Razlika med dobrimi in slabimi starši

Spet sem se zbudil z mislimi v glavi, ki največkrat kujejo našo prihodnost. Ali bolje rečeno kujejo prihodnost današnje mladine. To niso na prvem mestu samo družba, alkohol, želje in interesi nekega otroka, katerega starši vidijo, da se spreminja in imajo te stvari nanj vpliv, temveč predvsem vzgoja. Nekega jutra sem na televiziji gledal oddajo Dobro jutro, kjer so gostili psihologinjo in nekega pevca. Vprašanja so se gibala okoli otrok in kako otroka pravilno in varno vzgojiti. Po pravici povedano je zgledalo vse skupaj kot nizanje pravila na pravilo oziroma, kako otroka prepričat, da ne bo delal nekaj, kar ni zaželjeno od staršev. Objektivnemu gledalcu pa je precej hitro postalo jasno, da so odgovori samo vrtenje v krogu. Medtem, ko sta psihologinja in ta pevec nizala rešitve, kako otroka naučiti nasprotnega na nečem, kar sta ga že naučila (vendar podzavestno pomensko), me je primlo, da bi pograbil telefon in sam klical v oddajo. Pogovor je zgledal kot reševanje težav, katere starši pri otrocih najraje ne bi videli. Prava težava, pa se skriva v vzgoji – pred nastalim problemom. Otroci se sami ne rodijo z nikakršnim znanjem ali navadami. Vse povzamejo in se naučijo od staršev. Starši bi se tega morali zavedati in če je bilo eno od vprašanj, kako otroka prepričat da si ne bo želel novih in novih stvari v trgovini, bi za to bila rešitev ta, da starši ne dajemo poudarka na pomenski vrednosti teh stvari preden sploh otrok razvije pomen.

V vzgoji je ključnega pomena preventiva. Kakorkoli otrok odreagira, se je mogel nekje naučiti. In ta nekje so največkrat starši. Zapletenih mehanizmov razmišljanja druge osebe seveda ni mogoče razumeti. Dovolj je če razumemo samo pravilno vzgojo. Medtem ko starši enostavno uporabljajo besede kot, “ne je”, “dere se ko ne dobi tega”, “izsiljuje”, “je trmast ali sedaj ima obdobje prve trme”, “je nemogoč”, “hoče stvari, ki jih imata brat ali sestra ali drugi v šoli”, “se ne more zbrati”, “se ne more skoncentrirati na eno dejanje”, “nagaja drugim”, “je neposlušen”, “noče ubogati”, “zavrača hrano”, “je prevečkrat bolan”, “ne uči se dobro ali noče v šolo”, “pije alkohol”, “kadi”, “je zasvojen”, “jezika nazaj”, bi bilo vredno se vprašati, od kje izvirajo te težave in če morda sami niso krivi za njih. Odgovor je pritrdilen, saj se otroci učijo pomensko, takrat ko so veseli in odprti za poslušanje.

Mislim da vsak odrasel človek ve, da je razlika, med kaznijo (sankcijo, pravilom, disciplino, redom), ki naj bi popravila določeno otrokovo vedenje, in odpravljanjem vira težave. Komur od staršev je ta poved nesmiselna ali nova, verjetno spadate pod spodnjo skupino slabih staršev. Otrok se rodi nebogeljen in brez vsakršnega znanja. Vsak starš pa si želi, da bi njihov otrok bil kar se da uspešen in bi imel lepo življenje. Vendar pogosto prihaja do tega, da dandanes v modernem svetu, kjer je ogromno materializma in so starši preveč usmerjeni na ciljanje le tega, da otroku vsiljuje nepravilno obliko vzgoje. Tako lahko ločimo po enostavnem pravilu sprejemljivosti in nesprejemljivosti, dve skupini staršev. Tisti dobri starši in tisti slabi starši. Preden pa se boste vsi uvrstili med dobre starše, naj opišem pogoje, ki ločujejo ti dve besedi. Sprejemanje ali nesprejemanje je stvar vsakega človeka. Vsakega posameznika. To pomeni da lahko imamo enega starša, ki se sprejema in drugega, ki se ne, lahko se oba sprejemata, lahko pa sta oba nesprejemljiva. Kot že sama beseda pomeni sprejemanje – dobro in nesprejemanje – slabo.

Sprejemanje pomeni, da je človek zadovoljen s svojim življenjem. Razume da se stvari odvijajo okoli njega kot se. To imenujemo sprejemanje svojega sveta. Sprejemanje pomeni, da nismo razočarani, če se katera od naših želj ne uresniči, saj nimamo pričakovanj. To je naložba v življenje, saj bomo zmeraj znali oditi z nasmeškom in vsaka želja, ki se nam bo izpolnila bo samo dodatek kančka sreče v našem življenju. Sprejemanje hiše, pomeni, da smo zadovoljni s svojim telesom, da se zavedamo da smo bili ustvarjeni takšni kot smo, tam kjer smo, in tista oseba, ki smo. Da si ne želimo zamenjati življenja z nekom drugim – bolj uspešnejšim, saj imamo življenje v svojih rokah. Da ne ustvarjamo idealov v življenju, se primerjamo z družbo in smo zaradi družbe tudi nesrečni. Kdor sprejema sebe, razume, da so vsi ostali ustvarjeni enako in ve, da noben človek ni vreden več od drugega. Sprejemanje je vse, s čimer ugajamo sebi in ne drugim, zaradi družbenega ali kakršnegakoli statusa, ne zaradi slabega občutka (vesti) in ne zaradi tega, da bi pri drugih izpadli nekaj več. Kdor se sprejema lahko naredi karkoli, kar je lastna želja, in ne bo dobil slabega občutka, če ga bodo drugi obsojali, saj ve, da je to le njihov lastni pogled v njihovem svetu. Sprejemajoči človek, sprejme druge ljudi takšne kot so, ne poskuša si razlagati njihovih dejanj s poznavanjem lastnega sveta, saj ve, da se vsak človek od drugega loči po načinu razmišljanja. Sprejemajoči človek je samozavesten in se ne obremenjuje s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Lahko sprejme mnenje drugega in poda konstruktivne argumente, ni nujno da se strinjam z vsem, kar povejo drugi, vendar razume, da je smiselno za njih tako kot povejo drugi. Je sposoben doživeti pravo srečo in kar je najpomembnejše pravo ljubezen! Sprejemanje je privoščljivost, da se drugim izpolnijo njihove želje, brez zavisti, je ljubeznivost do živali in popolno zavedanje in odgovornost nad dejanji, ki smo jih naredili.

Nesprejemanje pomeni, da hočemo ugajati drugim. Je ključna težava današnjega sveta! Nesprejemajoči človek, hoče ugajati celemu svetu. To pa zato, ker misli, da je družben status edino pravo pravilo. Takšen človek je največkrat bolan, izkuri se pri dokazovanju pred drugimi, doživlja stres in zavrača lastne prave želje, izpolnjuje pa tiste, ki bi ga naredile velikega pred drugimi. Ne sprejema svoje hiše in ali svojega sveta. Ne ugaja sebi, zato počasi ugaša njegova volja do življenja. In ker vse več njegovih želja sedaj izvira iz materialnega sveta, saj lahko občuti le to vrsto zadovoljstva, je omejen na denar in na iskanje novih virov prihodka le tega. Ne ve da je sreča v njem samem, in si jo želi kupiti z denarjem, ki ga ima ali z visoko izobrazbo, in misli, da je pot k sreči “družina”, lepa hiša, dober avto, vljudno vedenje in ugajanje drugim, darila, nenehni nakupi nove opreme, pospravljeni in počiščeni prostori, v glavnem z vsem s čimer se lahko dokaže. Ne zaveda se, da pa so to samo sredstva. Sredstva s katerimi kaže, da je on nekaj vreden. Sredstva, ki kažejo na njegov karakter in lastnosti nesprejemajočega. Tako lahko te želje enostavno postavimo v okvir negativnih človekovih karakternih lastnosti. Tekmovalnost z drugimi, strah da bo izpadel ali imel manj kot drugi in pohlep. Nesprejemajoč človek se trudi, da ugaja kjerkoli in s čimerkoli. Želi biti prepoznaven in pokazati svetu, da se lahko tudi on vklopi v družbo. Zapade lahko v zasvojenost. Ne more sprejeti sveta okoli sebe in kar se v tem svetu dogaja. Krivi so zmeraj drugi in ker je on samo en posameznik meni, da nima moči nič spremeniti. Ima pogled usmerjen izven sebe, in ne vidi, da je bistvo v njem samem. Motijo ga zunanji vplivi, kot so zvok, temperatura, dejanja drugih. Ni sposoben pogledati na drugo stran svojega mnenja, ni sposoben poslušati drugih, brani se s protiargumenti in hitro prihaja do zaključkov. Predsodki so njegova zaščita, saj kakšna druga smiselna razlaga zanj ne obstaja. Ne more sprejeti svojega telesa, ne ve pa, da ima vse odločitve o sebi v svojih rokah. Misli, da se mu godi krivica, ne ve pa, da je sam odgovoren zanjo. Kupuje oblačila, da bi bil sprejet med druge, krasi se z makeupom in nakitom, skoraj ni je stvari, ki je nebi počel zaradi drugih. Pije alkohol, ne zato, ker bi bil to njemu užitek ali ker bi bila to lastna želja, temveč zato, da se odklopi od svojega sveta, ki ga ne more sprejeti, in da se lahko vključi v družbo, s katero se veseli. Cigareti mu predstavljajo en del svojega sveta, ki ga ne more sprejeti in z njimi je bolj popoln. Drži se družbenih tem in le redko pove, kaj iz svoje glave. Je človek, ki ni sposoben delovati v dobro bližnjih, ker se tega ne zaveda in noče ovreči svojih navad, saj so ga tako naučili starši. Tisto, kar je drugače, kot mislijo njegovi starši in on sam, tisto je napačno in nesprejemljivo zanj. Življenje misli da teče po železniškem tiru, naravnost in po določenih pravilih in samo tako, kot bo rekel on. Ponavadi nesprejemajoči ljudje razmišljajo zelo ozko in zavračajo vse novosti, ki bi izpodrinile njihovo veljavo. Bojijo se ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in jih zavrnejo še preden premislijo, kaj bi lahko dobrega doprinesli zanje. Presoja druge ljudi po lastnem razmišljanju in trdi da je njegova sreča to kar je dosegel, v bistvu pa je to le bežna sreča, saj sam čuti, da mu pa nekaj v njem vendarle manjka. Nesprejemajoči ljudje so izredno konfliktni ljudje.

Naj poudarim, da če ste se našli samo v eni izmed teh lastnosti, ste verjetno nesprejemajoči človek, hkrati pa lahko počnete tudi katerekoli druge stvari, ki so naštete, podzavestno, pa se jih sploh ne zavedate. Tako otežujete življenje drugim okoli vas.

Slabi starši so tisti starši ki otroka preveč varujejo pred svetom. Ki ne zmorejo zaupati v življenje in mislijo da je otrokovo življenje in zdravje v njihovih rokah. Ponavadi otroku nudijo vse in se čudijo, kako je potem vse narobe, in zakaj jim otroci ne vračajo dobrote. Odgovor je, da nimajo dovoljšnega znanja za vzgojo. Menijo da so krivi hormoni, da so otroci muhasti, trmasti, poredni, izsiljujejo, želijo si vedno več in več, ne vedo pa, da so jih ravno oni z napačno vzgojo tako vzgojili. Držijo se svojega razmišljanja in ker imajo otroke, mislijo, da si lastijo tudi njihove pravice. Ne sprejmejo mnenja drugih, ki jim želijo pomagati pri otrocih, ker menijo, da imajo oni izkušnje in otroke. Dejstvo pa je da je znanje o vzgoji, dandanes v svetu laži in besed ki nič več ne pomenijo, zelo pomembno. Starši, ki se ne učijo na življenjskih napakah, zavračajo šolo življenja, so nesprejemajoči starši. In nesprejemajoči starši pomenijo omejitve na otrokovi poti v življenju. Preslikajo svoj svet v otroka, ko pa otrok začne razmišljati s svojo glavo, ne dopuščajo sprememb. Želijo da se razvija tako kot oni želijo in pozabljajo da je to človek, popolnoma samostojen za sprejemanje odločitev in po petnajstem letu tudi odgovornosti (če so ga le te tudi naučili). Odločitve nesprejemajočih staršev, da bodo imeli otroke, so ponavadi izzvane iz strahu, ker bi edini izpadli sami, pred vrstniki, iz tega, ker želijo ugajati drugim ali pa iz osebne koristi, da bodo otroci lahko uspešni, ker njim ni uspelo. Naj povem, da govorim o podzavestnih dejavnikih, in pravih razlogov, ni mogoče takoj odkriti. Vendar se ti najpogosteje najdejo pri nesprejemajočih starših in naj opozorim vse, da kljub temu, da bo nek starš pred vami zagotovil, da je otrok nastal iz ljubezni, vas spomnim, da je to samo zavestno dejanje. Prava ljubezen je izginila oziroma je je izredno malo. Starši, ki prepogosto vsiljuje svoje izkušnje otrokom, niso nič manj slabi. In če ste se na tem mestu zasmejali, berite dalje, saj vam bo verjetno ta nasmešek izginil. Ker otroka vse prepogosto ščitijo pred nevarnostmi, dvigujejo iz stopnice na stopnico, mislijo da mu dajejo in nudijo vse, da bo po njihovo lahko srečen in imel visoko samozavest, da se bo lahko uveljavil v družbi in nekoč bil vidna zvezda na nebu. Žal pa tak dan nikoli ne nastopi. Če bodo starši dvigovala otroka iz stopnice na stopnico, otrok ne bo imel potrebe da bo nekega dne sam stopil na naslednjo stopnico. Tako bo obstal, kjer je, in pričakoval da ga bo nevidna roka zopet dvignila. Ker dobivajo vse, ne občutijo potrebe, da bi sami zase kaj dosegli in ni jim potrebno ustvariti lastne samozavesti, saj so starši tisti, ki jim jo nadomeščajo. In razlika je med tem, kar počnejo starši danes. Medtem ko slabi starši otroka osrečujejo, dobri starši otroka naučijo, kako bo srečen, kako se bo znal pobrati in bo v svojem življenju zmeraj znal najti pot do sreče. Ko bo tak otrok nekega dne stopil brez samozavesti in odgovornosti iz hiše, se mu bo njegov svet v trenutku zrušil. Prevzele ga bodo visoka pričakovanja šol, zmeden bo taval na svoji poti in če ga bodo starši še usmerjali naprej, bo postal nesrečen. Nezadovoljen, ker ne zmore razmišljati s svojo glavo in slediti svojim željam, bo iskal smisel v svojem življenju, imel bo neuspešne zveze, slabe ocene, zapadel v odvisnost, droge, alkohol in njegovo življenje bo mučno. Ko se starši odločijo za otroke, nihče ne pomisli, da so se odločili za človeka, ne zato, ker je lepo imet malega otroka, ampak zato, ker ta otrok odraste v človeka. In če taki starši ne morejo sprejeti otroka, otrokovih dejanj in odločitev, jim onemogočajo njihove talente v življenju. Takšni starši si otroka lastijo, kot si lastijo avto, ali hišo. In tak otrok, jim ne bo mogel vračati ljubezni. Starši, ki mislijo da lahko s skupnimi pikniki, potovanji in prisilami nadomestijo vrednote, naj vedo, da to ne gre! Vse kar delajo, je samo neko golo pravilo, zadoščenja, sreče in zadovoljstva pa ne bodo nikoli občutili. Slabi starši bi se morali zavedati tudi tega, da so oni tisti, ki so želeli otroke in ne obratno. Kar pomeni da otroci njim niso dolžni ničesar. Marsikje pa slišim, “dokler boš pod našo streho” … Takim staršem bi v razmislek dal to: ko bodo oni starejši in nesposobni sami skrbeti zase, naj pomislijo, koga bodo s takimi dejanji obdržali.

Dobri starši so tisti starši, ki pustijo otroku svobodno razmišljanje. Ker so sami sprejemljivi, razumejo, da je to samostojen človek. Pravično naučijo otroka, do koder seže njegova meja, saj živi v skupnosti drugih ljudi. Dobri starši se zavedajo, da otrok dokler ne razvije lastnega razmišljanja – v puberteti, nima svoje lastne odgovornosti. Naučijo ga sprejemati sebe in sprejemati sočloveka. Pokažejo mu kaj pomeni odgovornost in ne ustrežejo vsaki njegovi muhi. Če se otrok odloči za določene stvari in bi jih kasneje želel zamenjati ali spremeniti, je dobro, da se mu razloži, da je odgovoren za svoje besede. Tako se otrok nauči pomenske vrednosti neke besede, v tem primeru odgovornosti. Dobri starši razumejo, da otrok lahko samo sam razvije dobre lastnosti. Tako vedo, da ljubezen, sreča in rad imeti, ni mogoče priučiti, temveč se otrok tega nauči od staršev. Največkrat od njihovega obnašanja. Tukaj pa igra zelo veliko vlogo sprejemanje. Če se nekateri sprašujete, kaj pomeni učiti, to pomeni razkrivati slabe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake. Pomeni tudi, da se otrok mora učiti na napakah in na slabih izkušnjah, saj če mu preprečite to, je isto kot če mu preprečite hoditi v šolo. Dobri starši vedo, da lahko ima človek vse pa ne more biti samozavesten, po drugi strani pa ne potrebuje prav ničesar, in je še kako samozavesten. To dejstvo lahko največkrat preverite pri nekaterih debelih ljudeh v vašem življenju v katerih kipi od zadovoljstva. Dobri starši pustijo otroku razmišljati s svojo glavo in jim ne vsiljujejo da je najboljše če razmišljajo tako kot starši. Takšni otroci pa lahko sprejmejo svoj svet in vse kar se dogaja okoli njih. Starši bodo občutili njihovo ljubezen in največkrat se bodo lahko zanesli na njih. Dobri starši naučijo otroka da so ljubljeni tudi če niso popolni, če ne dobijo vsega, kar si želijo, da niso nič slabši tudi če jih ne hvalijo in da so vredni sreče, tudi če se jim trenutno izmuzne iz rok. Tako srečni spoznajo da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Zato bodo takšni otroci znali najti zadovoljstvo s tem, da bodo cenili druga mnenja, tako tista, ki jim niso všeč, kot tista, ki so jim. Sprejemajoči otrok, bo zmeraj ugajal sebi, ne bo poskušal popraviti svoje slike na družbeno raven, in bo znal predati tak svet kot ga ima. Dobri starši se zavedajo, da je otrok preslikal njihov lastni svet. To vse traja do pubertete, ko pa začne otrok razvijat svoj lastni svet. Slabi starši se tukaj najpogosteje ustrašijo, da to pomeni zavračanje njihovega sveta in začnejo otroka vleči vse bolj v svoj lastni svet. Dobri starši pa pustijo otroku razvijat svoj lastni svet. Le sebični lahko otroku odreka šolo življenja. Kdor uči, da največ, kdor samo daje da najmanj.

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !