Občutki v ‘09

Recimo da jih bom opisal v časovnem zaporedju. Se pravi si predstavljajte, kot da jih nanizujem na časovni premici od prvega januarja do zadnjega decembra nič devet. A najprej …

Neki občutki, ki so me zmedli oz. se jih spominjam iz lanskega praznovanja novega leta, so mi seveda prišli naprej na letošnjem praznovanju. Kako da ne, saj pa smo vendarle ljudje in imamo spomine in občutke vezane na njih. Seveda so ti občutki močni, včasih do solz, včasih se te držijo cel dan, včasih samo poniknejo nekam v tvojo notranjost in čakajo, da napadejo, ko boš spet dovolj ranljiv. Ampak zakaj grejo tako hudičevo težko stran? Ljubezen, je tista, ki je te občutke rodila, tista kemija, ki je enaka jezi, zato tako lahko obračamo ti dve stanji. Ampak še vedno mi ni jasno nekaj čisto ljubezenskih vrednot, obnašanj ali kakorkoli bi pač sledeče lahko opisal.

S prečudovitim dekletom, sva bila skupaj osem mesecev in pol. Dal sem konec, ker sem vedel, da dolgo ne bi zdržal takšnega življenja. Misel na to, da bi toliko nejevolje nadaljeval v skupno življenje, mi je dobesedno obrnilo želodec. Ampak sedaj ni čas za govorjenje o razlogih. Preden se spustim v opis občutkov me še sedaj razganjata dve vprašanji. To dekle, se mi je vtisnilo v spomin, tako kot bi odtisnil nekaj na vročo kovino; jo izoblikoval drugače. Sedaj po petih mesecih, odkar sem sam, imam še vedno zelo močne občutke do nje; opisano malce drugače: Ne vidim nobenega dekleta, da bi mi bilo všeč ali da bi se lahko zaljubil v njo. Tega ne morem naredit, ker me še en del naveze drži nazaj. Prvo vprašanje je: zvedel sem da njej ni problem biti z drugim, tudi ne se poljubljati z drugim (mogoče bi razumel razlog alkohol), ampak zakaj, potemtakem, ko sem ji nameraval dati drugo priložnost, je ona to naredila, kljub temu da mi je povedala, da bi tudi njo to prizadelo, če bi jaz to naredil?

Razumem da se ljudje poljubljajo iz navade iz nagona, mogoče potrebe. Ne bom pa razumel, kaj ji je to dopuščalo? Mar je ona lahko tako na lahko šla h drugemu, mar me ni imela rada? Mar se ji mudi živet in ker ji to, da ima fanta dosti pomeni, ne gre tako zlahka iz glave? Mar bi hotela samo potlačit, kar je doživela z mano, kljub temu da ji bo še bolj hudo potem?

In drugo vprašanje, ki mi ne gre iz glave je; če je dobila fanta, ki ni bil še z nobeno in ki bi si želel življenja v dvoje v čisto pravo srečno in harmonično družino, fanta, ki si je želel to sprva, nekoga, ki ne najdeš vsepovsod, nekoga, ki je prav blizu Boga in nekoga, ki je močno verjel vanjo, da je lepa, da ve kaj je ljubezen, kaj je življenje, da ve kaj si želi in hoče to uresničit, čeprav včasih s stvarmi, katere so lepe, ampak za njo ne obstajajo; mar se ne bi splačalo včasih kaj dogovoriti ali z mano kaj deliti za skupono srečo? Mislim seveda brez kreganja in brez škode, ki je ne morejo popraviti niti besede?

Obdajali so me božanski občutki, nič več sam, oh Bog, kako sem si želel tega za večno! Neko božansko bitje, ki je bilo privezano na mojo dušo samo s čustvi in lastnim srcem, me je rešilo, nečesa težkega in dolgega, kar je ležalo na moji duši. Bila je prva pomoč, v zadnji sili, ko sem upal, saj prosit nisem bil več zmožen, da se bo našla in zacelila to rano. In bila je. Prišli so občutki, ko sem vedel, da ji ni vseeno za njeno preteklost, ko sem vedel, da ima tudi sama rano. Poskušal sem ji svetovat najbolje, takrat še strpen, a včasih kak cel dan brez hrane. Ampak je pomagalo. Njena rana se je zacelila, čeprav pri meni pa je še obstajal strah. Če bi me takrat prosila, bi rekel naj se vrne, saj sem jo imel preveč rad; in če bi šla, sem si samo predstavljal, da bi najraje umrl, ker takšnih bolečin ne bi s svojim telesom ne psiho nikoli prenesel. In odvilo se je vredu. Tu so bili občutki straha, zelo dolgi, nisem ji mogel pojasnit zakaj, enostavno so bili. Nisem bil izkušen v tej zadevi in nisem vedel kako potekajo, čeprav sam menim, da ni tako kot si predstavlja ona in da se sedaj, brez mene spušča v grozen riziko. Bili so občutki sreče. Velike, božanske, najlepše, najgloblje vrednote ljubezni; teh občutkov je bilo največ in vedel sem, da jo ljubim. Občutki da bi me kdaj zapustila za koga drugega, so bili premočni in pretežki, zato sem ji vsak mesec to izkazoval z majhnimi verzi, včasih s šepetanjem v uho, včasih kar tako, ko sem pogledal njene božanske oči, včasih, ko sem šel z roko skozi njene prelepe lase. Bili so občutki miru in občutki solz. Bili so občutki, da sem naredil narobe in da lahko krivim sebe, saj tega božanskega bitja nisem mogel; iz Ljubezni. In nazadnje občutki, ki so rodili želje. Samo upanje saj potrdila nisem pričakoval; nekaj mi je dalo vedet, da tega raje ne delam. Upanje, pa je v meni še vedno lahko, magari celo življenje, če se uresniči, je to zame sreča, če spredvidim da ni bilo pravo, ga opustim. In bili so občutki razočaranosti, prizadetosti. Kar pa nisem dal vedet, saj nisem niti vedel ali bo razgovor šel v najlepši luči. In spet občutki miline in harmonije, imeti nekaj neprecenljivega samo zase, čeprav vem da si tega z nobenim denarjem ne bi mogel kupiti. Občutki ljubosumja in občutki da jo izgubljam, saj včasih res nisem mogel vedet, kaj ona čuti do ostalih, niti nisem imel občutka, da bi drugim kazala, da je zasedena. Kar pa je pri meni bilo ravno nasprotje in mi v ponos. V takšen ponos, da bi ga lahko čutil sam Bog in da bi ga zelo težko iztrgal iz mene, tudi če bi bila ona na drugem planetu. Najtežji občutki so bili občutki, ko se nisva razumela. Pogovor je precej enostaven pri ljudeh, ampak krivim slovenščino, kot jezik, ker se da milijon stvari povedat različno, ljudje pa milijon stvari različno razumejo. Namen, da bi jo prizadel, ni nikoli obstajal. Vse kar je bilo, je bilo verjetno sojeno po moji zunanji mimiki izraza, katere pa kot zgleda nimam izpiljene. Tako zelo težko pokažem da sem žalosten ali prizadet, pa tudi zato, ker mi do tega ni v življenju. Raje se smejim. Seveda to so občutki v zvezi, ki jih pa nekatere bolj površinske stvari prikrijejo in lahko pridejo na dan šele, ko te zginejo.

Zakaj pa ljubezen tako menjava z občutki in zakaj se stvari odvijajo tako hitro, zakaj stvari ne potekajo v ljubezni same od sebe in zakaj se na čase sam sebi zdim odveč? Mar ne bi bilo lepše tako kot včasih? Če si bil nekomu všeč in ona tebi, sta si to povedala, in jemala življenje, kot je prišlo? Verovala v srečo v življenju in upala, da se izogneta težavam. In zakaj vrednote, dandanes, pa čeprav gre za stare običaje, stare navade in nekaj tako velikega, kar ti prinese v življenju dobro, poštenost, ponižnost, s čemer pluješ skozi življenje lažje, ne pomenijo nekaterim nič? Zakaj je tako veliko ločitev in vedno manj porok? Zakaj ne ohranit, nekaj, kar je del vsakdanjika? Zakaj ne sanjat in si predstavljat? Zakaj ne prosit lastno vest in zakaj bi to bilo nekaj brezveznega?

- Tadej B.

  • Facebook
  • Twitter
  • Ping
  • Google Gmail
  • LinkedIn
  • MySpace
  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !