Ko vse kar si cenil, nima več nobene vrednosti

Ko človek pristane z mislimi na tem mestu kot sem trenutno jaz in mislim da ni ravno dosti situacij, ki bi te spravile v takšno stanje, se zamisli, kaj je zanjga zares pomembno. Ponavadi ko si izmučen na kakšnem športu, gledaš na svet s popolnoma drugačnim pogledom. Pa ne da to ni tvoj lasten pogled, ampak je vendarle pogled, ki ti dosti pomeni, saj tako čutiš.

Rekel bom oz. napisal, da je to tisti pogled, ki te postavi na realna tla. Pogled ko samo zmajuješ z glavo in si misliš “mar je svet res tako krut” in “nikoli si nebi mislil kaj takega” in “nikoli mi ne bo uspelo“. In sedaj po vseh teh dogodkih, in dejanjih, ki mi jih je dal svet, se sprašujem kaj je še vredno zame? Bi moral tisto besedo malenkosti pobrisati iz mojega opisa? Je moja krivda to, da ne cenim več malenkosti zaradi negativnega sveta, težkega sveta? Misel, “zakaj svet noče biti dober”, mi hodi po glavi že nekaj časa. Mar sem samo jaz, da nočem takega sveta. Da hočem nekaj kar je čisto? In da mi uspe v prvo?

Kako naj sedaj po vseh teh dejanjih, ki mi jih je pokazal ta hudoben svet, cenim malenkosti? Ni problem imeti malenkosti, najti malenkosti; samo kako naj jih cenim, če pa svetu niso nobena vrednost? Če so mi ljudje pokazali, da to ni vredno nič kar jaz cenim; da je vse ostalo več vredno?

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !