisti, ki so postavili kamere na OŠ in ograje okoli njih, tisti s premalo zaupanja. Preventiva je boljša kot kurativa. In vlada, zakoni in odvetniki nam niso prepovedali laufanja od hiše do hiše, to so nam ograje, tiste železne ograje paranoje in večnega strahu. To smo si prepovedali ljudje, ki ne zmoremo zaupati. Ljudje, ki gledamo na druge in pozabljamo nase. Iz tega izvirajo tudi bolezni. Petarde so bile nekaj normalnega, da se je kdo porezal s steklom tudi, pa nas nihče iz vlade ni prišel in rekel da tega ne smemo delati. Igrati se s prijatelji do teme, nam ni prepovedala vlada, ravno tako kot nam ni prepovedala priti domov, vstopiti v dom, se družiti s prijatelji z ljubljeno osebo, razvijati vrednote se pogovarjati z njimi. Ljudje smo postali takšni, zaradi tega, ker poslušamo druge, ne več sebe :( Drog res ni bilo, saj otroci niso bili tako omejeni. Droga, alkohol in vse ostale psihoaktivne stvari pomenijo beg pred tem, kar doživljamo; da se ne moremo sprijazniti s svetom, v katerem živimo. Starši so zaupali v sebe in v otroke. Niso jih omejevali, branili pred življenjem in tako so lahko razvili in odkrili pravi talent, se zaposlili, kjer so želeli, saj so razmišljali s svojo glavo. Xboxa, PS3 in računalnika nam ni kupila vlada, niti nas odvetniki niso vozili k šolskemu psihologu. Vstopali smo v hiše, ker ni bilo cipres in ograj, ker se ljudje nismo branili ljudi, ker nismo postali paranoični in ker v nas ni bilo slabega občutka, ko smo nekoga videli na vratih, ker ni bilo nezadovoljstva in s tem tudi tekmovanja. Čeprav imamo dosti več kot včasih, pa ta ista generacija raje krivi druge, ne sebe.

Tudi če so vsi smiselni razlogi sedaj našteti zgoraj. Draga generacija, če ste vi dobili občutek, da vas je v vsem tem omejila vlada, odvetniki in zakoni in ne vi sami, je to samo vaš občutek, vaša resnica, ki ste jo pripravljeni verjeti in posredovati drugim. Kar pa pomeni to, da se lahko odločite uresničiti 90% stvari iz zgornjega zapisa kadarkoli želite. Ponovno! Saj imate otroke, pa jim dajte vse našteto, pustite jim naj se zabavajo, pustite jim naj se igrajo, živijo, še bolje rečeno, SPREJMITE jih. Dajte jim svobodo, krila, motorje in kolesa, ki si jih želijo. Poučite jih o nevarnostih, vendar jim pustite svobodno voljo. Ja, poškodovali se bodo, ampak je to mala cena za njihovo zadovoljstvo in zdravje. Pa tudi vaše ;) Največja težava je v tem, da se jih omejuje že v najmanjših željah, kot so druženja s prijatelji, vožnja z motorjem, rolko, metanje petard, nabijanje muzike in druženje po temi. To je samo nekaj naštetih od skoraj neskončno želja otrok in posledično tudi njihovega zdravja. In če ste se ob zadnjih dveh povedih zdrznili, je čas, da najdete zaupanje v sebi in zaupanje do otroka, tako vas bodo lahko imeli radi, vam vračali to kar sedaj iščete s pravili. Ne, to da greste skupaj na družinsko kosilo, to da gledate skupaj filme, se družite z družinskimi sorodniki, hodite skupaj na morje, vse to je popolnoma brez pomena, če vi kot generacija staršev ne daste otroku zaupanja in jih sprejmete takšne kot so. S tem pokažete – PODZAVESTNO – otroku tisto toploto, tisto nekaj, kar potem otroka veže na vas nazaj ;) In verjemi da lepšega občutka, kot starš ni! ;) Konec koncev so vaši otroci, so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In vedite, da če jih omejujete, omejujete samo njihovo raziskovanje sveta, njihov mogoče nekoč najden skriti talent. Več kot otrok poskusi, prej lahko najde, v čem je dober s svojim bitom. Iz sestavka se še da razbrati en zelo dober pokazatelj, kako mnenja spreminjajo naš svet. Informacije, da je nekaj škodljivo, še samo po sebi ne pomeni da je škodljivo. In če ljudje verjamemo vsemu, spremljamo dnevno TV in novice, dobivamo potrditve za te informacije. Tako v bistvu lažno verjamemo informacijam, ki mogoče za nas posameznika ne veljajo in jih prenašamo na bližnje. Imamo občutek, da nas je omejila država, zato omejujemo druge. V vsakem trenutku lahko to spremenimo. Če vam nekdo izpostavi takole drugačen pogled, kaj dejansko imate v svojih rokah, boste še vedno trdili, da so to tisti drugi? Včasih se vprašam, ali smo res lahko tako slepi, da ne vidimo več, prijatelja, sorodnika, ljubljene osebe, ampak samo še pravila? In zakaj se mi zdi, da je za večino zgoraj odgovorna ravno generacija o kateri je govora?

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark
  1. sličica Simona Rebolj

    Mnja, hvala za tole, alergična sem na te površne, pristranske fantazme o generacijah proti generaciji, ampak, preden začnem pizdit, ne vem, če dobro razumem, katera generacija ima tako svetohlinsko dobro mnenje o sebi, ni pa zadovoljna s posledicami, ki jih je pomagala sproducirat … hehe … Ali to pismo govori o rojenih v 50, 60 in 70ih in nagovarja sovrstnike, ali tem pridigajo rojeni v 30ih, 40ih in 50ih? Vem, da naj bi se dalo razbrat vsaj na podlagi kanalov na TV, ampak nekatere trditve so tako labave, da nisem čisto prepričana, če prav štekam.

  2. sličica Tadej

    Hei Simona!!

    Tole je mail, ki je prijadral v moj nabiralnik, namenjen je vsem tistim, ki ga objavijo, saj sem ga s tem popravkom poslal nazaj. Mislim da se ne gre toliko za to, komu je namenjen, kot pa ima namen nekaj naučiti. In ta nekaj je podan z direktnimi primeri, ki so navedeni.

    Lahko pa sam povem, da v ta zapis spadajo nešteti starši. Tako moji, ki so letnika 60, potem tudi poznam mlajše pare letnik med 60 in 70. Če pogledam na nekatere še mlajše starše, ki se na otroke redno derejo in jih učijo z vpitjem, ti pa imajo še dosti več dela. Otroke se uči s svojim obnašanjem, s svojim nastopanjem, navadami, kar pa prihaja iz podzavesti. In starši se potem sprašujejo, zakaj njihov otrok se ne drži tega, in počne ravno obratno, kot bi oni želeli.

    Ta zapis ni posploševanje. Namenjen je učenju, pogled je podan tako, da se lahko razbere smisel. Oziroma, da se vidi, da ni tipično razmišljanje. Kakšno pa je, pa se ugotovi iz mojih zapisov ;)

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !